Srečko Kosovel

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Življenje in delo[uredi]

Srečko Kosovel je bil slovenski pesnik, pripovednik, esejist, kritik, publicist. Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani na Krasu. Leta 1908 se je z narodno zavedno učiteljsko družino preselil v Tomaj, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Leta 1916 je začel obiskovati realko v Ljubljani. Leta 1920 je začel sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, poleg tega pa je začel izdajati tiskan dijaški list Lepa Vida. V starosti 18 let je prvič objavil neko svoje delo, odtlej pa je objavljal v različnih revijah. Istega leta je maturiral in na ljubljanski filozofski fakulteti vpisal romanistiko, slavistiko in pedagogiko ter ob tem poslušal tudi predavanja iz primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in filozofije. Okoli sebe je zbiral mlade literate in gledališčnike, leta 1925 pa je s to skupino ljudi prevzel mesečnik Mladina in postal njen sourednik. Proti koncu študija je imel vse večje težave z zdravjem. Preživljal se je z inštrukcijami in honorarji ter pripravljal zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. V osmem semestru, leta 1926, je med drugim zaradi pomanjkanja hudo zbolel in se vrnil k staršem, kjer je kmalu nato, 27. maja 1926, umrl za posledicami meningitisa. Na pogrebu so mu prijatelji v grob spustili šopek s slovenskim trakom, zato so italijanski policisti pogrebce razgnali.

Pesništvo je v njegovem življenju zavzemalo pomemben del že od zgodnjih šolskih let. Na tem področju je bil izredno aktiven, saj je neprestano snoval načrte za dramska, novelistična, esejistična in pesniška dela ter se močno zavzemal za obstoj literarnih krožkov. Tako je leta 1920 kot petošolec na realki pod vodstvom maturanta Branka Jegliča osnoval literarni krožek Kres. Pozneje je sodeloval še v literarnem krožku Preporod, nato pa je sam ustanovil nov literarni krožek Organizacija srednješolcev iz zasedenega ozemlja in izdajal tiskan dijaški list Lepa Vida. Poleg tega je kot srednješolec sodeloval pri Zvončku, Novem rodu, Treh labodih in goriški Mladika, pozneje pa pri akademskem dijaškem listu Vidov dan in pri revijah Mladika, Ljubljanski zvon, Dom in svet ter listih Gruda in Ženski svet. Svoje delo pa je osredotočil predvsem v Literarno-dramatičnem krožku Ivan Cankar, snoval literarne in kulturne načrte ter na recitacijskih večerih nastopal z načelnimi, programatično borbenimi predavanji in recitacijami. Prav ta krožek je prevzel borbeno kulturno revijo Mladina, kjer je fungiral kot sourednik in najvidneje izpovedal svoj socialni in duhovno borbeni nazor. Načrtoval pa je tudi ustanovitev revij Konstrukter, Kons, Volja.

Kot najpomembnejši slovenski ekspresionist, ki sta mu bila blizu tudi kostruktivizem in impresionizem, je pravzaprav izhajal iz slovenske moderne. Njegova dela kažejo novoromantične, simbolistične in futuristične poteze. V zgodnjem obdobju svoje ustvarjalnosti je pisal zlasti otožne pesmi, v katerih kot motivi prevladujejo zlasti vdanost v opojno lepoto stvarstva, bolečina lastne samote in skrite ljubezni oziroma strah pred praznoto sedanjosti ter otroška misel na mater. Opisuje tudi kraško naravo, v kateri je odkrival mir in ubranost. Med njegovimi impresionističnimi pesmimi je malo čistih impresij, saj se vtisi, položaji in prizori iz zunanjega sveta mešajo z miselnimi prvinami, tako da impresionizem dobiva ekspresiven značaj. Za mnoge pesmi je značilno baladno vzdušje in simbolistično slutenje. V drugem obdobju se je Kosovel seznanjal z evropsko avantgardistično literaturo. To obdobje zaznamuje boj za socialne, kulturne in duhovne vrednote, obsodba sodobnega življenja ter iz tega izvirajoče pričakovanje propada materialistične Evrope.

Kosovelova literarna zapuščina je nadvse bogata, saj se kaže kot mnogoplasten ustvarjalec, ki je kljub kratkemu življenju dosegel izreden pesniški in svetovnonazorski razvoj ter dosegel izredne kvalitete, ki odmevajo tudi v mednarodnem prostoru. Njegovo pesniško delo je plod številnih obsežnih in poglobljenih študij. Kosovelova poezija je prevedena v več jezikov.


Viri[uredi]

  • Slovenski biografski leksikon, 1–4. Ljubljana, 1925–91.
  • Kos, Virk, Kocijan: Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja, 2005.
  • ENCIKLOPEDIJA Slovenije/5: Kari–Krei. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987.
  • OSEBNOSTI: Veliki slovenski biografski leksikon: A–L. Ljubljana: Mladinska knjiga, Založba d. d., 2008.
  • Primorski slovenski biografski leksikon: Kacin–Križnar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982.
  • Slovenski biografski leksikon, Četrti zvezek: Kocen–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1932.
  • Slovenski biografski leksikin, Prva knjiga: Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932.