Uporabnik:Sandraj88

(table of contents)

Domače naloge

2. domača naloga: Utopija

Utopija: načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv (Fran, 2021).

Utopija je najboljše možno, obstaja zgolj v domišljiji in izgleda za vsakega posameznika drugače. Je načrt, s katerim bi človek realiziral in tvoril srečo. Utopija je lahko ideal sveta, ki realizira naše vrednote, želje in potrebe, lahko je kot nekakšna »udejanjena perfektnost« in/ali svet, kjer vlada ravnotežje in harmonija. Že religije so obljubljale tak kraj za najbolj zavzete vernike – pot do raja in nebes – a že one niso puščale možnosti, da bi kaj takega bilo možno na Zemlji, tudi z božjo pomočjo ne. Podobno so tudi ideološka gibanja, ki so obljubljala približek utopiji v tostranstvu, zahtevala pokornost in zaverovanost voditeljem gibanja in ideologiji in obljubljala, da bo trenutno žrtvovanje poplačano, ko se bo vzpostavila ideologija in s tem pot do utopije.

Treba se je vprašati, ali bi človek v naši viziji utopične družbe sploh takšno družbo imel za utopično? Bi iskal možnosti za nova napredovanja in ali bi bilo napredovanje sploh mogoče? Ali nismo ljudje narejeni tako, da si ob dosegu cilja/ideala vedno postavimo cilj/ideal na višji ravni, in bi si človek v utopičnem svetu tudi sam v domišljiji zamišljal utopičen svet ? Je možna individualnost v utopičnem svetu in ali je svet brez individualnosti sploh lahko utopičen ?

3. domača naloga: Popravljalci sveta

Predavanje Popravljalci sveta Mirana Hladnika je bilo izdano leta 2014 in je dostopno na Youtubu[1]

Wikipedija je spletna enciklopedija, ki je dostopna vsakemu posamezniku. Omogoča nam priročen in hiter način obogatitve znanja, ko o določeni stvari želimo v hitrem tempu življenja izvedeti več, brez da bi morali prehoditi dolgo pot do knjižnice ali knjigarne in za informacije odšteti denar iz našega bančnega računa. Omogoča nam podrobno raziskovanje teme, ki nas zanima, in celo prebiranje starih besedil, ki so del javne dediščine, zastonj.

Za ta privilegij, dostopnost informacij, ki bi se ljudem v preteklosti, prav toliko kot mobilni telefoni in letala, zdel izjemen, gre poklon ljudem; ljudem, ki so se brez prisile v prostem času odločili deliti svoje znanje z drugimi. Za Wikipedijo nima zasluge nobena vlada, politična stranka ali organizacija in nobenemu se številka na bančnem računu ne veča kljub temu, da je prav tako kot Facebook, ki je v lasti Marka Zuckerberga, ki spada med 10 najbogatejših Zemljanov, ena najbolj obiskovanih internetnih mest. Wikipedija deluje proti kapitalizmu, ki obravnava znanje in informacije kot tržno blago.

Predavanje nas pozove, da se vprašamo, koliko smo sami pripravljeni sodelovati in prispevati v ta projekt. Pozove nas, da popravimo napake, ko jih v hitrem tempu življenja zasledimo ob prebiranju informacije, ki jo potrebujemo, in s tem prihranimo preglavice nekomu drugemu, da svoj prosti čas namenimo ustvarjanju ali dopolnjevanju gesla za temo za katero smo ekspert in s tem naredimo majhen korak, primeren našim zmožnostim v svetu, v smer poti, ki vodi v boljši jutri.

4. domača naloga: Slavistična revija

Slavistična revija[2], Letn. 69 Št. 3 (2021), str. od 281 do 372. Objavljena: 2021-10-06.

Razprave:

• Marijan Dović: Šenoov Karamfil in Prešeren: nacionalistični krst v objemu slovenskih gora (281–295)
• Urška Valenčič Arh: Kinegrami v mladinski književnosti (297–313)
• Tatjana Marvin: O pomenu, glagolski vezljivosti in števnosti pri slovenskem glagolniku (315–324)
• Світлана Романюк, Лариса Колібаба: Типові моделі дієслівного керування в українській політичнiй рекламі (325–338)
• Andreja Žele: Zloženi povedek vs. zloženi glagol v slovenščini (339–353)
• Igor Ivašković: Položaj slovanskih jezikov na slovenskem poslovno-ekonomskem področju (355–372)

5. domača naloga: Članek v Slavistični reviji

Slavistična revija, izdana leta 2021 (letn. 69, št. 3).

Marijan Dović: Šenoov Karamfil in Prešeren: nacionalistični krst v objemu slovenskih gora [3] (281–295)

2. februarja 1878 je v zagrebškem Vijencu tedaj že sloviti hrvaški pisatelj August Šenoa (1838–1881) objavil prvi del avtobiografske novele Karamfil sa pjesnikova groba. V njej prvoosebni pripovedovalec poroča o svojih poletnih počitnicah leta 1857, ki jih preživel s slovenskim tovarišem Albertom na Gorenjsko. Pod slapom Savice pripovedovalec doživi usodno življenjsko preobrazbo: iz nemčurja postane novi Šenoa – hrvaški nacionalist. Spremembo doseže s pomočjo gorske pokrajine, ki jo Šenoa razbira skozi Prešernov Krst pri Savici – njegova transformacija tako simbolično preraste v sekundarni, nacionalistični krst slovenskih »pobratimov«.

Avtor razprve – Marijan Dović – najprej oriše pretvorbo gorske pokrajine v mitski kraj Slovencev, ki so jo povzročili pionirji slovenskega pesništva od Vodnika do Prešerna in je omogočila Augustovo »romanje«. Nato preobrazbo obravnava iz konteksta Slovanskega in Evropskega nacionalizma in kulta pesnika.

6. domača naloga: Alenka Jensterle Doležal

Alenka Jensterle Doležal – slovenska pisateljica, pesnica, prevajalka in literarna zgodovinarka – se je rodila osemnajstega decembra 1959 v Jesenicah. Študirala je slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in filozofijo. Leta 1983 je diplomirala z diplomsko nalogo o moderni slovenski drami, magistrirala je leta 1989 z delom Tragičnost v modernim slovenski drami, naziv doktorice znanosti pa si je prislužila z disertacijo Mit o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja. Živela je razgibano življenje, učila je slovenski jezik in literaturo med drugim na Poljskem, v Angliji in Ameriki, sedaj predava slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Pragi in organizira slovensko-češke stike in številna znanstvena srečanja, simpozije in konference v Pragi. Leta 2014 je od Veleposlaništva Slovenije v Češki republiki prejela priznanje za podpiranje slovensko-čeških stikov in širjenje slovenske kulture in književnosti na Češkem, leta 2017 pa nagrado mira za dosežke v znanosti in književnosti ter za širjenje slovensko-čeških vezi.

Strokovno se je posvečala slovenski moderni, reprezentaciji žensk v slovenski književnosti, slovensko-češkim odnosom in literarnim opusom in recepcijam slovenskih avtoric. Njeno strokovno delo je zbrano v štirih znanstvenih monografijah – Mit o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja, V krogu mitov: o ženski in smrti v slovenski književnosti, Avtor, tekst, kontekst, komunikacija: poglavja iz slovenske moderne in Ključi od labirinta: o slovenski poeziji – in v številnih znanstvenih člankih in študijah. Uredila je tudi nekaj zbornikov in kolektivnih monografij. Izdala je sedem literarnih del, odlomki katerih so izšli v številnih antologijah in časopisih – med drugim v Sodobnosti, Novi reviji, Dialogih in Apokalipsi – in bili prevedeni v hrvaščino, češčino, angleščino, poljščino, slovaščino in romunščino. Od tega je pet lirskih zbirk – Juditin most (1990), Pokrajine začetka (1994), Přeludy (1996), Zapiski za S.G. (2006) in Pesmi v snegu (2012) – zbirka kratke proze Temno mesto (1993) in roman Pomen hiše (2015). Leta 2013 je bila njena zbirka Pesmi v snegu nominirana za Jenkovo nagrado. Sodelovala je tudi na številnih literarnih festivalih. Od leta 2014 organizira festival Mladi mesec – festival slovenskih pesnic v češki kulturi.

7. domača naloga: Geopedija

Rodila sem se v Šempetru pri Gorici, svoja prva leta živela v centru Nove Gorice in se nato z družino preselila v njeno primestno naselje imenovano Kromberk. Pomembni literarni avtorji iz tega območja so Janez Svetokriški, Simon Gregorčič in Ciril Kosmač, o katerih bom v nadaljevanju napisala nekaj več besed.

Janez Svetokriški, se je rodil leta 1647 na Svetem Križu (zdaj Vipavski Križ) materi Slovenki in očetu Italijanu kot Tobija Lionelli. Postal je kapucinski menih, znan pod imenom Janez Svetokriški (po imenu kraja/župnije) in služboval po različnih samostanih v Sloveniji. Ustvarjal je pridige in jih izdal v petih knjig, izhajale so v letih 1691-1707. Tisk so omogočili plemiški in cerkveni dobrotniki. Zbrane so pod naslovom Sveti priročnik (latinsko Sacrum promptuarium). Ena njegovih najbolj znanih pridig je Na noviga lejta dan. Slog pridig je baročen in gostobeseden. Pridige vsebujejo veliko latinskih navedkov, prisotni so tudi germanizmi. Pomembne so tudi zaradi opisov življenja Slovencev ob koncu 17. stoletja. Svetokriški je umrl leta 1714 v Gorici. V Vipavskem Križu spomin nanj obuja kip Janez Svetokriški.

Simon Gregorčič se je rodil leta 1844 v vasi Vrsno pri Kobaridu. V bogoslovnem semenišču v Gorici je študiral od leta 1864 do 1868 za duhovniški poklic. Bil je politično aktiven, predvsem na področju narodne problematike in se zavzemal za uveljavitev slovenskega jezika v šolah, uradih in sodiščih in za oblikovanje slovenskih kulturnih ustanov. Prizadel ga je razdor narodne sloge na Goriškem, ki je bil posledica osrednjeslovenske delitve na staroslovence in mladoslovence. To je bil povod, da se je leta 1874 prvič močneje politično izpostavil in v Glasu, ki je po razkolu Soče veljal za glasilo konzervativnejše duhovščine, objavil javni poziv, kjer je opozarjal, da bo idejna ločitev pokopala vse delo za Zedinjeno Slovenijo. Kot duhovnik je zavestno opravljal vlogo narodnega buditelja v manjših podeželskih krajih, kjer je služboval. Njegova politična pozicija je razvidna tudi v njegovih pesmih. Močno je poudarjal tradicionalno pokrajinsko (primorsko) zavest in iz nje izhajal, kadar je naslavljal cel narod. Znane so njegove domovinske pesmi Soči, Domovini in V pepelnični noči. Njegovo pesništvo se navezuje še na predromantične in romantične vzore, iz katerih je izoblikoval zanj značilno uglajeno, melodično in preprosto poezijo. Ukvarjal se je tudi z jezikovnimi in književnimi vprašanji. Umrl je leta 1906 v Gorici. Danes si v Kobaridu lahko ogledamo njegov spomenik.

Ciril Kosmač se je rodil leta 1910 v naselju Slap ob Idrijci v Tolminu. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran. Leta 1930 so ga na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti, sodišče mu je naložilo dve leti strogega policijskega nadzora. Pobegnil je v Ljubljano in živel v različnih krajih, tudi v tujini. Za njegovo pisateljsko delo je prejel številne nagrade, med drugim so mu leta 1979 presodili Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki pa je naslednjega leta ni mogel prevzeti, saj je prej umrl v Ljubljani. Njegov roman Pomladni dan sestoji iz spominov, ki jih obujajo drobni predmeti in dogodki, s katerimi se pripovedovalec srečuje, ko se po koncu vojne vrne v svoj rojstni kraj, Slap ob Idrijci.

8. domača naloga: Lektoriranje gesel na Wikipediji

Geslo: Leto brez poletja[4].

9. domača naloga: Register kulturne dediščine

Vipavski Križ - Mesto: EŠD 819. Sinonimi imena enote: Villa Crucis, Križ, Sveti Križ. Usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe; arheološka najdišča. Vpisano v register: 30 Apr. 1996.

10. domača naloga: Nalaganje slik na Wikimedia Commons

Si opazil kolo?

Nekdo občuduje jaslice

Razstava starih avtomobilov

11. domača naloga: SlovLit

Na moj rojstni dan - 18. decembra - je bil pred dvema letoma na portalu SlovLit objavljen članek Mirana Hladnika z naslovom Neleto in njegove besede -- Leta nevarnega življenja -- DigiLing, dve bolgarski predavanji -- Koronalit Članek poroča o akciji Beseda leta. Naveden je seznam besed, ki gredo v glasovanje, to so bile: cepivo, karantena, kolesarjenje, neleto, mehurček, pozitiven, predihovalnik, rahljanjem, šolotožje, zoom in 14 dni. Hladnik poroča tudi o poteku izbora, ki je potekal seveda nikjer drugje kot na platformi Zoom, in poskuša vzpodbudit bralce k spletnemu glasovanju z omembo nagrade, ki jo bodo deležni trije srečneži, in sicer izvoda jezikovnega priročnika Kje pa vas jezik žuli?

O Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki je izhajal med letoma 1990 in 2002. Nastala je predvsem zaradi prehoda strokovnega pisanja od papirja na zaslon, kar je botrovalo potrebi po radikalnejši prenovi priročnika, na kar namiguje tudi pridevnik nova (torej na t.i. nove medije). Leta 2014 je bila prva izdaja Nove pisarije v novem mediju, in sicer na Fundaciji Wikimedia. Leta 2016 je doživela drug natis, tokrat ne le v obliki Wikiknjige, temveč tudi v tiskani obliki. Je literarnovedni priročnik, ki služi za standardiziranje strokovnega pisanja predvsem med slovenisti, primeren pa je tudi za druge humanistične vede. Njen avtor je Miran Hladnik.

Wikimedijina spletišča omogočajo dopolnjevanje, princip sprotnega nastajanja in vpogled v historiat nastajanja knjige. Ker pa je Nova pisarija še vedno avtorsko individualno delo, je dopolnjevanje s strani uporabnikov mogoče le v primeru, da so dopolnila šla preko avtorja. Wikiknjige, kot tudi Nova pisarija, niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno »rastočo knjigo«.

Pismenost

Razumevanje pismenosti se spreminja. Biti pismen je najprej pomenilo obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo; pismenost je bil privilegij redkih posameznikov vse do uvedbe obveznega šolanja, ki se je na območju današnje Slovenije zgodila v zadnji četrtini 18. stoletja. Po tradiciji jo razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. V današnjem času se je izredno povečal pomen e-pismenosti oziroma elektronske pismenosti oziroma digitalne pismenosti, ki vključuje varno in kritično uporabo tehnologije informacijske družbe pri delu, v prostem času in pri sporazumevanju. . Nova tehnologija je spremenila tudi medijsko komunikacijo, ki je bila do pred kratkim enosmerna in generirala tožbe o pasivizaciji in medijski manipulaciji sprejemnikov, se je začela naglo razblinjati in prepuščati mesto interaktivnosti.

Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam z računalnikom, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen. Našteto so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule, po svoje komunicirajo med seboj nadzorniki poletov, telegrafisti, vohuni, tatovi, avtoprevozniki in prostituti. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna in nad dejstvom, da nekdo npr. ne zna sam napraviti in postaviti svoje spletne strani, se nihče ne more zgražati, saj tega še ni med zahtevami splošne pismenosti. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Bralna pismenost je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij; vključuje tudi bralno kulturo, to je pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje in pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Kreativni del komunikacije in pismenosti je zadnji cilj opismenjevanja. Analfabet je nekdo, ki ne zna pisati in brati, torej nepismen človek; širše pomeni tudi nekoga, ki je o določenem področju slabo poučen ali ga sploh ne pozna.

Priročnik se posveča višjim oblikam pismenosti, ki presegajo razumevanje pisnih sporočil in računajo na sposobnost njihovega tvorjenja in razširjanja v javnosti. V tem smislu je pismenosti v kulturnem svetu precej manj, lahko jo v grobem izračunamo. Cobiss nam postreže s številom publicistov, katerih objave so bibliografsko registrirane, njihove knjige pa se izposojajo v knjižnicah. Takih je med 16.000 in 18.000, kar je manj kot en odstotek državljanov. Delež objavljajočih v populaciji narašča po zaslugi družabnih omrežij na spletu. Ljudje nalagajo tja za javni ogled fotografije (Flickr, Instagram), kratka sporočila (Twitter), daljša sporočila (LinkedIn), filme (YouTube), vrisujejo poti in točke na zemljevide (Googlovi Zemljevidi, Geopedija), pišejo računalniške programe ipd. Pod doseganje samo interne publike sodi doseg sporočila omejen na: šolo, podjetje, krajevno skupnost, društvo, Facebook, vpisno knjigo na vrhu gore ipd. Pod pisno sporočanje čisto zasebne narave štejemo: SMS, e-pošto ipd. Publicisti so tisti, ki so se potrudili do monografske publikacije. Bibliografsko ni registrirana vsaka objava (avtor, ki nima založnika, mora sam obvestiti bibliografsko inštitucijo o svoji objavi), toda ker pisanje ni čisto naključna dejavnost, lahko domnevamo, da redno pišoči slej ko prej dobi svoj vpis v Cobiss; mednje sodijo predvsem avtorji blogov, časopisnih člankov in spletnih komentarjev, wikipedisti, tvitarji, pisci računalniške kode za javno rabo, avtorji videa na YouTubu in fotografij v javnih albumih, reparji, pisci internih poročil, pogrebnih govorov, popevk ipd. Cobiss izmed avtorjev izpusti tiste, katerih dela v tekočem letu niso bila nikoli izposojena (sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo). Ocenjeni delež aktivno pišočih med prebivalstvom v Sloveniji je cca. 4 %.

Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile. Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo. Ekonomisti govorijo o podobnem (2–8-odstotnem) deležu podjetnikov v populaciji in načrtovalci svetle prihodnosti držijo pesti, da bi delež podjetnih oz. kreativnih v kulturnem smislu presegel »idealnih« 7 %. V informacijski družbi se pojem podjetnost nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na vsakršno kulturno kreativnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno, rekreativno, ne pa v smislu industrijske družbe na materialno produkcijo z namenom prodaje/potrošnje, akumulacije kapitala in družbenega ugleda. Socialni teoretiki pa pojem pripenjajo na ekonomsko rabo (kot da bi pomenil isto kot podjetništvo). Če podjetnost razumemo kot sinonim kreativnosti, potem bi humanistom moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večji del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). Nova tehnologija je povzročila strmo rastočo krivuljo proizvodnje informacij.

Wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča so pod streho neprofitne organizacije Wikimedia. Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov), voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Zasuk v enciklopedični slog je za literarno vedo, ki jo teži tradicija dolgoveznega in neredko hermetičnega izražanja, blagodejen.

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001. Wikimedijina spletišča zajemajo: spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.), Wikivir (za stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (za knjige in priročnike), Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja), Zbirko (za slikovno gradivo), Wikislovar in vrsto drugih špecialnih spletišč. Na wikijih so npr. nekateri oddelki in literarnovedni projekti: English and Comparative Literature Department in Prostor slovenske literarne kulture.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Splet 1.0 je izraz za statični splet (static web), kjer je uporabnik pasiven prejemnik informacij s spletnih mest, ki jih ustvarjajo drugi. Splet 2.0 je izraz za nabor internetnih tehnologij in spletnih aplikacij, ki omogoča uporabnikom interakcijo in sodelovanje drug z drugim, poleg tega pa vključuje še uporabnike kot aktivne člane, ki lahko sodelujejo pri ustvarjanju vsebin v virtualni skupnosti.

S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku (slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija). 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino. Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981. Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi« (danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov). Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti (obsegu, številu povezav, redakcij ipd.) – je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki. Sestavlja jo 83 jezikov, ki jim potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco. V prvi skupini je 16 svetovnih jezikov, t. i. comfort zone, ki se jim ni bati za preživetje, tretjo skupino z imenom border line pa že sestavljajo jeziki, 90 po številu, z nejasno prihodnostjo. Ob primerni jezikovni politiki se bodo povzpeli med vitalne jezike in tam delali družbo slovenščini, z napačnimi potezami in ignoranco do zahtev, ki jih informacijska družba postavlja skupnosti, pa lahko zdrsnejo v nižjo skupino, med umirajoče oz. mrtve (četrta skupina), ki jo sestavlja preostalih 41 jezikov, ki se pišejo. Na svetu je sicer precej več jezikov, nekako 6500, ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (nimajo slovnic, slovarjev, knjig, kaj šele digitalnih orodij) in izginjajo skupaj z zadnjimi govorci. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright ©. Creative Commons, kratica CC, slov. ustvarjalna gmajna je neprofitna organizacija, ki si prizadeva za povečanje števila avtorskih del, ki bi bila na voljo drugim, za legalno razširjanje in uporabo (Creative Commons Slovenija, 2005); objave so opremljene z licenco cc, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu da je vsaj pri besedilih avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja. Avtorske pravice potečejo 70 let po avtorjevi smrti.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo (z razliko, da zahtevajo montažo programa na inštitucionalni strežnik) so Moodle, MOOC ipd. Zaradi maksimalne odprtosti (in možnosti ne zaželenega poseganja) Wikiverza za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna.

Avtor

Do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila literarna veda večidel usmerjena k avtorju. Od tod avtorska biografija kot eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov (npr. Duševni profili slovenskih preporoditeljev Ivana Prijatelja, Levstikov duševni obraz Antona Ocvirka, zbirka Znameniti Slovenci); na popularni ravni pa slavljenje avtorskih jubilejev, postavljanje spomenikov ipd.

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. Vprašanje »kaj je hotel avtor s tem povedati« je postalo nespodobno in domala prepovedano, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila. Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige. Veljavnost je dobil ideal nepotvorjenega besedila (Tone Pretnar), ki opozarja na avtonomnost in ne manipulabilnost (nedotakljivost) tega člena komunikacije.

V 80. letih se je (ponovno v povezavi z novo generacijo) pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi, porast empiričnih socioloških razprav in terminološke spremembe, ki so besedilom odvzele nekaj avre: ustvarjanje > proizvodnja, besedna umetnina > tekst, poezija > verzi(fikacija). Ni več pomembno besedilo »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Seveda pa meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo; med motivacijami je včasih težko razlikovati. Motivacijo za pisanje lahko vrednotimo tudi po etičnosti namena (raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike oz. strokovnih bralcev, hotene ali nehotene znanstvene prevare).

Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri. Če se potrdijo, se reče, da teorija deluje. Smemo izbrati le tista gradiva, metode ali eksperimente, za katere domnevamo, da bodo potrdili našo zamišljeno tezo? Samo po sebi tako izbiranje ni sporno, ker smo pač upravičeni izbrati orodja, ki so kar najbolj primerna za uspešno obdelavo gradiva. Sporno postane takrat, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov. Večinoma je táko početje rezultat znanstvenega diletantizma (začetništva) in ne zavestne znanstvene prevare. Raziskovalec, ki mu analiza ovrže predpostavke, naj prizna, da se je v predvidevanjih zmotil, in naj namesto sramežljivega zamolka, ki mu hodi na misel, raje razmisli in popiše, kako je do nesporazuma prišlo.

Neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim, še bolj sporno pa je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral, in se pripravljal na njegovo objavo. Od neetičnih motivacij za raziskovanje in pisanje je treba ločiti bolezensko motivacijo, tj. pisanje zaradi pisanja samega. Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja; znanstveno pisanje, ki izhaja iz radovednosti, ne pa iz obveze, je bolj dovzetno za dosežke.

