Plašček za Barbaro

Plašček za Barbaro je pravljica, ki jo je napisal slovenski pisatelj Vitomil Zupan. Knjigo je ilustrirala in opremila Marija Lucija Stupica, založila pa jo je Prešernova družba d.d. leta 1998.

Obnova

Nekega večera je po cesti hodil plašček. Bil je osamljen, zeblo ga je in strah ga je bilo, saj se je že večerilo in počasi so se prižigale prve luči ob cesti. Mimo je prišel visok mož in plašček ga je prosil, naj ga vzame s seboj. Mož mu je odvrnil, da je čisto sam in da nima nobenih sorodnikov, ter da se mu mudi naprej. Nato je plašček zagledal lepo črno psičko. Tudi njo je prosil naj ga vzame s seboj, a mu je psička odvrnila, da ima ona najlepši kožuh in ne potrebuje nobenega plašča. Plašček se je odpravil dalje in srečal lepo oblečeno gospo. Tudi ona ga je zavrnila ker je bil premajhen zanjo. Plašček je pohitel naprej po cesti in kar na jok mu je šlo od sramote, tesnobe in od vetra. Prišel je do lepe hiše, kjer je srečal domišljavega mucka. Plašček mu ni zaupal, zato je hitro zbežal po cesti in se skoraj zaletel v dečka s težkim cekarjem v rokah. Plašček ga je poprosil, naj ga vzame s seboj, pa ga deček ni hotel ker si ni želel ženskega plašča. Sunek vetra je plašček kar obrnil, da se je zavrtel okrog in skoraj prišel pod avto, ki se je sunkoma ustavil in začel kričati na ubogi plašček. Tako je plašček čisto obupal in se ustavil na robu ceste ter glasno vzdihoval. Nato pa je po cesti prišla lepa deklica. Zagledala je ubogi plašček in pritekla k njemu. Plašček ji je povedal, kako strah ga je, kako je sam na svetu in kako ga nihče ne mara. Barbara ga je poslušala potem pa objela in potolažila ter povedala, da ga bo vzela s seboj. Šla sta proti domu in Barbara je zaupala plaščku, da se ji je izpolnila velika želja, saj si je vedno želela imeti tako lep plašček.

Opis glavnih likov

Plaščku je bilo zelo hudo in samotno, kar na jok mu je šlo pa tudi strah ga je bilo. Zelo si je želel družbe, saj je tisti večer veter močno pihal pa še večerilo se je počasi in prižigale so se prve luči ob cesti. Srečal je moža, psičko, gospo, mucka ter dečka. Bil je obupan, nato pa je srečal Barbaro in prav ona ga je vzela s seboj.

Barbara je bila prijazna deklica, saj je edino ona prisluhnila plaščku, ga objela in potolažila ter vzela s seboj.

Literarne okoliščine

Kraj dogajanja: široka in dolga cesta

Čas dogajanja: nekega večera

Osebe: Plašček, mož, psička, gospa, mucek, deček, avto in Barbara

O avtorju

Vitomil Zupan se je rodil 18. januarja 1914 v Ljubljani. Bil je pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, pisal pa je tudi scenarije. Po maturi se je vpisal na tehnično fakulteto, vendar pa je študij gradbeništva zaključil precej let kasneje. Pisati je začel že kot predšolski otrok. Pred 2. svetovno vojno je živel razgibano življenje v domovini, pustolovski duh pa ga je odnesel tudi v širni svet. Na potovanjih se je izkazal v različnih poklicih: bil je mornar, slikar, smučarski trener in profesionalni boksar. Na začetku 2. svetovne vojne se je pridružil OF, italijanski okupator pa ga je leta 1942 interniral v taborišče Gonars. Po letu 1943 so ga izpustili in odšel je v partizane. Po vojni je opravljal delo urednika kulturnih programov na radiu Ljubljana in takrat je zasnoval tudi svoj bogat literarni opus. Leta 1948 ga je tedanja komunistična oblast zaprla in obsodila na 18 let zapora. Obtožnica je bila zelo ostra: bremenila ga je nemorale, poskusa posilstva, poskusa umora, sovražne propragande, vohunstva in izdaje domovine. Po sedmih letih je bil izpuščen in je po vrnitvi najprej doštudiral, nato pa je vseskozi deloval kot samostojni pisatelj, nekaj časa pa je svoja dela objavljal pod psevdonimom Langus. Umrl je 14. 5. 1987 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

Vitomil Zupan je eden najbolj vsestranskih, plodovitih in odmevnih sodobnih slovenskih književnikov.

Viri in literatura

• http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=141
• http://sl.wikipedia.org/wiki/Vitomil_Zupan
• http://www.sigledal.org/geslo/Vitomil_Zupan
• http://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Lucija_Stupica
• Zupan, Vitomil. Plašček za Barbaro, Prešernova družba, 1998