Sovica Oka

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Sovica Oka je slovenska pravljica, ki jo je napisala Svetlana Makarovič. Ilustriral jo je Gorazd Vahen. Leta 1972 je bila tudi premierno uprizorjena v Lutkovnem gledališču Ljubljana v režiji Matjaža Lobode.

Vsebina[uredi]

Živela je sovica Oka, ki je imela zelo velike oči, sploh takrat, ko je postala radovedna. Neke noči ni hotela vstati, zato je Okina družina odšla brez nje na lov. Ko so se zjutraj vrnili in zaspali, je sovica sama odletela v gozd. Močna svetloba jo je motila, zato si je odtrgala bukova lista, vanju naredila luknji in si ju nadela na kljun. Srečala je zajčka, ki se ni hotel igrati z njo, saj se jo je ustrašil. Nato je zagledala lisico. Ob pogledu na sovico so se ji začele cediti sline in z lepimi besedami jo je prepričala, da je odletela za njo. Naenkrat se je lisica obrnila in poskusila zgrabiti sovico. Na srečo so lisičini zobje zdrsnili po njenem perju in Oka je odletela stran. Ustavila se je šele ob ribniku in opazila, da ima perje zlepljeno od lisičine sline. Zagledala jo je račka in ji predlagala, da se okopa v ribniku. Sovica ni vedela, ali zna plavati. Vseeno je poskusila, saj se ji je zdelo zelo preprosto, ko je opazovala račko. Začela se je utapljati in na srečo jo je rešila račka. Oka je odletela domov, kjer jo je oče okregal. Ko je pričela pripovedovati, kaj vse se ji je zgodilo, je bilo vse hudo pozabljeno.

Literarni liki[uredi]

Glavni lik v pravljici je Oka, sovji mladič, ki živi z očetom in tremi sestricami v gozdu. Vsako noč se s svojo družino odpravi na lov. Njena največja posebnost so velike oči, ki se še povečajo, ko postane radovedna (ko prvič vidi beli dan). Je muhasta, saj nekega večera noče z družino na lov, in iznajdljiva, kar vidimo, ko si naredi očala iz dveh bukovih listov. Poleg tega je naivna, saj podleže lisičinim lepim besedam in ji pogumno sledi, kar je zanjo skoraj usodno. V odlomku z račko se pokaže kot zelo samozavestna, saj se vrže v vodo, čeprav ve, da še ni nikoli poskusila plavati. Sovica Oka je personificiran lik in ima veliko značilnosti otroka (naivnost, muhavost, radovednost).

V pravljici pa nastopajo še ostali liki:

  • lisica - zvita (z lepimi besedami preslepi Oko) in lačna (slini se in kruli ji po želodcu),
  • zajček - plašen (ustrašil se je sovice),
  • divja račka - prijazna (reši Oko iz vode),
  • oče Sovir - strog (kavsnil Oko po glavici),
  • tri sestrice - nagajive (v Oko so metale češarke).

Viri[uredi]

  • Makarovič, S. (2004). Sovica Oka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Glej tudi[uredi]