V splošnem velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Ločevanje med področji temelji na prostoru objave in glede na namembnika. Za znanstvene štejejo objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to edina mesta, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli (zato učbeniki spadajo med strokovne knjige), v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd. štejejo med publicistična besedila. Poljudnoznanstvena besedila so tista, kjer so strokovna spoznanja prilagojena nestrokovnjakom, so preprostejša za razumevanje, ne vsebujejo toliko terminov in enostavneje razlagajo; beremo jih v poljudnoznanstvenih revijah ali gledamo pa v poljudnoznanstvenih oddajah. Praktično strokovna besedila so namenjena konkretni, praktični uporabi. Zapisana so v navodilih k izdelkom, v opisih poteka postopka, npr. kuharski recept, navodilo za sestavljanje pohištva ipd.

Izbira jezika

Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. Za potrebe mednarodne izmenjave znanja se uporablja tudi lingua franca angleščina. Pogosti so drugojezični povzetki in izvlečki (sinopsisi oz. abstrakti) domačih literarnovednih publikacij v tujih jezikih, najpogostejši tisti v angleščini. Angleške objave imajo v znanstvenem svetu privilegiran položaj. Šele zadnja desetletja pa prihaja do dvojezičnih tematskih številk, ki naj pomagajo revijam vstopiti v prestižne citatne baze in tam ohraniti svoje mesto. Za vidnost objave v drugem jeziku je potrebno vložiti trud oziroma promocijo takšne objave, ki zajema povzetke v angleščini, postavitev publikacije na polico v nacionalni knjižnici in uvrstitev v nacionalno bibliografijo, vključitev objave v različna kazala – predvsem v ustrezna gesla na Wikipediji, po možnosti najprej v angleški Wikipediji – in ozaveščanje strokovne javnosti v mednarodnih forumih o njenem obstoju. Pri vključitvi v mednarodno izmenjavo informacij na določenem strokovnem področju pripomorejo tudi povabila poznanih tujih akterjev na domače razpravne scene (v revije, na simpozije, na predavanja), prijave k razpravam na konferencah v tujini in pošiljanje člankov za objavo v tujih revijah. Razlog za ne dovoljšni trud je predvsem to, da vzporedno dvojezično objavljanje stane in požira čas. Bolj vedro se po jezikovni plati kažejo možnosti strokovnega objavljanja na Wikipediji. Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju. Gesla v slovenščini profitirajo, ko se zgledujejo pri tujejezičnih obdelavah iste teme, in v tujejezična gesla je mogoče mimogrede dodati informacije o slovenskem razumevanju stvari.

Izbira teme

Ni dobrih in slabih tem. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka tema zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva. Ljudje smo pač taki, da bolj cenimo tiste svoje izbire, v katere smo investirali več časa in energije, zato intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po sebi veča našo naklonjenost do nje. Še prejšnji teden se nam je zdela za lase privlečena, po nekaj dneh intenzivnega študija pa se začudimo, kako to, da ni splošno poznana, in že izrekamo drugim očitke, zakaj ne uvidijo njene pomembnosti. Odkrili smo pojem t. i. spregledanih, prezrtih, zamolčanih, zanemarjenih, potlačenih tem, pa naj gre za politično, nazorsko, lokalno, spolno, estetsko ali kako drugače razložljivo zapostavljenost, in postanemo njihov advokat. S tem ni načelno čisto nič narobe, zavedati pa se je treba, da je spregledanost najbolj predvidljiva, standardna in normalna oznaka za večino literarne produkcije, ki zaradi omejenosti človeških spominskih kapacitet preprosto nima možnosti za enakopravno umestitev v kataloge splošnega literarnega znanja. Zato je pomembno, da smo odprti za predmete in teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo.

Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih. Pomembnost opredeljujejo na zelo različne načine in v različnih časih drugače, tako da ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za določitev tega pojma. V vsakdanjem življenju stroke je z maksimalno relevantnostjo označena literatura (avtorji, knjige, inštitucije), ki je pomembna v nacionalnem smislu. Z globalizacijo humanističnih strok, ki so bile in so še vedno močno vpete v cilje nacionalnega konstituiranja, emancipacije in prezentacije, pa ta nekdaj najvišja stopnja relevantnosti ne zadošča več. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev. Vendar globalna relevanca ni samo ena. Poleg lestvice kanoniziranih avtorjev, katerih pozicijo umetno utrjujejo šolski katalogi znanja, obstajajo še lestvice avtorjev in del, ki so bili kulturnozgodovinsko pomembni zaradi svoje velike popularnosti.

Izbirnih možnosti je v akademskem segmentu vedno več, tako med temami kot med orodji. Publicistično zaganjanje enkrat v eno in drugič v drugo temo, ki bolj nereflektirano kot manipulativno pušča ob strani množico drugih pomembnih tematskih izbir, ne sme postati zgled za obnašanje v stroki. O strokovnem odnosu lahko govorimo šele takrat, ko ni pod vplivom publicističnega forsiranja enkrat ene drugič druge teme.

Vaje v pisanju

Prepisovanje besedil iz knjig in revij na zaslon:

Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popraviti za strojem, ki je namesto nas opravi delo. Ukvarjali se bomo z digitalizacijo besedil, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in ki brez digitalizacije čez desetletja ne bila več dosegljiva in berljiva. Na Wikiviru so ta besedila javno dostopna, v javni lasti. Predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource.

Usoda avtorstva

Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, avtorji pa imajo svojo zakonodajo.

Soavtorstvo

Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave. Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj. Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena, ker pa gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, zgolj predvidevajo nekje na začetku seznam vseh sodelujočih ali vsaj najplodovitejših sodelavcev. V principu gre za konsenzualno (soglasno) usklajevanje.

Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti. Teksti skupinskega avtorstva so opremljeni z licenco cc.

Objavljanje

Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«, ki pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem in je besedilo vključeno v spletno kazalo (je indeksirano), potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti.

Če spletno mesto, na kateri tiči dokument, nima izrecne prepovedi indeksiranja map (directory listing), spletni roboti (web crawlers) dokument indeksirajo in ga pokažejo med zadetki. Za dokument na spletu, ki ga nismo namenili objavi, je najbolj varno v glavi uporabiti vrstico <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">. Če želimo pred indeksiranjem skriti ves direktorij, postavimo vanj datoteko z naslovom robot.txt, v kateri naj robot najde samo naslednji dve vrstici:

User-agent: *

Disallow: / (oz. Disallow: /ime direktorija/, če hočemo iz »objave« izključiti samo ta direktorij

Vidnost objave lahko zboljšamo z dodatkom hiperpovezav (ang. hyperlink) v besedilu. Za besedila na Wikipediji in Wikiviru velja, da so objavljena, ni pa več tako samoumevno za tekste na Wikiverzi, ki jih iskalniki sicer hitro registrirajo in so lahko najdljivi, ampak so namenjeni lokalni, razredni rabi. O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo. Če pa takega namena ni bilo in smo nanj naleteli povsem naključno ali celo z nelegalnim vdorom na strežnik ali se je v javnem obtoku znašlo po avtorjevi nespretnosti, potem je bilo na splet samo postavljeno, ne pa tudi objavljeno. Status objave določa pojem »javno objaviti« oziroma »javno postaviti«. Spreminjava tehnologija in zakonodaja ustvarjata med obema intencama postavitve obsežno sivo polje, kjer je težko opredeliti status besedil.

Množični um ali pametna množica

V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, angl. collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'. Vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji, to je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje. Cilj tega prizadevanja ni korist neki abstraktni, skonstruirani in fetišizirani skupnosti (npr. naciji), ampak korist za vsakega člana skupnosti. Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega (public), ki obuja pomen znanja kot javne dobrine, kakor jo je definiral sv. Avguštin, češ da mora biti znanje za razliko od materialnih dobrin zastonj.

Mnenja o novih modelih produkcije znanja so različna, nekateri vidijo v njih napredek in umik od kapitalističnega pojmovanja znanja kot tržne dobrine, drugi so pa skeptični glede možnosti uspeha teh modelov ali celo vidijo v njih grožnjo. Obstajajo socialne teorije, ki do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov, ki jim edinim pripisuje moč družbenega spreminjanja. Nezaupanje se kaže že v izbiri izrazja s slabšalnim prizvokom (crowd, mob, Ivan Cankar je v podobnem kontekstu rabil besedo Gsindl 'drhal',[54] Taras Kermauner pa »lumpenproletariat«). Novejša, postliberalna socialna teorija iz drugačnega ideološkega izhodišča raje uporablja politično korektnejši izraz multitude. Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem. V tej disciplinirani družbi je oblast delovala z določanjem meja, pravilnosti/nepravilnosti obnašanja in sankcioniranjem napačnega obnašanja. V skladu s tem razumevanjem množice niso sposobne vladati sebi, češ da množica misli brez kontrole razuma. Masovnost naj bi bila nevarna, ker brezglava množica brez zmožnosti samorefleksije ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Vodja artikulira skupne želje množice in jo drži skupaj. Posamezniki, ki so se z muko dokopali do svoje avtonomnosti, so kaj hitro pripravljeni prevzeti vlogo vodij in usmerjevalcev množic, pač iz prepričanja, da neuka množica ni sposobna samostojnega in odgovornega odločanja. Intelektualci energijo množic razumejo praviloma kot patološko, kot obliko modernega divjaštva, ki je v nasprotju s perspektivami človeškega razvoja.

Postliberalno-demokratično stališče do množice je veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega oz. kantovskega. Množice ne prezira in verjame, da se razsvetljeni avtonomni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje: skupnost je skupnost posameznikov. Skupnosti so zveste svoji konstitutivni logiki, so imanentne in ne zgolj reprezentativne. Sodobna množica je sublimna. Spremenila se je lahko zato, ker jo določa drugačna vrsta dela. Množica se ne ukvarja več s fizično raboto, ampak s storitvenimi dejavnostmi in z duhovnim delom. Deluje zavestno in dobiva status subjekta. Njena kolektivna komunikacija je temeljna oblika postmoderne ekonomije. Sodobna samoregulirana množica za razliko od tradicionalne, ki je zgolj zasledovala svoje želje, prisega na red. Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.

Množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo. Pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, goli telesnosti, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti. Socialne inštitucije od religij in nacij navzdol do občinskih uprav in krajevnih skupnosti v sodobni družbi niso več opozicija goli ljudski sili, ampak načini samorealizacije, samoorganizacije in samoregulacije družbe. Na tak način je treba razumeti tudi pojem tiste pametne množice, ki se je odločila v obliki Wikipedije vzpostaviti repozitorij vsega človeškega znanja in je torej pismena v kreativnem pomenu besede. Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo. Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Pravni koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem, in za realizacijo oz. izkoriščanje teh pravic. Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna. Težave povzroča v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in seveda tudi pri besedilih v digitalni obliki. Obstaja alternativni pravni koncept, primernem za promet z besedili v digitalnem času, ki je poznan pod imenom creative commons.

Creative commons

Creative commons (slovensko 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture) (pojem je uveljavil Lawrence Lessig). Ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji. Vrste licenc cc so naslednje:

- Priznanje avtorstva (attribution – BY): Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.

- Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA): Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).

- Nekomercialno (non-commercial – NC): Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.

- Brez predelav (no derivative works – ND): Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc (licence cc 4.0) so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost.

Copyright (cc)

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Posameznim avtorjem ali založbam se zdi, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav, kar pa ni res. Bralec ali kateri koli drug uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno. Knjige lahko kopira ali predeluje, le v javnosti se kopije ali predelave ne smejo znajti, če jih ne spremlja izrecno avtorjevo dovoljenje. Avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic (to je takrat, kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo), vendar se na sodišča obračajo lastniki tudi, kadar so kršene samo njihove moralne avtorske pravice, kamor spada npr. nekorektno citiranje ali sploh odsotnost citiranja, posnemanje in druge oblike prisvajanja njihovega dela, ki pa ni povzročilo materialne škode.

Kritiki poudarjajo predvsem, da izhaja iz trojih neustreznih konceptov: 1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo, in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino.

Copyright ne upošteva specifične lastnosti produktov človeškega uma, ki te izdelke bistveno loči od druge človeške produkcije, to je njihovo nematerialno dimenzijo. Če jih posplošeno razumemo kot različne oblike informacije, postane jasno, da se obnašajo drugače od druge človeške lastnine. Običajno je lastnina materialna in je z njo tako, da ko pripada enemu, ne more biti hkrati dosegljiva drugemu. Če je lastnikov več, je razpoložljivost predmeta za posameznika manjša. Pri informacijah pa je drugače. Informacije imajo seveda tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta zelo v ozadju in se njen delež v razmerju do nematerialne »vsebine« zmanjšuje. Z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj in ni posameznemu interesentu nič manj dosegljiva. Pri natisnjeni knjigi te izkušnje še ni bilo, ker kupljenega ali izposojenega izvoda ne more brati več ljudi hkrati, z nastopom knjig v elektronski obliki pa je to načelo prišlo v popolno veljavo, zato specifični status informacij danes kliče po radikalno drugačni zakonodaji, saj bi morala zakonodaje prioritete prenesti od pravic tvorca na zagotavljanje ne motenega pretoka informacij, saj imajo informacije deklarirano pomembnost za optimalno funkcioniranje družbe.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti. Ideje, koncepti, principi, odkritja ipd. niso zaščitena. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev. Kadar gre za izdelke, ki jih je naročila vlada ali podobna javna inštitucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, ni pa to nujno. Zakon velja tudi za dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Lastništvo takega »naročenega dela« se običajno potrdi v pogodbi (za članek zaposlenega novinarja v časopisu, za računalniški program za domačo firmo itd.). Skupinsko delo je tisto, pri katerem je sodelovalo več avtorjev z namero, da ga predstavi kot neločljivo celoto. Običajno se partnerji zavežejo v pogodbi. Vsak od avtorjev lahko uporablja celotno delo po svojih željah, z morebitno objavo se morajo strinjati vsi avtorji skupinskega dela. Javne predstavitve in razstave (branje besedila, projiciranje na steno, ogled teksta na zaslonih v računalniški učilnici) so pogost način uporabe intelektualnih izdelkov v visokem šolstvu. Za vse to ni treba prositi dovoljenja, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten, dovoljenje pa je potrebno pri učenju na daljavo. Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.

Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod. Izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik. Razpečavanje ali distribucija je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. Vse to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo (fair use).

Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela) in avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi; njegov honorar zna biti tedaj seveda nižji. Še manj svobode razpolaganja z delom kot založba, ki je delo kupila od avtorja, ima bralec, ki knjigo kupi. Nakup knjige ne pomeni, da kupec svoj izvod zdaj lahko poljubno razmnožuje ali celo razširja naokrog, kaj šele da bi delo uporabil pri izdelavi svoje knjige, tako da bi iz nje vzel kakšen kos in ga predelal po svojih željah in potrebah. To lahko počne le, če mu avtor kaj takega izrecno dovoli, bodisi zastonj bodisi proti plačilu. V določenih situacijah je kupcu (bralcu, uporabniku) dovoljena omejena uporaba avtorskih del (razmnoževanje, razpečavanje, izvajanje) tudi brez izrecnega avtorjevega dovoljenja. O taki pošteni uporabi govorimo, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda, oziroma kadar uporabnik počne to v dobri veri (lat. bona fide, angl. good faith), da ni nikomur škodoval. Konkretno bi to pomenilo, da se zaradi take uporabe noben potencialni kupec ni odločil, da knjige ne bo kupil, in s tem ni padla njena tržna vrednost (kar je težko določiti), zlasti pa, da si uporabnik z njo ni ekonomsko opomogel. Poštena raba je skratka neprofitna (nepridobitna) raba. Samoumevno so dovoljeni npr. kratki citati tujih del v znanstveni razpravi, niso pa več samoumevni obsežni citati, še posebej ne citati celotnih dolgih besedil.

Dela v izobraževanju in raziskavah običajno niso predmet avtorskih tožb, ker je citiranje predhodnih raziskav na teh dveh področjih nekaj običajnega. Samoumevno je kopiranje tujega dela za kritiko, komentar, poročilo, poučevanje (v razredu je dovoljeno celo več kopij) in raziskovanje, vendar samo dokler se s tem ne služi denar. Nihče se ne spotika ob tisto uporabo tujih del, ki se ji v naši kulturi reče izvleček, povzetek ali parafraza. Kljub določenim popustom, ki jih je deležna raba del v šoli po zaslugi plemenitega cilja izobraževanja, velja razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja za kršenje avtorskih pravic, tudi ko gre za majhen del izvirnika, recimo zgolj 5 %. Uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez njegovega dovoljenja je prav tako kršitev avtorskih pravic. Olajšave pri dostopanju do natisnjenih učbenikov žal ne veljajo za področje prosto dostopnih spletnih učbenikov, opremljenih z licenco cc. Med ljudmi se napačno domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu. Prosto uporabne so nasprotno samo tiste redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno.

Bralec

Prosti dostop

Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«, torej zastonj. Redki primeri so predvsem vključevali besedila, ki so jih donatorji presodili velik pomen za izobrazbo in kvalitetno sobivanje populacije, npr. izvodi svetega pisma ali zastonj priročniki za šoferje v 80. letih v kapitalistični ZDA, s čimer je država jasno kazala, da je resno zainteresirana za prometno pismenost rezidentov (da bi bilo čim manj nesreč) in za to, da so njeni državljani čim bolj mobilni. Da je mogoče do dnevnoinformativnih oddaj brez naročnine, da so lahko lokalni telefonski klici zastonj, brez investiranja v infrastrukturo, so nam pokazali šele zgledi v državah na Zahodu z višjo stopnjo blaginje. Hudo nenavadno se je zdelo tudi, da v turističnih uradih lahko zastonj ponujajo kvalitetne cestne zemljevide in druge prometne informacije in ponekod omogočajo celo zastonj javni prevoz. Vendar brez redkih izjem je prosta dostopnost znanja zunaj šole manj samoumevna; za vstop v knjižnico plačamo članarino, leposlovne in druge knjige v knjigarnah dobimo s popustom samo, če ne grejo v promet, za časnike in revije plačujemo naročnino ipd. Ne plačujemo samo informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili povratno, tj. kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti.

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Digitalizirane zemljevide Slovenije je Geodetski zavod Slovenije interesentom drago zaračunaval, vse dokler se ni pojavila zastonj alternativa v obliki Googlovih zemljevidov. Slovar slovenskega knjižnega jezika je bilo mogoče dobiti na zgoščenki samo za denar, vse dokler se ni iz širnega sveta prijela navada, da so slovarji na spletu zastonj. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije, tudi hramba besedil in enciklopedičnih informacij je tam, npr. na Wikipediji in Wikiviru, zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Ni bila naša razsvetljena država tista, ki je sklenila svojim državljanom omogočiti zastonj dostop do informacij, do katerih se je dokopala z njihovim davkoplačevalskim denarjem, ampak so bile tuje korporacije tiste, ki so jih brez pričakovanja povračila ponudile po vsem svetu. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča.

Strahovi rojakov, da globalnemu zastonjkarstvu ni zaupati, ker slej ko prej pride račun za civilizacijske blagodati, če ne za nazaj, pa od zdaj naprej, v obliki zaračunavanja informacijskih storitev, brez katerih si, odvisni od njih, ne znamo več predstavljati življenja. Svarilnih zgledov takega socialnodarvinističnega ravnanja, ki neti strahove, seveda ni težko najti (npr. omejevanje dostopa do prej prostodostopnih dokumentov na dLibu, sklicujoč se na avtorsko zakonodajo, zaračunavanje časopisnih novic), vendar je treba opozoriti, da gre večinoma za lokalno (tj. zgolj slovensko) prakso, da so podobna početja dolgoročno obsojena na propad, tako kot je propadla plačljiva Britannica v konkurenci z ne plačljivo Wikipedijo, da bi se, če bi veljala logika teh strahov, nekaj podobnega moralo zgoditi že s predhodnimi civilizacijskimi pridobitvami, npr. z osnovno šolsko izobrazbo, pa se ni, in da je izražanje takih strahov v bolečem nasprotju s temeljnim humanističnim postulatom: vero v naturno usmerjenost človeka k dobremu in njegova zmožnost doseganja višjih kulturnih ciljev. Od Prešernovega Črtomirja dalje prihajajo rešitve za Slovence od zunaj: v obliki uvoženega protestantizma, uvoženega krompirja, ki ga je ob upiranju kmetov ukazala saditi Marija Terezija, uvoženih prestižnih pesniških form, evropske zakonodaje, ki uči domačine osnovnih manir v razmerju do manjšin itd., zato je nezaupljivost do informacijske družbe, ki tudi ni domač izum, neutemeljena in krivična. V interesu kulturnega preživetja se bomo odpovedali fantazmi o večvrednosti »domačega« samo zato, ker je domače, in posegli po tistih informacijah, orodjih in servisih, ki bodo lažje dostopni.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, saj se najpogosteje pojavljajo v zvezi z besedo skrivnost (verska, poslovna, uradna, vojaška skrivnost; pridobivanje informacij s področja vojske in gospodarstva ima celo svoje ime – vohunstvo ali špijonaža), to pa so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati. Žal marsikje in marsikdaj počnejo prav to in vsiljuje informacijski molk kot učinkovito orodje za obvladovanje družbenih odnosov tudi drugim: državni upravi in upravljanju v drugih inštitucijah, celo raziskovalni in umetnostni dejavnosti. Industrijska družba in vojska prakticirata tekmovalne odnose med ljudmi, ko zmaga enega pomeni poraz drugega, medtem ko si informacijska družba zaradi specifičnega značaja informacije (te za razliko od blaga, ki ga proizvaja industrijska družba, namreč ni nič manj, kadar si jo deli več ljudi) lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

Znanstvene objave so se v veliki meri otresle komercialnega konteksta in so se precej lažje kot literarne prilagajale zastonjski internetni publicistični praksi. Znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Moduse razpoložljivosti besedila in njegove manipulabilnosti definirajo licence cc. Primer: pri projektu Open Access Slovenia pomeni prosti dostop (free OA) brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.

Izrazov s pridevnikom odprti je več in tvorijo družino, za katero tiči skupna filozofija: odprti podatki (open data, večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu), odprti dostop (open access, kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu), prosta vsebina (open content, kako doseči svobodno dosegljivost virov – literature, videa, fotografij –, ki zanimajo splošno publiko), prosto znanje (open knowledge, podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije), prosto izobraževanje (open education). Kopiranje je v tej kulturi skratka v redu, če le ne zamolčimo imena tistega, od katerega smo prekopirali. Objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL (GNU Free Documentation License / GNU FDL); skeptiki dvomijo o primernosti te licence za znanstvene objave, češ da je moteča možnost poseganja drugih piscev v delo.

Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Najblažja oblika oviranja poti do informacije je zahteva nekaterih upravnikov spletišč, da se uporabniki registrirajo in prijavijo. Ovira je lahko tudi slabo narejen vmesnik, ki upočasni ali celo onemogoči pot do dolgih dokumentov, ali omejitev njegove uporabnosti: na nekaterih spletnih mestih lahko besedila samo gledamo, ne moremo pa jih označevati, kopirati, prenesti na svoj stroj in komentirati. Še slabše je, kadar po njih niti iskati ne moremo, npr. kadar jih (ponevedoma ali nalašč) njihovi skrbniki shranijo v slikovni obliki. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati. Oznake prostega dostopa so:

- Zlati prosti dostop (angl. gold access): kadar prosti dostop zagotovi založnik; najpogosteje so to recenzirani revijalni članki.

- Zeleni prosti dostop (green OA): kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij; večinoma so to predobjave (članki pred recenziranjem) ali poobjave.

- Sivi dostop (nem. grauer Weg): poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov.

- Hibridni dostop: pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.

- Zakasnjeni prosti dostop: ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.

- Platinasti prosti dostop: označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji – inštitucija, država, mecen (ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu).

Obstajajo tudi univerzitetni repozitoriji in digitalna besedilna skladišča, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila; čas, znanje in stroški za tako objavljanje in vzdrževanje besedilnih zbirk so ob uporabi ustreznih računalniških programov minimalni. Zmanjševanje stroškov objav bo neizogibno pripeljalo do ukinitve tiska, ki navzlic nižanju tiskarskih cen pomeni četrtino stroškov objave. Komercialno indeksiranje do neke mere lahko nadomestimo z zastonjskim citatnim indeksom, ki ga ponuja Google in je iz leta v leto boljši. Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies). Prostodostopne revije pa najdemo npr. v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka.

