Uporabnik:Lucija Baša

Iz Wikiverza

Uvod v študij slovenske književnosti 2022/23

Predavanja[uredi]

25. 11.[uredi]

Črna barva[uredi]

črna umetnost = tipkarska umetnost

črnorizec = menih

črna vojska = rezervisti

Slovenski zgodovinski roman = portal

Urška Perenič[uredi]

se ukvarja z Borisom Pahorjem (korespondenca z Marijo Žagar) - Sončna ura. Sistemska in empirična literarna teorija

Silvija Borovnik[uredi]

se ukvarja z ženskim avtorstvom (Pišejo ženske drugače?), prevajalka, literarna zgodovinarka, Handke ====Tuji slovenisti, ki se ukvarjajo s slo literaturo==== Klaus Detlef Olef, Peter Šerber Standforska univerza: oddaljeno branje (distent reading)

1. 12.[uredi]

Začetniki literarne teorije pri nas

  • Kidrič
  • Prijatelj
  • Levec - Slovensko slovstvo, pozitivističen način obravnave lit. zgodovine (seznami, biografije), urednik LZ
  • Sebastian Rieger - napiše Črno ženo
  • Reimmichl -
  • Borisu Paternuju (gl. Slovlit), pisec poezije, zbirka partizanskih pesmi, prešernoslovec, predavatelj S pesmijo v svobodo,
  • France Pibernik (zamolčani avtorji - izseljenci, se ukvarja z Balantičem), Strutz (tuji slo lit. zgodovinar)
  • France Bernik (lit. zgodovinar)
  • Peter Svetina (lit. zgodovinar, verzolog, Celovec)
  • Jože Koruza
  • Franc Zadravec - romanopisec obravnava: Gradnik, Vidmar
  • Mira Pirjevec
  • Zbrana dela slo pesnikov in pisateljev(temeljna zbirka z opombami in spremnimi besedami, okoli 40 avtorjev, )


Naštej pet žanrov strokovnega pisanja Naštej tri leksikografske vire (Slovenska biografija, Wikipedia,)

9. 12.[uredi]

  • Tone Pretnar - slovenski literarni zgodovinar, verzolog, prevajalec
  • etični kodeks
  • Jože Toporišič - začne kot literarni zgodovinar, interpret sloga Frana Saleškega Finžgarja, stilistika, urednik Slavistične revije
  • Alojzija Zupan Sosič - ženska tematika, emancipacija v slo. književnosti, erotika. Teorija pripovedi (raziskave dolge pripovedne proze = narativika, naratologija)
  • Mateja Pezdirc Bartol - dramatika in slo mladinska književnost, študij bralca, recepcija literature
  • GPT (Generative pretrained Transformer) pesmomat, piše literaturo, program, ki z nami klepeta
  • Kaj je svoboda panorame?
  • Nagrobnik družine Terpinc

pomenljivo ime v slovenščini, EID: 1-09207, kategorije v opis slike boste dodali predlogo Predloga:Cultural Heritage Slovenia = k sliki description Zvrst: spominski objekti in kraji Gesla: nagrobnik Opis: Historicistični, neogotski in secesijski nagrobniki iz marmorja in litega železa, ki so kvalitetna kiparska dela. Nagrobniki družin: Potočnik, Terpinc, Frolich, Wieltscling, Von Franch in Šubelj. Datacija: prelom 19. stol. in 20. stol. Avtorji: Jože Plečnik (arhitekt; okoli 1950) Opis lokacije: Na starem pokopališču, ob cerkvi Marijine zaroke, na Žalah. Področja: zgodovina, umetnostna zgodovina RKD

23. 12.[uredi]

  • aktivno državljanstvo, raziskovanje skupnosti
  • Kateri literarni zgodovinar se je rodil/je umrl na današnji dan? Ivan Prijatelj (knjiga: Kulturna in politična zgodovina Slovencev), spomenik pred NUK, Kidrič, Ramouš in Nahtigal. Danes tudi kurjenje protestantskih knjig (1600), požgejo tudi Prešernove rokopise.
  • Še drugi dogodki na ta dan? (glej za test 27. 1. in 10. 2.)
  • literarni zgodovinarji, ki so bili tudi literati? Slodnjak, Kmecl, Marko Juvan, Tone Pretnar (grafomaija)
  • razlika med umetnostni in umetniški. Umetnostno je tehnični pojem, ki pove, da spada v um. zvrst, umetniški pa daje neko vrednost, kvaliteto
  • Štefan Modrinjak, pesnik posvetnih pesmi na Štajerskem. Vladimir Levstik, prevajalec, piše različne žanre. Tone Čokan - padli partizan, pesnik.

Napotki[uredi]

  • predmet na wikipodatkih, add statement, image. Slike v wikimedijo

Tiskarska napaka 2x zaviti oklepaj redakcija črta napaka črta popravek 2x zaviti oklepaj

  • Začuden ugotavljam, kako malo študentov klikne na prosojnice, ki sem jih pripravil za lažjo pripravo na izpit in jih imajo na Wikiverzi ves čas pri roki, ali se sprehodi skozi digitalizirane članke, ki odgovarjajo na izpitna

"ležeče" OCR - optična prepoznava besedila

Modifikacijske tipke – Windows[uredi]

vračalka ← Backspace izbriše znak pred utripalko ali izbrane znake, vendar običajno ne izbriše drugih elementov, kot so slike

premikalka (tabulator) Tab ⇆ premakne kazalec do nasledne tabulatorske postaje, v nekaterih programih tudi ločuje besedila v isti vrstici, z njo se lahko pomikamo po tabeli

Zaklepalka velikosti ⇪ Caps Lock omogoča pisanje velikih črk brez konstantnega držanja dvigalke (trajno vključimo velike črke), vpliva le na črke

Dvigalka ⇧ Shift omogoča pisanje velikih črk in zgoraj napisanih znakov

Krmilka Ctrl omogoča izpeljavo bližnjic in različnih dejanj, v kombinaciji z izmenjalko omogoča dostop do nadaljnjih znakov

Izmenjalka Alt, Alt Gr v kombinaciji s krmilko omogoča dostop do več znakov

Domače Naloge[uredi]

Engelbert Gangl: Pozdrav bratom in sestram[uredi]



Sokoli bratje, sestre Sokolice,
slovanskega sveta ponos in kras,
kje naj dobim besedo, da resnice
dovolj krepak in jasen bodi glas,
da to, kar čutim in kar v srcu klije,
v pozdrav navdušeno naj vse odkrije.
 
Kot da iz čudotvornega studenca
življenja vode vrelec zašumi,
pred žarno lučjo se umakne senca,
ko v žilah nam zapolje vroča kri,
ko dvignejo se ponosito glave
in naše se razgrnejo zastave!

Bobneč stopinja vsakemu odmeva,
naš ščit — Sokolstva neporazna čast;
in gora in dolina nam odpeva,
vsa zemlja z nami vriska — naša last,
last naša, kamorkoli vid zakroži
do tja, kjer brat še danes v sponah
toži ...

Ves stari svet prevare in krivice,
ki rod naš teple so in križale,
porušile so krepke nam desnice,
da bodo duše se približale
zapovedi spoznanja in razuma:
ustvarjaj s silo lastnega poguma!
 
Od srca k srcu gre le ena cesta,
ljubezen bratovska je naša to;
tako globoka, verna je in zvesta,
da ni lepote in moči nad njo.
V blaginji skupni pijem slast edino,
edino znam in ljubim domovino!

 
Njej Sokol vdan je iz srca globine,
njej suženj je in sin in gospodar;
do solz prevzet od njene je miline,
a levjo silo v njem zbudi vihar,
ki v njej bi in nad njo začel hrumeti
— za njo velja živeti ali mreti!
 
Sokolu ni življenje sen in pena,
ker je lepote venec vanje vtkan,
in delu našemu je dana cena,
ker dvigajo zakladi se na dan
vrlin telesnih, duševnih kreposti,
a zmagane beže laži in zlosti!
 
Iz enega so debla naše veje,
zato med nami pač razlike ni:
vsa srca nam ljubezen ena greje
in enemu namenu vsak živi,
da lepo, blago in tvoreče vedno
življenje vsako je življenja vredno!

Kdor si željan svobode, bodi z nami,
na vsak ukaz pripravljen vedno stoj!
Na živo borbo naše delo drami,
naš je poklic napor, za pravdo boj,
in vekomaj ostane nam poslanstvo:
Sokolstvo in človeštvo in Slovanstvo!

Nacija — Kultura: komentar[uredi]

Nacija — Kultura je projekt, katerega avtorja sta Vuk Ćosić in Vasko Simoniti, pri pripravi pa so sodelovali tudi drugi slovenski intelektualci. Namen projekta je prikazati "/.../ razmišljanje o nefiltriranem duhu ljudstva, in tudi o prepotrebni narodni spravi s stroji in algoritmi" (© nacija-kultura.si 2022). Opozarjajo, da je "javnost /.../ zastrupljena s sovražnim govorom. S prenosom sovražnega govora v umetnost so poskusili na svojstven način zadostiti umetnikovi dolžnosti, da zrcali družbo, ustvarja smisel, prenaša virus svobode in je poleg vsega še didaktičen.

