Pavlihova kronika

Iz Wikiverza
Pavlihova kronika  
Pavlihova kronika
Avtor Juš Kozak
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Slovenska matica
Datum izida 1964
Subjekt slovenska književnost
Žanr avtobiografski roman, študentski roman, vojni roman, generacijski roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 249, 5 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 1893896
UDK 821.163.6-31

Juš Kozak je leta 1964 izdal roman Pavlihova kronika. Pavlihova kronika je avtobiografsko delo in je zadnje avtorjevo delo pred smrtjo.

Zgodba[uredi]

Študent Javor niha med resničnostjo in domišljijo. Veliko fantazira in včasih niti sam ne ve kaj se je v resnici zgodilo in kaj je sfantaziral.

Preden je odšel na Dunaj je dni preživljal v Ljubljani, skupaj s svojim prijateljem Simonom.

Na Dunaju je na začetku pridno študiral, kasneje pa je raje s prijatelji zahajal v krčme. Pravijo mu, da je egoist in da ljubi le samega sebe. Med obiskom v Ljubljani začne romantično razmerje med z Bredo.

Javor se na Dunaju spoprijatelji z veliko tujimi študenti. Tudi s Srbi, zaradi česar ga celo zaprejo. Ko pride iz zapora, postane enoletni prostovoljec Lir 27. Hlini bolezen in pridobi izvid nesposobnosti za boj. Veliko njegovih prijateljev je ranjenih ali ubitih. Nato gre na fronto tudi Javor. V Galicijo in na Doberdob. Na začetku se mu zdijo mrliči okoli njega grozni, nato pa se nanje navadi. Živi s smrtjo. Ko postane na fronti hujše, vsak dan v dnevnik napiše, da je še živ.

Ponovno se prijavi na zdravniški pregled, kjer mu zdravnik postavi diagnozo: neurastenia gravis. Pošiljajo ga iz bolnišnice v bolnišnico, dokler nekega dne ne vidi, kako se ustreli sosed. Ko pove, da je videl mrliča, ga pošljejo k zdravniku, ki pravi, da ima privide in da fantazira. Prisodijo mu osemdesetodstotno invalidnost in izrečejo domnevo dedne obremenjenosti, zaradi česar ga izločijo iz vojske.

Javor vse skupaj posluša z nekakšnim notranjim nasmehom, saj ima občutek, kot da stopa iz groba v novo življenje. Preživel je vojno.

Kritika in literarna zgodovina[uredi]

  • "Treba je priznati, da je Juš Kozak v najplodnejši dobi svojega javnega delovanja v veliki meri znal povezovati osebne spomine z vsemi tistimi družbenimi značilnostmi, ki so ustvarjale sliko njegove dobe. Kot pisatelj in publicist z izrednim posluhom za miselne in idejnopolitične probleme svoje generacijeje v svojih poglavitnih delih težil za tem, da razgrne pred bralcem kompleksno panoramo svojega časa in okolja, zavračajoč pri tem vse tisto, kar je preživeto, okorelo in primitivno, in trdno verujoč v končni cilj svojega pisateljskega prizadevanja — v svobodno, poplemeniteno in prosvetljeno človeško osebnost." (Jože Šifrer) dLib

Literatura[uredi]