Založbe

Knjižne in časopisne založbe, novinarska združenja in združenj drugih intelektualnih proizvajalcev, fotografov, slikarjev, kiparjev, literatov in arhitektov so del kulturnega posredništva. Knjige in informacije praviloma obravnavajo kot tržno blago, lahko bi se izrazili, da so segment kulturne industrije. Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več, ampak v najboljšem primeru samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Knjige tiskajo samo v primeru, če jim avtor ali inštitucija zagotovita sredstva za tisk, uredniško in s strokovnimi recenzijami pa jih mora prej oskrbeti izdajatelj, to je avtorjeva raziskovalna inštitucija.

Zakaj sploh avtorji in inštitucije vabijo založbe k produkciji publikacij, če pa te ne opravljajo več svoje osnovne naloge, zalaganja oz. kreditiranja publikacij? Iz inercije in iz iluzije, da jim bodo založbe pomagale do bralcev. Ta upanja so pri popularni publicistiki in leposlovju upravičena, v znanstvenem tisku pa večinoma ne. Zanje se kljub temu največkrat odločajo zaradi domnevnega ugleda, ki naj bi ga knjigi dalo ime renomirane založbe, torej iz prestižnih razlogov, in zaradi predsodkov do samozaložbe. V sodobnem času bi subvencijo porabili veliko bolj racionalno, če bi jo namenili objavi in promociji knjige na spletu. Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne potrebujejo. Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji, Slavistična revija npr. leta 1991.

Aktualno založniško preferiranje knjižnih izdaj v takih primerih, kot so šolski učbeniki, atlasi, slovarji in podobne publikacije, ki najbolj funkcionalno živijo samo na zaslonu, je v civilizacijskem smislu kontraproduktivno. Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka desetkrat večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg. Ekskluzivna knjižnična distribucija knjig ni končno nikakršna novost, v 19. stoletju so bile izposojne knjižnice (nem. Leihbibliothek, angl. lending library) običajen način širjenja popularnih knjig.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb« (predatory open access publishing). Kako funkcionirajo predatorske založbe? Članke in revije postavljajo na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj). Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (mdr. pri Googlovem Učenjaku), ker poskrbijo za vidnost objav in ker ne pretirava s stroški: cene za objavo članka segajo od 90 $ do 500 $ na članek, za Slovenijo 370 $. Kaj so teme in kdo so avtorji, uredniki in recenzenti, jih povečini ne zanima. V prizadevanju za zaslužek kršijo osnovna pravila akademskega obnašanja z objavo slabo ali nič recenziranih člankov in znanstvenih potegavščin, z navajanjem uglednih znanstvenih osebnosti med uredniki brez njihove vednosti in pristanka, z navajanjem lažnih faktorjev vpliva, s posnemanjem videza renomiranih revij, z netransparentnim impresumom ipd. K oznaki predatorske založbe prispevajo tudi konkurenčni razlogi, to je želja po izločitvi novih akterjev na znanstvenem trgu, zato se ni mogoče zanašati na vsak seznam domnevnih predatorskih založb, ki je dostopen na spletu.

Bistvo: princip tržnega založniškega znanstvenega objavljanja zahteva, da se o relevantnosti objavljenih informacij moramo odločati ob vsakem članku posebej, ne glede na to, kje je bil objavljen.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Manj pomembne so, nikakor pa ne zanemarljive, številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi. Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti. Pisci, ki jim gre bolj za to, da imajo njihove objave vpliv v širši skupnosti, bodo zato dali prednost podatkom o branosti in po njih uravnavali svojo publicistično dejavnost, medtem ko bodo pisci, ki več dajo na odmev pri ozki strokovni publiki ali želijo nemoteno napredovati na akademski lestvici, pazili v prvi vrsti na svojo citiranost.

Repozitoriji imajo vgrajeno funkcijo štetja ogledov objav. Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vgradimo vanjo katerega od zastonjskih števcev dostopa, če pa smo zahtevnejši, vgradimo vanjo skript za Googlovo analizo obiska (Google analytics). Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Pot ven iz krize serijskih publikacij obeta kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo odprtokodni program OJS (open journal system) za izdajanje serijskih publikacij, OCS (open conference system) za organiziranje konferenc, OMP (open monograph press) za izdajanje monografij in OHS (open harvester system) za indeksiranje vsega naštetega in drugih spletnih virov. Princip prostega dostopa je v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim (profit based) objavljanjem. Odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in ga plačati. Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.

Slovenski repozitoriji, v katere je mogoče naložiti akademske spise, so na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na univerzi v Novi Gorici. Univerza v Ljubljani je svoj repozitorij vzpostavila med zadnjimi, na enostavno nalaganje diplomskih nalog, doktoratov in drugih publikacij vanj še čakamo. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Domače akademske inštitucije z ustanavljanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo. Mednarodni repozitoriji, kot je npr. DRYAD, imajo objave za uporabnika v prostem dostopu, vendar morajo postavitev tekstov vanje in vzdrževanje avtorji, uredništva ali založniki plačati.

Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje. Individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav.

Vse tri slovenske literarnovedne revije – Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost – so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije. Kazala vseh dosedanjih objav so na revijinih spletiščih. Novejše številke Slavistične revije poleg dLiba sproti postavlja na splet tudi bibliografski servis ProQuest in jih interesentom zaračunava.

Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije. Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike prispeva k modernizaciji stroke. Ker je forum dovolj zanimiv tudi za ljudi zunaj državnih meja in zunaj slovenske literarne vede in jezikoslovja, mimogrede uresničuje še principa internacionalnosti in interdisciplinarnosti. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan, kjer so prijazno ponudili prostor in začetno pomoč zastonj.

Varovanje zasebnosti

Digitalizacija odpira vprašanja o varovanju zasebnosti, kar regulira slovenska zakonodaja z zakon o varstvu osebnih podatkov. Varovanje zasebnosti je pogosto navzkriž z napredkom in hitrim dostopom podatkov. Pojavljajo se pa tudi skrbi glede manipulacije in zlorabe podatkov, ki se obsežno zbirajo o uporabnikih na spletu in o njihovem spletnem obnašanju. Vse te polemike se navezujejo na pojme: zasebno, javno in skupno.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Za samozaložniški natis je vendarle še treba seči v žep, za objavo na spletu pa niti to ne več. Ovire nastopijo samo, kadar imamo ambicijo objaviti na t. i. osrednjih mestih, v dnevnem časopisju, strokovnih revijah, nastopiti v osrednjih informativnih oddajah na TV ipd., kjer uredniki izbirajo in odločajo med informacijsko ponudbo. Navajeni smo sveta, v katerem so bolj ali manj kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali informacije pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti. Sicer tudi do zdaj urednikom ni bilo mogoče brezpogojno zaupati, ker so njihovo selekcijo usmerjali kriteriji, s katerimi se nismo nujno strinjali, npr. nazorska, politična, nacionalna, generacijska, spolna pripadnost in tendenca, in vse te reči pomembno oblikujejo profesionalno informiranje tudi danes. Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav. Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Lahko se z njim ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom, da preverja informacije, iz katerih gradi sporočilo. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris (Slovenian Current Research Information System). Za pisca, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant. Kredibilnemu avtorju najpogosteje zmanjšuje kakovost vključenost v katerega od projektov popravljanja sveta, naj bo to feministični, religiozni ali družbenosistemski, ki povzroči pristransko poročanje, ki ni nevtralno oziroma objektivno in lahko preide v socialni aktivizem. Objavo pristranskih, nazorsko tendenčnih razpravnih besedil je urednikom težko preprečiti, kadar je tendenca prikrita in kadar delež nevtralnih informacij odtehta aktivistično razsežnost. V njegovi bibliografiji bo razbral, za katera področja je najbolj kompetenten, katera tema ga najbolj obseda, v njegovi biografiji pa bo mogoče našel razlago za ideološko premost sporočil in s tem signal, kje naj jih jemlje s previdnostjo.

Aktivizem

V »svinčenih« sedemdesetih letih so slovenske humaniste vzgajali v humboldtovski veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V 80. letih pa so iz pragmatične znanstvene Amerike začele prihajati drugačne ideje: da je tak znanstveni larpurlartizem prevelik luksuz in da se je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje. Za ilustracijo: raziskovanje redkega jezika je zares smiselno le, kadar se hkrati zavzame za kulturno preživetje skupnosti njegovih govorcev. K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno. Od tod je mogoče razumeti močno ideologiziranost literarnovednih šol (npr. feministične, črnske, marksistične, dekonstruktivistične, lacanovske, derridajevske, novohistoricistične), ki so si priznale, da je njihova glavna naloga zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta. Literarna besedila so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki itd. Ti pristopi hromijo željo po objektivnem spoznanju in so v nasprotju s stališčem, da je naloga znanosti svet zgolj opisovati, ne pa ponujati recepte za njegovo izboljšavo. Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, za bistro zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo, ne pa za njihovo reševanje, saj naj bi to ne bila naloga znanosti, ampak drugih družbenih sistemov. S táko avtonomistično držo se je nekako ujemalo tudi razumevanje umetnosti, ki prav tako ni smela streči družbenim potrebam; kadar se je vdinjala socialnim ciljem ali se je prilagajala interesom bralcev, je bila označena za tendenčno in trivialno. Z zamikom so se ideologizacije začele seliti iz ZDA na evropska tla.

Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente. Kompleksno problematiko reducira na preproste, manihejske opozicije in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci. Aktivizem je v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv.

Kritične refleksije ne smemo enačiti z aktivističnim diskurzom. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, saj je ta mogoča le iz prepričanosti v svoj prav.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja ponuja legitimiteto njegovim objavam. Slaba stran navezanosti na inštitucije pa je, da rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov. Nezaupanje v okostenelost akademskih inštitucij občasno udari na dan z ustanavljanjem alternativnih kanalov za publiciranje: revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza itd.

Na področju strokovnega objavljanja do solističnih publicističnih akcij ne prihaja pogosto, so pa običajnejše za leposlovno produkcijo. Govorimo o samozaložbah, za katere se avtorji odločijo, ko jih nobena od t. i. uglednih založb ne vzame pod streho. S pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave in z množičnostjo izgublja slabšalni prizvok. Ker pa hkrati pomeni, da besedilo ni šlo skozi uredniški ali recenzijski postopek, je treba še vedno biti previden in njihovo zanesljivost preverjati na drugih ravneh. Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Presojanje relevantnosti dokumenta je vezano tudi na njegovo starost.

Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Preverba se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov in morebiti še v obliki znanstvene polemike v znanstvenih revijah, zbornikih, na konferencah in forumih.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent. Urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih recenzij bo upošteval in ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta. Enaka teža odgovornosti bremeni uradnike na inštituciji, ki je razpisala projekt, ko dobijo v roke naklonjena ali manj naklonjena stališča strokovnih presojevalcev.

Zaradi izpričane pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review). Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov. O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. Težava nastane, ker je zaradi majhnosti znanstvene skupnosti avtorja enostavno prepoznati že po izbiri teme, slogu pisanja in citiranja, recenzenta pa po tipu pripomb in načinu, kako jih prezentira. Kritiki slepega recenziranja opozarjajo tudi na situacije, kadar avtor nima možnosti argumentirati in braniti svojih stališč. Spet drugi zaskrbljene kritike mirijo z dejstvom, da niso recenzenti tisti, ki odločajo o objavi ali neobjavi, ampak urednik, ki je dolžan presoditi, v kolikšni meri bo upošteval naročeno recenzijo.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost, tj. poznavanje podobnih raziskav v svetu, slogovno, jezikovno in tehnično brezhibnost prispevka ipd. Avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo; revije namreč včasih od avtorja zahtevajo izjavo, da so članek poslali v recenzijo samo njim in ne na več uredništev hkrati. Nezanemarljiva je za avtorja informacija o jeziku objav: tuje revije sprejemajo članke praviloma v angleščini, revije v slovanskem svetu se rade pohvalijo s tem, da objavljajo članke v vseh slovanskih jezikih, slovenske revije naj bi dajale prednost slovenščini. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredniki se pogosto odločajo prav za slednjo možnost: avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva. Lahko gre za opozorila na faktografske spodrsljaje in pomanjkljivosti, metodološke pripombe (recimo kadar avtor upošteva samo razpravno tradicijo v določenem jezikovnem okolju, ne pozna pa relevantnih razprav v drugem jeziku), posamezne pretirane posplošitve ali pavšalne vrednostne oznake, slogovno in pravopisno neustrezne pasuse. Če se avtor s pripombami ne strinja, bo članek umaknil, sicer pa jih bo upošteval in popravljeni članek poslal uredništvu ponovno. Pred natisom dobi avtor v roke postavljeno besedilo, ki ga mora v roku nekaj dni korigirati in potrditi njegovo primernost za natis. Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Tu je predvideno, da

- določijo tip članka (izvirna ali pregledna razprava, kratka strokovna ocena, poglobljena strokovna ocena, gradivski članek, polemika, poročilo)

- in njegovo tematsko področje (v Slavistični reviji je npr. pomembno vedeti, ali je razprava slovenistična, slavistična, jezikoslovna, literarnovedna, kulturnozgodovinska ali drugačna)

- presodijo ustreznost naslova (dolžina, skladnost z vsebino, terminologija)

- poročajo o obsegu članka v znakih (skupaj s presledki, opombami, seznamom literature, ključnimi besedami, izvlečkom v jeziku razprave in v tujem jeziku) in predlagajo njegovo krajšanje, če presega uredniško določeno zgornjo mejo

- ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka (avtorjevo ime in inštitucija, e-naslov, izvleček, povzetek, ključne besede, prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed, seznam literature)

- pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu

- označijo jezikovno plat članka (korektna, potrebna drobne lekture, potrebna obsežnejše lekture, jezikovno nesprejemljiva) in v tekstu po možnosti nakažejo potrebne popravke

- presodijo slog članka (členitev na odstavke in poglavja, naslavljanje poglavij, jedrnatost, jasnost)

- se izrečejo o primernosti terminologije

- pregledajo članek po tehnični plati (ali so citati in reference po navodilih, uporaba narekovajev, pomišljajev, kapitelk, ležečega in krepkega tiska, odstavkov ipd.)

- se izrečejo o izbiri teme, ki je lahko pereča (aktualna) ali v danem trenutku obrobna

- se izrečejo o metodi, ki je lahko tradicionalna, modna, včasih pa članek preizkuša nove pristope in je metodološko inovativen

- recenzenti skrbno pregledajo reference (na katere objave se avtor sklicuje, se drži samo ene avtoritete in je zato pristranski ali je razgledan tudi po alternativnih referencah)

- naštejejo morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti.

Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila

- Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Dolgi pomišljaj se uporablja za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (npr. v opombah), torej stoji le med povedmi, nikoli znotraj povedi. Vezaj je stičen, uporablja se namesto besede in med zloženimi deli besedila, med podrednimi zloženkami (5-odstotna inflacija), pri sklanjanju kratic (EU-ja) in na koncu pisno osamosvojenega dela zloženke (dvo- in tristopenjski študij). Pomišljaj je praviloma nestičen, razen pri zapisovanje razmerja od–do in pri zapisu minusa pred temperaturo (–2 ºC). Nestični pomišljaj pišemo, kadar želimo poudariti ali ločiti besedo ali misel v stavku, kadar želimo dodati pristavčno pojasnilo že zapisane besede ali besedne zveze, med imenom avtorja in njegovim psevdonimom in med dvema priimkoma človeka. Dvodelni nestični pomišljaj uporabimo, kadar ločimo vrinjeni stavek od drugega dela povedi.

- Slovenski narekovaj se piše: „unarekovajena beseda“. Angleški narekovaj se piše: “unarekovajena beseda ”. Srednji narekovaj se piše: »unarekovajena beseda«.

- t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti

- Dvopičje je levostično: Kranj: Gorenjski tisk, 1999 > Kranj : Gorenjski tisk, 1999

- Pred tropičjem ni vejice. Tropičje je nestično ločilo.

- Pri rodilniku ob zanikanju se ne uporablja zveza pomožnega glagola z nedoločnikom. Ne nameravam prebijati led > Ne nameravam prebijati ledu Ne želim brati to knjigo > Ne želim brati te knjige Kar je skupno > Kar je skupnega

Velika začetnica

Naslovi kolon ali vrstic v tabelah se pišejo z veliko začetnico. Celice znotraj tabele se pišejo z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Drugo

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

Spol se po pravilu veže na osebek (Kjer je bil osrednja figura moški > Kjer je bila osrednja figura moški). Če je za povedkovim določilom množinski samostalnik, ta določi obliko povedka (To mesto so Jesenice).

Digitalna pismenost

Obvladati moramo tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki. Danes mora znati pripraviti besedilo avtor sam, zato mora znati upravljati z računalnikom.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

- txt pomeni golo besedilo

- doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

- htm ali html je spletno besedilo

- pdf je natisljivo besedilo

- besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Golo besedilo se uporablja pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), ali pri pisanju računalniških programov. Ko si ogledujemo kodo spletne strani ali kodo wikistrani, se nam v ogledovalniku ali v editorju kaže v obliki golega besedila.

Besedilo v wikijih

Nekaj pravil:

- za odstavek pustimo eno vrsto prazno

- enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

- naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)

- ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

- povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani

- sliko vstavimo preko menija

- v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s COBISS,[113] okvirček za avtorja s predlogo Predloga:Infopolje pisec, okvirček za knjigo s predlogo Predloga:Infopolje knjiga, razprti tisk z Predloga:Razprto, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.

- oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)

- presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

-

 uvaja pesemsko besedilo,

ga zaključuje.

Vaje v wikijih

Nekaj napotkov:

- s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)

- dodaj povezave v Cobiss

- popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva

- poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)

- povezavo na članek vpiši v čim več kazal

Zgodi se, da neuki začetnik pobriše obstoječe informacije in jih nadomesti s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnil oz. popravil. Napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom. Zgodi se tudi, da je svežepečeni wikipedist hud, ko ugotovi, da mu kdo drug posega v besedilo. Pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena. Namesto jeze naj raje izrazi hvaležnost za tuje posege, tako da v zgodovini strani na koncu alineje s tujim prispevkom klikne na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave. Ko avtor dobi nazaj s popravki in komentarji opremljeno besedilo, potuje od enega posega do drugega in se odloča, ali bo popravek/pripombo upošteval ali ne. Kadar popravljavcu zaupa, lahko z enim klikom sprejme vse njegove popravke, kadar pa pride z njim navzkriž, lahko prav tako z enim klikom vse njegove intervencije razveljavi. Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

- na pogovorni strani besedila

- na pogovorni strani avtorja

- če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran

- znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:

- s predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje

Čemu sploh citiramo?

Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek. Vseeno pa je potrebno opomniti, da je pogoj za znanstveno besedilo prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti.

Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje (najprej pri računalniških programih, izumih v naravoslovnih vedah in patentih v tehničnih strokah, v tradicionalni humanistiki pa z nekaj oklevanja), da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic. Osebnosti, zapisane v leksikonih kot znanstveniki, so imele srečo, da so bile ob pravem času na pravem mestu in jih je doletela čast, zasluge pa morajo, če so pošteni, pripisati svojim kolegom in predhodnikom, ki so jim pripravili teren in brez katerih njihovega prispevka ne bi bilo. Skromno odrekanje priznanjem, ki jih skupnost daje zaslužnim posameznikom, spada med vljudnostne rituale, ki razkrivajo problematičnost »teorije genijev«.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. Novinarski teksti so neredko zlepljeni iz dolgih citatov kakšnega strokovnega besedila. Kdo je avtor časopisnega intervjuja – izpraševalec ali ta, ki odgovarja –, tudi sicer ni jasno. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri. V zadregi se je že znašel urednik strokovne publikacije, ki je citiral celotno pesem. Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in bralci začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost, kakor nam je po drugi strani sumljivo tudi, kadar je avtor preveč samozavesten in v zaverovanosti vase pozabi omeniti vse tiste, od katerih se je učil. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Pri piscih, ki jim ne gre za stvar sámo, ampak samó za objavo, akademsko sklicevanje na zveneča imena v stroki utegne izgubiti status argumenta in dobiti zgolj vlogo ornamenta. Razkrije se pri preverbi citiranih lokacij: avtor npr. ni navedel strani iz citiranega dela, ni se mu zdelo preveriti izpiskov in se je pri navedbi strani zmotil ali pa je po svoje zasukal celo citirano izjavo. Tak avtor pri natančnem bralcu vzbuja sum, da se le igra znanost. Preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč, zato naj se avtorji takemu početju in blamaži izogibajo.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Táko početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Pri plonkanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, in toliko bolj narobe je, če je takih stavkov več ali če se nanizajo v sklenjen odstavek ali celo poglavje.

Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi. Govorimo lahko o intelektualni kleptomaniji, parazitiranju na temah kolegov ali o sovražnem prevzemu teme. Vse to je težko dokazljivo, saj akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, tuje misli povejo s svojimi besedami in jim še kaj svojega dodajo, jih tako rekoč oplemenitijo z dodano vrednostjo. Prevzem tuje teme ali ideje ni kraja, ni pa strokovno korekten, kaj šele kolegialen. Naslovov in sloga ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati.

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij). Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov, se pohvali s 50 milijoni člankov obsežno zbirko in z njim preko naročnin knjižnicam služi mednarodna založniška hiša Elsevier s centrom v Amsterdamu) in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim. Pri WoS (WoS je spet samo del večjega kompleksa bibliografskih podatkovnih zbirk z imenom Web of Knowledge) sta za nas zanimivi bazi SSCI in AHCI. Poleg citatov indeksirata še izvlečke. Uradno ima ta oddelek v korporaciji ime Intellectual Property & Science.

Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Čeprav ponuja kompleksnejši pogled na znanstveno publiciranje, saj registrira tudi znanstveno relevantna spletna mesta, izpisuje neakademske publikacije in dokumentira dejanski vpliv publikacij v javnosti, ga uradniki na znanstvenem ministrstvu (še) ne upoštevajo. Učenjakov iskalnik zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine v zalogah knjižnic in iz revij, ki jih samostojno skenira. Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks – to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov – in i10-indeks – število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane. Citirane publikacije niso vedno dostopne na klik, kvaliteta se razlikuje od stroke do stroke in nerodno je, ker Google ne objavlja seznama indeksiranih publikacij in ker rezultate pospremi z oglasi.

O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu. Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.

Tradicionalna humanistika nasploh ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti. Dodatne pomisleke rojeva komercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve, njihova anglocentričnost (AHCI npr. indeksira komaj kaj revij v slovanskih jezikih in komaj kaj bolje se obnese primerjava indeksiranih revij iz evropskega prostora v primerjavi z angleško-ameriškimi) in v vedah, ki jih zanimajo starejše objave – taka je tudi literarna zgodovina – omejitev na novejše publikacije. Scopus npr. je registriral samo objave od 1995 dalje (po drugih podatkih do 1966), WoS gre nazaj do 1945 (po drugih podatkih do 1900, knjige). Scopus povrhu ne popisuje knjižnih znanstvenih objav niti konferenčnih prispevkov.

Odpor do merjenja je pravzaprav odpor do znanstvenega pristopa nasploh. Odpoved merjenju bi pomenila vrnitev neobjektivnih kriterijev osebnih preferenc, kot jih oblikujejo lokalna, nacionalna, nazorska, spolna, metodološka ... pripadnost in solidarnost.

Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo. Da bi bil ta čim višji, revije pogosto spodbujajo vzajemno citiranje. Vse to prispeva k manipulativni konstrukciji podobe znanstvene relevance in zmanjšuje zaupanje v celotni mehanizem. Ob zavesti možnih napak in ob zavesti, da so bibliometrične številke samo eden od kazalcev znanstvene teže, je uporaba citatnih indeksov čisto koristna. Problematično pa je, kadar vključenost v citatne baze oz. odsotnost v njih odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, zlasti ko gre za nacionalno specifična področja, ki na širok mednarodni interes in odmevnost ne morejo računati. Slavistična revija je zaradi necitiranosti (nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi v humanističnem AHCI. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah. Scopusova podatkovna baza ponuja dve vrsti časopisne metrike, SJR in SNIP. SNIP (Source-Normalized Impact per Paper) meri vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na določenem področju, tako da je citatu s področja, kjer je teh manj, pripisana večja teža. SJR pa omogoča primerjavo med sorodnimi revijami.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami; pri slednjih gre lahko za kritiko citiranih objav, kar je daleč od vplivnosti, pa se kljub temu razume kot citat in kritiziranemu članku priskrbi višji status. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se vsaj v Evropi taka širitev merila odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha. Znanstvena komunikacija, ki je bila fokusirana na kvaliteto revij, zdaj fokus usmerja k raziskovalcem. Spremembo težišča naj bi podpiral sistem ORCID.

