DLib in slovenska književnost

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Kot že pri drugih objavah: komentarji, popravki, dopolnila na pogovorni strani in po drugih kanalih nadvse dobrodošli. --Hladnikm (pogovor) 14:08, 3. december 2015 (CET)
DLib in slovenska književnost  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika dLib in slovenska književnost
Jezik slovenski
Datum izida posvetovanje 2. dec. 2015
Datum izida v
slovenskem jeziku
objava 3. dec. 2015
Subjekt literarna zgodovina
Žanr predavanje, zvočni posnetek (še pride), pptx, fotoreportaža (je že tu)
Vrsta medija spletna objava, predobjava
Klasifikacija
Digitalna knjižnica Slovenije je za slovensko literarno zgodovino nepogrešljivo orodje: je glavni vir repozitorija leposlovnih besedil na Wikiviru in izhodišče za pisanje biografskih gesel, gesel o literarnih delih in pojmih na Wikipediji. Literarno vedo je metodološko usmerila nazaj h gradivskemu raziskovanju. V zavest je priklicala doslej zanemarjeni distribucijski kanal, tj. feljtonske literarne objave v matičnem in ameriškoslovenskem prostoru, in s tem spremenila dojemanje slovenske književnosti po kriterijih izvirnosti, slovenskosti in literarnosti. Zadovoljni smo z odzivom dLiba na sporočila o napakah, ki jih evidentirajo uporabniki, in na uporabniške predloge za prednostno digitalizacijo. Za naprej pa želimo, da se, upoštevaje veljavno zakonodajo, sprosti dostop do tistega digitaliziranega gradiva, ki si ga trenutno lahko ogledujemo samo v NUK-u (v glavnem fotografskih reprodukcij umetnin), in navdušeni bi bili nad možnostjo vizualizacije zadetkov v obliki tabele ali grafa po zgledu Googlovega programa NgramViewer.

So dogodki v civilizaciji, katerih prelomne vloge se zavemo šele dosti pozneje, ko napočijo. Zadnjič sem prebiral poročilo o tem, kako šele zdaj, po stoletjih rabe dojemamo, kako zelo je papir kot nosilec informacij določil način našega dojemanja sveta in mišljenja. O mediju smo skratka sposobni z distance, objektivno razmišljati šele v trenutku, ko se ta začne poslavljati in ga nadomestijo drugi. Vse dotlej nismo imeli nobene primerjave z alternativami in se tega, kako izraz vodi našo misel, kako materialna podlaga informacij določa naš mentalni format, preprosto nismo zavedali.

Izrekel sem bogokletno besedo: slovo od papirja; še huje bi bilo, če bi rekel: slovo od knjige. Ampak z digitalizacijo pisne dediščine se dogaja prav to, slovo od papirja. Ko se je na dLibu pojavil kompletni Ljubljanski zvon, sem z lahkim srcem podaril svoje letnike revije, vezane, zlasti pa nevezane, primorski univerzi. Seveda mi je takoj zatem postalo žal, ker se je izkazalo, da platnice pa niso bile vse skenirane in ravno tam se je nahajala pesem, ki sem jo iskal, ampak medtem je bila ta pomanjkljivost gotovo odpravljena in razumnih razlogov za obžalovanje odločitve ni; sentimentalni pač. Nevezani izvodi se drobijo in prah skeli oči, zaprašena obreza vzbuja odpor, neobrezane številke bi bilo treba najprej razrezati ali dati v vezavo, kar ni poceni, da ne govorim o iskanju po kazalu, ki je v elektronski obliki neprimerno lažje in hitrejše. Na misel mi ne pride, da bi besedila, do katerih lahko pridem preko zaslona, hotel brati s papirja, je časovno potratno (kdo pa bo hodil zaradi ene pesmi v knjižnico), finančno potratno (zakaj bi se zaradi tega vpisoval v knjižnico) in zdravju škodljivo, da ne govorim o citiranju in kopiranju.