Prav gotovo smo lahko nekoliko šokirani ob prebiranju sovražno nastrojene poezije zapisane v antitetčno estetski pisavi. Ali gre tu za estetiko grdega? V umetnost so vnesli nizko pogovorni jezik, poln negativnih čustev, takih in drugačnih, bolj ali manj izprijenih nazorov, ki odsevajo našo informacijsko družbo. Odpirajo se vprašanja, kaj je za nas umetnost, kako jo dojemamo in kakšno prihodnost ima umetnost. Ta vprašanja niso nova, saj so si jih ljudje zastavljali ob marsikateremu umetniku, ki je ubral smer nasprotno večini (Duchamp, Manet ...). Ta metoda, ki želi z vzbujanjem odpora in presenečenja v negativnem smislu opozoriti na napake posameznika/družbene skupine/družbe, je že stara in preverjena in se bo še pojavljala. Kako se bomo odzvali na tovrstno metodo, je naša odločitev in najbolje bi bilo, da se odzovemo pozivu in poskušamo refleksirati sebe, naše odnose in družbo.

Še o naslovu. Nacija minus kultura morda nakazuje, da je naša nacija vedno manj kultivirana. Ali je tendenca res taka, da kultura nima več mesta v naših življenjih, je sploh še vrednota? In če nam kultura ni več vrednota, potem lahko sklepamo, da nam tudi domovina ni vrednota, saj nacija brez kulture ne obstaja, narod pa je zamišljena skupnost na podlagi skupnega jezika, kulture in zgodovine. Kaj nam je torej v sodobnem času še "sveto" in pomembno?

Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija je revija, ki izhaja od leta 1948. Objavlja strokovne in znanstvene članke s področja slovenistike in slavistike, o jezikoslovju in literarni vedi. Načeloma izhaja v slovenščini, občasno tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Uredništvo so v preteklih letih vodili Anton Ocvirk, Tine Logar in Jože Toporišič. Sedaj pa ga sestavljajo Miran Hladnik, Miha Javornik in Andreja Žele. Revija je dostopna tako v tiskani kot v digitalni obliki. Slavistična revija objavlja izvlečke v tujih jezikih. Angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino, danes prevajajo zbornike v dva glavna jezika. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje (izkazalo se je pri spremljanju uspeha Slavistične revije).

Trubar in internet[uredi]

Avtor v prispevku razpravlja o Trubarju in današnji digitalni dobi. Z obeleževanjem in ponosnim sklicevanjem nanj kot na steber slovenske literature ne smemo pozabiti, da so bila njegova dejanja pogumna in nenavadna. Spodbuja nas naj se ne oziramo nazaj, ampak gledamo v prihodnost in poskušamo skrbeti za razvoj literature, naroda in znanosti nasploh. V literaturi to pomeni tudi digitalizacijo in prenos besedil na splet, tako da bi bile informacije dostopne vsem in bi v ospredje prišlo znanje in ne avtor dela.

Popravljalci sveta[uredi]

Slovenski jezik uvrščamo med velike jezike, saj ima več kot milijon govorcev in ima dobre pogoje za preživetje. Možnosti preživetja nam omogoča tudi dovolj obsežna in kvalitetna Wikipedija. Ta mogoča aktivno in kreativno poseganje v svet, kar je bilo včasih dostopno le redkim. Predstavlja metaforo novega, svetlega sveta saj stoji na principih, da lahko vanjo prispeva vsak, ni odvisna od ideologije ali profita in je zastonj. Znanje je dostopno vsem. Kljub temu, da je s svojo odprtostjo lahek plen vandalov, so tovrstni posegi zelo hitro odpravljeni. Zanimivo je, da se kvaliteta člankov meri po številu avtorjev, da lahko primerjamo podobne članke iz drugih držav, vidne so spremembe, sledimo lahko pogovoru in rešitvam. Vse je transparentno. Zato ni smiselno preganjati uporabo Wikipedije, ampak spodbujati k popravljanju in prispevanju informacij, saj se tako gradi in dopolnjuje znanje, ki ne bi smela biti več dobrina pogojena z imetjem.

Geopedija[uredi]

Je interaktivni spletni zemljevid, ki je enostaven za uporabo ter ponuja iskanje po različnih tematskih slojih. Pod Rojstnim kraji slovenskih literatov sem v Kamniku in okolici našla imena in rojstne kraje naslednjih umetnikov: Jurij Japelj, Marjan Marinc, Miha Frančišek Paglovec, Franc Albreht, France Balantič, Dušan Lipovec, Rudolf Maister - Vojanov, Radivoj Peterlin-Petruška, Anton Medved, Franc Pirc, Josip Ogrinec, Josip Benkovič, Luka Svetec. Pri vseh avtorjih je dodana povezava na Wikipedio, pri nekaterih tudi na dLib.

Popravljanje članka o Lučki Lorber[uredi]

Oddelčni katalog slovenističnih diplomskih nalog[uredi]

katalog slovenističnih diplomskih nalog [1]

oddelčna zbirka diplomskih nalog s polnim besedilom [2]

Wikimedijina Zbirka[uredi]

V Wikimedijino zbirko sem naložila sliko: Kapelica v Malih Žabljah

Jaron Lanier[uredi]

je ameriški filozofski računalniški publicist, programer, vizualni umetnik, bil je gostujoči umetnik s programom interaktivnih telekomunikacij Newyorške univerze in ustanovitelj Mednarodnega inštituta za evolucijo in možgane. Leta 2006 je začel delati pri Microsoftu, od leta 2009 dalje kot interdisciplinarni znanstvenik. Izpostavil se je s kritiko Spleta 2.0, posebej Wikipedije, ki jo je označil za digitalni maoizem in ji očital spodjedanje temeljev zahodne civilizacije.

Aaron Swartz[uredi]

Bil je aktiven na področju problematike avtorskih pravic, dostopa do informacij in zasebnosti na spletu; kot študent etike na Univerzi Harvard je sodeloval s pravnikom in aktivistom Lawrenceom Lessigom na več projektih, kot je Creative Commons. V prizadevanju za prosti dostop do informacij je kot del skupine aktivistov pridobil 20 milijonov dokumentov iz sistema Pacer za elektronski dostop do arhivov ameriških zveznih sodišč, ki je sicer uporabnikom zaračunaval dostop, in jih objavil brezplačno na spletu. Pridobil je tudi več milijonov znanstvenih člankov iz plačljive baze JSTOR preko omrežja Tehnološkega inštituta Massachusettsa (MIT), saj se ni strinjal s politiko JSTOR, ki deli prihodek od prodaje dostopa do del z založniki namesto z avtorji. Grozila mu je do 35-letna zaporna kazen in denarna kazen skoraj milijon USD. Zaradi pritiska sodnih oblasti in depresije se je leta 2013 obesil.

Latinski izreki[uredi]

ab inito (od začetka)

ad acta (Stvar je zaključena.)

ad exemplum (na primer)

ad hoc (v ta namen)

ad infinitum (brez konca)

Alea iacta est. (Kocka je padla. – Julij Cezar)

alter ego (drugi jaz)

a priori (v naprej določeno)

aurea mediokritas (zlata srednja pot)

circulus vitiosus (začarani krog)

currictulum vitae (življenjepis)

de facto (v bistvu)

De mortius nil nisi bene. (O mrtvih nič slabega.)

dixi (rekel sem)

eo ipso (samo po sebi)

Errare humanum est. (Motiti se je človeško.)

et cetera (in tako dalje)

fiat (naj se zgodi)

hora legalis (predpisana ura)

homo mensura (Človek je mera vseh stvari.)

hic et nunc (tu in sedaj)

In vino veritas. (V vinu je resnica.)

in medias res (v središču stvari)

in memoriam (v spomin)

lapsus calami (spodrsljaj v pisavi)

lapsus linguae (spodrsljaj v govoru)

littera scripta manet (Kar je napisano, ne moreš izbrisati.)

lex non scripta (nenapisano pravilo)

manu propria (svojeročno)

mea culpa (moja krivda)

memento mori (spominjaj se smrti)

mens sana in corpore sano (zdrav duh v zdravem telesu)

modus vivendi (način življenja)

mutatis mutandis (v spremenjenih okoliščinah)

nomen est omen (ime pove vse)

non plus ultra (najboljši)

nota bene (pomni)

Non sholae sed vitae discmus. (Ne učimo se za šolo, ampak za življenje. – Seneka)

Nudiatur et altera parts (Naj se sliši še druga stran.)

nulla dies sine linea (noben dan brez dela)

Omnia mea mecum porto. (Vse svoje nosim s seboj.)

O sancta simplicitas! (O sveta preproščina!)

persona non grata (nezaželena oseba)

post festum (po slavju, ko je vse končano)

Panem et circenses. (Kruha in iger. – Julij Cezar)

per aspera ad astra (skozi trnje do zvezd)

prima facie (na prvi pogled)

pro et contra (za in proti)

Quis custodies ipsos custodes? (Kdo nadzira nadzorovanca?)

