Uporabnik:DanijelaSitar

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search


Ob novi piseriji:[uredi]

Pismenost[uredi]

Poznamo več vrst pismenosti - digitalno, informacijsko, medijsko...

Kaj je sploh pismenost? Obvladovanje znakovnega sistema za komunikacijo.

Prešernova Nova pisarija je satirična pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija.

Informacijska družba = socialna paradigma današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

Wikiji[uredi]

Do sedaj se nam je Wikipedijo (in vse ostalo s to pregrešno predpono) predstavljalo kot največje zlo, s katerim se lahko učenec in dijak sreča v času svojega šolanja. Zamisiti si je treba zasuk dogajanja in spremembo, ko ti je to isto sredstvo prvič predstavljeno kot koristno in nadvse uporabno. Gre namreč za spletišče, ki ga s skupnim znanjem ustvarja(j/m)o posamezniki po svojih najboljših močeh. Ker gre torej lahko tudi za laike v določeni stroki, ki se le zanimajo za določene teme in ne vsevedne srednješolske profesorje, lahko pride do napak, do katerih moramo ostati kritični. Čar wiki pa je, da zaradi takojšne povratne informacije lahko soustvarjamo in popravimo te napake, ki smo jih zasledili.

Precej drzna je bila tudi poteza primerjanja Wikipedije s Svetim pismom, predstavitev le-te kot nosilke svobode, enakosti in bratstva, ampak je bilo to dejanje z zanimivimi argumenti upravičeno.

Avtor nam v Novi piseriji podaja popolnoma drugačen pogled na uporabo določenih spletišč. Zdi se mi prav, da smo študentje kot potencialni bodoči strokovnjaki soočeni z uporabo wikimedije in odgovornostjo, ki jo prinaša in kot potencialni bodoči pedagogi vidimo razsežnosti in alternativni pogled na to spletišče, ki je vse prej kot neuporabno in "prepovedano".

Avtor, Motivacija za pisanje, Izbira jezika, Izbira teme in Vaja v pisanju [uredi]

Zanimiv in pomemben se mi zdi premislek o napuhu avtorstva. Moj pomislek je bil, ali je z veljavo tako kot z močjo. Več kot je imaš, bolj te prevzame in več jo hočeš. Je tako tudi z avtorskih napuhom (pa naj bo utemeljeno ali ne). Se mu je sploh možno izgoniti? Slovenščina kot strokoven jezik le ali tudi za sloveniste?

Teme izbiramo najprej pod vplivom zanimanja, kar pa je dvorezen meč, ker večino zanima omejen obseg tem (z redkimi pretiroma radovednimi izjemami). Drug kriterij postane tudi pomembnost, ta pa je relativna in zato nezanesljiva.

Poglavje "Vaje v pisanju" pa pojasnjuje naše tipkarske naloge kot začetne naloge, da se navadimo na nova orodja, nove pristope in seveda spletišča.

Usoda avtorstva [uredi]

Že drugič (ali tretjič) avtor strogo napade avtorski napuh, tokrat pa tudi nepripravljenost (poceni oz. brezplačnega) deljenja tekstov s širšim krogom bralcev in nezmožnost sprejemanja popravljalske kritike. Na začetku Nove piserije je bila nekje postavljena trditev, da je delo brez bralca mrtvo, neuporabno. In če avtor iz zelo subjektivnih razlogov zavrne bralce, ali je še avtor?

Soavtorstvo [uredi]

To poglavje je po mojem mnenju zelo utopično, kar pa bi bilo logično. Gre za neko novo teorijo, novo možnost v pisateljevanju, kreativnem življenju. Skupinsko ustvarjanje ni nekaj novega (pomislimo na razsvetljensko Enciklopedijo), načini pa zagotovo so. Ne moreš že na začetku postaviti nekih napol ciljev, vendar vseeno menim, da je zatrtje ega, zaupanje sodelovcem itd. v praksi zelo oteženo in zato utopična misel.

Objavljanje [uredi]

Jasno je, da je razvoj sveta (govorim seveda o internetu) zabrisal meje nekaterih pojmov, tako se je zgodilo tudi z objavljanjem. Sedaj ta pojem povezujemo z nameno avtorja, ne s samim dejanjem.

Množični um ali pametna množica [uredi]

Množica je sestavljena iz posameznikov in ti lahko (posledično tudi množica) delajo dobro ali slabo. Pojem dobrega/slabega pa se vedno pojmuje glede na določeno perspektivo. Wikipedija predstavlja dobro, ker ponuja argumnet sodelovanja posameznikov in ustvarjanje, katere skupni avtor je seveda pametna množica.

Creative commons in Copyright [uredi]

cc 4.0: obdrži moralne avtorske pravice (citiranje!) in izvira iz svobodne kulture. copyright: ščiti izvirna avtorska dela, popolna avtorska pravica, ki intelektualno lastnino enači z materilano (vprašanje dobička in etike!).

Bralec [uredi]

Izobrazba ljudstva je čedalje bolj pomembna in zaželjena. Od države pričakujemo brezplačno znanje v šolah, izven šolskih klopi pa ni več tako samoumevno. Slovenci kažemo močna nezaupanja po novem in predvsem tujem. Pomemben je postal pojem prosta dostopnost.

Založbe [uredi]

To poglavje nam odpira popolnoma drug svet, svet za peresom in častitljivostjo znanja in umetnosti. Gre za svet založ, ki je osnovan na kruti potrošniški logiki in ki s postavitijo cene paradoksalno razvrednoti določeno delo. V tem primeru postane delo le blago, le način zaslužka, ki pa je seveda dostopen le izbrani in priviligirani eliti, ki si lahko privošči (pre)drage knjige. Zavzemati bi se morali za prost dostop.

Branje [uredi]

Objavljanje se je preselilo s papirja na internet, kjer so stvari lažje dostopne (vsaj naj bi bile). Nekateri omejujejo dostop z zahtevo po plačilu naročnine, nekje je zastonj. Tiskanim medijem se slabo piše, avtorji ne le, da niso več plačani za svoje prispevke, velikokrat pride do principa "avtor plača".

Varovanje zasebnosti [uredi]

V času, ko vsaj na socialnem omrežju objavljamo brez (pre)potrebne cenzure, saj naj bi bilo namenjeno prijateljem. To nikogar ne skrbi preveč, to je normalno. Če pa se ti isti podatki znajde kjerkoli drugje, zaženem vik in krik. To je poneslo tako daleč, da na spletnem mestu "Nova beseda" ne moremo iskati po osebnih imenih. Menim, da smo v današnji družbi hinavski do objavljenja: hkati se razgaljamo in zavijamo v anonimnost.

Kredibilnost[uredi]

Za to, da verjamemo določeni novi informaciji, je vedno predpogoj, da zaupamo viru. Naravnost rečeno: avtorju. Zaupamo mu lahko glede na status, ki ga ima avtor v stroki (in posledično družbi), kar pa je lahko napaka (primer: Sokalova potegavščina). V vsakem primeru je peverjenje avtorja nujen pogoj, ampak ne zagotavlja absolutnosti.

Aktivizem[uredi]

K spremembi dojemanja znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno zmoti raziskovalčev interes. Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivisti. Splošni pomen: kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju velja tudi za današnje aktiviste. Aktivizem se povezuje z levimi in liberalnimi nazori ter gibanji in spregleda, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja. Aktivizem si objektivnosti ne more privoščiti. Pomen izobrazbe in mišljenja "s svojo glavo".

Avtorstvo[uredi]

Inšitucionalna vezanost-pomen inštitucije (zagotavlja strokovnost, zavira novitete). Alternativa: samozaložba (ni nujno slabo). Še enkrat: za zaupanje informacijam moramo preveriti avtorja in poiskati tudi druge podatke o določeni temi.

Strokovno recenziranje[uredi]

Slovarček

Ob prelistavanju Slavistične revije[uredi]

Prvo srečanje s Slavistično revijo je zaznamovala zastrahujoča strokovnost, ki jo izraža oblikovna strogost in strnjenost besedila. Mogoče k temu svoj delež doda tudi rdeča barva in sorazmerno majhen fond pisave. Revija na prvi pogled izraža, da z jezikoslovjem in literarno vedo pač ni šale. Nasprotno od tega, pa mi je format revije zelo všeč in uporaben. Ob prvem prelistavanju mi je v oči padla tudi oblika strokovnih člankov, s katerimi sem se na fakulteti srečala prvič in me je že zamikalo, da bi katerega prebrala. To so bili vtisi ob prelistavanju, ob prvem branju pa bom zagotovo lahko še kaj dodala.

Ob prebiranju prvega strokovnega članka v SR[uredi]

Ko sem odprla revijo, me je pritegnil že prvi članek, ki nosi naslov "Sporočanje vloge in raba dvodelnega členka naj bi z deležnikom na -l v sodobnem tiskanem poročevalstvu". Članek je bil zelo zanimiv, tema namreč povezuje jeziskoslovje in novinarstvo, teorija pa je podkrepljena s primeri iz resničnega časopisnega poročanja in tako temo naredi še priljudnejšo. Ni pa me sram priznati, da se mi je zdel članek težak in kar nekaj stvari (še) nisem dobro razumela, amapak to nameravam kaj kmalu odpraviti.

Toporišičeva obdobja[uredi]

Udeležila sem tistega dela simpozija, ki je bil najbolj pedagoško usmerjen in sicer "UČENJE IN POUČEVANJE SLOVENŠČINE", poslušala pa sem prispevke Marje Bešter Turk, Nataše Pirih Svetina in Ine Ferbežar. Vse je bilo strašno strokovno in kultivizirano, študentke v Vogalni sobi smo pošteno izstopale iz populacije uglednih stokovnjakinj za okroglo mizo. Ne glede na znanje, učenost in ugled, pa so te iste strokovnjakinje bile zmožne priti do vedno znova ponovljenega vzroka vseh težav v življenju, znanju in obnašanju mladostnikov (in posledično pedagoškem svetu). Ali kot je rekla prof. dr.Marja Bešter Turk (citat je iz spomina zato so nedoslednosti možne): "Ko sem bila jaz mlada, sem šla v knjižnico in še isti dan nesla prebrano knjigo domov. Kaj pa danes? Mladina je samo na internetu!"

SlovLit[uredi]

13. oktobra je Marko Jesenšek povabil člane SlovLita na predstavitev 40. knjige iz humanistične knjižne zbirke Zora: TINJSKA ROKOPISNA PESMARICA. Predstavitev se je dogajala v petek, 20. oktobra 2006, v Katoliškem domu prosvete SODALITAS v Tinjah. Med naštetimi pisci študij prepoznam le našega profesorja Aleksandra Bjelčeviča. Po hitri raziskavi ugotovim, da gre za zbirko pesmi z versko vsebino, ki so nastajale na dvojezičnem prostoru Koroške.