Uredništva napihujejo IF svoje revije s forsiranjem preglednih znanstvenih člankov in znanstvenih recenzij, ki so pogosteje citirani od povprečja, z zmanjševanjem števila »citabilnih« člankov v reviji tako, da jim odvzamejo izvleček in seznam literature, z objavo zgodaj v letu, kar potencialno poveča letno citiranost, in seveda s citiranjem drugih člankov v isti reviji; vse to spada k moralno vprašljivim praksam. Moralno sporno je tudi uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji. Prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah močno razpaslo. Manipulacije te vrste so pogostejše pri mlajših revijah in v drugih jezikih, kot je angleščina, uredništva pa s takim obnašanjem tvegajo izbris s seznama indeksiranih revij.

Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah. IF se zelo razlikuje od področja do področja, tudi citati znotraj revije so zelo neenakomerno porazdeljeni med članki. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se zavzema za prosto dostopnost objav na spletu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij in ne le člankov in, kar je pomembno zlasti za zgodovinske stroke, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare objave.

Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov. Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav. Štetje povezav je avtomatsko, opravlja ga Googlov spletni pajek (webspider ali webcrawler, internetni robot oz. indeksirnik; spletni iskalniki jih uporabljajo za osveževanje spletnih kazal), vplivna teža spletne strani pa je izračunana na podlagi verjetnostne razporeditve (probability distribution).

Obeta se še en akademski citatni indeks v okviru Open Citations Project – to je Open Citations Corpus (OCC).

Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Vplivnost filmov, televizijskih oddaj, računalniških iger, časopisov in spletnih strani se meri samo na ta način. K natančnosti in k objektivnosti bi prispevalo, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti (audience measurement). Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani, za članke na drugih Wikimedijinih spletiščih pa ga trenutno dobimo z modifikacijo naslovne vrstice v brskalniku po naslednjem vzorcu:

- http://stats.grok.se/sl.v/201409/Diplomske%20naloge – Diplomske naloge na Wikiverzi septembra 2014

- http://stats.grok.se/sl.s/201408/Beatin%20dnevnik – Beatin dnevnik na Wikiviru avgusta 2014

- http://stats.grok.se/sl.b/201601/Nova%20pisarija – Nova pisarija na Wikiknjigah januarja 2016

Slovenske znanstvene revije

S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

- Primerjalna književnost

- Slavistična revija

- Dve domovini

- Jezik in slovstvo

- Razprave SAZU

- Studia mythologica Slavica

- Knjižnica

- Phainomena

- Acta Neophilologica

- Traditiones

- Slavia Centralis (Maribor)

- Verba Hispanica

Čeprav ne prinašajo veliko točk, so za posamezna področja relevantne še Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi itd.

Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v:

- Slovene Studies (ZDA)

- Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)

- Slavia Meridionales (Varšava)

- Slavica tergestina

- Slavistika (Beograd)

- Pamiętnik Słowiański

- Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega. Glavni citatni stili naj bi bili:

- APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

- MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

- AMA (medicina, biologija)

- čikaški (naravoslovje, splošno)

- wikipedijski

Poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver (ta je prepoznaven po kratkih sklicih v obliki zaporednih številk v oglatih oklepajih), Turabian, MHRA itd.

V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. Primer navajanja virov in literature:

a) MLA-slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.

b) Čikaški slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

Primer kratkih sklicev:

a) MLA-slog: (Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)

b) Čikaški slog: (Perenič in Hladnik 2010, 7)

Slovenske humanistične revije imajo vsaka svoj način citiranja; Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, slovenistični reviji pa sta bližje čikaškemu slogu.

Priporočilo za citiranje na wikijih:

- Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46.

Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

- avtor

- naslov,

potem pa glede na vrsto objave še:

- ime spletišča in datum pri spletni objavi

- kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi

- naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku

- naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji

- naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek

2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki:

- opombe

- kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)

- neposredne povezave na vir

Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj. Sem in tja se táko ločevanje izkaže smiselno, recimo kadar se v opombah sklicujemo na literaturo, ki je v seznamu iz takega ali drugačnega razloga ne želimo navajati, v glavnem pa skušamo citiranje poenostaviti in torej opombe prihranimo za nebibliografske informacije.

Kolikor spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja pravzaprav ne potrebujejo, kakor tudi ne dobesednega navajanja izjav. Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla.

V Spisovniku sta v poglavju Opombe zapisani dve prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke (npr. xxxx,[1] xxxxxx,[2] xxxxx,[3] xxxx,[1]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,[1][2][3]). Obe stari tipografski prepovedi Wikipedija ukinja.

Kratki sklici

Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.

Označevanje navedkov

Navedki ali citati so sredstvo retorične strategije. Lahko so izhodišče za razpravljanje (tako vlogo ima moto na čelu eseja), običajno pa so v službi ilustriranja (kot pritrditev ali kot kritika) oziroma argumentiranja. V jezikoslovju kot gradivo uporabljeni citati se imenujejo zgledi in so v kurzivu. V literarnozgodovinskih spisih so citati dveh vrst: iz tekstov obravnavanih literatov, npr. iz Miška Kranjca, in iz sekundarne literature, npr. iz knjige Franca Zadravca o Mišku Kranjcu.

Na tuje misli in izjave se sklicujemo v povzeti ali dobesedni obliki. Slednja natančneje ločuje izvirno od prevzetega. Dobesedna oblika zahteva rabo grafičnih sredstev: krajši citati so v narekovajih, daljši pa odstavčno ločeni od okolice. Prozni citat do dolžine petih vrst je med narekovaji, nekako nad pet vrst dolgi navedki nimajo narekovajev, so pa grafično ločeni v poseben odstavek podobno kot navedki pesmi.

Pesmi citiramo tako, da je vsak verz v svoji vrsti in cela kitica umaknjena, s poravnanim levim robom oziroma z vsemi posebnostmi natisa v izvirniku. Če so verzi daljši od ene vrstice, gre ostanek verza, ki ne paše v vrstico, v novo vrsto tako, da je še dodatno umaknjen noter. Takih grafično ločenih citatov ne uvajamo z narekovaji; za njihovo identifikacijo zadoščajo odmik od teksta prej in teksta kasneje s prazno vrsto, drobnejši tisk ali ožji razmik med vrsticami citata.

Če citiramo verze linearno, mejo med verzi zaznamuje desna poševnica / in med kiticami dve //: "Čáka te velika sreča, / ti Ljubljana spačena! / Ti kosárna boš sloveča / sátana peklénskega! // Prvi sedež boš hudiča" (Poezije doktorja Franceta Prešerna z dodatkom v Poezijah nepriobčenih pesmi, ur. Anton Slodnjak, Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1946, 333–34).

Pred citiranim verzom pesmi lahko navedemo številko speva (pesmi v ciklu) in verza. Šesti verz tretje pesmi Kettejevega cikla Na molu San Carlo: III, 6 Če pa v žitja se snideva struji, Posebno pri Bibliji je citiranje natančno določeno. Četrta poved oseminšestdesetega psalma bo označena takole:

Pravični pa se veselé, vriskajo

pred božjim obličjem

in se naslajajo v radosti.

(Ps. 68,4.) ali (Ps. 68:4.)

Dramski verzi so citirani po dejanju, sceni ali prizoru in vrstici: Tugomer 3, 2, 15 (tudi: 3.2.15) pomeni Tretje dejanje, Drugi prizor, petnajsta vrstica; če naenkrat citiramo dve mesti, ju ločimo s podpičjem: 3.2.15; 3.2.19.

Svoj tekst vrivamo v citat v oglatih [ ] ali poševnih / / oklepajih. Zgodi se, da iz predloge citiramo samo drugi del stavka, v svojem spisu pa hočemo z njim stavek začeti. Primer: Avtor je prepričan, da je tako razporeditev kategorij najti na fabulativni ravnini (izvirnik). → "[R]azporeditev kategorij [...] na fabulativni ravnini" omogoča raziskovalcu hitro oblikovati jasno predstavo (navedek).

Iz sklenjenega citata izpuščene dele označimo s tremi pikami v oglatih oklepajih ali med desnimi poševnicami, takšno izpuščanje iz citata imenujemo elipsa. Primer: "Vse se je izgubljalo v brezbrežnost [...] kaj pod milim nebom storiti v tej zagati," se sprašuje avtorski pripovedovalec. Angleži za izpuščeni del besedila naredijo dve piki brez oklepajev, ki se tako razlikujeta od avtorjevih treh pik.

Od kod vse citiramo

Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa pač najbolj utrjen in ker se nam zdi, da je natisnjeni tekst trajnejši.

Citiranje v tujem jeziku največkrat ni potrebno, razen če nam ne gre za predstavitev prevajalskih težav. V tem primeru v opombi dodamo prevod citata. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Odpovedali se bomo taki delitvi virov na primarne in sekundarne, pri kateri naj bi bili primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre le za preslikano arhivsko gradivo. Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir

Strokovni časopisi se selijo na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav. Pa še ceneje je. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov. Domnevamo lahko, da bo pri koncipiranju strokovnih besedil postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni. Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu.

Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka), zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča. Kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani.

Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev! So preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni, saj jih nihče ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi

Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

- polni

- ISBD

- COMARC

MLA-jevega predloga, da dopisujemo na koncu navedbe podatek, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd., ne bomo upoštevali, ker je iz oblike zapisa in njegove vsebine ponavadi jasno, za kaj gre. Samo kadar bi se utegnil poroditi dvom o tipu objave, vrsto medija izrecno navedemo.

Knjiga

Kodo DOI vpišemo, če obstaja; tovrstna oprema spletnih objav za področje književnosti pri nas še ni v navadi, pa tudi na drugih področjih ne, s kodo DOI so opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije, seveda v angleščini.

Primer navedbe vira ali literature:

- Na papirju:

a) Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.

b) Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

- Na spletu:

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, tako je pač uporabnikom najbolj udobno, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. To je razlog za priporočilo, da citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov. Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani.

Primer navedbe literature, do katere smo dostopali preko brskalnika Kindl:

- Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

- Če je bilo več natisov: Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku

Pri člankih v zbornikih je potrebno v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku.

Primer: - Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

• Silvija Borovnik. simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

- Primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu: Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. (COBISS) Videolectures.net.

• Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. COBISS Videolectures.net.

Poglavje

Kadar je avtorjev knjige več je navajanje poglavja enega od avtorjev enako navajanju članka v zborniku. Nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine.

Primer:

a) Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

b) Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana: Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.

Razprava v reviji

Pri navajanju revije lahko uporabimo polni naslov ali le uveljavljeno kratico. Odločitev se zgodi glede na bralca: če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem ni ovir za njihovo uporabo, če pa gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, ali za kakšno manj poznano periodiko, potem raje zapišemo polni naslov. Avtorjem gre navodilo, naj izbrano obliko uveljavijo v celotnem članku, urednikom pa, da pisanje naslova revije poenotijo po celi reviji, zborniku ali knjigi. Primer:

- Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382.

Članek v časopisu

Primer:

- Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo (pedanti to vendarle lahko dodajo v oklepaju), pomembna sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, tu pa smo se odločili zapisati jih kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil! Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov. V zadregi bi se znašli, če bi članek poleg nadnaslova vseboval tudi podnaslov, kar se ne zgodi tako redko. Tedaj te naslovne nize smiselno razporedimo, v sili pa v oglatem oklepaju, ki označuje našo interpretacijo, dodamo pojasnilo, za kaj gre.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Članek, ki je vpisan v Digitalno knjižnico s svojimi metapodatki, citiramo takole:

- Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30.

Primer za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa (povezavo dodamo na konkretno številko ali na celoten letnik revije, kadar se objava vleče iz številke v številko):

- Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.

Zgled navedbe kritike literarnih del v literarnih revijah:

- Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57.

Enciklopedijsko geslo

S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov. Seveda ne bomo citirali kratkih člankov, ki so označeni kot škrbine, pri kvalitetnih geslih pa ne moremo imeti prav nikakršnih pomislekov. Primer za sklicevanje na Wikipediji:

- Sklic na geslo planinska poved: planinsko povest

Avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Drobnjakarji bi želeli po zgledu nekaterih tujih slogov namesto avtorja napisati Sodelavci Wikipedije, vendar jih bomo v tem poskusu ustavili, saj tudi pri anonimnih tiskanih delih ne pišemo vedno Anon ali Anonimno na mesto, kjer bi moralo stati avtorjevo ime. Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. Zabeležena je na dnu članka (npr. »Čas zadnje spremembe: 08:35, 22. maj 2012.«), od česar uporabimo samo dan, mesec in leto, mesec lahko v nominativu (maj) ali, kar starejši pisci močno forsirajo, v genitivu (maja) oz. okrajšano, če se hočemo izogniti dilemi med imenovalnikom in rodilnikom (jan.). V zadregi smo edino glede naslova spletišča, ki je zapisan na dva načina: v stolpcu levo od članka »WikipedijA: Prosta enciklopedija«, pod naslovom članka pa »Iz Wikipedije, proste enciklopedije.« Eno ali drugo je prav, nič pa ni narobe, kadar gre za domače teme, tudi brez podnaslova, torej zgolj »Wikipedija«. Slog MLA pri navajanju iz spletnih virov zahteva pojasnilo, da gre za internet (Web, slov. Splet), vendar je pri splošno poznanih spletiščih, kakršno je Wikipedija, to popolnoma odveč. Odveč je tudi navajanje spletne lokacije, kakor jo še priporoča vrsta citatnih slogov, ker pač spis najdemo precej prej, če vtipkamo njegov naslov v iskalnik, kot če bi tipkali URL v ukazno vrstico. Primeri za sklicevanje zunaj Wikipedije:

- a) Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

b) Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

c) Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

- Za vgraditev hiperpovezave v naslov:

a) Standardna povezava, ki kaže na najbolj svežo varianto gesla: * http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest

b) Če želimo navesti natanko tisto verzijo gesla, ki smo jo konzultirali ob pisanju članka, povezavo nanjo dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije (npr. 10. maja 2010) in potem povezavo iz ukazne vrstice vgradimo pod naslov gesla v našem spisu: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Planinska_povest&oldid=2273031

c) Še bolj enostavno je, če z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga pravkar ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Planinska_povest&oldid=2273031

Komaj kaj drugače postopamo z besedili na Wikiviru, Wikiverzi, na Wikiknjigah in na Wikimedijini Zbirki (Commons).

Trije pomembni viri za biografske članke so bili: Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal med leti 1925 in 1991 v Ljubljani, Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica, 1974–1994) in Novi slovenski biografski leksikon (2013). Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, in se bomo sklicevali samo nanj. Primeri:

- Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.

Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.

- Članek se nahaja v 3. zvezku, ki je izšel leta 1976, na straneh 149 in 150, vendar bomo te podatke izpustili, ker po leksikonih iščemo po abecedi in ne po strani v kazalu. Avtor je podpisan na dnu članka s kratico Jem, ki jo kazalo kratic razveže v Martin Jevnikar. Pdf-ji zvezkov so na portalu Sistory: Zgodovina Slovenije:

Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.

Enciklopedija Slovenije (temeljni leksikografski vir) še ni digitalizirana. Tudi gesla v ES so avtorsko podpisana, v naslednjem zgledu s krajšavo M. Do., ki je na seznamu kratic razvezana v Marjan Dolgan. Geslo je na 93. strani 4. zvezka, ki je izšel v Ljubljani pri Mladinski knjigi leta 1990, vendar tako kot zgoraj teh podatkov ne bomo navajali, večinoma zadošča samo:

- Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo. Nikakor ni dovolj v seznamu literature navesti samo naslov leksikona, vedno se citat začne z avtorjem in naslovom gesla:

- Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni]. Izraz Leksikoni zapisan samo na platnicah, v kolofonu ga pa ni, in smo ga zato dali v oglati oklepaj na koncu. Leksikon je uredil Janko Kos s sodelavci, ampak če smo v prejšnjih primerih urednike izpustili, jih dajmo še tukaj.

Primeri sklicevanja iz drugih leksikografskih virov:

- Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.

- Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.

- Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, 52009 (Mali leksikoni CZ).

- Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).

- Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.

Forum

Primer:

- Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012. Splet

Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v komprimirani datoteki za ves letnik oz. za vsa leta.

- Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013. Splet

Spletni tečaj

- J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

- Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Taka avtorska rubrika ima v zgornjem primeru naslov Za narodov blogor. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu. Če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo. Primeri:

- Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82.

Zgornji primer je z osebnega spletišča, ki nima svojega imena.

- Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007. Primer ni najbolj enostaven, ker se ob naslovu kopičijo še podnaslovi (ker gre za alternativo, smo mednju vtaknili desno poševnico) in naslov rubrike Četrtkova zgodba. Naslov spletišča smo reproducirali zvesto emblemu z malimi črkami in vezajem

- Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.

- Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.

Med naslovom in podnaslovom smo napravili dvopičje, sicer pa smo ohranili ločila, kot jih je postavil urednik spletišča, čeprav gre za podredna razmerja, ki nas nagovarjajo k uporabi dvopičij. Podnaslov je bibliografska navedba dela, ki je predmet kritike. Spet bi želeli delati red in navedbo poenotiti po principih, ki jih gojimo v tejle knjigi, vendar je nad njimi zahteva, da v interpunkcijo izvirnega naslova ne posegamo. Smo pa izpustili podnaslov spletišča Povsem pritegnjen, ker ni bistven.

- Komentar k članku: ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014. Na spletu.

Zapis v podatkovni zbirki

- Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012. Na spletu. Navedemo urednika podatkovne zbirke, tako kot počnemo z imeni urednikov zbornikov. Tam je letnica postavitve, ker pa se zbirke spreminjajo, je smiselno navesti na koncu še datum dostopa.

Diplomska naloga

- Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

- Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012. Video je naložil neki smcmahon92, ki na Youtubu ne razkriva svoje identitete, zato ga izpustimo.

- András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.

- Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo, v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev. Na avtorska imena ali imena urednikov naletimo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja, če je za vpis ljudi, ki posegajo v javno dostopne zemljevide, predvideno posebno polje, vendar tudi v tem primeru navajanje sodelavcev ni običajno. Primeri:

- Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

- Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

- Sklic na določen spomenik v sloju:

a) Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.

b) Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

- Zemljevid na Wikimedijini Zbirki:

a) Zemljevid 5: Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.

b) Zemljevid 6: Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.

Naslov slike, ki je v zbirki v angleški, francoski in arabski varianti (ime datoteke: Africa (orthographic projection), opis datoteke: Orthographic map of Africa; Carte orthographique de l'Afrique; العربية: الخريطة الهجائية لأفريقيا), smo prevedli v slovenščino.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi.

Avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, v vsakem primeru ni treba navesti. Mirno izpuščamo tudi imena ljudi, ki s pritiskom na sprožilec dokumentirajo naslovnice knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ker je to težko objektivno presojati, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, ki jim očitno ni vseeno, če bi jih ne navajali, korektno opremimo z imeni. Ime fotografa pa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom (mogoče bi celo protestiral, ko bi v napisu k sliki razkrili njegovo pravo ime!). Pravniško vztrajanje pri doslednem navajanju vzdevkov ali pravih imen avtorjev, ki se skrivajo za vzdevki, bi bilo v opreki z avtorjevo deklarirano željo po anonimnosti in bi se celo lahko razlagalo kot kršenje njegove pravice do zasebnosti.

V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji, ki se glede avtorskih pravic obnaša bolj papeško kot papež, smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste, ki so izrecno označene kot javna last. Fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Pixabay, Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.

Primeri:

- Zgledi fotografij z dLiba:

1. Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib.

2. Slika 2: Naslovnica Albuma slovenskih književnikov, 1928. dLib.

3. Slika 3: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib.

- Stran v osebnem fotoalbumu:

1. a) Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. b) Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

2. Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

- Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela. Ko citiramo fotografijo umetniškega dela, so na prvem mestu podatki o izvirnem delu. Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji. Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je v našem prostoru navajeni in jo regulira tudi pravopis: npr. Nizozemci avtorja zapišejo Pieter Bruegel de Oude, v slovenščini pa se napiše Pieter Bruegel starejši.

1. Slika 6: France Gorše: Karel Mauser. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

2. Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

3. Slika 13: Michelangelo: Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons.

- Ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opis slike pa je v različnih jezikih; izberemo jezik, v katerem je bila slika postavljena v Zbirko, še bolje pa, če opis (in naslov) slike prevedemo v slovenščino. Zgled fotografij na Wikimedijinih spletiščih:

1. Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons. Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike. Včasih sta imeni skoraj identični (táko je tudi priporočilo), včasih pa je ime datoteke popolnoma nepomenljivo ali nerodno. Pri slikah iz Zbirke smo se odločili zapisati kar obe: naslov Rajko Korošec ustreza našim intuitivnim poimenovalnim navadam oz. je prevzet iz opisa slike, ime jpg-ja pa nam koristi pri iskanju po spletu.

2. a) Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Bakrorez, med 1660 in 1673. Wikimedia Commons. b) Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.

- Kadar slika nima naslova oziroma je naslov identičen z imenom datoteke, ga brez škode ohranimo samo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih, lahko pa navedemo tudi natančnejši naslov lista v albumu, v katerem je bila objavljena.

Slika 14: [Teloh.] Foto Miran Hladnik. Fotoalbum 215: Šivala je deklica zvezdo. 3. mar. 2014.

Datumi dostopa, ki jih zahtevajo razni priročniki za citiranje, so včasih na mestu, včasih (kadar so pri roki datumi kreacije, postavitve, fotografiranja in postavitve fotografije na splet) pa prav nič. Za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, na katerih se vsebina ne spreminja oz. ob selitvi poskrbijo za samodejno preusmeritev, datum dostopa ni potreben. Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.

Gesla v Wikipediji ponujajo v kopiranje in citiranje obilo slikovnega gradiva. Paziti pa moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, tj. v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam.

Risba

- Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014. Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom. - Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo

Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

- Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen. (in ne tako, kot najdemo v drugem jeziku na spletišču Musopen: Frédérik Chopin. Nocturne no.2 in E flat, Op. 9. Musopen.)

Radijska & televizijska oddaja ter film

- Televizijska oddaja: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana. Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

- Film: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Citiramo z režiserjem na prvem mestu, ker smo z literarnega področja, smo dodali še scenaristovo ime. Če bi se nam zdelo potrebno, bi lahko navedli še podatke o njegovi dolžini v urah in minutah predvajanja, imena glavnih igralcev, avtorja glasbe ipd. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju

- nepoznavanje temeljnih referenc

- poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«

- vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]

- nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo

- samocitiranje

- citiranje zaradi citiranja samega (sklicevanje je nepotrebno, ko ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke; če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir)

- navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij

- za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji

- navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih, specifične zahteve tega spletišča so:

- da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)

- poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj

- Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Žanri

Zvrstni repertoar za pisno komunikacijo zajema vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni žanr. Z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča, kljub temu pa se bo vsakdo, ki se želi izogniti nesporazumom, raje držal pravil, ki veljajo za posamezno zvrst in njene žanre.