Quo vadis? (Kam greš?)

sensus communis (vsesplošno mnenje, zdrava pamet)

Sic transit gloria mundi. (Tako mine posvetna slava.)

sine ira et studio (brez jeze in naklonjenosti, nepristransko)

status quo (nespremenjeno, obstoječe stanje)

semper idem (vedno ista pesem)

tarra incognita (neznana dela)

vae victis (gorje premaganim)

Veni, vidi, vici. (Prišel, videl, zmagal. – Julij Cezar)

volens nolens (hočeš nočeš)

Vade in pace. (Pojdi v miru.)

vox populi (glas ljudstva)

Slovarček[uredi]

adekvátnost – ustreznost, enakovrednost, ujemanje: truditi se za adekvatnost izraza; gre za adekvatnost s predpisom

análi – zapisi pomembnejših dogodkov po letih, letopis: društveni anali; anali slovenske kulture / to je zapisano v starih analih; pren. ta koncert bo prišel v anale našega glasbenega življenja

antagonízem – nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej

antinomíja – nasprotnost, protivnost med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama, protislovje: avtor si predstavlja svet v izrazitih kontrastih in antinomijah; človeške, razredne antinomije; nerazrešljive antinomije; antinomije v družbi; filoz.: protislovje logičnega zakona s samim seboj

antropomorfízem – prisojanje človeških lastnosti stvarem, pojavom zunaj človeka: naivni antropomorfizem; antropomorfizem ljudske pesmi

akter – kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje

baržún – tkanina s ščetkasto površino na eni strani; žamet: prevleka iz rdečega baržuna; mah je mehek kakor baržun / oblečena je v svilo in baržun

curriculum vitae – popis lastnega življenja, navadno v uradne namene, življenjepis (CV)

denotatíven – jezikosl., navadno v zvezi denotativni pomen pomen besede, izraza, ki ni čustveno, osebnostno obarvan

diáspora – narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere: katoliška diaspora v Srbiji; slovenska diaspora v Ameriki / živeti v diaspori; položaj Judov v diaspori

diglosíja – jezikosl. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu

dihotomíja – knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom

diskurz – pogovor, zlasti o kaki pomembnejši stvari

diskurzíven – filoz. ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje: diskurzivno mišljenje, spoznavanje

diverzifikácija – uvajanje, povečevanje raznovrstnosti: diverzifikacija visokošolskega študija

eidetika tudi ejdétika psih. – živo, nazorno predstavljanje videnih, doživetih stvari: važnost eidetike za umetnost; filoz. nauk o bistvu stvari

empirízem – 1. filozofska smer, po kateri je čutno dojemanje, opazovanje glavni vir spoznanja: v njegovih prvih delih je še čutiti vpliv empirizma 2. metoda, ki se zavestno omejuje samo na neposredna, čutna izkustva: stati na stališču empirizma; politika, ki temelji na empirizmu

epigónstvo in epigón – nav. slabš. posnemanje oz. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon

epistemologíja– filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja;(spoznavna teorija, spoznavoslovje)

filologíja – veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov: slovanska filologija / klasična filologija // veda, ki proučuje pisane spomenike, zlasti z jezikovnega in kulturnozgodovinskega stališča: raziskave na področju filologije

frájgájst in freigeist – nejeverec; v stari Avstriji človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih (tudi svobodomislec): družil se je s frajgajsti

galikanízem– od 15. do 19. stoletja smer v francoski politiki in cerkvi, ki si je prizadevala za relativno neodvisnost francoske cerkve od papeža: pristaši galikanizma

glotologíja – knjiž. jezikoslovje

gnoseologíja in gnozeologíja– filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; spoznavna teorija, spoznavoslovje: razlaganje gnoseologije

gvardiján – predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega samostana: oče gvardijan

getoizácija tudi getizácija – 1. izolacija družbene skupine od drugih družbenih skupin: getoizacija Romov v romska naselja 2. omejevanje koga, česa na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: getoizacija Cerkve; poskus getoizacije slovenščine

hedonízem – filoz. nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje

hegemón – knjiž. kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: upirati se volji hegemonov; imperialistični hegemon / publ. delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj // pri starih Grkih vojskovodja, poveljnik

hermenevtika – nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov

homoním – jezikosl. beseda, ki ima enako zvočno in pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen: sinonim in homonim / sinonimi: jezikosl. enakoglasnica, knj.izroč. enakoizraznica, knj.izroč. enakopisnica, jezikosl. enakozvočna beseda, jezikosl. enakozvočnica, knj.izroč. istobesednica

inertnost - lenobnost, nedelavnost inherénten -tna – knjiž. neločljivo, nerazdružno povezan s čim: inherentna lastnost stvari; elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne

intertekstualen – medbesedilen impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

izoglósa – jezikosl. črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom: razmejevati narečja z izoglosami

jágned – topol z vejami, ki so obrnjene tesno ob deblu navzgor konciznost– jasnost, natančna izoblikovanost,jedrnatost, zgoščenost koherenca – medsebojna povezanost, odvisnost

konkordát – pravn. pogodba med državo in Katoliško cerkvijo o ureditvi medsebojnih pravnih odnosov: skleniti konkordat; določbe konkordata / potrditi s konkordatom

konotatíven – jezikosl., navadno v zvezi konotativni pomen pomen besede, izraza, ki je zlasti čustveno, osebnostno obarvan:

konsistenca – skladnost – notranja konsistenca in koherenca delovnega načrta

kontrapúnkt – . knjiž. kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje: njegov junak je sentenčno poudarjeni kontrapunkt; kontrapunkt med dvema dejanjema v isti sliki / ekspr. kontrapunkt življenja // glasb. kompozicijska tehnika vodenja in kombiniranja dveh ali več samostojnih glasov: obvladanje harmonije in kontrapunkta / aleatorični kontrapunkt // vsak od glasov polifonske skladbe: kontrapunkti se v skladbi neprestano prepletajo

konzórcij – 1. začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja: pristopiti h konzorciju / združili so se v konzorcij in monopolizirali produkcijo / konzorcij lista 2. začasno združenje gospodarskih družb za dosego določenega cilja: banke so organizirale konzorcij / gradbeni konzorcij ♦ gled. gledališki konzorcij nekdaj odbor, ki vodi in upravlja gledališče konzultirati – spraševati za nasvet, posvetovati se’ kozmopolitízem (sinonim: svetovljanstvo) – ideologija: 1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem 2. široka, svetovna razgledanost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom

kurikulum – program lukrativen – donosen, dobičkonosen lematizácija – jezikosl. iztočničenje, gesljenje: 1. določanje besednih enot za gesla ali podgesla v slovarju, enciklopediji, gesljenje: 2. postopek, s katerim pojavnicam v korpusu določimo in pripišemo lemo: avtomatska lematizacija; dvoumnost lematizacije pri homonimih / za lematizacijo zahtevni stavki

meánder – 1. um. okras v obliki niza iz pravokotno lomljenih črt: okrasiti z meandri; pren., knjiž. meander žil na licih 2. geogr. močna vijuga reke, okljuk: zaradi meandrov je plovba po reki počasna

nedostátek – pomanjkljivost, napaka, pomanjkanje

neologíja – 1. ustvarjanje novih besed: raziskave teoretičnih vprašanj neologije / 2. jezikosl. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena;

neologizem – jezikosl. nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena, novotvorjenka: uvajati neologizme; prevajalec si mora včasih kako besedno igro ali neologijo izmisliti

nukleus – jedro, odigrati glavno vlogo

oksimoron – duhoviti nesmisel (združitev nasprotij) besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, bistroumni nesmisel: uporaba besedne igre in oksimorona v poeziji. Zelo znan slovenski oksimoron je Prešernov verz "Dolgost življenja našega je kratka".

onomástika – veda o (lastnih) imenih, imenoslovje: ukvarjati se z onomastiko; onomastika in toponomastika

oscilacija – nihanje: preprečiti oscilacijo; oscilacija vozila na makadamski cesti / toplotna oscilacija; oscilacija na tržišču / idejne oscilacije

paramitija – vrsta didaktične pripovedke, umetna bajka (paramitije je pisal npr. Janez Trdina)

paremiologíja – 1. jezikoslovna in folkloristična disciplina, ki proučuje pregovore in sorodne žanre 1.1 jezikovno in folklorno gradivo, ki ga proučuje ta disciplina

pietízem– gibanje v protestantizmu v 17. in 18. stoletju, ki temelji zlasti na čustveni pobožnosti: janzenizem in pietizem; nasprotje ned pietizmom in racionalizmom; pren. pietizem nemškega malomeščanstva

pleonazem – pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi, (besedno) preobilje: v njegovem besedilu je mnogo pleonazmov

poltén [poṷtén] – čuten (nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost); poltena ljubezen, naslada / polteno življenje / polten človek / poltene ustnice

prežítek – 1. knjiž. ostalina: prežitki ljudske kulture; 2. zastar. sredstva za življenje, zlasti hrana: denar za stanovanje in prežitek / potujoči pevci so peli za prežitek

recipróčnost – dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti // medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja

redúta – 1. nekdaj poslopje, prostor za slavnostne prireditve, ples: plesati v reduti; reduta in kazina // ples, pri katerem nosijo plesalci maske: udeležiti se redute; pustna reduta 2. voj. utrdba v obliki mnogokotnika z dvema jarkoma in vmesnim nasipom: streljati iz redute

renegát – odpadnik, navadno narodni: postati renegat / narodni renegat

resignírati – prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč

resolucija – javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju

Sauglockenläuten – Janez Trdina v Mojem življenju navaja, da so tako imenovali Prešernove pesmi: v prevodu bi to pomenilo 'mastno govorjenje'

sinekdoha – besedna figura, pri kateri se celota poimenuje z njenim delom: uporabljati sinekdohe

slovenika – dela v slovenskem jeziku in dela o slovenskem jeziku, književnosti

stereotip – v obliki sodb posplošeno predstavljanje ali dojemanje družbenih pojavov, družbenih skupin in njihovih pripadnikov

svetovljanstvo – široka, svetovna razgledanost: dejstvo, da ima kdo veliko védenja z različnih področij, podprtega z razumevanjem za različne načine, oblike življenja v svetu zunaj svojega okolja

toponomástika (sinonim: toponimika) – jezikosl. veda o toponimih: ukvarjati se s toponomastiko/veda o zemljepisnih lastnih imenih

ultramontanízem – od 15. do 19. stoletja smer v katolištvu, ki popolnoma priznava cerkvene dogme, papeževo oblast: galikanizem in ultramontanizem; sinonim: ultramontanstvo

uniát (uniatska vera) – sinonim grkokatolik: katoličan vzhodnega obreda; po veri je uniat

utilitarizem – 1. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist; 2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem

Nova pisarija - povzetek[uredi]

Uvod[uredi]

  • Nastanek Nove pisarije
    • dopolnjuje literarnovedna priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja (izhajali med 1990 in 2002)
    • standariziranje strokovnega pisanja
    • prehod s papirja na zaslon
  • Pismenost
    • ni vedno pomenila kot ang. literacy ampak ***slovnico***
    • znanje branja in pisanja, zdaj znanje, poznavanje nasploh – digitalna pismenost
  • Prešernova Nova pisarija
    • prvotni naslov Kranjska pisarija (Kranjska čbelca, 1831)
    • ena daljših pesnitev
    • pogovor med učencem in pisarjem (predstavlja ironizirane Prešernove nasprotnike)

Pismenost[uredi]

  • Nekoč: obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo — poleg ustnega sporazumevanja znati razlagati in oblikovati tudi pisna besedila. Je prestižno (duhovščina)

V 18. stoletju: odlok o obveznem šolanju — pismenost začela širiti tudi med preproste ljudi

  • Danes: določa stopnjo civiliziranosti, razvit svet: večina populacije
  • Nekoč pisati: pisati z roko (črnilo in pero, kemiči svinčnik)
  • Danes pisati: tipkanje na tipkovnico računalnika ali pametnega telefona.
  • Zaradi spremembe načina komunikacije, prihaja do konfliktov med starostnimi skupinami. Mladim se očita okorno izražanje, starejšim pa nezmožnost uporabe sodobne tehnologije in komunikacije.
  • Pismenost je dvojna sposobnost = sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Za pismenost nujna aktivna udeležba v komunikaciji, ki je bila včasih v medijih zelo omejena. Komunikacijska enosmernost izginja.

  • Poleg splošne pismenosti (sposobnost komunikacije v vsaki situaciji) poznamo veliko specialnih pismenosti - sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah, npr. urbana, glasbena, kartografska, računalniška, strokovna.
  • nujna splošna pismenost, saj smo z njo bolj suvereni in težje zmanipulirani.
  • Testi pismenosti pomembni - odziv javnosti kaže na pomembnost pismenosti (spodbija našo kulturno samozavest, če je rezultat slab)
  • Zaradi velike uporabe IKT je elektronsko pismenost že prištevana k splošni pismenosti.
  • Pismenost danes določa obnašanje velike večine, vanjo pa si prizadevajmo sproti vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih.
  • S hitrim razvojem elektronskih medijev in e-komuniciranja, je bilo opazno tudi protestno obnašanje predstavnikov stroke opismenjevanja (Društvo slovenskih pesnikov, SAZU) do novih sredstev (e-pošta, Google ...). Čeprav računalnike in elektronske naprave uporabljamo z namenom lajšanja dela in več prostega časa, nam ravno ti odpirajo nova področja, ki jih drugače ne bi poznali, kar nam povzroči celo več dela, a smiselnega in ustvarjalnega.
  • V razvitem svetu je zaradi obveznega šolstva pismenost skoraj 100 %. Vendar najpogosteje nas zanima višja pismenost (razumevanja pisnih sporočil in tudi tvorjenje in razširjanje v javnosti) – manj ljudi. Sem sodijo:
    • Publicisti - avtorji monografske publikacije, večinoma zapisani v Cobiss ((sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje))
    • Blogerji (tu v Sloveniji končno enako delež žensk kot moških)
    • pisci člankov, objav, avtorji gesel na Wikipediji
    • z družabnimi omrežji se je povečalo število ustvarjalcev besedil (Facebook, Instagram, Twitter, Linkedln, YT ...)
  • Odstotek aktivno pišočih/pismenih je kljub dostopnosti pisalnih orodij in zastonj prostoru za pisanje zelo nizek.

Vzroki:

    • necenjenost pišočih - ljudje za enako naporno delo bolj cenijo fizičnega delavca
    • bolj cenjene ustne kot pisne informacije (npr. ustna navodila za popravilo računalnika kot branje priloženih navodil)
    • nezaupanje

Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile.

  • Podjetnost v informacijski družbi = udeležba pri produkciji informacij – vsakršna kulturna kreativnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno, rekreativno. Stremimo k čim večjemu deležu podjetnih (kreativnih) prebivalcev, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba, tudi informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba, pomeni novodobni socialni vzorec, ki zajema participativno kulturo, družbene medije, družabna omrežja, fanovsko kulturo.

S prodirajočimi e-knjigami se je pojavilo rivalstvo med zagovorniki tiskane knjige, simbolom nacionalno organizirane skupnosti, in pristaši elektronske knjige. Čeprav so natisnjene knjige še vedno pomemben del našega vsakdana, je njihova civilizacijska vloga marginalizirana.

Kljub besedam zagovornikov tiskane knjige, da so elektronski viri ranljivejši, brez elektrike in digitalnih informacij danes ne znamo več živeti. Tudi pomembnost večnosti tiskanih virov je zmanjšana ob možnosti brisanja (revidiranja) informacij, ki jih ponujajo digitalne oblike - to je pogosto še bolj potrebno, tega so se posluževali že v prejšnjih stoletjih.

Tiskanje knjig se kljub novim oblikam tako kot pri avtomobilski proizvodnji zaradi inertnosti utečenega sistema in strahu pred izgubo zaslužka nadaljuje.

Wikiji[uredi]

Wikiji = žargonski izraz za skupek spletišč, se pojavijo 2001. Wikiji zajemajo (predvsem):

Wikiji nam ne nudijo le informacij, temveč uporabnika spodbujajo k sodelovanju. Kvaliteta člankov na Wikipediji je danes merilo vitalnosti in sposobnosti preživetja jezikov. V 16. stoletju je bil to obstoj biblije v nacionalnem jeziku (l. 1584 Slovenci na 11. mestu), v 19. stoletju je kulturni jezik premogel epsko pesnitev - Slovenci ta status dobimo l. 1836 s Prešernovim Krstom pri Savici, konec 20. stoletja pa je to pomenilo imeti prevod operacijskega sistema Okno.

Slovenščina je na lestvici jezikov na Wikipediji na 40. mestu. Po Kornaijevi kategorizaciji je v prvi skupini (comfort zone) 16 jezikov - brez skrbi za preživetje, v 2. skupini (vitalna skupina), v kateri je 83 jezikov, je tudi slovenščina, v 3. skupini (border line) pa je 90 jezikov, katerih prihodnost je nejasna. Še nižja pa je skupina 41 še pišočih jezikov, ki sodijo med umirajoče jezike. Na svetu je še ogromno majhnih jezikov, ki se ne pišejo (jih govorijo skupnosti).

Trenutno je na Wikipediji 290 jezikov in okoli 30 mio gesel. Največ Wikipedije je v angleščini, a njen delež pada.

Več kot je jezikov, boljše je, saj vsak drugače gleda na kulturo, večja je možnost preživetja.

Število gesel na slovenski Wikipediji se povečuje, a število aktivnih uporabnikov Wikipedije (da aktivno pišejo prispevke, urejajo članke, popravljajo ...) je še vedno zelo malo.

  • Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc) - "ustvarjalno ljudstvo", ki naj bi nadomestila avtorsko zakonodajo copyright ©

Pri Wikijih ni v ospredju avtoriteta, še manj avtorstvo, temveč ohranjanje in spodbujanje kreativnosti in svobode.

  • Sestava Wiki spletne strani:

Na vrhu vsake strani so 4 zavihki

    • Članek (Stran, Preberi) - privzeti način
    • Pogovor - diskusija o uredniških dilemah, komentarji
    • Uredi
    • Zgodovina - vsebina redakcij, potek nastajanja članka

Wikipedija in sorodna spletišča izhajajo iz načela svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Financirajo jo tudi prostovoljna nakazila.

Z recenzijskimi postopki (peer reviewing), ki jih izvajajo pripadniki wikiskupnosti (zaenkrat ne nujno strokovnjaki), se zagotavlja verodostojnost člankov. V Wikipediji se je skozi leta delovanja nakopičilo ogromno člankov, lahko rečemo, da je "mesto spomina". Pisci si morajo pri tem prizadevati za nepristranskost. Ker je Wikipedia nekakšen ljudski muzej znanja, morajo akademski pisci podati svoje prispevke na način, primeren za akademsko in popularno potrebo. Zanimivo je, da ob različnih javnih dogodkih (npr. političnih) obisk Wikipedie zelo naraste - ljudje iščejo določeno geslo (npr. kulturni praznik - velik obisk gesla o Prešernu).