Slovo od papirja je eden od prelomnih dogodkov, ki sem jih omenjal na začetku in digitalna knjižnica skupaj s sorodnimi pojavi (e-pošto, blogi, tviterjem, fejsbukom, forumi, časopisnimi komentarji, Wikipedijo in drugimi wikiji, spletnimi slovarji, prevajalniki, interaktivnimi atlasi itd.) udobno nadomestilo predhodnega papirnatega informiranja in komuniciranja.

Sumničav človek bo že na tem mestu podvomil v veljavnost mojih izjav: češ človek se nasploh rad navdušuje in povsod vidi same epohalne spremembe. In kar je še huje, človek misli, da so vse to spremembe na bolje, kako se povsod odpirajo prej neslutene možnosti. Priznam, s tako držo sem zelo nehumanističen, in priznam, rad pretiravam. Seveda, dLib lahko zreduciramo na elektronsko obliko tistega, kar smo do zdaj poznali že na papirju: pa kaj, beremo pač na zaslonu namesto na papirju. No, to bi bila cinična, slepa in krivična banalizacija. Na tak način je mogoče zanikati vse pridobitve civilizacije, češ da so bila vsa pomembna spoznanja zapisana že na klinopisnih sumerskih tablicah, da ni na svetu nič novega, da smo vsi krvavi pod kožo, to pomeni, da smo v bistvu živali (genetsko se od njih res komaj kaj razlikujemo), da se spreminja samo pakiranje, vsebina pa ostaja ista (saj poznamo sočni srbski pregovor s tem sporočilom). Na tako popreproščeno podobo sveta ne zmorem drugega odgovora, kot NI RES. Nihče si ne želi 50 let nazaj, kaj šele 500 let ali več nazaj, torej civilizacijska udobja, med katere spada tudi dLib, le niso tako nepomembna.

Da ne bom predolgo patetično razpredal: kaj je konkretno premaknila dLib v naših glavah, kako je konkretno spremenila naše dojemanje sveta?

1. Kulturno dediščino nam je pripeljala pred nos, na zaslon domačega ali službenega računalnika, na tablico ali mobi, v naše intimno okolje, kar spreminja naš odnos do nje: kultura ni nekaj, kar je varno spravljeno v muzejih, ki jih obiščemo enkrat na svete čase, po možnosti na ta veseli dan kulture, v arhivih, ki jih nikoli ne obiščemo, v knjižnicah, kjer moramo potrpežljivo počakati na vrsto ... kultura ni nekaj oddaljenega, težko dostopnega, samo za tiste, ki zmorejo dovolj energije za udeležbo v nje, ampak je del naše vsakdanje zasebnosti. Kultura ne pripada nedeljskemu, prazničnemu ritualu, ampak pripada našemu delavniku, ni inštitucionalna, ampak je intimna zadeva vsakega posameznika.

2. Kako hitro smo se navadili, da je kultura na zaslonu zastonj: nič članarin, pristojbin, naročnin, izposojnin, uporabnin. Zavedati smo se začeli, da kultura ni nekaj, za kar je treba šteti denar in si jo privoščijo izbrani t. i. kulturno zainteresirani, ampak nam kultura pripada, do nje imamo pravico. Kar nič več nočemo razumeti tistih akterjev na kulturni sceni, ki želijo kulturo tržiti, ki iščejo nove poslovne modele zanjo (besedo poslovni model v zvezi s kulturo izgovarjam ironično, ker kulturo reducira na tržno blago in je razumljiva zgolj v kontekstu razumevanja kulture kot industrijske panoge). Zakaj bi jih le razumeli, oni morajo spregledati, da kultura, recimo raje intelektualni proizvodi, v digitalni dobi bivajo drugače kot biva naša obleka, hrana, stanovanje in podobni predmeti materialne potrošnje. Vse našteto se z rabo obrabi in uniči, število uporabnikov (konzumentov) pa je omejeno (več ko se jih prisesa na pipo pri sodu, prej bo zmanjkalo piva). Čisto drugače je s kulturnimi (avtorskimi, intelektualnimi) proizvodi: z rabo jih ni nič manj, le pridobivajo na vrednosti, in brez škode jih lahko konzumira poljubno število konzumentov. Kje je tu logika, ko z močjo avtorske zakonodaje zahtevamo, da se knjige izenačijo z drugo potrošno robo. Ni je! Teksti na na dLibu so nas ozavestili, da je copyright zastarel in da je treba poseči po sodobnejših licencah za prosto ali odprto dostopanje do kulturnih vsebin.