Izraz »stroka« rabljen v pomenu »disciplina« (znanstvena stroka), poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz »strokovni« uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Bibliotekarji bodo take objave, ki niso recenzirane, nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja, razvrstili v skupino strokovnih objav. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji, po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij. Pod strokovne objave lahko spadajo slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ipd. Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave; če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom. Poljubni oziroma poljubnoznanstveni članki so namenjeni popularizaciji in družbenemu osmišljanju raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Kategorizacija znanstvenih prispevkov za potrebe hierarhizacije in točkovanja upošteva tudi vabljena predavanja, objavljeni prispevek na konferenci (tj. referat v zborniku), objavljeni povzetek konferenčnega prispevka, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju (kadar so daljša od 200 besed in krajša od običajnega znanstvenega članka), strokovno oceno kake publikacije v disciplini, predgovor ali spremno besedo k takim publikacijam, polemiko, diskusijski prispevek, intervju, bibliografijo, stvarno ali imensko kazalo, elaborat, ekspertizo, katalog, podatkovno zbirko, radijsko ali TV-oddajo in računalniški program; ki niso žanri, ampak specifične prezentacijske oblike. V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije; tudi te niso vse v enem košu, ampak se po podobnih kriterijih kot članki ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. Med monografskimi publikacijami Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije. V principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo, čeprav diplome, zlasti bolonjske, spadajo bolj v kategorijo (kratkih) strokovnih prispevkov. Disertacije praviloma izidejo, neredko predelane z mislijo na širšo publiko, v knjižni obliki. Knjižna oblika ne pomeni več izključno natisnjene in v platnice vezane knjige, ampak se kot knjige štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije.

Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Najpogosteje se jih presoja kot strokovna besedila, vendar bi lahko nekaterim oblikovanim geslom, ki so v obsegu dolga nad eno avtorsko polo (30.000 znakov ali 4400 besed), brez zadreg pripisali status preglednih znanstvenih razprav. Zahteva po enciklopedičnosti tako ne pomeni več zahteve po kratkosti člankov, ampak zahtevo po konciznem, jedrnatem izražanju.

Šolsko pisanje

Od naštetih žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo: referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat).

Vse pogostejše so kombinirane (interdisciplinarne) diplomske naloge, nad katero bdita dva mentorja, vsak iz svoje stroke.

Popravljanje

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Najbližji prevod v angleščino je copy editing, ki poimenuje dejavnost urednika, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga le pripraviti za objavo (format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd.). Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta (ne več s pisalom). Tehtnost popravkov je najpogosteje vprašljiva pri rabi pogovornega jezika namesto knjižnega pri leposlovnih besedilih. Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Zahtevna besedila v renomiranih publikacijah gredo skozi več korektur. Najprej opravijo korekture v tiskarni, potem besedilo prebere urednik in običajno se predvideva tudi avtorjeva korektura.

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Če besedilo ne ustreza konceptu revije ali knjižne zbirke, ga vljudno zavrne. Kadar z metodo ali temo ni dovolj seznanjen ali če ima njegova edicija tako proceduro, si pri odločitvah pomaga z recenzijami ustrezno strokovno podkovanih kolegov. Urednik pri časopisu ali založbi besedila za objavo medsebojno usklajuje, saj se morajo članki v reviji ali zborniku ali knjigi v knjižni seriji ravnati po istih slogovnih in tehničnih parametrih. Odloča se tudi, v kakšnem zaporedju si bodo teksti v publikaciji sledili. Urednikovanje ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Ko govorimo o strokovni komunikaciji, mislimo najprej na to, kako so posredovani rezultati raziskav, torej na razprave, konference, projekte, radi pa pozabimo na pomemben segment komunikacije med akterji na strokovnem področju, ki je potreben, da do objav sploh pride. Ta spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) ali pa v pisemski obliki, ki danes zajema skoraj izrecno le e-pošto. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Nekaj razvad, ki motijo strokovno komunikacijo po e-pošti in moramo biti pozorni nanje:

- neodzivanje na pošto je v stroki nedopustno; izjema so okrožnice, serijska pošta, vabila za večje število prejemnikov (če le nismo izrecno dogovorjeni za tako komunikacijo, npr. v službi) ipd.

- nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo

- ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte, npr. take, v kateri nam pošilja članek za objavo, tekst za popravilo, korekture besedila ipd.

- za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa

- poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo; pri pisemskem pinkponku postane vlečka citiranih predhodnih pisem na dnu sporočila predolga in jo zato raje odstrižemo

- pisemski pregledovalniki predhodna pisma, na katera odgovarjamo, skrijejo za tri pike; pri menjavi naslovnikov v glavi se utegne zgoditi, da kdo v tej skriti vlečki najde besedilo, ki ni bilo namenjeno njemu, torej pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence

- izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov

- datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.), sicer tvegamo, da jih manj uki prejemnik ne bo znal odpreti

- prihranili bomo pri prostoru in času, če bomo odkljukali kot privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo (tj. táko s kurzivom, povezavami, emotikoni in slikami); v izjemnih primerih preklopimo na html

- za pisma v formatu eml, dbx, mbx ipd. moramo na spletu poiskati konverterje, zato je priporočljivo, če jih periodično arhiviramo v golem besedilnem formatu txt, saj z njim pri branju ni težav.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. V tehnološkem smislu gre za Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo med producentom informacij k njihovemu porabniku spreminja v dvosmerno, tako da uporabnik informacij postaja njihov producent in je tako v vedno enakopravnejšem komunikacijskem odnosu.

Koncept strok se zaradi vpliva novih oblik komunikacije spreminja. Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča (npr. genealogije, sloji pisateljev na Geopediji, spletišča priljubljenih pisateljev, ki jih oblikujejo njihovi častilci), wikiji in diskusijski forumi s prispevki zainteresiranih laikov. Poseganje po novih digitalnih orodjih prispeva tudi k povečevanju strokovne pismenosti.

Socialna omrežja postajajo pomembna za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij.

Taka »ljudska znanost« je izpostavljena mnogim nevarnostim. Kljub temu da nihče ni imun pred inštrumentalizacijo znanstvenih spoznanj, so laiki, ki se imajo pogosto za edine »prave raziskovalce«, vendarle bolj izpostavljeni pristranskosti kot profesionalci (te označujejo laiki kot indoktrinirane oz. režimske), ker ne poznajo dovolj konteksta, pomembnega za oblikovanje uravnoteženih sodb, ali ker jim za uravnotežene sodbe sploh ne gre. Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj. Javni angažma namreč ne prinaša točk, pomembnih za akademsko kariero, zato pobudo prevzemajo laiki. V skrbi za znanstveno resnico bi se morali v popularno diskusijo na socialnih omrežjih vključiti tudi profesionalci. Vendar ne več v privajeni avtoritativni vlogi (sage on the stage), ampak v vlogi kompetentnih pomočnikov (guide on the side).

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač). Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja oziroma mikrobloganja. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj vplivnostni krog. Tvitanje akademskih inštitucij ali časopisov služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav in dogodkov.

Tvit bomo zaradi njegove kračine citirali v celoti, vir pa takoj za citatom, postavljati ga v seznam literature bi bilo pretirano. . Zgled:

- Objavljam, da bo avtor objavo lahko dal za zgled citiranja na Twitterju: https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija (Mira Hladnik @mhladn. Twitter 9. feb. 2014).

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Ker so tam objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, je za raziskovalce vpis na LinkedIn skoraj neizogiben.

Zagovor

Bolj ko je strokovno življenje kompleksno, več regulacije zahteva in pogosteje se soočamo s formalizacijo njegovih diskurzov. Zagovori akademskih spisov – referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov – spadajo k obliki strokovnega pogovarjanja. Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za izbiro in prijavo teme diplom/magisterijev/doktoratov, izbiro in potrditev mentorja, za sodelovanje somentorjev, oddajo izdelka in njegovo oceno, prijavo zagovora, določitev komisije za zagovor, sprejem ocen, ki jih oblikujejo člani komisije, najavo javnega zagovora in njegovo izvedbo, oceno in razglasitev.

Literarna kritika

Literarna kritika se ukvarja načeloma s po enim besedilom, po možnosti tik po objavi. Kritika ima posebne funkcije: tekst priporoča v branje ali ga zavrača in ga uvršča. Razlika med kritiko in literarno vedo je predvsem v načinu, kako znanje uporablja in kako ga izraža:

- literarna veda pogosto vzame za predmet korpus tekstov, kritika pa le en tekst

- literarna veda obravnava pogosto starejša besedila, kritika pa predvsem sveže izšla

- literarna veda je vrednostno nevtralna, medtem ko je glavni namen kritike vrednotiti

- funkcija literarne vede je opis, kritike pa reklama

- literarna veda pogosto išče tisto skupno, ki je značilno za več besedil hkrati, kritika pa predvsem specifiko teksta, torej tisto, kar besedilo ločuje od drugih

- literarna veda uporablja strokovni jezik, kritika pa publicistični ali umetnostni jezik

- literarna veda daje definicije, literarna kritika jih ne

- mesto objave so za literarno vedo strokovni periodiki ali knjige, za kritiko pa dnevno časopisje in literarne revije.

Literarno kritiko se uvršča k publicistični zvrsti. Novoizšla slovenska leposlovna knjiga je povprečno deležna do deset kritičnih zapiskov. Literarnosociološka statistika se je dokopala do spoznanja, da je funkcija kritike 66 % v informiranju, 30 % v vrednotenju, v 4 % pa najde smisel v lastni retoriki.

Kritika odpira naslednje teme:

- pozorna je na literarni žanr (vrsto, tip); njena naloga je tekst uvrstiti v enega izmed poznanih literarnih modelov.

- zanima jo kompozicija (povezanost med deli) teksta, stil oziroma jezik (razumljivost, pravopis, besedje, dikcija) in posamezne literarne ravnine (npr. v pripovedni prozi zgodba in osebe v njej, motivi, situacije, ideja)

- objektivno argumentira vrednostno sodbo, ki jo prisodi delu, in argumentira, zakaj naj bi delo bralca zanimalo ali odvračalo

- kritiko dopolnjuje z osebo avtorja, ki jo ali povzdigne ali zmleti

- primerja tekst s prejšnjimi avtorjevimi deli in ugotavlja njegov osebni razvoj ali stagniranje oziroma padec

- z avtorjevo ustvarjalno potenco argumentira vrednostno sodbo, tako da primerja avtorjevo hotenje (ki ga identificira) in rezultat njegovega prizadevanja (ki ga razbere); če gresta namen in učinek vsaksebi, se avtorju piše slabo, kot tudi takrat, kadar kritik vnaprej ugane nadaljnjo pot besedila in tako presodi, da avtor bralca ni znal presenetit

- za osnovni kriterij literarne kvalitete upošteva izvirnost ali inovativnost; šele pred kratkim se je začel v okviru žanrske literature uveljavljati tudi drugačen kriterij: mojstrstvo variiranja na določeno temo.

Poleg leposlovnih kritik poznamo tudi strokovne kritike, ki jih uvrščamo med strokovna besedila, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, tudi v kategorijo znanstvenih besedil. Zanje veljajo drugačne zakonitosti kot za literarne kritike in ju zato ločujemo na dva različna žanra. Skozi strokovno kritiko literarna veda premišljuje o sami sebi, o svojih metodah, področjih in smereh ter opravlja kontrolo nad svojimi postopki.

Recenzija (lat. recensio 'pregled') je običajno skromnejša oblika kritike. Zahtevajo jo založbe, preden vzamejo strokovno knjigo v natis, uporablja pa se tudi za leposlovne knjige z namenom pridobiti državno subvencijo za natis. Deli teh ocen so velikokrat uporabljeni za reklamni tekst na zavihku knjige ali na zadnji strani platnic, saj je obvezni del take recenzije pohvala in priporočilo za podporo. Vrednote, ki jih recenzije pred izidom naštevajo, so nacionalni, znanstveni ali kulturni dolg, ki ga knjiga izpolnjuje, izdelanost izraza, ki ni konfekcijski in zato ne more računati na prav široko bralsko publiko, pristnost avtorjevega doživetja in njegova neprizanesljiva kritičnost ali samorefleksija, družbena "koristnost" in aktualnost teme, ki jo obdeluje, ipd. Poglavja recenzije so podobna tistim pri kritiki: a) podatki o avtorju in njegovih objavah, b) uvrstitev v čas, smer, slog, c) avtorjeve inovacije v tem okviru, č) sklep z oceno ali priporočilom za natis ali za branje. Da recenziji ne bi mogli očitati prevelike subjektivnosti, mora predpostavljati nekega bralca in v koncu formulirati oceno knjige, sklicujoč se prav na bralca.

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Leksikonski slog, ki ga uporablja enciklopedični članek, se odpoveduje anekdotičnosti, izpušča prepodrobne informacije in »prepoveduje« ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Literarnovedne narave so biografska gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu in članki o knjigah.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja so:

- dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami

- povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)

- poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih podatkovnih verig

- privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije

- skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu

- povezovanje učbenikov v serije.

Pisec učbenika je hendikepiran z nujo po didaktično ustrezni redukciji gradiva, po izboru relevantnih tekstov, ki bodo v času, ki ga dodeljuje učni načrt, optimalno funkcionalni. Ker ne obstaja objektivna lestvica relevantnih avtorjev, tekstov, smeri itd., je v skušnjavi, da se pusti zapeljati velikemu manipulativnemu potencialu, ki ga prinaša nuja po selekciji, in v učbeniku uveljavi osebni interes: s preferiranjem avtorjev, ki mu ugajajo, založb, ki so mu prijazne, in literarne ideologije, h kateri se prišteva.

V hlastanju po prvenstvu in zaslužku se dogajajo površnosti, zato morata šolska in akademska sfera delati za izključitev komercialnih založb in izdaje pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov. Regulativno vlogo naj opravi šolsko ministrstvo s podporo prosto dostopnim elektronskim učbenikom pod licenco cc.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog, slovensko spletni dnevnik. Za strokovni namen so vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger in Siolov Blogos.

Platforme za množično bloganje pa so iz konca 90. let, prispevale so k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav in k demitizaciji statusa »publiciranega avtorja«. Bolj ko znanstvenim so blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom. Za bloge velja avtorska zaščita, avtorje je torej potrebno citirati.

Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd. Po številu strokovnih forumov, številu naročnikov, pogostosti sporočil presojamo stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti. Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki je v slovenščini dobila ime nitkanje (po angl. threading) in reguliranja komunikacije (vloga moderatorjev). Spletni forumi, ki vključujejo tematiko jezikoslovja in literarne vede so npr. Humanist in SlovLit.

Slog

Spletna družabna omrežja s svojo dnevniško naravo spreminjajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedila; v ospredje je prišlo razvrščanje besedil »po aktualnosti« (novejša pred starejšimi, razvrščanje po gledanosti ipd.), ki ga tisk ni omogočal. Asociiranje pojma besedilo s papirjem se zmanjšuje, vse bolj besedilo povezujemo z zasloni. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča (panoramska). Ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje, zato se zaslonsko besedilo pri njem pogosto zgleduje in ima opcije za bralni pogled oziroma udoben pokončni format. Zaslonsko besedilo je prepoznavno zlasti po menijskih izbirah in povezavah in z obojim vpliva na naše predstave o vzorčni obliki besedila.

Sestavni deli

Kompozicijske elementi strokovnih besedil so:

- avtorjevo ime

- naslov

- izvleček

- ključne besede

- povezave

- kazalo

- telo besedila:

a) uvod b) teorija/metoda c) gradivo d) analiza e) sklep

- literatura

- priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Nimajo vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov, kratki članki katerega od elementov lahko tudi pogrešajo. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, vendar tej kompoziciji pogosto ne sledijo.

Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize. Kadar gre za evidentiranje novih faktov (najdeni rokopis, nepoznana feljtonska objava, avtorjev dnevnik), to zadošča. Ker pa so dejstva v domači literarni zgodovini v glavnem poznana, prispevki poskrbijo za inovativnost z izbiro drugačnega zornega kota (v naslovih jih nakazujejo izrazi v luči, s stališča, iz vidika) ali s spremembo pomena/vloge/vrednosti pojava. Take premike omogoča pojav novih raziskovalnih paradigem, teorij in metod ter zgledovanje pri raziskovalnih postopkih v mednarodnem prostoru in v drugih disciplinah.

V revijalnih člankih se ob avtorjevem imenu pojavlja ime (akademske) inštitucije, na kateri je avtor zaposlen, in njegov elektronski kontakt v obliki e-naslova, včasih tudi z univerzalno številko raziskovalca (ORCID) ali piščevo osebno stranjo na spletu. Uredniki so v zadregi, kadar avtor z izpustom svoje inštitucije hoče sporočiti, da je z njo v konfliktu oz. da razprava ni nastala v službenem času; tedaj ob avtorjevo ime dodajo samo kraj njegovega bivanja. Humanistični članki se ločijo od drugih po tem, da so največkrat izdelek zgolj enega avtorja. Krajši strokovni članki v nekaterih revijah imajo avtorjevo ime na dnu, kjer je običajno prostor tudi za morebitno prevajalčevo ime.

Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem. Gre za najbolj radikalni povzetek teksta. Podobno jedrnat želi biti seznam ključnih besed, vendar se naslov od seznama ključnih besed razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga zraven druge.

Priporočila za oblikovanje naslovov strokovnih in znanstvenih spisov so, da naj naslov:

- izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo

- je pravopisno brezhiben

- ne vsebuje krajšav

- ni v obliki stavka ali vprašanja

- stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim

- ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena

- ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami

- če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico; pika bi pomenila napoved nove enakopravne teme

- podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.

Pisci in mentorji pri formuliranju naslovov izhajajo iz zmotnega in nereflektiranega občutka, da dolgi in komplicirani teksti zahtevajo dolge in komplicirane naslove in da kratki in preprosti naslovi utegnejo zavesti bralca v pričakovanje preprostega besedila. V naslovu so odveč izrazi brez terminološke teže z nizko informativno vrednostjo: analiza, sinteza, primerjava, proces, povezanost, vpetost, vpliv, razširjenost, dinamika, dimenzije, dejavniki ipd. To so izrazi za dejavnosti (ali rezultate dejavnosti), brez katerih ni nobene znanosti, so torej aksiomatični (in zato v naslovu odveč). K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Ko naslove prevajamo v angleščino, se morajo prevodi ravnati po angleškem pravopisu in tipografskih navadah. Polnopomenske besede so lahko v naslovu vse z veliko, lahko pa tudi ne. Težave nam dela drugačna raba ločil, zlasti dolžina in stičnost pomišljajev, narekovaji, vejice.

Izvleček

Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Revije, posebej tiste, ki niso v prostem dostopu, bralcem ponudijo na spletnih straneh izvlečke razprav, ob katerih naj ta presodi, če ga razprava res zanima in se mu jo splača naročiti in plačati. V Praktičnem spisovniku stoji napotek, prepisan iz starejše literature, naj sinopsis v korist jedrnatosti poroča samo o rezultatih razprave, seznam uporabljenih metod in razlago teme pa naj prepusti daljšemu povzetku, današnja globalna praksa pa je pisanje povzetkov opustila in s tem tudi táko razlikovanje med obojim.

Štiri sestavni deli izvlečkov:

- predmet raziskave

- metode

- rezultati

- sklep oz. implikacije.

Vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic (100–500 besed). Taka dolžina ni primerna za odstavčno členjenje, izvlečki tudi ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb. Naslov Sinopsis ali Abstrakt ni potreben, ker jih identificiramo po standardnem mestu objave takoj za naslovom in po tipografskih značilnostih: natisnjeni so z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom, nekatere revije jih stavijo ležeče ali z umikom v desno. V jezikih, ki jim gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi prevod izvlečka v angleščino. Organizatorji konferenc pred pripravo zbornika z referati tiskajo brošuro z izvlečki ali sploh samo brošuro z izvlečki. Avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah z izvlečkom načrtovanega prispevka.

Glede na to, da je od izvlečka odvisno, ali bodo ljudje prispevek brali ali ne, komponiranju izvlečkov posvečamo premalo pozornosti. Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost, še posebej so moteči stereotipni uvodi tipa: »V pričujočem prispevku si avtor prizadeva«. Urednik revije ali zbornika malomarnemu avtorju črta polovico dolžine izvlečka, ne da bi pri tem trpela njegova sporočilnost. Poleg informativnih izvlečkov, kot je opisan zgoraj po alinejah, obstaja tudi praksa deskriptivnih izvlečkov: nekaterim avtorjem se zdi dovolj, če v takem izvlečku zgolj naštejejo probleme, ki se jih članek loteva (nekakšno kazalo vsebine v linearni obliki), ne pa tudi njegovih glavnih ugotovitev. Odsvetujemo!

Ključne besede

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.

Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig. Tudi navadno guglanje variant terminološkega niza (v narekovajih!) pomaga pri izbiri. Vodilo naj bosta jedrnatost in kračina: obnašanje stranskih oseb/stranske osebe, raziskovanje sloga/slog.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko to doseže štiri poglavja. Če nas kazalo moti, ga s klikom na [Skrij] lahko skrijemo, če pa ga sploh nočemo, potem v glavo besedila zapišemo ; in narobe: kadar bi želeli kazalo pri zgolj dveh poglavjih ali bi ga želeli na drugem mestu, kot je privzeto, tam zapišemo (table of contents).

Zgodovinarsko zastavljen prispevek bo nizal poglavja linearno, kakor so si kronološko sledili dogodki, ki jih popisuje, esejistični si lahko privošči včasih tudi leksikonsko kompozicijo oz. naštevalno nizanje poglavij. Tekst se začne z uvodom. Avtor bo glede na značaj gradiva in dela sam najbolje začutil, katera vprašanja bo potaknil v uvod, katera pa sodijo v glavni tekstni del. Običajno se v uvodu razloži naslov in tema ter cilj oziroma namen dela, utemelji kompozicija (poglavja) dela in omeji področje, po katerem se bo sukalo razpravljanje, odločitev za metodo dela in poročilo o dosedanjih raziskavah problema. Bolj pogosto kot uvod se prebira zaključek ali sklep dela, v katerem je dobro po točkah pregledno našteti in strniti rezultate raziskave. Račun na morebitnega tujega bralca bo narekoval prevod sklepa v kakega od razširjenih jezikov, še posebej če se tema ne tiče le slovenske literature.

Besedilo mora biti koherentno, vsak naslednji odstavek spisa naj se navezuje na predhodne, vsi pa morajo biti povezani z naslovom. Sovisnost delov seveda spet ne sme biti tako močna, da ne bi bilo mogoče poglavij jasno segmentirati. Prekratka poglavja drobijo koncentracijo, predolga poglavja so nepregledna. Enako velja za členitev misli znotraj spisa. Če se en odstavek vleče čez celo stran ali še dlje se pri bralcu upravičeno vzbudi občutek, da tudi avtorjeva misel ni dovolj razčlenjena. Večja, zlasti začetniška nevarnost je oblikovanje prav kratkih odstavkov, še posebej pri delih teksta, ki so povzetki. Če gre res za kratke enakovredne naštevalne elemente, jih predstavimo v obliki seznama.

Priporočilo je, da so naslovi nominalno izraženi; naslovi v obliki stavkov ali vprašanj so esejistični, prav tako naslovi v obliki citata, ki bralca utegnejo zavesti v zmotno predstavo, da ne gre za strokovno razpravo. Naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki. Od besedila spredaj in zadaj naj jih ločuje dovoljšen razmik (ena do dve prazni vrsti). Pri naslovih nižjega ranga se besedilo sme nadaljevati kar v isti vrstici za naslovom; to je t. i. odstavčni naslov.

Kazalo je lahko naslovljeno tudi z Vsebina. Kazalo naj ne ponavlja grafičnih lastnosti naslovov, torej ni v krepkem ali razprtem tisku ali v verzalkah. Več strani obsegajoče kazalo debelih knjig pa mora zaradi preglednosti seveda poseči tudi po teh grafičnih sredstvih. Pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu. Trud za smiselno strukturirano kazalo se obrestuje s preglednejšo razporeditvijo snovi.

Pri oblikovanju kazala te knjige je avtor:

- naslovne pojme poenotil v ednino (Diplomske naloge > Diplomska naloga), z izjemo nekaterih, kjer to ni šlo (Prosojnice)

- dilema je ostala glede ponavljanja izraza, ki je skupen seriji poglavij; v nekaterih primerih se mu lahko izognemo (Naslov članka, Izvleček članka, Ključne besede v članku > Naslov,

Izvleček, Ključne besede), v drugih primerih ne (Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje (fotografij) na wikije).