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker

  • za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega
  • piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic
  • prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)
  • uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti
  • so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)
  • je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Wikipedija vzbuja upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij, saj teži k dobrobiti vseh uporabnikov.

Wikiji in šola[uredi]

Wikiverza in tudi druga wikispletišča so močno pedagoško orodje. Ker pa gre pri Wikipediji za prostočasno, kreativno in družbeno koristno dejavnost, sta njena privlačnost in veselje lahko ogrožena, ko jo kombiniramo z občutki prisile in obveze, ki jih čutimo v šoli. Tako se Wikipedija veliko uporablja na fakultetni ravni, saj so študentje več kot primerni pisci člankov v svoji stroki. Študent tako ne piše za učitelja in pričakovanja staršev, temveč s tem koristi tudi družbi. Vendar se vsi študentje ne odzovejo z navdušenjem, so nepripravljeni pisati, profilirani pisci pa se kljub danes že preseženemi nedotakljivosti besedila, ne strinjajo z izpostavljenostjo njihovega dela tujcem.

Zaradi relativno preproste uporabi bi Wikiverzo lahko primerjali s spletno učilnico, služi pa tudi kot priprava za sodelovanje v Wikipediji.

vandalizem

  • študentje - ni težav, kakšna poseganja v tuja dela brez obrazložitve
  • osnovna šola - čakanje, nekdo odpravi

Avtor[uredi]

  • 60. leta 20. stoletja - interpretacijska šola - lit. zgo usmerjena predvsem k avtorju (avtorska biografija - eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov); Primeri:
    • raziskavi Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj), Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk)
    • projekti SBL, zbirka Znameniti Slovenci
    • zborniki o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih
    • popularna raven: slavljenje avtorskih jubilejev, postavljanje spomenikov
  • Sledi preusmeritev poznornosti z avtorja k besedilu (nikakor Kaj je hotel avtor s tem povedati?, temveč avtonomnost umetniškega besedila); Primeri:
    • knjiga Lirika, epika, dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec idr.)
    • serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige (Ilustrativen izraz tega koncepta → ideal nepotvorjenega besedila (Tone Pretnar), ki opozarja na avtonomnost in nemanipulabilnost (nedotakljivost) tega člena komunikacije)
  • nova generacija 80. let - usmerjenost k bralcu, njegovim interesom in potrebam. Primeri:
    • trivialna literatura - 'literaturo za bralca' (namesto elitne (avtorske) literature)
    • porast empiričnih socioloških razprav in terminološke spremembe

Besedilo samo po sebi ni več pomembno, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Sprememba morda povezana z demokratičnimi procesi v tem delu sveta (posameznik in njegove pravice na prvem mestu)

Meje med posameznimi fazami niso začrtane, saj avtorji zavestno pišejo svoja dela v različnih smereh.

Motivacija za pisanje[uredi]

Zakaj pisati? - Zaradi predmeta, vrednega ubesedovanja, - zaradi zanimanja za temo - za neko skupino (npr. za narodov blagor)

Etika pri motivaciji za pisanje

  • Pisanje je etično sprejemljivo, če izhaja iz zanimanja za temo in iz želje po raziskovanju in ne iz želje po samopromociji avtorja oz. zlorabljanje pridobljenega znanja - odveč
  • Avtorski napuh- samopoveličevanje, želja po znanstvenem prestižu, načrtno ignoriranje avtorjev, ki niso uporabili naših referenc, uporaba praznih fraz, da bi dosegli znanstveni prestiž
  • Sporno: ko znanstvenik prikrije rezultate, ki kontrirajo njegovim hipotezam - raje naj premisli in razloži, zakaj je prišlo do nasprotij med predvidevanjem in rezultati
  • Neetično: vzamemo gradivo zase in ga ne pustimo drugim, kolegu speljemo temo, objavimo članek na podlagi gradiva, zbranega s strani kolega
  • Od neetične motivacije za pisanje ločimo bolezensko motivacijo, obsesijo s pisanjem (skribomanija, grafomanija) — pisanje zaradi pisanja samega
  • Leposlovje daje večji poudarek na tem, kako je nekaj zapisano, kot na vsebini, čeprav tudi ta ni zanemarljiva. Starostna, poklicna, etnična ... struktura bralcev je raznolika razen v primeru ekskluzivnega leposlovja, ki je zaradi svojega hermetizma težje razumljivo in tako namenjeno le ožji skupini "izjemnih kulturnih elit".
  • Tudi v leposlovju je delo, ki se ne ozira na bralca, njegovo sposobnost razumevanja in interese družbe, nepotrebno, neprofesionalno in nevredno zaupanja. Bralcu zbuja občutek sramu, je žaljivo do njega, je nesimpatično in zaverovano v svojo veličino — upoštevanje bralca in misel nanj je nujno pri pisanju kakršnegakoli dela, drugače sporočilo ne more doseči svojega cilja.

Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini (lingua franca), za domače ljudi, pišemo slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti o slovenščini le na Slovenskem, ampak da se razširjamo preko meja nacionalne filologije in meja jezika. Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, z namenom da bi izdali knjigo brez stroškov, ker jih pokrivajo slovenski projekti.

Strah, da bi se slovenistična znanost v bodoče dogajala v drugih jezikih je pretiran. Povzetki v tujih jezikih so bili v slovenističnih revijah že od nekdaj. Danes je pogoj za državno financiranje. Slavistična revija je objavljala izvlečke v tujih jezikih. Angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje (izkazalo se je pri spremljanju uspeha Slavistične revije).

Angleške objave so dandanes v privilegiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru sta pogoj, da imajo objave možnost biti vplivne izven domačega jezika in stroke. Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočila strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.

Izbira teme[uredi]

Kazalec življenjskega standarda in hkrati kazalec razvitosti sistema predstavlja število izbirnih možnosti. Število možnih izbir s časom raste, zaradi tega se pa večkrat pripeti neodločnost. Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.

V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nam nadrejeni. Če bi si učenci popolnoma sami izbirali temo, to dolgoročno verjetno ne bi ostalo pristno. Večino zanima le določeno področje in zato drugih sploh ne bi spoznali. Redki so tisti radovedneži, ki jim je vse zanimivo. Pomembno je vedeti, da naklonjenost določeni temi ni nujno predispozicija za dobro raziskovalno delo.

Pomembnost se določa v mednarodnem okolju in zato med pomembnejše teme spadajo tiste, okrog katerih se zbira več strokovnjakov in piscev. Mednje seveda ne spadajo slovenske teme, saj predstavljajo le manjši del razprav o jezikoslovju in književnosti.

Danes se spremembe na lestvici pomembnih del dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivne perspektive (tematizacija drugega) itd.

V znanosti je izbirnih možnosti tako pri temi kot pri orodjih ogromno. Raznolikost bi mogla biti bolj cenjena.


Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Bodisi tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Wikivir in Wikiverza sta zelo ustrezni spletišči za skladiščenje slovenske literarne klasike v javni lasti, saj sta dostopna vsakomur. Besedila na teh spletiščih so bila digitalizirana, ker drugače ne bi čez desetletja bila več dosegljiva in berljiva, saj so zelo stara in lahko pokvarljiva.


Usoda avtorstva[uredi]

Nekoč je biti avtor/avtorica pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorstva je viden pri avtorjevih zahtevah, da lektorji in uredniki čim manj spreminjajo besedila. Nekateri avtorji so do svojih del preveč ponosni in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali. To želijo doseči z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih, kar pa ni popolnoma etično.


Soavtorstvo[uredi]

Posege v besedilo na Wikipediji in sestrskih spletiščih se ne sme razumeti kot kritiko temveč kot sodelovanje. Pravila soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji kar utrjena, izhajajo pa iz enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.

Wikiknjige deklarativno nudijo možnost skupinskega avtorstva. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, je značilno, da je na začetku v Wikiknjigi seznam vseh sodelujočih (ali tistih, ki so se največ ukvarjali). Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena.

Pravila za oblikovanje nekega teksta skupaj z drugimi so:

pisati v oklepaju vprašanje delitve dela in zaslug za delo; odprtost pri sprejemanju in usklajevanju načrtov; zatreti ponos (ego); zaupati sodelavcem; pustiti soavtorjem pravico veta na vsebine; dati v ospredje vsebino in ne avtorja vsebine.

Objavljanje[uredi]

Ker le objave štejejo, je koncept avtorstva najbolj povezan z objavljanjem. V preteklosti je bilo objavljanje del težje kot je danes objavljanje člankov na spletu.

Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti ("to upload") besedilo na kako spletno mesto. Če je to mesto namenjeno številnim bralcem, postaviti besedilo pomeni hkrati ga objaviti. Cilj objavljanja je, da članke bere čim več ljudi: spletni časopisi, blogi, forumi...

Besedila na Wikipediji in Wikiviru so na vrhu med zadetki, za besedila na Wikiverzi pa to ne velja; vsa ta besedila pa so objavljena. Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi.


Množični um ali pametna množica[uredi]

Sodobna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. Gre za znanje, ki ga uporabniki spleta objavljajo na raznorazna spletišča; je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj. Splošno znanje pa nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je izrazil kritiko. Meni, da lahko popolnoma vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, kar pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko objave prireja sebi v prid. Prav tako očita, da je Wikipedija primer "vladavine drhali"; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov. Trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novega. Marsikatera Lanierjeva opazka drži.