3. Tretja velika sprememba, ki jo je prinesla instantna, stalna in prosta dostopnost knjig, časopisov, slik, zemljevidov itd., pa zadeva spoznanje, da vsa ta roba ni tu samo na ogled, temveč da kliče k našemu dejavnemu odzivanju, poseganju, uporabi. Kulturna dediščina ni nedotakljivi objekt občudovanja, ampak je odprta za konverzijo v druge formate, za analizo, primerjavo, merjenje, štetje, popravljanje ali kreativno preoblikovanje. Bralce spreminja (no, vsaj želim si, da bi jih spreminjala) v pisce, poslušalce v govorce, gledalce v režiserje, pasivne sprejemnike nagovarja v kreativno dejavnost.

***

Kako je dLib spremenil življenje v stroki, ki ji pripadam, tj. v slovenistiki? Digitalna knjižnica Slovenije je postala za slovenskega literarnega zgodovinarja nepogrešljivo orodje. Dnevno jo obiskujemo pisci, učitelji, študenti (konkretno: študent ne napravi prvega letnika, če ne obvlada uporabe dLiba) in sodelavci pri projektih. Pa pojdimo po vrsti.

a) V jezikoslovje spada odkrivanje doslej nezabeleženih besed. Eno tako sem našel nedavno v Lavtižarjevi povesti Junaška doba Slovencev, kjer piše, da so se vaščani zbrali na Cahejevo nedeljo. Brskanje po dLibu je našlo še nekaj zgledov, ki so razkrili, da gre za Cahaja oz. Zaheja (sv. Zaharijo) iz Lukovega evangelija – na slovarskem spletišču Fran.si sem že odložil predlog, da se beseda registrira tudi v pomenih, ki jih je razkrilo iskanje po dLibu. Kogar natančneje zanima detektivsko zasledovanje besede, si bo ogledal ustrezna sporočila na forumu Slovlit.

b) Pri pisanju gesel za Wikipedijo se na začetku odpre dilema, katerega od konkurenčnih sinonimnih izrazov uporabiti za naslov gesla: črnska književnost ali črnska literatura, ali pa morebit afro-ameriška literatura. dLib pokaže frekvence naštetih izrazov in kdaj so se uporabljali in nam tako pomaga pri odločitvi, večinoma tako, da si izberemo pogostejšo rabo, saj ni nikomur do tega, da bi zaradi nespametne izbire eksotičnega neologizma nihče ne naletel na našo definicijo pojma.

c) dLib dopolnjuje in v veliki meri nadomešča dva kataloga na ZRC SAZU, katalog literarnovednega izrazja in katalog tujih avtorjev, izpisanih iz slovenskega časopisja. Oba sta ekscerpirala besede in imena do začetka 70. let in število zadetkov na dLibu že močno presega število najdenih katalognih listkov.

č) dLib nam je pri pisanju biografskih gesel vir podatkov o osebah, pri geslih o literarnih delih vir podatkov o kritikah, prodaji, promociji in bralski recepciji.

d) Lokalna zgodovina oz. domoznanstvo ne more brez konsultacije dLiba v začetku vsakega poizvedovanja. Dokler nisem v dLib odtipkal imena svoje vasi in se je vsulo stotine zadetkov iz časopisja, sem kratkovidno domneval, da gre za kraj, ki v zgodovini ni pustil opaznih sledi. Pa sem se zelo motil. Slovenska Landeskunde po zaslugi dLiba dobiva nov zagon.