Indeks ali register je abecedni seznam izbranih besed ali skupin besed z navedbo strani v knjigi, na katerih se beseda (skupina besed) nahaja. Če so te besede imena avtorjev, krajevna imena ali naslovi del, indeks imenujemo imensko kazalo, če pa so strokovni termini ali ključne besede, je to stvarno ali pojmovno kazalo. Neizogibna so taka kazala v bibliografskih publikacijah, saj moremo le z njihovo pomočjo najti želene podatke, pa tudi po drugih strokovnih knjigah neverjetno olajšajo iskanje.

Kazalo osebnih imen, navedenih v delu, je urejeno po abecedi priimkov. Tuji črki x y prideta na konec abecede, q je za p, w je za v, ć ima isto vrednost kot č, črke z akcenti upoštevamo, kot da akcentov ne bi imele. Imena so zapisana v originalni, ne pa v fonetični obliki. Če v besedilu niso popolna in tudi bibliografija vsebuje namesto osebnega imena le začetnico, jih je vsaj v indeksu treba razvezati. Ime, ki je v besedilu v različnih sklonih, v kazalu seveda navedemo v imenovalniku.

Najtežje je narediti izbor besed za stvarno kazalo. Vanj ne pridejo izrazi, s katerimi je naslovljeno celo delo, kakšno poglavje ali podpoglavje, tudi naj ne vključuje besed kazala, seznama literature in tujejezičnega povzetka. Delo z indeksom nam pokaže, kje vse nismo bili pri pisanju dosledni in enotni, npr. da smo zapisali enkrat Kos, drugič J. Kos in tretjič Janko Kos, enkrat Markuze in drugič Marcuse ali da smo brez reda mešali literarno osebo, junaka in značaj.

Povezave

Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. V veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah.

Povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku (v Wordu, Libre Office, v PowerPointu, na dinamičnih spletnih straneh, v Wikipedijinem VisualEditorju idr.) nekoliko drugače, v splošnem pa podobno. Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.

V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek (na zaslonu so te besede v modrem) ali naj bi ga imele nekoč v prihodnosti (táke so na zaslonu v rdečem). Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so:

- gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)

- nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)

- pomanjkanje konteksta

- slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)-slogovna puščobnost

- pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)

- nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca

- skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom

- mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

Velik del lektorskih opravkov je črtanje odvečnih besed in besednih zvez. Ko črtamo manj informativne pasuse, besedilo pravzaprav »prevajamo« v strokovni jezik, saj nekatere druge funkcijske zvrsti (npr. jezik vsakdanjega sporazumevanja, nekateri umetnostni slogi) z gostobesednostjo dobro shajajo. Tudi v strokovnem besedilu črtanje manj informativnih delov ni priporočljivo, kadar je besedilo namenjeno govorni izvedbi, saj ponavljanja in mašila poslušalcu, ki se ne more tako kot bralec vračati na težje pasuse, lajšajo razumevanje.

Brez škode lahko v besedilu črtamo besede:

- tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato

- izpostaviti, poudariti, naglasiti

- predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma

- prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del

- nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli

- določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

Z izbrisanimi izrazi ni pravzaprav nič narobe, njihova slaba lastnost je samo ta, da jih nehote radi kopičimo, pri čemer se razkrije sporočilna pogrešljivost.

Potreba po navezovalnosti je kriva za variiranje oznak predmeta, o katerem pišemo. V jubilejnem zapisu o Boži Krakar Vogel je v prvem odstavku slavljenka zapisana z imenom in priimkom, v drugem odstavku je samo Krakarjeva, v tretjem raziskovalka, v četrtem naša kolegica, v petem didaktičarka, nato avtorica, sledi naša Boža itd. Kadar je predmet samo eden, kakor je to običajno v jubilejnih zapisih, biografskih geslih, pogrebnih nagovorih ipd., variirani osebek lahko brez škode izpustimo.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka; izogibajmo se zapleteni sintaksi, intenzivni rabi terminologije ozkega raziskovalnega področja, iskanih izrazov in sporočilni dvoumnosti. Znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni sposobnost zapletenega izražanja. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Seveda ni kar vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, ampak vsaj prizadevajmo si v to smer.

Pomanjkanje konteksta

Celo izkušeni strokovni pisec včasih v trenutku, ko sestavlja izvleček pravkar dokončanega besedila, ugotovi, da je pozabil na tezo. Nič novega ni odkril, nobene stare trditve popravil, do nobene posplošitve se ni dokopal, članek nima rdeče niti. Napako je mogoče popraviti z naknadno umestitvijo obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra in podobno.

Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst. Še večja in pogostejša napaka je v humanističnih strokah nasilno posploševanje. Pisec si samovoljno izbere tri avtorje ali tekste, ki jim določi status reprezentativnosti, popiše njihove stične točke in špekulativno sklene, da gre za tipološke značilnosti literarne smeri, obdobja ali žanra. Posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil, pa še takrat se rado izkaže, da je pregledana pojavnost tako raznolika in kompleksna, da so posplošitve tvegane.

Odsvetovana je nereflektirana in nekomentirana raba vrednostnih izrazov celó, kar, samó, ki izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi, ki v eno ali drugo smer odstopajo od njegovih pričakovanj in so znak njegovega vrednotenja stvari. V izjavah kot Kar v polovici primerov ali Samo v polovici primerov je varneje začetni izraz vrednotenja izpustiti v korist nevtralne informacije V polovici primerov.

Manierizem

Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Kompaktna besedila se zdijo lepša, zato pisci včasih preradi posegajo po retoričnih sredstvih, ki lepijo izjave med seboj in ukinjajo videz njihove fragmentarnosti. Rabo retorike prepoznamo po besedah, ki poudarjajo vzročno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker, posledično, tj.) ali jih sporočilno zaokrožajo (seveda, jasno, nedvomno, vsekakor, brez zadrege, očitno, sklenemo). Kadar gradivo ne daje dovolj opore za táko izrazno ekspresivnost, se ji raje odpovejmo.

K nepotrebnemu dramatiziranju ali zgolj k nepotrebnemu podaljševanju članka spadajo navezovalne izjave tipa Ob tem je treba takoj povedati, da je cel avtorjev opus. Nič informacije ne bomo izgubili, če ga izpustimo: Cel avtorjev opus je. Če bomo zraven črtali še spakljivi pridevnik pričujoči (V pričujočem članku si pisec prizadeva za > Pisec si prizadeva za), bo besedilo že precej bolj užitno.

Eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval > Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval. — Oznake te vrste so nepotrebne, ker je že dejstvo, da avtorja citiramo, dokaz njegove uglednosti. Izrecno sklicevanje na uglednost reference je strokovno nesprejemljiva oblika argumentiranja. Iz podobnih razlogov nam niso všeč formulacije tipa V svoji odlični razpravi je nazorno pokazal in jih alergično krajšamo v Nazorno je pokazal.

Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralčevo pozornost skušal pritegniti npr. s ponavljanjem. Članek zgradi okrog pesnikovega stavka ali sintagme, jo dá v narekovaje ali zapiše ležeče in jo ponavlja na ključnih mestih razprave tako, da hipnotično učinkuje na bralca. Táko prizivanje ključnih izrazov večinoma vendarle nima mesta v strokovnem pisanju, ker učinkuje pač preko čustvenega vživljanja namesto preko objektivnega rezoniranja.

Prav nenavadno je, kako so pisci pripravljeni v tekstu uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli. To izraža njihovo predstavo o pisnem besedilu, ki mora biti drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo. Raba redkih in zastarelih besed je v veliki meri nezavedna in se ji pisci odpovejo šele, ko so opozorjeni na njihov slovarski status. Krivdo za opazno prepogosto rabo papirnatih izrazov (zategadelj, potemtakem, bržčas, bržkone, nemara, malodane, povsem, denimo, tolikanj) nosijo posamezni vplivni pisci.

Pisci občasno zapadamo sintaktičnim obsesijam. Pod kožo nam zleze npr. izraz hkrati ali obenem, ki ju trpamo v vsako tretjo poved in nehote vsiljujemo miselni vzorec dopustnosti in vzporedne eksistence najrazličnejših tez. Slogovna napaka z nevarnimi metodološkimi posledicami. Odvečni so tudi izrazi: ne samo, ampak tudi, tudi, to je, zaporedni kiji, povsem, lahko, različni, sam, pravzaprav, in sicer, posamezni, svojčas, še kako itd.

Slogovna ubornost

Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja. Pomaga variiranje naštetih izrazov, še bolj pa sprememba stavčne skladnje tako, da ti izrazi niso več potrebni, npr. namesto V pričujočem delu avtor ugotavlja, da se subvencionirane knjige tiskajo za skladišča, zapišemo raje neposredno: Subvencionirane knjige se tiskajo za skladišča (Breznik 2005: 69). Z direktnim poimenovanjem avtorja izjave se zmanjša možnost napačnega pripisovanja izjav, kadar so v enem odstavku nanizane ugotovitve več piscev.

Moteče so ponavljajoče se strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da. Mirno jih izpustimo, ne da bi izgubili kaj informacije, saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni, preglednice, opisi izhodišče za nadaljnje trditve.

V literarnovednem pisanju je moteče razširjena uporaba besed predstavljati in predstavnik. Namesto da bi se reklo Grum je ekspresionist, se zapiše, Grum je predstavnik ekspresionizma, namesto da bi preprosto rekli, da je Govekarjev roman V krvi zgled slovenskega naturalizma, beremo, da roman V krvi predstavlja vrh slovenskega naturalizma.

Med stereotipe šolskega izražanja spada beseda prisoten: tedaj še ni bila prisotna ideološka uravnilovka > tedaj ideološke uravnilovke še ni bilo.

Pristranskost

Namen znanosti je preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice. Precej je pri tem v pomoč avtorsko sodelovanje, kolektivno avtorstvo, ki obrusi in uravna morebitne ekscesne ambicije posameznika.

V literarnem pisanju lahko pristranskost povzroča naklonjenost do teme/avtorja/dela in ideologija. Strokovnim besedilom bralec v principu zaupa bolj kot publicističnim, v katerih je ideološko zavzemanje take ali drugačne vrste običajno, zato so strokovna besedila še kako zanimiva za ideološko obsedene pisce. Forma strokovnega besedila jim je kot trojanski konj, v katerega skrijejo svoja gorečna sporočila. Natisnjena besedila so takemu nečednemu početju bolj izpostavljena kot tista na spletu, saj je na spletu že s preprostim iskanjem besed, ki so nam padle v oči, še bolj pa s frekvenčno statistiko mogoče hitro identificirati in razkrinkati avtorjevo tendenco.

Terminologizacija

Akademskim strokam ustvari svoj naziv in vpliv ustanovitev univerzitetnega predmeta, katedre ali oddelka, učiteljska in raziskovalna službena mesta ipd., skratka razne inštitucionalizacijske funkcije. Na drugi strani nam jezikoslovje in zgodovinska izkušnja pripovedujeta, da so imena arbitrarna, da so posledica družbenega dogovora in prakse.

Terminološke diskusije ali debate (glavna oseba ali junak, avtor ali lirski subjekt, literatura ali književnost, proza ali pripovedništvo, povest ali roman) so trdožive razpravne tradicije, ki si z »rešitvijo« terminološkega oreha zmotno domišlja, da je obvladala tudi predmet, ki ga termin označuje in razkrivajo razpoko med literarno realnostjo in njeno skonstruirano podobo v naši zavesti.

Obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« (feministične, družbenokritične, lacanovske, sistemskoteoretične itd.) je seveda pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih, vendar je predaja kateremu od strokovnih žargonov nevarna. Želja po izgradnji trdnega, enoumnega in sklenjenega pojmovnega sveta lahko postane glavni cilj in nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti; potreba po teoretsko »pravilni« rabi terminologije rada zaide v ortodoksnost in cehovsko zaprtost. Investicija raziskovalčevih energij v terminologijo je razumljiva, saj je status »izumitelja« novega termina (če se termin prime) ugleden, takega pisca na aktualni humanistični sceni, ki se veliko ukvarja s tem, kako se čemu prav reče, veliko citirajo.

Tako kot moti nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacije ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem, moti tudi piščeva ignoranca terminologije. Če nameče v besedilo izraze dramski/dramatski/dramatični, vrsta/zvrst/žanr, okrasni pridevnik / ukrasni pridevnik, junak/lik/glavna oseba/protagonist itd., kakor mu slučajno boljše zveni, vzbudi pri bralcu nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco. Tudi če med izrazi pogosto ni bistvenih pomenskih razlik, naj vendarle poenoti njihovo rabo ali pa kje v opombi na kratko pojasni svoje stališče do terminoloških alternativ.

Spol in število

Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola, tako da slovničarjem ni bilo težko moškemu spolu pripisati statusa nevtralnega spola. Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika. Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine:

- Izhodiščno besedilo smo letos že v celoti prebrali,

ali s pretvorbo v sedanjik:

- Izhodiščno besedilo že poznaš.

Po mojem mnenju ali Raziskovali smo? Odločitev o tem, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine, ni vedno lahka. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča. Komplicirana zna postati tudi uporaba dvojine, kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave. Tandemski izdelek, v katerem se standardno piše Raziskovala sva ... ali Ukvarjali sva se z ..., je na takih mestih primoran preiti v tretjo osebo ednine: Avtorica 1 je prišla do spoznanja, da, avtorica 2 pa je povzela, da.

Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Kot smo zapisali že v prvi razpravi (Pretnar 1982) lahko stoji v množini kljub temu, da je bil avtor razprave en sam. Podobno vladarsko izražanje je dobilo ime majestetični plural, temu našemu pa bi rekli znanstveni plural. Deluje potujevalno in objektivizirajoče. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

Mentalno brambovtsvo in servilnost

Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja in je pravzaprav nazorskega značaja. Nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna. Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj, bomo dokazovali avtohtonost slovenske literature in literarne vede ali njeno vpetost v globalno sceno.

Govorna prezentacija

Govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko nimajo vedno statusa objave. Mislimo na govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci, predavanje v okviru spletnega seminarja, na video konferenci, v okviru spletnih tečajev ipd. Ti in taki dogodki so bili včasih slabo dokumentirani. Status objav dobijo le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo. Sem spadajo tudi diskusijski prispevki, komentarji, replike.

Predavatelji, ki si delo olajšajo tako, da napisano predavanje pred publiko preberejo (kar je slabo in močno odsvetujemo!), vejo, da ena zračno natisnjena stran besedila vzame lagodnemu bralcu tri minute časa (hitrost tihega branja je večja: 250 besed/minuto, posebej izurjeni bralci tudi 500 besed/minuto). Šestnajst strani takega teksta ustreza eni avtorski poli oziroma standardni dolžini razpravnega članka in traja v govorni izvedbi eno uro.

Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni. Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika, bo iz pisne predloge za predavanje dobesedno prebral samo kakšen citat, sicer pa bo predavanje oblikoval po svoje. Stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, dovolil si bo ekskurze, komentarje in namige na aktualne družbene teme, na konkretno situacijo v predavalnici, na odzive (ali neodzivanje) publike, česar tekst ne vsebuje in vanj tudi ne spada. Verzirani predavatelj rad začne s kakšno anekdoto, šalo, citatom iz dnevnega časopisja, refleksijo aktualnega dogodka in s tem naredi predavanje živahnejše. Govorec si za razliko od pisca privošči tudi kakšno izrazno lastnost, ki smo jo v predhodnem poglavju navajali med napakami. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna.

Posamezniki se v šolah retorike ali zgledujoč se pri televizijskih zabavljačih priučijo všečnega govorniškega nastopanja: kakšna naj bo telesna drža, kam z rokami (v starih časih je njihov nemir pomagala krotiti cigareta), kako gestikulirati, kako razporediti obrazne grimase skozi predavanje, kdaj premolkniti, kaj povprašati publiko, kdaj vključiti nedolžno šalo, pritegniti detajl iz svoje zasebnosti, kako tiho ali kako hitro izvajati, kdaj upočasniti in kdaj pospešiti, kako z mikrofonom, kako z obleko, kako s prosojnicami v ozadju, kaj storiti, ko se ti zaplete, itd. Učitelji govorništva naročajo učencem, naj ne sedijo ali stojijo kot pribiti za katedrom ali govorniškim pultom, ampak naj se premikajo po prostoru. Nepredvidljivost govorčevega obnašanja drži publiko v budnosti.

Od tako imenovanih uspešnih predavanj si publika zapomni samo anekdotične podrobnosti, s katerimi je predavatelj želel pritegniti zanimanje, prava vsebina pa je bila spregledana ali pozabljena. Predavatelj se na izpitu, ko zastavi študentu vprašanje, zgrozi, ko vidi, da si je ta zapomnil samo retorično učinkovite, vendar nepomembne ali bizarne podrobnosti. Jamstvo govorčeve prave uspešnosti je, da natančno ve, kaj želi sporočiti, in da je svojemu predmetu predan, posvečen, prepričan v sporočilo in da je njegova želja, prepričati publiko v svoje razumevanje, močna. Če izpolni ta pogoj, se sme nekaznovano pregrešiti proti posamezni retorični zahtevi, publika govorniške pomanjkljivosti govorca, ki je avtentičen in zavzet za svoj predmet, tolerira.

Daljše ko bodo priprave na nastop, več popravkov v smislu poenostavitve kompozicije bo priprava deležna. Na pamet naučeno besedilo govorcu sicer vzbudi prijeten občutek, da je pripravljen, utegne pa prispevati k monotonosti izvedbe.

Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Poslušalec pogreša npr. informacije, kako se piše kakšno tuje ime, da bi ga znal pozneje poguglati, v trenutku nepozornosti presliši naslov knjige ali letnico (nepozorni bralec to lahko hitro popravi s ponovnim preletom vrstice, poslušalec pa ne more predavatelju zavpiti, naj ponovi stavek) in nima pregleda nad kompozicijo predavanja. Predavatelj naštete ovire premošča s sprotnim zapisovanjem imen, naslovov in letnic na tablo, s skiciranjem shem, oblikovanjem alinej, še bolje pa je, če si pripravi prosojnice, kamor poleg naštetega postavi še ilustrativno gradivo v obliki portretov avtorjev, naslovnic knjig, fotografij obravnavanih literarnih lokacij, slikarskih ali kiparskih upodobitev junakov ipd.

Prosojnice

Prosojnice pridejo prav tudi predavatelju: najprej mu pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca. Nekaj prezentacijskih programov: PowerPoint, Google Slides, Prezi, Impress itd. Poleg prosojnic se v pedagoške namene uporabljajo tudi elektronske table (interactive whiteboard).

Prezentacijski programi imajo tudi svoje slabe plati. Namesto da bi poslušalci sledili govorni izvedbi, sledijo tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje. Prosojnice so pravzaprav povzetki v obliki naštevalnih seznamov in študent bi se moral zavedati, da samo pomnjenje alinej v naštevalnih verigah še ne pomeni znanja in obvladovanja tematike.

Človek ohrani v spominu omejeno število elementov, komaj kaj več, kot je prstov na eni roki ali obeh, in tako dolgi naj bodo tudi seznami. Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila. Do daljših tekstov naj vodijo povezave, kakor tudi do zvočnih posnetkov ali videa. Tudi tu je treba pri oblikovanju imeti mero: ne preveč barv, eksotičnih fontov, preveč slikovitih prehodov med diapozitivi, zabavnih sličic brez informativne vrednosti, emotikonov in plešočega besedila. Potrebno je tudi predvideti morebitno situacijo brez delujočega projektorja in težave s povezovanjem med računalnikom in projektorjem.

Vizualizacija

Prosojnice so že ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega. Vizualizacijo zahtevata pedagoški in popularizacijski interes.

Fotografije

Delež fotografij v sferi strokovnega sporočanja narašča. Splošno je sprejeto, da se mišljenje dogaja v jeziku in da je po svoji naturi verbalno. Obstajajo pa tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko. Pri slednjem gre za mišljenje v mentalnih podobah, za obvladovanje dvo- in trodimenzionalnih predmetov, ki ga procesira desna možganska hemisfera. Civilizacijski zasuk v slikovno se zdi marsikomu nevaren. V tem smislu so dojemali pojav filma na začetku 20. stoletja, preganjanja v šoli je bil deležen zlasti strip, kritike so šle celo na račun ilustracij v učbenikih. Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij, in naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav, prispevala naj bi torej k duhovni pasivnosti in odvisnosti. Tudi v sferi strokovnega sporočanja delež fotografij narašča.

Za lase pa so privlečene trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje, češ da prava znanost zahteva neposredni kontakt raziskovalca s predmetom in da je fotografska reprodukcija objekta, recimo da gre za redki stari tisk, za natančen opis predmeta nezadostna. V resnici fotografski objektiv z možnostmi 3D-zajema in programske obdelave posnetkov razkrije veliko več detajlov, kot jih je sposobno zaznati človeško oko.

Medtem ko se pri besedilih individualno avtorstvo umika skupinskemu, je avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno. Avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki pritisne na sprožilec, ne pa morebiti lastnik fotoaparata, tudi ne ta, ki je fotografu posodil spominsko kartico, ali ta, ki mu je naročil, kaj naj slika in kakšen izrez naj uporabi. Kaj šele oni, ki je stal pred objektivom in ga zdaj slika kaže.

Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«. Fotografije imajo res enega samega avtorja, ki pa se pod fotografijo noče vedno podpisati ali pa z vzdevkom skrije svojo pravo identiteto. Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije, česar pa vsaj za »avtorstvo« zaslonskih posnetkov ne bomo počeli. Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom, posebej če gre za obrtniške posnetke, kot je naslovnica knjige ali stran v knjigi, informacijska tabla, slika na steni, kip v parku, arhitekturni objekt ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev. Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije. dLib hrani še nekaj 3D-predmetov, družinske albume, notno gradivo, plakate, posnetke rokopisov, zemljevide, razglednice in vedute. V prostem dostopu so tudi fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons).

Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži. V leposlovju je fotografija omejena na naslovnice ali zavihke knjig, kjer najdemo portret avtorja, in na tiste žanre, ki se spogledujejo z dokumentarno literaturo, npr. spomini, pričevanja, biografije, lokalnozgodovinski roman. Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman (angl. fotonovela). Med žanri vsakdanjega sporočanja se fotografija pojavlja v blogih, na Facebooku in drugih socialnih omrežjih. Pričakujemo jo v nekaterih strokovnih žanrih: navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah. Popularne publikacije te vrste so kuharske knjige, zdravstveni priročniki, potopisna in vodniška literatura.

Licenciranje fotografij

Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje, ker mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški. Ne dovoli nam (vsaj v slovenskem primeru ne) objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. Prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let pod rušo. V državah z zadrto avtorsko zakonodajo (mednje spada tudi Slovenija) velja embargo celo za kipe na javnih mestih. V državah, kjer so avtorske zakone pisali ljudje s širšim obzorjem, kot ga imajo na južni strani Alp, poznajo nekaj izjem pri objavljanju fotografij arhitekture, kiparstva in slikarstva. Gre za izvedena dela, za katera razmnoževanje in razširjanje copyright narekuje pridobitev arhitektovega (kiparjevega, slikarjevega) privoljenja, razen kadar posnetek ne ustreza določilom »svobode panorame« (FOP, freedom of panorama), ki omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi. Slovenija ne pozna takih izjem in posnetkov slovenskih kipov na Wikipediji zato ni.

Svetla izjema so posnetki knjižnih ovitkov oz. platnic. Posnetki platnic, ki so avtorsko delo in sicer niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, naj bi bili v omejeni ločljivosti. Enak popust velja za naslovne strani revij, ovitke cedejk in igrice ter za zaslonske posnetke.

Dobiti uporabno fotografijo znamenite osebnosti sploh ni tako enostavno. Z guglanjem jih najdemo polno, ampak kaj ko z nobeno od njih ni mogoče opremiti članka o pisatelju na Wikipediji, ker nobena ni prosto dostopna. Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let.

Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje. Na Geopedijo tako naložimo npr. posnetke kipov na javnih prostorih in informacijske table. Tam so prosto dostopne, če odkljukamo to možnost, žal pa nimajo statusa proste uporabnosti, niti niso z licenco cc opremljeni zemljevidi in zračni posnetki (ortofoto) ozemlja na Geopediji. Podoben status imajo tudi naše fotografije na Googlovem spletišču Zemljevidi, ki o licenci cc noče vedeti nič.