Avtorske licence[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo, ki v pravu je definiran kot intelektualna lastnina. Ob tej se je oblikovala specifična zakonodaja, ki se imenuje copyright oziroma avtorske pravice. Težave z avtorskimi pravicami se pripetijo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih v digitalni obliki.

Creative commons[uredi]

Creative commons ("ustvarjalna gmajna") je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture ("free culture"), kateri pojem je uveljavil Lawrence Lessig. Creative commons najprej ponuja tekste in kasneje dodaja pod kakšnim pogojem.

Vrste licenc cc so:

Priznanje avtorstva = Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno; Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA) = Izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft); Nekomercialno (non-commercial - NC) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema; Brez predelav (no derivative works - ND) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, ki je opremil s svojim delom, tudi spremeni. Licence redno uporablja: medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, znanstvene revije DOAJ (Direktorij prostodostopnih znanstvenih revij; Slavistična revija). Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Oprema del na spletu z licenco cc je enostavna. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo moralne avtorske pravice.

Če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo.


Copyright[uredi]

Copyright ("Zakon o avtorski in sorodnih pravicah") je ime avtosrke zakonodaje, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (računalniški programi), glasbena, dramska, filmska itd. Ščiti jih pred zlorabo, kar je lahko nepooblaščeno razmnoževanje in dristribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela.

Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice (nekorektnost ali odsotnost citiranja).

Copyright izhaja iz treh neustreznih konceptov:

1. pri intelektualnih proizvodih je preveč poudarjen avtor (avtorstvo); 2. zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagaja (na internetu); 3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji, ki se potrdi v pogodbi.

Če je nastalo izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, prevod...) z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela avtorske pravice, med temi je pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago (razpečavanje) v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo ("fair use"), ki je neprofitna (nepridobitna). Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi. Moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela.

BRALEC[uredi]

Prosti dostop[uredi]
  • zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna
  • najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija
  • znanstvene objave so v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali honorirati zaradi drugačnega socialnega statusa avtorjev: literarni avtorji so honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe
  • EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena
  • Prosta ali odprta dostopnost (OA open access)
  • prosti dostop - poseganje v besedilo, informacijo ni dovoljeno (časovno in krajevno neomejena in brezpogojna spletna dostopnost)
  • prosta vsebina (free content) - poljubno spreminjanje besedila, informacije je dovoljeno
  • zlati prosti dostop (angl. gold access) - prosti dostop zagotovi založnik; v njem običajno recenzirani revijalni članki
  • zeleni prosti dostop (green OA) - za prosti dostop je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij; v njem običajno predobjave ali poobjave
  • sivi dostop (nem. grauer Weg) - poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplome, doktorati...)
  • hibridni dostop - pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije
  • zakasnjeni prosti dostop - je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi
  • platinasti prosti dostop - označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo drug (inštitucija, država...)
Založbe[uredi]
  • so del kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika
  • forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker jim te prinašajo zaslužek (znajo jih prodajati)
  • ciljna publika založb so otroci v prvih letih starosti (ne znajo še opravljati z računalnikom) in upokojenci
  • pisci znanstvenih razprav poznajo potencialne bralce svojega področja, zato za posrednika ne potrebujejo založb, vendar pa se nekateri zanje odločajo zaradi njihovega ugleda
  • »predatorske založbe«  v perspektivi ogrožajo ali celo ukinjajo monopol založniških korporacij (Kako funkcionirajo predatorske založbe? Science Publishing Group, ki izdaja več kot 100 znanstvenih časopisov z vseh znanstvenih področij, postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj). Urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, namesto uredniškega honorarja jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (mdr. pri Googlovem Učenjaku), ker poskrbijo za vidnost objav in ker ne pretirava s stroški: cene za objavo članka segajo od 90 $ do 500 $ na članek, za Slovenijo 370 $.)
Repozitoriji[uredi]
  • očiten dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti
  • branost objave se meri s številom dostopov na stran, dodatno lahko tudi s številom klikov na objavo
  • repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno
  • kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo odprtokodni program OJS (open journal system) za izdajanje serijskih publikacij, OCS (open conference system) za organiziranje konferenc, OMP (open monograph press) za izdajanje monografij in OHS (open harvester system) za indeksiranje vsega naštetega in drugih spletnih virov
  • slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici
  • slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti
  • objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja
Varovanje zasebnosti[uredi]
  • nezaupanje ljudi v globalna digitalizacijska podjetja
  • občutek in občutljivost za obstoj posameznika je znak civilizacijske razvitosti
  • zlorabe nagovarjajo k pravni regulaciji zbiranja podatkov in previdnosti pri njihovem posredovanju
  • zbiranje in obdelava podatkov sta nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja

Kredibilnost[uredi]

  • danes smo primorani samostojneje presojati o verodostojnosti objav
  • avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev
  • piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris
  • pri starejših avtorjih predpostavljamo večjo stopnjo modrosti ali vsaj previdnosti pri tvorjenju izjav; pri mlajših avtorjih smo manj zaupljivi
  • amater, diletant - pisec, ki v neki stroki ni doma na profesionalen način

Aktivizem[uredi]

  • je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist
  • aktivist - kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju
  • aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji
  • kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja
  • kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega ter blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav
  • biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv
  • kritično mišljenje dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše

Avtorstvo[uredi]

  • kot bralci smo sumničavi, kadar za objavo ne stoji inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete informacij
  • za stare dokumente predvidevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva; primerjati jih moramo z informacijami na spletu, zlasti na Wikipediji

Strokovno recenziranje[uredi]

  • (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih; je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
  • formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
  • o objavi odloča urednik in ne recenzent; prav tako je urednik dolžan presoditi, v kolikšni meri bo upošteval naročeno recenzijo
  • alternative strokovnega recenziranja: javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review)
  • slepa recenzija - avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka
  • dvojna slepa recenzija - tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje
  • revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh
  • merila za presojo objave: stopnja inovativnosti gradiva, metode ali spoznanja, pomembnost teme, metodološka neoporečnost, mednarodna primerljivost (poznavanje podobnih raziskav v svetu), slogovna, jezikovna in tehnična brezhibnost prispevka...
  • avtorji morajo vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve
  • recenzijski postopek: sprejem, zavrnitev ali pogojni sprejem članka

Pravopis[uredi]

Ločila[uredi]
  • pomišljaj dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numerični tipkovnici
  • dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numerični tipkovnici
  • izogibajmo se uporabi zaimka le-ta
  • dolgi pomišljaj uporabljamo za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (največkrat v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene)
  • nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj njih
  • »minus« pravilno zapišemo s pomišljajem
  • iskalniki med zadetki naštejejo vse dolžine črtic, tudi če smo iskali samo eno
  • med imenom avtorja in njegovim psevdonimom je bil včasih pomišljaj, danes pa je namesto njega nestični vezaj, ki je prav tako tudi med dvema priimkoma človeka
  • slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki so v orodjarni med simboli
  • narekovaj zgoraj/zgoraj (enak za začetno in končno pozicijo; ") dobimo s pritiskom na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice; uporaba samo za označevanje pomenov besed
  • vejični narekovaji spodaj/zgoraj
  • iskalniki najdejo z enim iskalnim izrazom vse vrste narekovajev
  • Cobiss dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa (dvopičje je nestično); pravopis (dvopičje je levostično)
  • pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč
  • odveč je, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno
  • tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd.
  • tropičje je nestično ločilo; pred njim ni vejice
  • podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka
Velike začetnice[uredi]
  • naslove kolon ali vrstic v tabelah raje pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabele pa praviloma z malo začetnico (razen ko gre za cele stavke ali imena)
  • v alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo (potem morajo biti vse alineje take); v nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, namesto pike uporabimo podpičje
Drugo[uredi]
  • spol se po pravilu veže na osebek
  • če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka
  • v dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša

Digitalna pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]
  • txt pomeni golo besedilo; uporabimo pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko, ali pri pisanju računalniških programov
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
Besedilo v wikijih[uredi]
  • učenje oblikovanja besedil na wikijih ob zgledih
Vaje v wikijih[uredi]
  • na koncu vsake enote je pika
  • samostojne publikacije so ležeče
  • postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno
  • odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej
  • izogibaj se uporabi mašil (tudi, še, poleg tega, potem ...)
  • bodi pozoren, da ne prehajaš med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
  • kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto
  • možnosti v zgodovini razveljavi in zahvala
Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]
  • urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja
  • besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb
  • z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo
  • besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju, ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno
  • posegi v besedilo morajo biti jasno označeni, prav tako tudi pisateljev odziv na te popravke
  • kadar so popravki nepregledni, jih je potrebno povzeti v samostojnem pisemskem sporočilu
  • v wikibesedila popravke vnašamo neposredno, komentarje pa: na pogovorni strani besedila ali avtorja, na samostojni strani Wikiverze (ki je bila ustvarjena za ta namen), znotraj besedila (tekst na zaslonu ni viden), s predlogo.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Citiranje dela besedilo prepričljivejše, olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje je znamenje strokovnega pisanja.

V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Neplačljiva je zato, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju naj delež citatov iz leposlovja ne bi bil večji od 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.