e) Najbolj pa na pride prav kot vir leposlovnih besedil za popravljanje in postavitev v repozitorij leposlovnih besedil na Wikiviru. Prva leta smo s študenti posegali po Googlovih knjigah, na Internet Archive, sami skenirali besedila ali je pretipkavali, v zadnjih letih pa je glavni vir dLib. Sprva je šlo za daljša klasična besedila, odkar pa so ta v veliki meri postavljena, bolj ali manj sistematično postavljamo leposlovne podlistke ali leposlovje v zbornikih (Slovenske večernice, letopisi in zborniki Matice slovenske). Celoten prvi letnik se uči redakcije ob dLibu. Diplomanti v diplomah pripravijo bibliografijo leposlovja v časnikih po letih, začetniki pa, vsak po eno kratko objavo, prekopirajo na Wikivir (Tipkanje), popravijo in vpišejo v seznam slovenskega digitaliziranega leposlovja. Od 2007 dalje imamo pri MK prijavljen projekt Wikivir, ki v tempu nekako 100 daljših besedil letno prenaša leposlovje iz časnikov na Wikivir, jih opremlja z metapodatki in kategorizira. Delo odkriva nove avtorske opuse, žanrske korpuse, nove primerke prevodov.

f) Hudo je z našo potrebo po samodejnem ali vsaj samoumevnem arhiviranju diplomskih, magistrskih in doktorskih del. Repozitorij UL ostaja težko dostopen, pa tudi ime spletišča (repozitorij 'počivališče', 'odlagališče', prim. nem. Repositorium) ni ravno v soglasju ne z logiko interneta ne z našimi potrebami po živi prisotnosti in uporabnosti teh izdelkov. Primerno mesto za njihovo hrambo bi bil tudi dLib: bi prevzel našo zbirko trenutno nekaj čez 200 diplomskih nalog in podobnih dokumentov na Wikiverzi?

Našteta opravila z besedili na dLibu so prispevala k temu, da se je bistveno spremenil naš odnos do literature v slovenščini in da je značaj našega literarnovednega dela drugačen kot nekoč:

  • Zavedati smo se začeli količin, ki jih zajema pojem slovenska književnost (več, kot smo si predstavljali).
  • Po dveh generacijah, ki sta prakticirali interpretacijo izbranih kanoniziranih tekstov, smo obudili gradivsko (korpusno) literarnozgodovinsko delo.
  • Pozorni smo postali na leposlovne objave v dnevni periodiki.
  • Odkrili smo senčno polovico slovenske književnosti, tj. tisto v ZDA (novi avtorji, novi prevodi).
  • Opustili smo ločevanje tekstov na dobre in slabe, na elitno in trivialno literaturo; zakaj bi delali selekcijo med njimi, če pa je prostora za hrambo dovolj; že mora biti kak tehten razlog, da so »slaba« besedila nastala in da so jih brali. Kot Mojca Pokrajculja smo, ki prostodušno dovoli vsem tam zunaj v svoje domovanje, nobenega teksta nam ni treba pustiti pred vrati.
  • Ukinjamo razliko med izvirnim in prevedenim, med prvič natisnjenim in ponatisnjenim, med literarnim v ožjem pomenu besede, polliterarnim in neliterarnim, saj s stališča bralca tega ločevanja ni nikoli bilo in je tovrstno predalčkanje prazno akademsko početje.
  • Stik z več verzijami istega besedila razdira predstavo o tekstu kot nečem fiksnem in dokončnem.

Uporabniška izkušnja. Osebje Digitalne knjižnice Slovenije se konstruktivno odziva na naše želje po preferenčnih digitalizacijah in sprejema uporabniška opozorila na napake pri skeniranju, v metapodatkih ali v OCR. Nedavno se je na naša opozorila, da gre za dela v javni lasti, sprostil dostop do nekaterih besedil, ki je bil nekaj časa iz različnih razlogov oviran. Obeta se tudi ponovna sprostitev dostopa do objav Otona Župančiča v periodiki, ki je bil zaradi toge zahteve avtorske agencije omejen.