Fotografije kulturne dediščine

Zakonu o varstvu kulturne dediščine, v 44. členu določa, da je za uporabo podobe in imena spomenika potrebno soglasje lastnika. 51. člen veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah pravi, da se smejo za namene citiranja oz. ponazoritve uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic. Wikipedija lahko reproducira slovensko kulturno dediščino samo zato, ker so njeni strežniki v ZDA, kjer niso podvrženi slovenski zakonodaji, vendar le z upoštevanjem načela poštene rabe (fair use), ki dovoljuje fotografsko reprodukcijo le v omejeni ločljivosti.

Na Youtubu si lahko ogledamo celotne filme ali njihove dele iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, čeprav od smrti njihovih tvorcev še zdaleč ni minilo 70 let, npr. Luisa Trenkerja, Leni Riefenstahl, Arnolda Fancka, slovenskih filmov iz istega obdobja pa ne; pri Triglavskih strminah (1932) piše, da je zaradi »več obvestil tretjih oseb o kršenju avtorskih pravic« s spletišča umaknjen.

Nalaganje na wikije

Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati. Nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki, kjer je potrebno izpolniti obrazec, na katerem moramo tudi izbrati licenco. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo ovl, ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Računalniška orodja informacijske grafike so nastala zaradi informacijske eksplozije oziroma strmega naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati.

Navadili smo se uporabljati spletne zemljevide (Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View – spletišča spadajo v skupino programskih orodij GIS geografski informacijski sistemi) in jih prilagajati svojim potrebam, razpredelnice nam lajšajo risanje grafov, med osnove spretnosti elektronsko pismenih spada postavljanje fotografij in njihovo obdelovanje, socialna omrežja, iskalniki in inštitucionalna spletišča in socialna omrežja vgrajujejo grafične prikaze rabe (Sicris, Slovenska biografija, Ngram Viewer, Academia.edu, LinkedIn, Wikipedija ...).

Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih vsa znanstvena področja in publicistika. Vsebino, to so statistični podatki, zajema grafika iz podatkovnih zbirk. Podatkovne zbirke niso značilne kar za vso literarno vedo, ampak samo za tiste metode v literarni vedi, ki jih zanimajo preštevne lastnosti v literarnem sistemu, to pa so metode empirične literarne vede. Po grafičnih prikazih vemo, kdaj imamo opraviti z empirično literarno vedo; tradicionalnih pristopov kvantitativne dimenzije literature ne zanimajo in grafične reprezentacije ne potrebujejo.

Tabele

Včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele (angl. table oz. table (information)), kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Čeprav tabelo zna napraviti že običajni besedilni urejevalnik, obstaja za oblikovanje tabel posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet). Z nekaj truda se naučimo tudi ukazov za tabele v html-kodi in v wikijih. Primer izdelave tabele na wikijih.

Grafikoni

Da bi grafično predstavitev razumeli, je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov, v literarni vedi so se uporabljale:

- grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (tudi korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije

- diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov

- kartogram, shema, piktogram.

Za spletne objave bomo graf, ki smo ga narisali v Excelu ali kakem podobnem programu, vgradili v članek kot sliko ali pa ga bomo spravili posebej in napravili nanj povezavo. Nekatere grafe zna narisati tudi Wikipedija.

Zemljevidi

Na spletu lahko najdemo zemljevide literarne sloje na javnem spletišču Geopedija, npr. Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Rojstni kraji slovenskih literatov.

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje

Računalniki so spremenili in izboljšali način dostopa do informacij. Iskalniki so sprva omogočili iskanje po skrbno grajenih podatkovnih zbirkah, po bibliografijah, kakršne so MLA, Cobiss ipd., zdaj pa so ambicije postale večje in iskalniki indeksirajo in obvladujejo domala celotni virtualni univerzum, ne glede na to, v kakšnem formatu so tam spravljene informacije.

Za red si z oblikovanjem standardov popisa in podeljevanjem edinstvenih številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu) poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.

Disambigvaciji (razločitvi pomenov) naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID (Open Researcher and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. Posameznikova 16-mestna koda ima obliko http://orcid.org/0000-0003-2814-376X. Koda ORCID je povezana s Thomson-Reutersovo kodo raziskovalcev (researcherID). ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen (International Standard Name Identifier), nekakšen »avtorski DOI«.

Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN podeli publikaciji osrednja nacionalna bibliografska inštitucija skupaj z drugimi podatki, potrebnimi za bibliografsko identifikacijo in registracijo publikacije, potem ko ji založba ali avtor, če je samozaložnik, pošlje svoje delo. Kar je dolžan storiti. 10-mestnim oznakam ISBN pred letom 2007 je treba dodati predpono 978, da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu. Nadaljnje cifre pomenijo državo oz. jezik (za slovenske knjige 961), založbo (npr. 237 za Znanstveno založbo FF), tri cifre označujejo knjigo znotraj založbe in zadnja je kontrolna cifra. Ta podatek je v obliki črtne kode EAN (mednarodna številka artikla) odtisnjen na hrbtni strani knjižnih platnic. ISSN je 8-mestna številka; elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko. Za slovenske knjige je veliko uporabnejša oprema s številko COBISS ID. Številko ISB ali ISS urejevalniki, tudi wikiji, samodejno napravijo klikljivo, klik nanjo pa slej ko prej pripelje do njenega zapisa v kateri od knjižnic. Številka je učinkovita tudi v ukaznem polju iskalnikov; če zraven zapišemo še Izum ali Cobiss, nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu.

Oprema bibliografskih navedb v Wikipediji z ISBN-ji se v tem trenutku ne zdi potrebna. Tudi Wikimedijina spletišča si pomagajo z identifikacijskimi oznakami, ki naj služijo pri iskanju in mednarodni primerljivosti enciklopedičnih tem. Člankom postopoma dodajajo predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti:

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Slovenija je ena od tridesetih držav, ki z UD-vrstilcem opremijo vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede. Področij in podpodročij je tu še več (550).

Preglednejša je klasifikacija FOS 2007 s 47 področji: naravoslovne vede, inženirske in tehnološke vede, medicinske in zdravstvene vede, kmetijske vede, družbene vede, humanistične vede. Jeziki in književnost imajo znotraj humanistike šifro 6.2; zraven so še zgodovina in arheologija, filozofija, religija in etika, umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) in druge humanistične vede.

Bolj so v javni zavesti enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje. Še drugačna je razdelitev na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti (matematika, logika). Pa delitev na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti. Prepletanje raziskovalnih področij kliče po ustanovitvi posebnega segmenta interdisciplinarnih raziskav, samorefleksija pa po osamosvojitvi filozofije in zgodovine znanosti. Ameriška klasifikacija znanstvenih področij se razlikuje od evropske: čemur se v Evropi reče medicina in agrarne vede, dobi v ZDA ime znanosti o življenju (life sciences). »Trde vede« v angleško govorečem svetu propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.

Vrnimo se k evropski klasifikaciji FOS 2007 (Fields of Science) ali frascatijski lestvici, ki natančneje našteva literarnovedna področja:

- Klasika

- Literarna teorija in kritika

- Literarni pregledi

- Književnost

- Afriška, avstralska in kanadska književnost

- Ameriška književnost

- Književnost Britanskega otočja

- Nemška, nizozemska in skandinavska književnost

- Romanska književnost

- Slovanska književnost

- Poezija

Ko ta seznam primerjamo s seznamom literarnih panog v tistem delu UDK-jevega predalčka pod št. 8, ki zadeva literarno vedo (tj. št. 82), se potrdi občutek, da so klasifikacije zelo spremenljive in arbitrarne in se nam torej z njimi ni treba pretirano beliti glave:

- 82-1/-9 Posebno pomožno poglavje za literarne oblike in žanre

- 82-1 Poezija. Pesmi. Verz

- 82-2 Drama. Igre

- 82-3 Fikcija. Prozna pripoved

- 82-31 Romani. Povesti

- 82-32 Kratka pripoved. Novele

- 82-4 Eseji

- 82-5 Molitev. Govori

- 82-6 Pisma. Umetnost pisanja pisem. Korespondenca. Izvirna pisma

- 82-7 Prozna satira. Humor, epigram, parodija

- 82-8 Razno. Poligrafije (?). Izbori

- 82-9 Razne druge literarne oblike

- 82-92 Literatura v periodiki. Pisanje v nadaljevanjih, revijah in časnikih

- 82-94 Zgodovina kot literarni žanr. Zgodovinsko pisanje. Zgodovinopisje. Kronike. Letopisi. Spomini

- 82.02/.09 Posebno pomožno poglavje za literarno teorijo, študij in literarne tehnike

- 82.02 Literarne šole, trendi in gibanja

- 82.09 Literarna veda. Literarne raziskave

- 82.091 Primerjalna literarna veda. Primerjalna književnost

- 821 Literature v posameznih jezikih in jezikovnih družinah

Slovenska književnost ima karakterističen začetek 886.3. Z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). Če smo raje samostojni, pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik ali v Splošni geslovnik COBISS.SI. V veljavi je tudi Geslovnik Kongresne knjižnice (LCSH).

DOI

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki.

Pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije (t. i. registracijske agencije), ki so za to plačale članarino in za svoj servis tudi zaračunavajo. Izmed devetih takih agencij bi bili za področje humanistike primerni mEDRA (Multilingual European DOI Registration Agency) in CrossRef. Pri DataCite (za manjše in nekomercialne izdajatelje) slovenskih objav ni registriral še nihče.

Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije. Ko kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo. Kodo DOI najdemo tudi v Cobissovem zapisu.

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI), praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom COBISS, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici.

Ukazno iskanje: - Slavistično revijo dobimo na ekran z ukazom SP=0350-6894 (to je ISSN revije), za članke v reviji npr. leta 2013 pa je treba uporabiti drugačno predpono: SN=0350-6894 and py=2013.

- Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=264441600, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh 22 razprav v zborniku pa je treba uporabiti ukaz HI=264441600.

Seznami:

- Podatki o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu

- Seznam najbolj branih knjig (po letih in po mesecih)

- Baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje po knjigah okrog 17.000 aktualnih slovenskih avtorjev.

- Na SICRIS-u (Slovenian Current Research Information System / Informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji) dobimo podatke o citiranosti in številu objav v zbirki Web of Science in Scopus.

- JCR – faktor vpliva serijskih publikacij iz Journal Citation Reports (1994 - 2020).

- SNIP – faktor vpliva serijskih publikacij iz Source Normalized Impact per Paper (1999 - 2020).

Podatki in podatkovne zbirke

V SSKJ piše, da je podatek »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«, v množini in s pridevnikom (npr. biografski podatki, demografski podatki, statistični podatki) pa »določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati«. Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo, pridevniki pa izpričujejo, da gre za pojem iz znanstvenega sveta.

Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Zajemki torej ne obstajajo sami po sebi, ampak nastanejo šele zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi. Izraz zajemek predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ki bi obstajali an sich, ampak take pojave same ustvarjajo. Zajemki so podatki v kontekstu znanstvenega raziskovanja.

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo. Neobjavljenim besedilom se je včasih reklo rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov.

Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati, včasih pa jim tudi kaj dodajati, narašča:

- Digitalni knjižnici Slovenije dLib

- Nova beseda Primoža Jakopina

- Diplomske naloge; vzdrževano na Wikiverzi

- Fran

- Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine

- Gigafida

- Slovenska biografija

- Wikipedija

- Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL)

- slovenski vzajemni katalog Cobiss

- avtorske bibliografije Tarasa Kermaunerja, ki so objavljene na zavihkih ali na koncu njegovih knjig in na spletu (serija Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike, stvarna kazala Kermaunerjevih knjig o slovenski dramatiki na Wikipediji)

- literarnozgodovinske monografije v okviru Wikiprojekta Romani

- Seznam digitaliziranega leposlovja

- Zbirka Slovenska kmečka povest, monografija o tem žanru

- Slovenski zgodovinski roman

- Slovensko leposlovje na spletu

- Prostor slovenske literarne kulture, Wikiverza

- Leposlovje v slovenskih časnikih in časopisih, Wikiverza

Iskanje po dLibu

- kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu

- kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje, ali pa uporabimo filtre

Seznami

Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaj ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam. V html-kodi prvega napoveduje niz ul, drugega pa ol, alineje pa uvaja li. V wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če jo uvaja zvezdica (ta na zaslonu nariše modro piko) ali grabljice (ki se na zaslonu spremenijo v številko). Posebej ljubijo seznamsko členjenje teksti za prosojnice. Alineje prisilijo pisca v disciplino pri naštevanju in k premisleku o morebitni hierarhiji med naštetimi elementi. Seveda, tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami, literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju na zaslonu so nanizani v obliki seznama.

Seznam (spisek, lista, katalog, zbirka, evidenca, razvid, preglednica) je v zgodovini manj izrabljena možnost dojemanja in obvladovanja sveta kot zgodba, čeprav velikokrat enako fascinantna. Zgodba želi pojave definirati po njihovem bistvu, seznam pa jih definira z naštevanjem njihovih lastnostih. Zgodbeni pristop se zdi stremljivejši in špekulativnejši, seznamski pristop pa implicira, da je bistvo stvari neizrekljivo in nedostopno. Seznami v principu sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden, nesklenjen oz. nepovezan, neorganski, brezsrediščen. Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje).

Med literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo zbirke šal, pustolovski, kolektivni, pornografski roman, od besedilnih zvrsti, povezanih z raziskovanjem leposlovja, pa so seznamske narave bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije. Naštevalnost je značilna za literarni verizem (npr. popisi požrtij pri Rabelaisu) in naturalizem, zunaj literature, zlasti v slikarstvu, je bila naštevalnost značilna za tihožitja, množične prizore (bitke, poslednja sodba) in sezname svetnikov, hudičev, angelov, zveri (bestiarij), čudes (mirabilia), relikvij in zakladov. Gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo: delo, označeno npr. s kategorijo kmečka povest, se samodejno znajde na seznamu skupaj z drugimi enako kategoriziranimi teksti. Tako se po seznamih grupirajo avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki, prevajalci, tuji slovenisti ...

Obvladovanje dolgih seznamov oz. velikih množin podatkov brez računalnikov ni mogoče. Najbolj je za naš prehod od zgodbenega k seznamskemu dojemanju sveta odgovoren verjetno splet s svojimi kazali in meniji. Množina informacij, ki je spodbudila seznamsko organizacijo, spreminja naše predstave o tem, kaj je mišljenje. Posrečeno je to izrazil kanadski digitalni humanist ali »učenjak na véliko«, kot se sam imenuje, Françoise Lachance: »[T]o think is often to sort, to store and to shuffle: humble, embodied tasks.«

Digitalna humanistika (tudi empirične metode)

Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede (na univerzi v Stanfordu mu pogumno pravijo tudi computational criticism ali kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja. Literarnovedni segment digitalne humanistike bi poenostavljeno lahko opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo. V okvirju digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in se nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.

Izraz digitalna humanistika (nekdaj tudi ehumanities ali humanities computing) je bil prvič uporabljen 1997, 2005/06 so se pod tem imenom začele povezovati organizacije, ki so v humanistiki uveljavljale nove metode dela, 2009 je bila DH na konferenci MLA vodilna tema. Če sklepamo po številu digitalnohumanističnih tem na rednem letnem srečanju MLA 2014, je njihov delež v razmerju do tradicionalnih tem 10 %, zadeva pa poleg jezikoslovja in literarne vede še pomožna ali novejša področja besedilnih, kulturnih in medijskih študij, visokošolske pedagogike in znanstvene komunikacije.

Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Izraz sta konec leta 2010 v reviji Science uvedla Erez Lieberman Aiden in Jean-Baptiste Michel. Kulturomika je področje raziskovanja, ki se ukvarja s kvantitativno analizo kulture s pomočjo podatkov o pogostnosti rabe besed ali besednih zvez v določenem prostoru in časovnem preseku. Omogočil jo je Googlov projekt digitalizacije svetovne knjižne dediščine. Trenutno črpa iz 5,2 milijona del, kar je približno 4 % vseh natisnjenih knjig, v sedmih jezikih (angleščina, nemščina, francoščina, španščina, kitajščina, ruščina in hebrejščina), s poudarkom na leposlovju. Največji del gradiva predstavljajo v angleščini napisane knjige med letoma 1800 in 2000. Osnovno orodje je Googlov Ngram Viewer.

Današnjo digitalnohumanistično sceno obvladujejo pereča vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihovo non-stop (24/7) dosegljivost (gl. tudi open access policy), vprašanje javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing), in popularizacije znanosti, tj. kako doseči večjo vidnost naših raziskav in poučevanja ter odprtost za sodelovanje javnosti. Strateška področja digitalne humanistike razkrije seznam vsakoletnih DH-nagrad. Podeljujejo jih za programska orodja, za prispevke, ki niso v angleščini, za uporabo DH v zabavi, za blog, članek ali kratko monografsko publikacijo, za vizualizacijo oz. infografiko in za javni projekt.

Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti. Ti študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), njihovo analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov. Učna področja: statistika, programski jeziki, digitalni formati (xml, css, php, html), urejanje videa in slik, označevanje besedil in slik (TEI in ICONCLASS), urejanje zvoka, zgodovina digitalne humanistike.

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki:

1. zajem (podatkovno rudarjenje, data mining)

- digitalizacija (skeniranje, snemanje)

- optično prepoznavanje (OCR)

- pisanje v katerem od urejevalnikov

- konverzije med digitalnimi formati

- programiranje

- izdelava spletnih strani

- iskanje informacij

- izdelava seznamov

2. obogatitev:

- dodajanje metapodatkov

- enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)

- anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)

- modeliranje

- urejanje

- kartografiranje (umeščanje na zemljevid)

3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov):

- stilometrija

- modeliranje tem

- analiza socialnih omrežij

- vizualizacijaž

- analiza čustvenega odziva

- pridobivanje podatkov (information retrieval)

- strojno učenje

- medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (pattern recognition), statistična analiza

4. interpretacija (pripisovanje pomena):

- kontekstualizacija

- modeliranje

- povzemanje, konceptualiziranje

5. razpečevanje in hranjenje:

- publiciranje

- identifikacija (DOI)

- urejanje dostopa (OA)

- razporejanje

- bibliografska manipulacija za potrebe citiranja

- arhiviranje, licenciranje

6. kolaboracija:

- komunikacija

- participacija (sharing)

- komentiranje

- množičenje (crowdsourcing)

7. meta DH-dejavnosti:

- propagiranje DH-principov

- strokovno ocenjevanje

- poučevanje

- sodelovanje oz. vodenje projektov

- obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)

- financiranje, teoretiziranje itd.

Naštetemu se ponujajo v obdelavo različne vrste predmetov: posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, jezik, podatki in metapodatki (oznake), metode, standardi itd. Med raziskovalnimi tehnikami je našteto še georeferenciranje, »poigričenje« (gamification), linkanje, fotografiranje, skeniranje ..., kar vse lahko potaknemo med zgoraj seznamsko naštete dejavnosti.

Možnosti elektronskih edicij radikalno spremenile pogled na znanstveno redigiranje besedil. Tekstologija si je svojčas prizadevala iz množice besedilnih verzij in redakcij najti »originalno«, »avtentično« ali »nepotvorjeno« ali »pravo« besedilo, ga očistiti redakcijskih napak in edino tega pripraviti za natis, vse druge pa dokumentirati samo v opombah. Digitalno okolje dovoljuje vzporedno eksistenco besedilnih variant in si lahko privošči njihovo enakopravno obravnavo. Druga velika sprememba je pojem nedotakljivosti. Splet 2.0 zahteva aktivno bralčevo udeležbo, njegovo poseganje v besedilo, kar je ravno nasprotno od mentalnega izhodišča nekdanje tekstologije.

Digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk (zato se ponovno loteva arhivskih virov), njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti, s katero želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek med čim širšo publiko. Za razliko od tradicionalnih humanistik, ki so nacionalno zaprte in samozadostne, digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav. Kritika digitalne humanistike, ki jo izrekajo tradicionalni humanisti, je pravzaprav kritika empiričnega ukvarjanja s humanističnimi vsebinami. V glavnem obe humanistiki živita vsaka svoje ločeno življenje: raziskovalci se ne poznajo, ker so inštitucionalno ločeni, in se ne citirajo, do izrazov medsebojne nezaupljivosti in sovražnosti pa prihaja v časih, ko vpis na humanistiko upada in ko se krčijo sredstva za raziskave, kar ju sili v konkurenčni boj.

Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN. Kako na začetku svoje poti je DH, pomaga dojeti ocena, da je bilo 2014 digitalizirano 25 milijonov od skupno okrog 140 milijonov knjig, kolikor jih obstaja na svetu, tj. 18 %.

Digitalna humanistika je vitalno razvijajoče se znanstveno področje z mrežo akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč. Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi (več o njih glej v naslednjem poglavju). Sledila je digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), ki vsebuje tudi slikovno gradivo, zanemarljiv pa ni niti študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru. Popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja je mogoče najti v zbirki Slovensko leposlovje na spletu (2010). V Elektronskih znanstvenokritičnih izdajah slovenskega slovstva na ZRC SAZU so teksti označeni po smernicah konzorcija TEI, na Videolectures raste zbirka posnetih predavanj.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi. Na Wikipediji smo od akademskih humanistov najbolj zavzeti slovenistični literarni zgodovinarji, svoje projekte pa imajo še zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi idr. V slovenističnem seminarju je mdr. nastalo geslo Digitalna humanistika, ki ga ne pozna še prav veliko jezikov na Wikipediji. Naslednja faza širjenja vpliva DH v literarni vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem.

Empirične metode

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih. Empiričnemu pristopu stoji v opoziciji teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven.

Pod empiričnostjo razumemo: - pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem - merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija) - preverljivost meritev.

Empirični pristopi so v literarno vedo prišli: - iz nehumanističnih ved, npr. matematike - iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij - preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika (raziskovanje naravnega jezika na podlagi obsežnega, po možnosti reprezentativnega, empiričnega vzorca besedil iz vsakdanje javne jezikovne rabe), jezikovne tehnologije (skupek tehnologij, ki so namenjena samodejnemu procesiranju naravnega jezika)) - preko tržnih raziskav knjige - iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi.

Slabo voljo in sumničavost vzbuja praksa, da se empirične analize bralskih, naročniških, uporabniških navad izvajajo brez vednosti bralcev, naročnikov in drugih uporabnikov in da nimamo dostopa do zbranih podatkov in analiz, vsaj tistih podatkov, ki se nanašajo na zainteresiranega posameznika. Tradicionalna humanistika s privoščljivostjo pokaže, kako lahko empirično pridobljeni količinski podatki zavajajo ali kako jih je mogoče zlorabiti za upravičevanje svojih interesov. Krivda za kaj takega ni na strani številk ali metode, ampak na strani diletantskih oz. zlonamernih razlagalcev.

Empirične literarnovedne raziskave se predstavljajo kot metodološka novost, ki jo je prinesla nova raziskovalna paradigma, pa v resnici niso nič pretresljivo novega, nove so le večje količine podatkov, ki nekoč niso bili dostopni niti obvladljivi. V jezikoslovju so bile to še pred pojavom računalnikov stilistične raziskave slovenskih pripovednikov. S pomočjo računalnika je 1977 nastal Prešernov konkordančni slovar, prvi javno dostopni računalniški zbirki pa sta bili menda zbirki slovenskega zgodovinskega romana (1999) in kmečke povesti, (2000) iz katerih sta nastali monografiji. Empirična preštevanja dolžine pripovednih besedil in njihovih vrstnih oznak so bila osnova za enciklopedično obravnavo slovenske povesti. Na podatkovnih zbirkah temeljijo slovenistične literarnovedne disertacije zadnjih deset let in več. Sem spadajo še razprave o atribuciji avtorstva. Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki (1991, zametek 1987), spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Seveda, tudi Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, ki iz raziskovalčevih objav do dveh decimalk natančno izračuna njegov rang med kolegi, spada v DH, v njen bibliografski del.