Prepisovanje[uredi]

O prepisovanju ali plagiranju govorimo, kadar nekdo tuje znanje prodaja kot svoje. Takšno početje ima pravne posledice le, ko delo nekega avtorja še ni v javni lasti (70 let po smrti avtorja). Običajno plagiatorji prepisujejo zaradi lenobe. Intelektualna kleptomanija je sistematično prilaščanje tujega, vendar je včasih ta težko dokazljiva.

Citatna industrija[uredi]
*Citatni indeksi*[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji uporabljamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS). Na internacionalni ravni je za naravoslovje: SCI (Science Citation Index, medtem ko sta za humanistične discipline: SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

Na internetu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google Scholar). Uporabniku izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Znanstveno ministrstvo ga ne upošteva.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev lahko preverimo preko povezave Naši v WoS in Scopus ter v Sicrisu.

Kriteriji za uvrstitev v podatkovne zbirke so: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.

Problematično je, ko vključenost v citatne baze odloča o oceni odličnosti znanstvene revije. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.


*Faktor vpliva*[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže na stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij. Višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in bolj se ceni avtorje, ki v njih objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo rezultate znotraj posamezne discipline.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse zajete revije so iz angleškega govornega območja.

Pogosto uredništva manipulirajo s faktorjem vpliva. En način je na primer s prisilnim citiranjem (citiranje prehodnih člankov v isti reviji), kar je zelo moralno sporno.

Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je faktor vpliva. Zavzema se za prosto dostopnost objav na internetu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter upoštevanje citiranja primarnih virov. Dvomi v IF so pripeljali do predloga zamenjave faktorja vpliva z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (oziroma kombinacija obeh algoritmov). Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število in kvaliteto povezav na teh.

S časom je nastal še en citatni indeks v okviru Open Citations Project, ta je Open Citations Corpus (OCC).

Za članke na Wikipediji dobimo podatke o branosti (audience measurement) med Podatki o strani.


*Slovenske znanstvene revije*[uredi]

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo v naslednjih slovenskih znanstvenih revijah (najkvalitetnejše):

  • Primerjalna književnost;
  • Slavistična revija;
  • Dve domovini;
  • Jezik in slovstvo;
  • Razprave SAZU;
  • Studia mythologica Slavica;
  • Phainomena;
  • Traditiones;
  • Slavia Centralis.


Za posamezna področja so pomembne še:

  • Otrok in knjiga;
  • Sodobnost;
  • Dialogi.


V tujih je razprave o slovenski književnosti možno najti v revijah:

  • Slovene Studies;
  • Philological studies;
  • Slavia Meridionales;
  • Slavica tergestina;
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch.


Citatni slogi[uredi]

Vsak citatni slog ima svoje dobre in slabe lastnosti. Glavni citatni stili so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede);
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika);
  • AMA (medicina, biologija);
  • čikaški (naravoslovje, splošno);
  • wikipedijski.

Poleg teh so poznani tudi: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver itd.


Načeloma se pisci odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom:

  1. čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime (postane neroden, kadar publikacija nima avtorja);
  2. MLA-jev slog pa je prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih.


Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na izbiro citatnega stila, dovolj, če navedemo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtorja;
  • naslov.


In glede na vrsto objave še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi;
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi;
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku;
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji;
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.


Tehnika citiranja[uredi]

Citat je iz dveh delov: iz navedenega besedila in iz navedbe vira citata. Citat je od piščevega lastnega besedila ločen z narekovaji ali postavljen v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila le kazalka, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.


*Opombe*[uredi]

Nekoč so v opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka zapisovali literaturo, na katero se je avtor skliceval. Danes skušamo citiranje čim bolj poenostaviti in opombe prihranimo za nebibliografske podatke. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V Novi pisariji na Wikiknjigah so opombe čisto na koncu, medtem ko so v pisni obliki na dnu strani (zaradi preglednosti).


*Kratki sklici*[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu. Na primer:

  • Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)


Pri kratkih sklicih včasih odstopamo od pravopisa.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili. Uredniško poenotenje navajanja literature je nujno, saj tako je publikacija bolj urejena in posledično vredna zaupanja.


*Označevanje navedkov*[uredi]

Navedke lahko označujemo z:

  • narekovaji;
  • odstavkom in drugačnim črkovnim rezom;
  • izpuščanjem iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.


Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto tropičja na začetku zapišemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju; končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj me muza obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.


*Od kod vse citiramo*[uredi]

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjig, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, iz TV-oddaje ...

Če imamo opravka z viri v dveh verzijah (v tiskani in v digitalni) navedemo oba, najprej pa zapišemo tiskanega.

Citiranje citatov iz drugih del je sprejemljivo, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.


*Viri in literatura*[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih, kjer viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke za raziskavo.

Obstajajo opozicija primarni : sekundarni, ki se nanaša na materialno podlago virov in na način dostopa. V znanosti je priporočljivo citirati samo iz primarnih virov (tekstov, ki smo jih držali v rokah). Iz sekundarnih virov je sprejemljivo, ko je primarni vir nedostopen.


*Zaslon in papir*[uredi]

Pisatelji pišejo na zaslon, upoštevajo tudi tiskano objavo, saj samo ta prinaša točke, od katerih je odvisna njihova profesionalna usoda.

Študentje morajo svoje diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem tisku.

Zaradi zahtev po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav ter možnosti komentiranja in popravljanja se strokovni časopisi selijo na splet (selitev podpira gibanje Open Access). Trenutno zraven izhajajo še v fizični obliki, nekoč pa bodo le še v digitalni. Zaradi vse cenejših tiskarskih storitev pa prehod od tiska na zaslon ne bo tako zelo hiter.

Spletne strani niso oštevilčene, zato citiranje s čim bolj natančnim podatkom o lokaciji (kot npr. pri knjigi ali članku) ni mogoče. Če obstaja možnost dostopa do celotnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografskemu navedku vira dodamo povezavo. Pri razporejanjih bibliografskih enot v spletni objavi nista potrebna postavljanje priimka pred ime in abecedno zaporedje avtorjev. Ne na zaslonu in ne na papirju ne smemo navajati celotnih URL-jev, ker so preveč spremenljivi, tipografsko težje obvladljivi in na papirju popolnoma neuporabni.


Zgledi[uredi]

Kadar navajamo podatke o publikacijah, naredimo manj napak, če jih vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisa bibliografskih enot:

  • polni;
  • ISBD;
  • COMARC.

Vsi trije so preobširni in prenatančni, moteča je tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.


*Knjiga*[uredi]

Primeri citiranja na zaslonu:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Primeri citiranja na papirju:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga dostopna v digitalni in tiskani obliki:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.;
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.
ali
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.


*Knjiga na bralniku*[uredi]

Priporočljivo je citirati z dLiba ali Wikivira. Potrebno je navesti podatke o natisu, če so poznani. Podatka o straneh ne navajamo.

Primer citiranja (kratkega sklica) z Wikivira:

  • (Kostanjevec 1907).

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.


*Članek v zborniku*[uredi]

Pri tovrstnih člankih je treba v Cobissu odpreti zapis o članku in zapis o zborniku.

Primer:

Primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:


*Poglavje*[uredi]

Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje (na primer slovenske literarne zgodovine).

Primer:

  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
ali
  • Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.


*Spremna beseda*[uredi]

Primer:

  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS

Primer nenaslovljene urednikove spremne besede na zavihku romana:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS


*Razprava v reviji*[uredi]

Primera:

Če želimo izpostaviti, da je bil članek arhiviran na dLib:

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib

V tisku:

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Ali bo revija zapisana s polnim imenom ali s kratico, se odločimo glede na bralca.


*Članek v časniku*[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datumom ni ločil. Vrstni red = Ator. Nadnaslov: Naslov. Podnaslov datum COBISS

Primer:

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS


*Članek na dLibu*[uredi]

Obstajata dve vrti zapisov:

  • na posamično avtorsko objavo, ki imajo urejene metapodatke;
  • na celo številko v časopisu.

Primer članka s svojimi metapodatki:

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib


*Enciklopedijsko geslo*[uredi]

Običajno so to viri brez urejenih metapodatkov ter jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni.

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook in druge, ki se med seboj razlikujejo v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa ipd.


Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, ker lahko iz zgodovine strani razberemo, kdaj je citat nastal. Avtorstva ne navajamo, saj jih je običajno več in se stran s časom spreminja.

Navedemo naslov gesla in spletišča ter datum:


Biografski članki so zdaj združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo ZRC SAZU.

Primer:

V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.


*Forum*[uredi]

Primera:

V tiskani obliki dodamo podatek splet/na spletu.


*Spletni tečaj*[uredi]

Primer:

Izvajalca tečaja razberemo iz opisa predavanj.


*Blog*[uredi]

Primer:


*Članek na spletišču*[uredi]

Strokovni članki, objavljeni le na spletu, so redki. Običajno jim sledijo natisnjene verzije, zato moramo med viri kasneje dodati tudi te. Navedba imen spletišč (če imajo ime) je v virih obvezna. V primeru, da ni samoumevno, da je članek na spletu, viru dodamo Splet/Na spletu. Linkov pa ne kopiramo, temveč naredimo povezave na naslove člankov.

Primeri:

  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
  • Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
  • ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014. - Pri tem primeru ne poznamo natančno avtorja in ni naslova za ta prispevek, zato je v oglatem oklepaju na kratko napisano, za kaj se gre.