Copyright je nedvomno velika ovira na poti v svetlo digitalno prihodnost, slovenska avtorska zakonodaja, ki je za pomenljiv odtenek še restriktivnejša od avtorskih zakonov bolj prosvetljenih držav, toliko večja ovira. Nima svobode panorame, ne pozna principa de minimis, najbolj pa je neživljenjska in kulturno destruktivna z zakonom o varovanju registrirane kulturne dediščine. Kulturna dediščina, ki jo lahko neovirano digitalizirajo in postavljajo na splet drugod po svetu, na Slovenskem v prosti dostop na spletu ne sme, s čimer je obsojena na nevidnost in na smrt.

Predlogi in želje:

  • spodbujam dLib, naj se zavzame za spremembo zakonodaje tako, da bo bolj primerljiva z evropsko, in da v primerih, ko je obstoječi zakon na strani prostega dostopa (gre zlasti za fotografske reprodukcije umetnin, ki so že v javni lasti), zavzame odločnejše stališče proti morebitnim drugačnim interpretacijam in finančnim interesom lastnikov originalov
  • izboljšanje predlogov za citiranje; priporočam pogled v mojo Novo pisarijo
  • vmesnik za izpis zadetkov v obliki tabele ali grafa (vizualizacija, podobna Googlovemu orodju Ngram Viewer, gl. npr. primerjavo med najbolj poznanimi slovenskimi avtorji)
  • orodja za besedilno analizo (npr. lematizator, konkordance, frekvenčna analiza, besedni oblak)

Tudi če prisluhnem previdnežem, stopim korak ali dva nazaj in priznam, da pojav in razcvet Digitalne knjižnice Slovenije pred desetimi leti morda le ni bil tako zelo civilizacijsko prelomen dogodek, kot sem skušal pokazati, je pa vendarle težko ne strinjati se, da je bil to krepak civilizacijski korak naprej, zelo odločen in zelo dobrodejen korak naprej. Zato se v imenu vseh, ki brez dLiba ne znamo več strokovno funkcionirati, zahvaljujem za ta odlični knjižnični servis in mu kličem na mnoga leta!


P. S. Okrogla miza, ki je sklenila dogodek, je dajala ton zaskrbljenost nad nevarnostmi, ki jih prinaša internet, kar je ob slovesni jubilejni priložnosti digitalne knjižnice kot enega od paradnih konjev interneta – nenavadno. Literatura se je po Prešernovem predvidevanju ("Kranjc, ti le dobička išeš") znašla v tistem segmentu našega življenja, ki ga določajo ekonomske zakonitosti. Pozivam vse, ki jih skrbi usoda "poslovnih modelov" v zvezi z literaturo, da jo prestavijo v tisto polovico zavesti, ki ne deluje po principih ponudbe in povpraševanja, dobička in izgube, in kjer se že nahajajo ljubezen, hobi, vera, upanje, gnev in jeza, ponos, nadutost, maščevalnost, privoščljivost, žrtvovanje, čast, lepota, dobrota, prav in kar je podobnih uglednih in manj uglednih reči (seveda brez njihovih skomercializiranih variant). Učbeniki so tako evidentno v javnem interesu, da bi morali biti že zaradi tega iz poslovnih modelov izključeni, tj. zastonj. Vsaj v prosvetljenih državah. Seveda, bojmo se fanatizma (gorečnosti, zelotizma) vseh vrst, vključno z digitalnim fanatizmom, vendar imejmo za božjo voljo nekaj zaupanja v dobre namene in srečno roko podjetne manjšine svetovne populacije, ki nam je dala internet in digitalne knjižnice in vsa druga civilizacijska darila, ali pa ohranimo vsaj zaupanje v preživitveni nagon množice, ki bo že znala pravočasno obračunati z morebitnimi uzurpatorji teh pridobitev! Do zdaj je to nekako uspevalo, lahko pa se nam sfiži, če se bomo vsega lotevali s figo v žepu.

Še pripomba glede strahu pred tem, da bo večina podatkov v prihodnje s strani uporabnikov (zemljanov): ne od nas, ampak o nas (domnevam, da najprej medicinskih, saj bo zanje vsak zainteresiran). Kaj pa mislite o Indijancih, ki so se bali, da jim bo fotografiranje ukradlo dušo? Če ni veljal strah samo za neplačano fotografiranje.