Peljal te domov bom.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Peljal te domov bom. Litavski motiv[uredi]

(Srečko Kosovel, Ženski svet, let. 2, številka 4, september 1924, str. 78)


O ne plakaj več, ne toži,
deklica ti mlada;
peljal te domov bom
na jesen prihodnjo,
če na belih kamnih
pisani cvetovi,
na samotnih gmajnah
jagode rdijo !
Jagode ne rdijo
na samotnih gmajnah
in na belih skalah
ne rasto cvetovi ;
pojdi in odjezdi
v mestece tilsitsko,
zvajaj, zapeljuj tam
mlade in točajke –
samo mene pusti ! –
Prstan zarjaveli,
venec orošeni,
moja sta drugova.

Analiza[uredi]

Celotno pesem sestavlja dialoškost med lirskim subjektom in mlado deklico. Lirski subjekt to ponazori z nagovorom (apostrofo) deklice in z njenim odgovorom. V prvem delu pesmi lirski subjekt tolaži deklico, kar poudari z uporabo medmeta o, in ji obljublja, da jo bo odpeljal domov. Takoj zatem obljubo prelomi z nerealnim pogojem. Ta pogoj je podan v obliki antiteze. Domov naj bi jo peljal jeseni, ko rastejo pisani cvetovi na kamnih in rdijo jagode. Vendar to ni realno. Znotraj te antiteze se nahaja še ena antiteza „če na belih kamnih pisani cvetovi“. Na kamnih ne morejo rasti pisani cvetovi. Tega se lirski subjekt zaveda, kar se stilistično kaže z uporabo elipse, izpustitve glagola rasti v tej antitezi. V nadaljevanju pesmi deklica lirski subjekt zavrne, kar je razvidno iz zanikane oblike subjektovega pogoja. Dekle mu svetuje, naj odide v mesto in išče tolažbe v družbi in omami. Ta nasvet je izražen skozi metaforo „zvajaj, zapelji tam mlade in točajke“. Mesto je označeno kot mestece „tilsitsko“. Til je geografski pojem za pusto, kamnito, glineno ledeniško usedlino (glej Priročni slovar tujk, Ljubljana 2005). Vse se torej dogaja v kamniti, pusti pokrajini, kar je subjektova predstava o Litvi. Zavedati se moramo tudi, da je bil Kras v začetko dvajsetih let 20. stoletja, torej neposredno po končani prvi svetovni vojni, poplnoma opustošen. V njegovi bližini je namreč potekala soška fronta, posledice dolgotrajnega, intenzivnega obstreljevanja pa so bile vidne v širši okolici. Požgana so bila tako naselja kot tudi narava. O tem pričajo takratne fotografije. Torej je pusta, kamnita krajina brez jagod in cvetov metonimija za povojni Kras in hkrati metafora za stanje v človekovi duši, ki jo je vojna prav tako razrvala.

V zadnjem delu pesmi deklica lirskemu subjektu z uporabo eksklimacije (vzklika) ukaže, naj jo pusti pri miru, ker sama v sebi nosi preveč žalosti. To je izraženo skozi metafori zarjavelega prstana in orošenega venca (umrla ji je ljubljena oseba). Slednji lirski subjekt tudi poosebi, saj ju imenuje za prijatelja. Z vsemi temi figurami doseže večjo intenzivnost čustvenega doživljanja.

Pesem ni razdeljena v kitice. Vsebinski preskoki so označeni grafično, dvakrat med besedo in klicajem, enkrat med besedo in podpičjem ter s pomišljajema. Vzklik „ – samo mene pusti ! – “ je tako poudarjen kar s tremi ločili. Ob tem pomislimo na Kosovelovo kasnejše konstruktivistično obdobje. Po drugi strani pesem spomni na ljudsko pesem z uporabo ukrasnih pridevkov, ki so znani v ljudskem pesništvu (mlada deklica, beli kamni, pisani cvetovi, samotne gmajne, venec orošeni), elementoma ponavljanja in direktnega nagovora.

Oseba lirskega subjekta je osebna, ker jo občutimo kot živo človeško osebo z empiričnimi, razumskimi in čutnimi lastnostmi. Poleg tega bi lahko bil izvirni govor neposredno doživetje lirskega subjekta, kar se kaže tudi z uporabo notranje perspektive. Pesimistično razpoloženje v pesmi bi lahko bil subjektov odsev težke izkušnje. To je morda posledica še živega spomina na prvo svetovno vojno.

Viri[uredi]

  • Srečko Kosovel: Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Trst, september 1924 (stran 78).

Literatura[uredi]

  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.