*Zapis v podatkovni zbirki*[uredi]

Primer:

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.


*Diplomska naloga*[uredi]

Sklicujemo se na vse zadetke iskanja:

  • Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Primer ene diplomske naloge:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Če se oznaka "Diplomsko delo" nahaja na platnicah diplomskega dela (če preverimo na fizičnem izvodu) oklepaji niso potrebni.

Pravilno je tudi navesti mentorja in mesto shranitve:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.


*Prosojnice, video predavanja, animacija*[uredi]

Ko prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavi na prosojnice dodamo ppt, pptx, prosojnice ipd.

Primeri:


*Zemljevid*[uredi]

Dandanes so zemljevidi produkt državnega ali komercialnega kolektivnega dela, zato avtorjev in urednikov ne navajamo. Sklic se piše direktno pod zemljevidom.

Primeri:

  • Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
  • Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.


*Fotografija*[uredi]

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Wikiji slik ne številčijo samodejno. Avtorja se praviloma izpušča, razen če gre za avtorski umetniški dosežek.

Podobno kot fotografije se navaja tudi grafikone ali tabele.

Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, če menimo, da ima fotografija vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ime fotografa izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.

Na slovenski Wikipediji smemo objaviti le fotografije, ki smo jih posneli sami in tiste, ki veljajo za javno last. Tiste, ki spadajo v javno last, sodijo med freeware (brezplačne stvari) in se nahajajo na Flickerju, Instagramu, Panoramiu, v Wikimedijini Zbrirki …

Primeri:

  • Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
  • Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
  • Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.


*Risba*[uredi]

Primer:

  • Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Če bi bilo potrebno pojasniti za kaj se gre na sliki, to navedemo na kratko v oglatem oklepaju takoj za naslovom.


*Glasbeno delo*[uredi]

Tako kot naslove del klasičnega slikarstva slovenimo tudi naslove glasbene klasike.

Primer:

  • Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.


*Radijska, televizijska oddaja in film*[uredi]

Avtor oddaje je ali urednik ali novinar. Namesto urednikovega novinarjevo ime zapišemo, ko je v ospredju novinar (njegov tekst), urednik pa je napisan bolj po službeni dolžnosti.

Navedemo: urednika, naslov oddaje, mesto in datum predvajanja, spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Primer:

  • Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Navajanje filma z režiserjem na prvem mestu:

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ime režiserja na prvem mestu izpustimo, če filmi niso prepoznavno »avtorski«. Režiserjevo ime v tem primeru napišemo med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.


*Napake pri citiranju*[uredi]
  • Nepoznavanje temeljnih referenc;
  • Poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«;
  • Vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni;
  • Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo;
  • Samocitiranje;
  • Citiranje zaradi citiranja samega;
  • Navajanje http-jev, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij;
  • Navajanje samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu;
  • Za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji;
  • Navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča.


*Navajanje na Wikipediji*[uredi]

Posebnosti pri navajanju na Wikipediji:

  • med viri se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, ampak se nanje sklicujemo v obliki linkov;
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oziroma sklicevanja nanj;
  • Wikipedija nima posebnega stila citiranja, ampak je odprta za vse mogoče sloge, a morajo biti znotraj posameznega članka poenoteni.

3. ŽANRI[uredi]

Obstajajo številni žanri, npr. vsakdanji sporazumevalni, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni, vendar meje med njimi niso precizno določene. Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov.

Pomembno je razlikovanje med znanstvenim, strokovnim in poljudnoznanstvenim. Znanstveno pomeni temeljno, izvirno, uporabno, pregledno. Strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega. Namen poljudnoznanstvenih člankov pa je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Za napredovanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave.

Znanstveni prispevki so tudi prispevki iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene ... V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije, saj so to inovativna znanstvena dela. Med znanstvenimi prispevki spadajo še univerzitetni učbeniki, učno gradivo, diplome, magisteriji in disertacije.

Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene wikipedijske strani spadajo članki, ki imajo 30.000 znakov/4400 besed ali več.

Status strokovnega pisanja imajo ti žanri:

  • podatkovna zbirka;
  • poročilo o dogodku;
  • povzetek;
  • članek;
  • kritika (strokovna ocena);
  • enciklopedijsko geslo;
  • esej;
  • predavanje (prosojnice);
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija);
  • učbenik;
  • priročnik;
  • navodila (tutorial);
  • razprave (navadne, pregledne znanstvene in izvirne znanstvene);
  • strokovna recenzija.


ŠOLSKO PISANJE[uredi]

Žanri šolskega strokovnega pisanja so:

  • referat;
  • esej;
  • diplomska naloga.

Glavni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti (ugoditi mentorju), za oceno in za dosego naziva. Za strokovno oziroma znanstveno pisanje gre takrat, ko začne predmet določati kompozicijo razprave.


POPRAVLJANJE[uredi]

Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.

Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, dopolnjevanje) in postavljanje besedil na novo. Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni popravljanju besedil.

Popravljanje je izraz za dve različni strokovni dejavnosti: za lektoriranje in korigiranje. Popravljanje ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega avtorja, da bi bilo sporočilno optimalno. Skozi lekturo grejo besedila običajno pred objavo, pri direktnem pisanju na splet se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Korektura ali korigiranje (proofreading) je popravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor bi moral popravljati le druge posege v avtorsko besedilo.

Urednik je prvi, ki gre skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Potem de besedilo lektorju in nazadnje korektorju. Uredniško delo je strokovno zahtevno in ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.


KOMUNIKACIJA V STROKI[uredi]

E-pošta[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT (Massachusetts Institute of Technology) leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

  • podpis

na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika, kar na zaslonu napravi dva vezaja in štiri tilde (--141.255.202.69 13:31, 8. december 2022 (CET), lahko jih natipkamo tudi ročno, tildo dobimo s kombinacijo <Alt> + <126> na numeričnem delu tipkovnice), ko pa spravimo, se nam nariše ime, s katerim smo prijavljeni, in datum: --Hladnikm (pogovor) 19:39, 22. november 2013 (UTC)

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja imajo dokaj kratko življenjsko dobo, saj pred desetimi leti je bila lestvica najpopularnejši omrežij drugačna kot danes, čez deset let pa bo prav tako povsem spremenjena. Ker so socialna omrežja različna, izstopajo v drugačnih funkcijah/možnostih:

  • komunikacija = Facebook, Twitter;
  • izmenjava vsebin z uporabo daljših posnetkov = Youtube, Twitch;
  • pisanje dnevnikov = Blogspot, WordPress;
  • prispevanje k skupnem znanju = wikiji.
  • 150 - Dunbarjevo število je predlagana kognitivna omejitev števila ljudi, s katerimi lahko vzdržujemo stabilne družbene odnose – odnose, v katerih posameznik ve, kdo je vsaka oseba in kako se vsaka oseba navezuje na vsako drugo osebo.
*Tvit*[uredi]

Tvit je sporočilo na Twitterju (2006) in je omejeno na 140 znakov. Najbolj zastopan jezik na Twitterju je angleščina.


*Drugo*[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.

Zagovor[uredi]

Zagovori akademskih spisov spadajo med oblikami strokovnega pogovarjanja, ti imajo status iniciacijskega obreda v akademski svet (diplomske naloge, magisteriji, doktorati ...).


LITERARNA KRITIKA[uredi]

Razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih lahko uvrstijo v kategorijo znanstvenih besedil. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (Slavistična revija).


ENCIKLOPEDIČNI ČLANEK[uredi]

Enciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost, zato se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Na Wikipediji se zahteva upoštevanje naslednjih načel:

  • upoštevanje drugih piscev (soglasnost, sodelovanje, strpnost);
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem).


Biografski članek[uredi]

Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo tudi v drugih geslih. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv.


Članek o knjigi[uredi]

Prve v vrsti za popis so knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek.

Na Wikipediji se knjige popisujejo v okviru projekta Roman. Podatki o knjigah se nahajajo v infopolju knjiga.

Gesla na Wikipediji, ki omenjajo nek roman, je najlažje poiskati preko Naprednega pogleda, kjer naredimo kljukico pri "Wikipedija".


UČBENIK[uredi]

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije.

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost (format delovnega zvezka oziroma prostor za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami);
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi);
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij ter naštevalnih nizov;
  • privlačna tipografija (barve, okvirčki, ozadja, ilustracije);
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu;
  • povezovanje učbenikov v serije.

Nova pisarija ima status učbenika, ugovarja nekaterim tipičnim značilnostim tega, a ni standarden primer učbenika.


STROKOVNI BLOG[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger in Siolov Blogos. Za strokovni namen so najbolj priljubljeni področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu) in osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Izmed slovenskih literarnih zgodovinarjev ima svoj blog le Aljoša Harlamov.

Blogi so bližje publicističnim, žurnalističnim žanrom kot pa znanstvenim. Primerni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo intenzivni argumentaciji, citiranju in niso podvržene recenziranju.


SPLETNI FORUM[uredi]

Spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, polemike, vabila itd. Spletni forum se je pojavil v drugi polovici 90. let 20. stoletja. Sopomenka besede spletni forum je spletna oglasna deska in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system) oziroma poštnega seznama (electronic mailing list). Od spletnih klepetalnikov se razlikuje po tem, da arhivira sporočila. Slovenski forum SlovLit (1999– ) je osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja.