Tacamuca

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Tacamuca je naslovni lik otroškega literarnega dela znane slovenske pisateljice Svetlane Makarovič, izdana v zbirki Svetlanovčki. Ilustriral jo je Gorazd Vahen.

O avtorici[uredi]

Svetlana Makarovič, rojena v Mariboru je končala srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani ter diplomirala na AGRFT. Je poznana in uspešna na različnih področjih. V javnosti se je najprej predstavila kot pesnica. Objavljala je v revijah in časopisih, objavila pa je tudi pesniške zbirke. Njena prva pesem, ki jo je objavila nosi naslov V črnem tlaku, prva pesniška zbirka, ki jo je objavila pa se imenuje Somrak. Je tudi odlična pisateljica, prav tako za mladino kot za odrasle. Ima svoj značilen slog pisanja proze, saj v delih nastopajo živali s sposebnimi imeni, premišljenim značajem ter v večini primerih zapustijo dom. Njena dela so še vedno uprizorjena v lutkovnih, gledaliških ter radijskih igrah. Njena najbolj znana dela so Pekarna Mišmaš, Sovica Oka, Sapramiška ter druga. Svetlana je znana tudi na glasbenem področju, saj je avtorica različnih besedil skladb, izdala pa je tudi več albumov s šansoni.

O pravljici[uredi]

»Delala je bela muca in služila in garala, skoraj svojo zaupljivost bi z življenjem poplačala. Zdaj takole Tacamuca pesem o ponosu poje: Kar je tvoje, me ne briga, kar je moje - je pa moje.«

Pravljica govori o beli muci, ki je brez doma. Kljub težkemu življenju je ena najbolj veselih muc, kar jih je naokrog. Ko najde mačji tolar, si namesto hrane kupi zelen svilen trakec, za okoli vratu. Ko oslabi ter shujša, ker dolgo časa nima nič za jesti, se odloči, da si bo poiskala službo. Pot jo pripelje najprej k zajcu, kateremu cel dan krtači kožuh. Ko ji za plačilo ponudi hrano, katere ne je, se odpravi naprej. Tudi pri jazbečevki nima sreče. Ta ji ponudi delo služkinje. Ker je Tacamuca že zelo lačna, jo prosi, če lahko najprej dobi nekaj za pojesti. Ko jo jazbečevka nadere, Tacamuca zavrne delo, ter odide naprej. Takrat pa jo zagleda lisica. Odloči se, da bo Tacamuco zvabila v past, jo malce poredila, nato pa pojedla za kosilo skupaj s svojo sestrično, ki pride čez teden dni na obisk. Nagovori jo, Tacamuca pa ji čeprav z nezaupljivostjo, zaradi hude lakote sledi. Lisica jo pelje v lisičino, kjer skupaj pojesta kokoš. Kasneje Tacamuci razkrije svoje namene (hoče, da se zredi, da jo bo lahko potem pohrustala), ter ji ves čas nosi hrano v lisičino. Tacamuca se najprej vda usodi, nato pa neki dan začne klicati na pomoč. Tedaj pa jo sliši jazbečar, ki je bil ravno po naklučju na lovu za lisicami. Skoplje luknjo, da se Tacamuca splazi ven, sam pa počaka na lisico. Stepeta se. Seveda zmaga jazbečar, lisica pa se preseli v drug gozd. S Tacamuco ostaneta prijatelja, sama pa odpre čevapčičarno, kjer srečna prodaja ter deli čevapčiče, zraven pa še pripoveduje svojo zgodbo.

O glavnem liku[uredi]

Tacamuca je lepa, vesela, sanjava, a malce lahkomiselna muca. Ima človeške lastnosti, saj govori, služi denar za hrano, ima čustva. Njena sanjavost se odraža tako, da si v trenutku, ko začuti lakoto, pred seboj zamisli svojo najljubšo hrano. Ker je Tacamuca rada urejena, nekega dne za mačji tolar namesto hrane raje poskrbi za svojo lepoto. Kupi si namreč zelen svilen trakec za okoli vratu. Je precej hitro užaljena ter trmasta. To se dobro opazi, ko jo nadere jazbečevka. Ni ji všeč, če se nekdo spravlja nad njo ter jo ozmerja s sluškinjo. Je tudi zelo čista. V lisičini ji ne ugaja smrad, tema ter umazane, oglodane kosti, zato se ves čas čisti. Ko je bila zaprta v lisičini, bi lahko poskusila poiskati pomoč ali pa pobegniti že takoj, ko jo je lisica zaprla. Vendar se na začetku kar preda usodi in obupa. Tacamuca je hvaležna in se zna učiti iz napak, saj je po tej izkušnji vedno obiskovala jazbečarja, pa tudi vse poučila o tem, kaj se ti lahko zgodi, če nisi previden.

Dramska uprizoritev[uredi]

(26.11.1998; rež.Barbara Hieng Samobor)

Zgodba o Tacamuci je precej poznana med mlajšo populacijo, saj je bila večkrat tudi uprizorjena v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. To delo pa so tudi zvočno posneli (pod okriljem režiserke Mateje Koležnik, leta 1996).

Moj zeleni trakec
Moj zeleni trakec v vetru frfota,
Moj prelepi trakec, obožujem ga,
Nisem več navadna bela mačica, zdaj sem
Nekaj prav posebnega, bolj bi me skrbelo
Malo lakote, kvišku rep in glavo, pot pod šapice.
V službo bom stopila, hrano zaslužila, Tacamuca zdaj pa le!

(iz Arhiva LGL)

Primerjava z drugimi deli[uredi]

  • Tacamuca in Mali princ

V zgodbi se kaže podobnost s Pravljico o malem princu; tako kot ima Tacamuca svoj trakec, ima mali mož svojo cvetlico. Ravno tako Tacamuca hodi od ene literarne osebe do druge kot Mali princ, oba nekaj iščeta, sta srečna v »svojem svetu«, a ju realnost nekako odriva. Oba veže ponos - deček ima svojo rožo; jo ima rad, jo varuje, skrbi ga zanjo, vsakemu pripoveduje o njenih malih trnih in kako je ranljiva ... Tacamuca pa ima svoj »ego«, kar se izkaže pri obisku dihurke, ko zavrne delo služkinje. Pravi, da ni služkinja, marveč Tacamuca!

  • Tacamuca in Muca Copatarica

Muco Copatarico je napisala pisateljica Ela Peroci, ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik - Godec.

Muca Copatarica je muca, ki je nekega dne vsem otrok iz vasi odnesla njihove copatke, ker jih niso pospravljali za seboj. Doma jih je pokrpala in očistila. Ko so naslednji dan otroci ugotovili, da jim je odnesla copatke, so odšli poiskat njen dom. Našli so ga kar precej daleč v gozdu, stran od njihove vasi. Tam je dobil nazaj vsak svoje copatke, le najmlajši Bobek svojih ni našel. Nato je še njemu prinesla zakrpane in čiste copatke. Na koncu, pa je vsem otrokom obljubila, da jim bo, ko zapade sneg, sešila nove copatke.

Muca Copatarica ima za razliko od Tacamuce dom. Medtem ko Tacamuca uživa v svobodi, v naravi, Muco Copatarico osrečujeta red in čistoča v njenem domu. Muca Copatarica je odgovorna in to poskuša naučiti tudi druge (npr. ko otrokom vzame copate). Tacamuca, je pa je veliko bolj sanjava in svobodna. Vendar pa se pozna, da sta obe mački, saj sta obe radi čisti. Tudi obe sta beli, kar nekako ponazarja, da sta ženskega spola. Sta prijazni in želita drugim dobro.

  • Tacamuca in Maček Muri

Mačka Murija je napisal pisatelj Kajetan Kovič, ilustrirala pa ga je Jelka Reichman.

Maček Muri je muc, ki živi v Mačjem mestu. Pravljica govori o njegovem celotnem dnevu. Zjutraj se zbudi in gre na zajtrk v krčmo Pri veseli kravi. Potem gre na sprehod po Mačjem mestu. Nato pokliče prijateljico Muco Maco, da se dogovorita za kosilo. Tako se dobita v gostilni Pri Črnem Mačku. Po kosilu gre Mauca Maca na obisk k prijateljici Muci Mici, Muri pa gre s prijateljem Mavom na nogometno tekmo na mačji štadion. Po tekmi gresta še na veliko mleko, potem pa se odpravi domov. Doma še v Mačjo knjigo napiše pomembne dogodke tega dne, potem pa se odpravi spat.

Tudi Maček Muri ima za razliko od Tacamuce svoj dom ter svoj življenjski ritem. Tacamuca preživi svoje dneve s potepanjem po gozdovih in travnikih, Murijev dan pa je vsak dan enak. Ima svoje opravke, hodi v službo in ima svoj razpored, ki se ga vedno drži. Je urejen in se rad drži reda. Ima lastnosti odraslega človeka. Tacamuca je v primerjavi z njim zelo potepuška pa tudi razmišljata drugače. Njeni dnevi pa se razlikujejo med seboj, saj se vsak dan potepa ter vsak dan doživi kaj novega. V službo ne hodi, za njo se priložnostno odloči, ko vidi, da je to nujno potrebno. Tacamuca je bela, Muri pa je črn. Črno-belo ponazarja različnost in Tacamuca je ženskega, Muri pa moškega spola.

  • Tacamuca in Mačja predilnica

Tudi Mačjo predilnico je napisala Svetlana Makarovič, ilustriral pa jo je Dušan Klun.

Glavni lik Mačje predilnice je črn maček Veliki Saba. Je potepuški maček iz mesta, ki se nekega dne odloči, da se bo podal v svet. Odide v naravo in nekje na samem najde prazno hišico ter si jo prilasti. Ker ne more zaspati na trdih tleh, naprede lep kupček preje. Zbudijo ga miši, ki se mu na pragu hihitajo ter norčujejo. Ko jih prežene ven ter jih poskuša uloviti, mu veter odnese prejo. Nato pride na obisk potepuška mačka Mini. Skupaj napredeta veliko preje in se odpravita spat. Ko spita, jima miši pokradejo prejo. Zaman jih poskušata naslednji dan uloviti. In ker sta žalostna ne moreta presti. Mimo pride Minijeva prijateljica Mrvica. Ta jima pokaže, kako se prede, saj sta onadva pozabila. Skupaj napredejo veliko preje. Ko se odpravijo loviti hrano, nevihta zmoči in uniči vso prejo. Spet so žalostni in ne morejo presti. Mimo pa se prikrade maček Smuk. Ta jim pokaže kako se prede in že vsi štirje napredejo veliko preje. Ta hišica pridobi naslov Mačja predilnica, saj vse živali pridejo po nekaj preje, da si tudi same uredijo svoj dom. Kmalu postajajo vsi utrujeni, pa tudi preje je vedno manj. Tako se odpravita Mini in Mrmr po nove mačke za v Mačjo predilnico. Hiška je polna mačk ter preje za njih in vse živali naokrog.

Prav tako kot Tacamuca je Saba potepuški muc. Oba se nekega dne odpravita od doma in se potepata po naravi. Za razliko od Tacamuce, Saba najde hišico, ki postane njegov dom. Saba je hladen in odrezav maček in na začetku splohne mara družbe. Tacamuca pa je prijazna in nasmejana muca. Oba pa sta samotarske narave. Tacamuca je bela, medtem ko je Saba črn.

  • Tacamuca in Smetiščni muc

Smetiščni muc je kratka pravljica, ki jo je napisala Svetlana Makarovič, ilustriral pa jo je Gorazd Vahen.

Smetiščni muc je potepuški maček, ki preživlja svoje dneve s potepanjem po vaseh, strehah hiš, smetnjakih in ulicah. Hrano pridobi tako, da v tujih hišah smukne skozi odprto okno in ukrade kakšen zrezek. Ko neke noči, spet ukrade kos mesa iz neke hiše, ga pri tem zalodi njihov siamski maček. Gre za Smetiščnim mucom in se mu čudi. Pogovarjata se o njunih navadah. Smetiščni muc ne more razumeti, da ima maček lahko gospodarja, da ne sme jesti tistega, kar hoče, da te kopajo in sušijo s fenom. Siamski muc pa ne more razumeti, da nimaš doma, hodiš naokoli umazan ter ješ samo ko in kolikor imaš. Vendar sta oba navajena na svoje življenje in ga ne bi zamenjala. Siamski muc na svoj dom ter smetiščni muc na svobodo.

Tacamuca ter Smetiščni muc sta si pravzaprav precej podobna. Oba sta potepuška, jesta, ko najdeta kaj, drugače pa pač ne, pa tudi niti doma niti gospodarja nimata. Oba sta vesela, nasmejana in radovedna. Obema svoboda nekaj pomeni. Ker je Tacamuca ženskega, Smetiščni muc pa moškega spola, se razlikujeta v določenih lastnostih. Ona je malo bolj mirna, čista, nežna ter bele barve. On pa pogumnejši, glasnejši ter sive barve. Razlikujeta se tudi po tem, da se Tacamuca potepa po naravi, Smetiščni muc pa po vaseh.

  • Tacamuca in Mestni mucek Roni

Mestni mucek Roni je zgodbica iz zbirke Dogodivščine naših živali. Napisala jo je Nela Meret, kar pa je psevdonim. Ilustriral jo je Franci Guček - Aulin.

Mestni mucek Roni, je hišni ljubljenček družine Mišek. Tu za njega dobro skrbijo; umivajo ga, krtačijo mu trebušček, ga hranijo in ga peljejo na sprehode, in sicer na vrvici. Nekega dne se Roni odloči, da želi biti sam svoj gospodar. Pobegne od doma in se skrije v klet neke hiše, kjer želi najti kakšnega miša, da bi se igral z njim. Ne uspe mu, zato se odloči, da se bo igral s pticami. Tudi te se ne želijo igrati z njim, saj se bojijo, da jih bo pojedel. Zvečer Roni ves lačen zaspi na strehi neke hiše. Naslednji dan se odloči, da gre domov. Čeprav ne more biti sam svoj gospodar, mu ugaja biti na toplem, čist in nahranjen.

Mestni mucek Roni ima dom, družino, vse kar si želi. Hranijo ga in čistijo. Tacamuca pa je potepuška; nima doma pa tudi ne nikogar, ki bi skrbel za njo. Sama se mora umivati in si poiskati hrano. Tacamuca je ostala brez doma že zelo kmalu in se je zato navadila na tak način življenja in ji ustreza. Roni pa je celo svoje življenje pri družini in drugače ne zna živeti. Oba sta vesela, nagajiva, prijazna in radovedna. Oba sta rada čista in lepa.

Viri in literatura[uredi]

  • Svetlana Makarovič: Tacamuca
  • Ela Peroci: Muca Copatarica
  • Kajetan Kovič: Maček Muri
  • Svetlana Makarovič: Mačja predilnica
  • Svetlana Makarovič: Smetiščni muc
  • Nela Meret: Mestni mucek roni


Spletni viri[uredi]