Teoretično so se empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 dalje, v zvezi z njimi se je uporabljal izraz preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje. Korpuse so pred digitalno revolucijo izdelovali ročno, danes pa so večinoma to računalniške baze podatkov shranjene na digitalnih medijih in javno dostopne prek spleta. Eden izmed prvih »poskusov« korpusa je bil SEU (Survey of English Usage). Eden izmed prvih »poskusov« korpusa je bil SEU (Survey of English Usage). Korpusi druge generacije so povezani z razvojem tehnologije in so nastali ob sodelovanju raziskovalnih, univerzitetnih in komercialnih (predvsem založniških) okolij. Angleški in ameriški korpusi druge generacije so BNC, The Bank of English, ANC... Korpusi so obsežne zbirke besedil v naravnem jeziku, zajete v določenem obdobju iz množičnih medijev (časopisnega in revijalnega tiska), knjižne produkcije, stripov, interneta, reklamnih besedil, navodil priloženih izdelkom široke potrošnje, prepisov parlamentarnih razprav ipd, shranjene v strukturirani obliki običajno na digitalnih medijih in s pomočjo jezikovnih tehnologij pogosto opremljene z označbami. Govorni korpus je urejena računalniška zbirka zvočnih posnetkov in transkripcij spontanega govora. Govorni korpus obstaja v avdio formatih, ki so lahko že del referenčnih korpusov (korpusi, ki predstavljajo celovito podobo jezika). To so korpusi, ki naj se bi temeljili na analizi in interpretaciji obsežnejšega avtentičnega gradiva – spontanega javnega in zasebnega govora. Govorni korpusi služijo za preverjanje veljavnosti teoretičnih spoznanj o jeziku in za nove opise jezika, predvsem v slovaropisju in slovnici.

Programi

Zastonj in povečini spletne programe lahko najdemo na seznamu TAPoR s stotinami programov.

Projekti, revije

Nekaj primerov:

- Europeana – evropska digitalna knjižnica

- Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).

- OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive

- Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).

Računalniško jezikoslovje

Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, ima pa terminološko težo izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL oz. computing linguistics), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju. Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi.

Teoretična veja računalniškega jezikoslovja se ukvarja z znanjem, ki ga posameznik potrebuje za razumevanje in tvorjenje besedil v določenem jeziku. Jezikoslovci z računalniškimi modeli, narejenimi na podlagi izsledkov s področja kognitivne psihologije, simulirajo kognitivne procese. Uporabno računalniško jezikoslovje ali z drugimi besedami obdelava naravnih jezikov (ang. natural language processing) zajema vse, kar je povezano z obdelavo naravnih jezikov. Ločimo dve podpodročji, ki zajemata razne metode, tehnike, orodja in programe za obdelavo naravnih jezikov: jezikovno inženirstvo (ang. language engineering) in jezikovne tehnologije (ang. human language technology). Jezikovno inženirstvo je gradnja sistemov za obdelavo jezikov. Eden izmed ciljev te veje jezikoslovja je vzpostaviti govorno komunikacijo med računalniki in ljudmi, kar bi olajšalo marsikateri delovni proces.

Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi:

- iskanje po leposlovju

- povzemanje zgodb

- razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja

- identifikacija in analiza literarnih žanrov

- slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva

- analiza bralčevih čustvenih odzivov[307]

- analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja

- računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika

- generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije[308]

- oblikovanje priporočilnih seznamov.

Orodja in korpusi

V okviru korpusa Nova beseda na ZRC SAZU delujeta lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik – programa Primoža Jakopina. Jezikovna orodja podjetja Amebis so v glavnem plačljiva, korpusi in orodja v okviru spletišča www.slovenščina.eu, ki ga podpira država, so v veliki meri v prostem dostopu, tako tudi jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan.

Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida (1,2 milijarde besed), uravnoteženega korpusa Kres (100 mio besed), govornega korpusa Gos (1 mio besed). Omenimo še manjši korpus Šolar (šolski pisni izdelki), korpus Lektor in program Igra besed Zavoda za uporabno slovenistiko trojína. Na Inštitutu Jožef Stefan je korpus starejše slovenščine (IMP language resources for historical Slovene).

Slovarček novih besed

A

Analfabet: Kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek.

Apél: Javen poziv, klic; sklicevanje na kaj.

Ad hoc: Posebej za ta primer, v ta namen.

Anahron: Ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben.

Atavizem: ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih.

Antologija: zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih; cvetnik.

Avtodidakt: Knjiž. kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol; samouk.

Arbiter: Pravn. razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki; knjiž. oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče.

Arhaízem: Jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku.

Aksióm: Temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov.

Asistent: Pomočnik profesorju. Oblika njegovega dela so vaje, saj predavati uradno ne sme, razen če mu dekan ne podeli te pravice (venia legendi), in sodelovanje pri profesorjevem

seminarju. Asistenti imajo navadno naziv magistra. Ko asistent postane doktor, lahko zaprosi za višji naziv. Asistentska doba traja približno deset let.

Askéza: Načelno, strogo odrekanje užitkom, ugodnostim.

B

Bakalavreat (novolatinsko baccalaureatus): Najnižja akademska stopnja, znano v Angliji in Ameriki; študent, nosilec te časti, se imenuje bakalaver.

Bohemistika (novolatinsko Bohemia 'Češka'): Veda o češki književnosti, jeziku in kulturi. Zastopana tudi na ljubljanski slavistiki.

C

Crowdsourcing: Vrsta aktivnosti, pri katerih sodeluje množica ljudi z namenom reševanja širšega problema. Vsak posameznik z različnimi znanji prispeva manjši del, skupek del pa predstavlja dolgoročno korist za celotno skupnost.

Ceh: Stanovska organizacija obrtnikov iste stroke.

D

Dekonstruktivizem: Če definiramo "dekonstruktivizem", se dobesedno prevede v razčlenitev ali rušenje konstruirane strukture, ne glede na to, ali gre za strukturne razloge ali samo za upor. Izraz se je prvič pojavil v osemdesetih letih, kot ideja, ki jo je razvil francoski filozof Jacques Razvil je idejo o razdrobitvi stavbe in raziskovanju asimetrije geometrije (navdihnjena z ruskim konstruktivizmom), ob ohranjanju ključne funkcionalnosti prostora (navdihnila modernizem).

Dekan (lat. decanus 'desetnik v vojski'): Predstojnik fakultete, pod seboj ima predstojnike oddelkov, njegova pisarna se imenuje dekanat.

Demonstrator (lat. demonstrare 'kazati'): Študent, ki pomaga profesorju pri vajah. Nekdaj so to menda počeli zastonj iz časti in za čast, zdaj je demonstratorjeva mesečna delovna obveznost 20 ur in je plačana. Pretipkavati mora vprašanja za izpite, deliti in popravljati teste in se pač lotiti vsega, kar se zdi profesorju koristno za predmet in oddelek.

Docent (lat. docere 'učiti'): Univerzitetni učitelj z doktoratom. To je naziv in položaj med asistentom in profesorjem.

Diletantízem: Nestrokovno, površno opravljanje kakega dela ali nepoklicno, iz veselja opravljanje kakšnega dela.

Disertacija (lat. disserere 'razpravljati'): Znanstvena razprava, s katero se avtor poteguje za naziv doktorja (tudi inavguralna disertacija). Pisanje disertacije traja štiri leta od začetka študija na tretji stopnji.

Diploma: Grkom je bila diploma na pol preganjen list, danes spričevalo o opravljenem visokošolskem izpitu in sprejeti ter ubranjeni diplomski nalogi. Diplomirani slovenist dobi pri nas naziv profesorja, če je opravil tudi pedagoške izpite, sicer ne. Študent humanistike, ki študira običajno dva predmeta, dobi v devetem, desetem semestru ali kasneje (kakor je pač priden in temeljit) eno diplomo, na kateri sta zapisani obe področji, npr. prof. slovenščine in primerjalne književnosti z literarno teorijo. Čez leto, dve ali več pedagoške prakse diplomskemu sledi še strokovni izpit, ki pa ne prinese višje izobrazbe, ampak pomeni nekaj več plače.

E

Egalitarízem: Nazor, da so ljudje enaki, enakopravni.

Elekcija (lat. eligere 'izvoliti'): Izvolitev v univerzitetni naslov. Do doktorata so elekcije vsaka tri leta, po doktoratu vsakih pet let. Vsaka elekcija je priložnost za višji akademski naziv.

Emerit (lat. emeritus 'doslužen', 'zaslužen'): Zaslužni profesor, naziv, ki ga lahko podelijo univerzitetnemu profesorju v pokoju.

F

Feljtonski roman: Je roman, objavljen v nadaljevanjih pod črto na dnu strani dnevnoinformativnega tiska, tj. časnikov. Za te romane so značilne objave v nadaljevanjih, običajno gre za eno nadaljevanje na vsako številko informativnega tiska.

Filologija (gr. filologia 'ljubezen do besede'): Danes je filologija zbirno ime za vede o nacionalnih jezikih in literaturah. V širšem smislu in izvirno je pomenila vedo, ki preučuje duhovno kulturo nekega naroda; taka je bila klasična filologija (preučevanje grške in latinske kulture s pomočjo jezikoslovja, literarne vede, zgodovine, folkloristike, umetnostne zgodovine, filozofije itd.). V ožjem smislu je pomenila jezikoslovje. Medtem ko je jezikoslovju jezik osnovni cilj raziskovanja, je filologiji jezik le sredstvo za spoznavanje kulture; specifične filološke metode tekstologija, stilistika in poetika pokrivajo področja na meji med jezikom in literaturo.

Fiziokratízem: Političnoekonomski nauk 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na kmetijstvu.

Frekvenca (lat. frequenita 'pogostnost'): Vpis (podpis profesorja) v indeksu, ki študentu priznava udeležbo v njegovem seminarju v enem semestru. Večinoma le še formalnost.

G

Gutenbergova galaksija: Knjigo The Gutenberg Galaxy: The Making of Typographic Man iz leta 1962 je napisal kanadski profesor in filozof Marshall McLuhan. V njej analizira učinke množičnih medijev, še posebej tiska, na evropsko kulturo in človeško zavest. V tem kontekstu osnuje izraz globalna vas, ki se navezuje na idejo, da množična komunikacija vpliva, da se način mišljenja, sicer značilen za vas, razširi na ves svet. McLuhan preučuje pojav »Gutenbergovega človeka« (angl. Gutenberg man), tj. subjekta, ki nastane s spremembo zavesti zaradi prihoda tiskane knjige. Trdi, da je medij sporočilo (angl. The medium is the message), s čimer želi poudariti, da tehnologija oziroma tehnološki izumi niso zgolj pripomočki, ki jih ljudje uporabljajo, temveč ljudi ponovno definirajo. Izum tiska s premičnimi kovinskimi črkami je bil odločilni trenutek, saj se je z njim kultura, v kateri so sprva čuti vzajemno sodelovali, spremenila v tiranijo vizualnega. Poleg tega je razvoj tiska po McLuhanu vodil k nastanku nacionalizma, dualizma, dominaciji racionalizma, avtomatizaciji znanstvenega raziskovanja, uniformiranju, standardizaciji kulture in alienaciji, tj. odtujevanju posameznikov.

H

Haptičen: Ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih.

Hermenévtika: Nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov.

Hermetízem: Lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi.

Habilitacija (lat. habilitas 'sposobnost', 'primernost'): Pridobitev kakega od akademskih nazivov. Pedagoški nazivi so asistent, lektor, docent, izredni profesor, redni profesor. V tujini se pod habilitacijo razume pridobitev učiteljskega naziva po opravljenem doktoratu. Za to je potrebno predložiti delo, po obsegu in teži primerljivo z disertacijo, pri nas pa po tradiciji beograjske univerze, ki habilitacije ni poznala, v glavnem le znanstveno tezo, s katero kandidat v preizkusnem predavanju dokaže svojo predavateljsko sposobnost. Hodegetika (gr. hodegein 'kazati pot') V 19. stoletju veda, ki se je ukvarjala z metodiko akademskega študija. V tem smislu bi smeli preoblikovati podnaslov te knjige v Hodegetika za študente slovenske književnosti.

Humanistika (lat. humanitas 'človeška narava'): Veda, ki se ukvarja s človekom in njegovo kulturo in ima jedro v filologiji in zgodovini. Znotraj humanistike obstaja opozicija med družbenimi in duhovnimi vedami, ki jo danes želi preseči termin kulturne znanosti oz. kulturologija. V pragmatični angleški tradiciji pomeni humanities panoge, ki se ukvarjajo s kulturo z namenom vzgojiti kulturni okus; mogoče bi humanistiko zato lahko prevajali tudi z izrazom vzgojne vede.

I

Informacijska doba/informacijsko-komunikacijska doba: Obdobje po letu 1972.

K

Kantovstvo: Teorija uma ali transcendentalna dialektika, ki jo je zasnoval filozof Immanuel Kant. S svojim delom je ključno vplivali na razvoj zahodne filozofije. Delo, ki je najdlje poneslo njegovo ime, to je Kritika čistega uma (Kritik der reinen Vernunft) in jo je prvič izdal leta 1781, je neke vrste prelomno in temeljno delo zahodne filozofije. V prvi kritiki Kant obravnava ustroj subjektivnosti in njene konstitucije objektivnega sveta. Osnovna problema, iz katerih Kant izhaja v prvi Kritiki, sta prvič problem antinomije ter drugič problem možnosti sintetičnih sodb a priori. S Kritiko čistega uma Kant pokaže, da ni človeški razum tisti, ki se prilagaja stvarem, temveč nasprotno, stvari so tiste, ki se prilegajo človeškemu spoznanju. Ta miselni obrat je bolj znan kot »Kantov kopernikanski obrat«. Kritika praktičnega uma je izšla leta 1788. Druga kritika je posvečena praktični filozofiji, tj. etiki. Kant razvije stališče, po katerem za etiko niso pomembni niti cilji delovanja niti Dobro, temveč možnost univerzalizacije maksime delovanja. Kategorični imperativ, o katerem govori Kant, nalaga etično delovanje ne glede na posamični kontekst.

Kataklizma: Ogromna in nekontrolirana katastrofa, ki bi popolnoma spremenila svet, kot ga poznamo danes.

Kosmati domači proizvod (kratica KDP) oz. bruto domači proizvod (kratica BDP): Ekonomsko-gospodarski izraz, ki označuje najpomembnejši agregat nacionalnih računov in najobsežnejše merilo celotne ekonomske dejavnosti v državi. Je tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke države v enem letu. Kalejdoskóp: Naprava v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki pri obračanju ustvarjajo pisane like.

Katedra (gr. kathedra): Stolica ali profesorsko mesto na univerzi. Izvirno je vsakemu rednemu profesorju pripada svoja katedra, danes pa je pomen besede izgubil svojo zvezo z osebo in pomeni bolj sklop med seboj povezanih predmetov, ki jih poučuje lahko več profesorjev ali pa profesorja celo ni in katedra nanj še "čaka". Na ljubljanski slavistiki se je začelo s katedro za novejšo (Ivan Prijatelj) in katedro za starejšo slovensko književnost (France Kidrič). Danes sta poleg teh še katedra za literarno teorijo in metodologijo in katedra za književno didaktiko.

Klavzura (lat. clausura 'zapor'): Pisni izpit pod nadzorstvom.

L

Lingua franca: jezik, ki ga govorci različnih jezikov uporabljajo za medsebojno sporazumevanje.

Lacanizem: Jacques-Marie-Émile Lacan, pogosteje Jacques Lacan (žák lakán), je francoski psihoanalitik, psihiater in zdravnik (190 –1981). Za svoja dela na področju psihoanalize je štel, da so vrnitev k Freudu. To je pomenilo ponovno večje zanimanje za nezavedno, za kompleks kastracije in za vprašanje ega kot mozaika identifikacij, kot tudi osredotočenje na jezik pri vsej psihoanalizi. Postal je pomemben avtor tudi za področja izven psihoanaize, posebno v kritični literarni teoriji. Teorije: zrcalna faza v razvoju, kjer se formira lingvistični "Jaz" oziroma freudovski ego; pri vplivu na posameznika pozna Lacan dva "druga", to sta veliki in mali drugi, ki ju velikokrat označi z a ali A, mali drugar presega sfero imaginarnega, ker predstavlja jezik, jezikovna pravila in vse kar sledi iz tega, npr. moralo, zakon, veliki drug operira v sferi simbolnega v odnosu do ega. Imaginarno predstavlja slike in domišljijo. Simbolno je lingvistična dimenzija, konstrukt, ki ureja objekte imaginarnega, ki so v simbolnem kodu prikazani kot označevalci - besede. Imaginarno dobi pomen šele takrat, ko je prestavljeno v simbole, ko z logiko jezika operiramo s simboli in jih na različne načine primerjamo med sabo. Stvari, ki temu procesu ubežijo, Lacan imenuje realno. Realno je vse tisto, kar je izven jezika. Naša želja je vedno želja velikega drugega, torej si vedno želimo tisto, kot nam narekuje. V klinični psihoanalizi, pravi, je prav razumevanje želje ključno do zdravljenja.

Lektorat (lat. lector 'bralec'): Praktični pouk jezika na univerzi pod vodstvom lektorja (praktičnega učitelja jezika). Lektorji niso nujno doktorji, čeprav se tudi to zgodi. V Ljubljani je lektorat slovenščine za tujce in so lektorati vrste tujih jezikov. Na nadaljevalni stopnji lektorji predavajo tudi o tujejezičnih literaturah. Učna obveznost lektorja je 9 tedenskih ur.

M

Malikoválec: Kdor ima koga ali kaj za najvišji vzor, ideal: malikovalec bogastva, denarja / malikovalec predsednika.

Merkantilizem: Političnoekonomski nauk od 16. do 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na zunanji trgovini in obilju žlahtnih kovin: za merkantilizmom je nastopil fiziokratizem.

Magister (lat. magister 'mojster'): Akademski naslov (magister artium, angl. M. A.), ki ga pridobi diplomirani humanist, ko opravi magistrske izpite na tretji stopnji študija in uspešno ubrani magistrsko tezo. To naj bi se zgodilo po dveh letih tretjestopenjskega študija. Magisterij je ključ za asistenturo. Za razliko od zahodnih univerz, kjer je magisterij prvo večje samostojno znanstveno delo, je za našega magistra po diplomski nalogi to že drugo tako podjetje.

N

Nostálgik: Kdor ima močno, otožno željo po tem, kar je v preteklosti čutil, imel.

Novi historizem: Metodološki sistem v literarni vedi filozofskega tipa.

Neologízem: Nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena, novotvorjenka.

O

Občestvo: Skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo.

Ordinarij (lat. ordinarius 'reden') Redni univerzitetni profesor, šef katedre, najvišji učiteljski naziv.

Onomatopêja: Posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo.

P

Participativna kultura: Protipomenski izraz potrošniške kulture. Zasebniki (javnost) ne delujejo samo kot potrošniki, temveč tudi kot participativni členi ali proizvajalci.

Pergamènt: Nestrojena živalska koža, obdelana tako, da je primerna za pisanje; stara listina, zapis.

Pod lipo/village pump (Wikipedija): Rubrika, ki se uporablja za razpravo o predlaganih politikah in smernicah ter spremembah obstoječih politik in smernic.

Potemkinova vas: Je idiom osnovan na zgodovinskem mitu in pomeni olepšano prikazovanje resničnega stanja.

Polonistika (novolatinsko polonicus 'poljski'): Veda o poljskem jeziku, literaturi in kulturi. Zastopana tudi na ljubljanski slavistiki.

Predstojnik: Izvoljeni šef oddelka.

Prodekan, prorektor: Namestnik dekana, namestnik rektorja.

Profesor (lat. professor 'javni učitelj'): Največkrat gre za diplomirane humaniste, ki so se kvalificirali za poučevanje na srednji šoli. Da bi se ločili od univerzitetnih učiteljev, ki za ta naziv študirajo vsaj dodatnih deset let, se je uveljavilo pri srednješolskih učiteljih pisanje prof. za imenom in priimkom, univerzitetnemu prof. pred imenom pa se dodaja še doktorski naziv: prof. dr. Helga Glušič. Po stažu se ločita izredni in redni profesor. Za naziv izrednega profesorja lahko po petih letih poučevanja zaprosi dotedanji docent z dovolj ugledno bibliografijo. Čez nadaljnih pet let, kolikor traja eno elekcijsko obdobje, sme izredni profesor, če je bil dovolj priden, zaprositi za naziv rednega profesorja. Upokojeni profesor, ki se je v času službe še posebej izkazal, dobi naziv zaslužnega profesorja.

Promocija (lat. promovere 'povišati'): Slovesna podelitev doktorskega naslova po uspešno ubranjeni disertaciji.

R

Revidírat: Pregledati poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni; spremeniti kak dokument, besedilo glede na določene zahteve, potrebe.

Rektor (lat. rector 'ravnatelj' iz regere 'upravljati'): Predstojnik univerze, pod seboj ima dekane fakultet, njegov sedež je rektorat.

S

Sublimácija: Sprememba, preusmeritev kakih nagnjenj, teženj na višjo, navadno pozitivnejšo stopnjo.

Seminar (lat. seminarium 'sadilnica' iz semen 'seme') Izvirno univerzitetni inštitut, kjer študentje, ki se pripravljajo na samostojno znanstveno delo, opravljajo praktične vaje; tudi študijski tečaj ali krožek. V tradiciji ljubljanske slavistike je bil seminar sinonim oddelku ali inštitutu ali pedagoško-znanstveni enoti za slovanske jezike in književnosti. V ožjem smislu je seminar tisti del ur v tretjem in četrtem letniku, v katerih se prebirajo in premlevajo diplomske naloge. V prvem in drugem letniku bi se taki obliki dela moralo reči proseminar.

Simpozij (gr. symposion 'pitje'): Že zelo oddaljeno od originalnega pomena – znanstveno srečanje z referati, diskusijo in včasih celo s kakšno ekskurzijo ali kosilom kot nekakšnim nadomestilom za to, kar je simpozij pomenil Grkom.

Stažist (novolatinsko stagium 'bivanje'): Stažist raziskovalec je pripravnik na fakulteti, pozicija za stremljive pravkar diplomirane študente, ki pod mecenstvom republiškega ministrstva za znanost in šolstvo vpišejo tretjo stopnjo in so dolžni v štirih letih pripotovati do doktorata. Ena izmed poti k univerzitetni karieri. Ministrstvo na podoben način financira stažiste asistente, od katerih zahteva tudi nekaj pedagoških obveznosti.

T

Tavtologija: Opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje.

Tendénčen: Ki ima namen doseči prepričevalen učinek.

Titula (lat. titulus 'naslov'): Častni naslov in naziv za univerzitetni položaj: asistent, docent, profesor. Naziv je običajno povezan s službenim položajem (asistenturo, docenturo, profesuro/katedro), ni pa nujno, ker sta postopka izvolitve v naziv in sprejema na delovno mesto ločena.

U

Uzurpacija: Nezakonita, nasilna prilastitev.

Učitelj: Univerzitetni učitelji so višji predavatelj (učitelj brez doktorata), docent (učitelj z doktoratom), izredni profesor in redni profesor (učitelj s stolico). Učna obveznost učitelja je šest tedenskih ur.

Univerza (lat. universitas 'skupnost'): Vseučilišče ali visoka šola, ob akademiji že druga najvišja znanstvena ustanova. Sestavljena je iz fakultet. Za vpis na univerzo sta potrebni večinoma dokončana srednja šola in matura. Študij traja štiri ali pet let, ob koncu podeli univerza uspešnim študentom diplome, s katerimi se lahko postavijo v vrsto na zavodu za zaposlovanje. Visoke strokovne šole, kjer študij tudi traja štiri leta, vendar imajo nižji prag za vpis, niso del univerze.

V

Vademekum (lat. vade mecum 'pojdi z menoj'): Priročnik s praktičnimi informacijami.

Z

Zeleni car: Funkcija predsednika starih študentov na brucovanju, ki ima nalogo maltretirati brucad.

Znanost: Sistem znanj o pojavih in zakonitostih v naravi in družbi.