Zasledovalec samega sebe

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Zasledovalec samega sebe  
Avtor Vitomil Zupan
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Državna založba Slovenije
Datum izida 1975
Subjekt slovenska književnost
Žanr roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 182, 32 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 9112577
UDK 821.163.6-311.2

Zasledovalec samega sebe je roman Vitomila Zupana, ki pripoveduje, kako se mladi avanturist z imenom Tah, preizkuša v raznih situacijah.

Bral sem: »Ali naj morda življenje sovražim? Zbežim v puščavo, ker niso dozorele vse zlate sanje? Tukaj sedim in delam ljudi po svoji podobi, ljudi, ki bodo meni enaki, ki bodo trpeli, jokali, uživali in se veselili in ničesar častili!«

Zgodba[uredi]

Zgodba govori o mladeniču Tahu, ki je živel v večstanovanjski hiši na Montmartu. Tah je imel težave s sosedom, ki je živel pod njim. Vsak dan ga je opazoval, poslušal in si o njem mislil le najhuje. Ni vedel, kako se imenuje, zato mu je dal ime Ezekiel. Da bi preživel in dobil kaj denarja, je vsak dan po gostilnah in kavarnah prodajal razglednice, na katere je risal slike. Nekega dne, ko se je napotil domov, je videl, da so Ezekielova stanovanjska vrata odprta, zato se je pretihotapil v njegovo stanovanje. Ko je starec prišel v svoje stanovanje, je bilo Tahu neprijetno in želel je uiti, vendar ko je že hotel iz stanovanja, ga je starec opazil. Videl je starčeve rumene oči s črno piko in vzel stol ter z njim udaril po starčevi glavi. Ezekiel je bil na mestu mrtev.

Ob preiskovanju umora so policisti prijeli Taha, saj ni imel urejenih dokumentov. Spraševali so ga po starcu z imenom Lafarin, vendar jim je mladenič rekel, da soseda skorajda ni poznal. Tah je večer preživel v celici in tam srečal Jevgenija in Fjodorja, naslednji dan pa odšel v Marseille. Po prihodu v Marseille, se je Tah odločil, da bo pobegnil. Povabil je tudi svoja nova prijatelja in skupaj jim je uspelo zbežati. Sprehajali so se ob obali in zagledali ladjo. Pritihotapil se je nanjo in tam zaspal, dokler ni ladja odrinila. Nekega večera je ladja naletela na hudo nevihto. Tah je pristal v morju, poskušal se je rešiti in takrat je videl Ezekielove oči. Poleg čudnih prividov, se mu je prikazal tudi datum sedmi junij, za katerega je Tah mislil, da je datum njegove smrti.

Ko se je zbudil, je pred njim stal starec - Marok, ki je imel enake oči kot Ezekiel. Vedel je, da je to Ezekielov brat, vendar mu tega ni mogel povedati. Imel je hčer Palis, v katero se je Tah zaljubil. Maroko je Tahu našel službo mornarja in mu priskrbel novo identiteto in mu naročil, naj se vrne sedmega junija čez tri leta po njegovo hčer.

Tah je postal Blais DeMonde, ki je delal na ladji Corinth. Nekega dne je odšel v Afriko, tam je spoznal Mirando. Njuno razmerje je postajalo vedno bolj intimno. Nekega dne je Blais dobil pismo, da je njegov polbrat umrl in mu zapustil grad ter ogromno denarja. To pismo je bilo sicer namenjeno pravemu, umrlemu Balisu in ne mlademu Tahu. Pustil je svoj poklic in se preselil na gradič ob vasi Forges. Na gradu ni živel srečnega življenja, zato se je vrnil nazaj k Mirandi. Kmalu sta se začela prepirati. Približeval se je sedmi julij in Blais se je odločil, da se bo vrnil k Palis. Mirandi je pustil pismo in odrinil.

Ko je prispel v mesto Marsej, je zagledal Palis, ki se je odpravljala v Perpignan, kjer je tri leta opremljala njuno bodočo hišo. Skupaj sta odšla v Perpignan, tam pa je Tah začel piti in kaditi, zato ga Palis ni prepoznala. Blais se je odločil, da ji bo pustil enajst tisočakov in dokument Blaisa DeMonde, nato pa kot stari Tah odšel na vlak. Prišel je v pristanišče, pod njim so bile ostre skale, v katere so udarjali valovi. Naenkrat mu je spodrsnilo, vendar se je dvignil in si rešil življenje.

Kritika in literarna zgodovina[uredi]

~ "V Zasledovalcu samega sebe ima važno vlogo resničnost temne človeške notranjosti, ki pride pogosto navzkriž z zunanjim svetom." (F. Benhart)

~ "Že v tem, morda svojem prvem (ohranjenem) romanu se je Zupan predstavil kot pisatelj, ki mu ni samo do pripovedovanja zgodb, toda hkrati in predvsem do obravnave problemov človeške eksistence, in sicer znotraj zgodbe. Zato je tudi zgodba Zasledovalca kljub svoji zunanje dogajanjski razgibanosti naznotraj močno zrahljana, v njej ni premočrtnega, »razvidljivega« razvijanja dejanj in dogodkov." (F. Benhart)

~ "Roman v osrednjem delu zdrsne v sentimentalno zanikanje nihilizma, v romantični ideal (sorodnost dveh samotnih duš), premagovanje svetobolja - ni naključje, da Tah v ljubezni prevzame tujo identiteto neavtentičnega Blaisa." (V. Matajc)

~ "Struktura podvojene identitete ni le negativen primer samoprevare, ampak pokaže še neko skrito Tahovo lastnost: dejansko je razočaran idealist." (V. Matajc)

Literatura[uredi]

  • František Benhart. Bralnica 76. Sodobnost (1963) 25/5 (1977). 541–2. [1]
  • Vanesa Matajc. Eksistencializem v romanopisju Vitomila Zupana. Primerjalna književnost 21/1 (1998). 57–9. [2]
  • Vitomil Zupan. Zasledovalec samega sebe. V Ljubljani: Državna založba Slovenije, 1975. COBISS