Od branja k pisanju

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Od branja k pisanju  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Od branja k pisanju ali Če ne bomo pisali, smo odpisani
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr predavanje za posvet Bralnega društva sept. 2017
Vrsta medija Kako citirati: Miran Hladnik. Od branja k pisanju. Predobjava predavanja za posvet Bralnega društva. Wikiverza 2017.
Klasifikacija
Pisanje je prestižnejša oblika uporabe jezika kot branje, zato je vzgoja pisca višji civilizacijski cilj kot vzgoja bralca. Pisanje se širi na področje zasebne komunikacije (e-pošta, SMS), javno pisanje pa se dogaja na spletu (blogi, forumi, Wikipedija, Wikivir, Wikiverza), je vedno bolj soavtorsko in kombinirano s sliko, videom (Wikimedia Commons) in zemljevidi (Geopedija).

Branje in pisanje[uredi]

Koncept pismenosti predpostavlja dvoje spretnosti: sposobnost ustreznega razumevanja sporočil (branje) in sposobnost tvorjenja smiselnih sporočil (pisanje). Izraz bralna pismenost se nanaša na spretnost branja in zveni nekoliko nerodno. Človek ali bere ali pa piše, zato je izraz bralna pismenost nekakšen oksimoron. Zdi se, kot da se je branju izraz pismenost pritaknil samo zato, da bi prispeval k njegovemu ugledu, saj bi namesto sintagme bralna pismenost lahko uporabili preprostejšo in manj problematično zvezo sposobnost branja.

Izraz pismenost asociira bolj na sposobnost pisanja kot na sposobnost branja. Kot da bi bila sposobnost pisanja pomembnejša od sposobnosti branja. Saj tudi je: pisanje je zares pomembnejše od branja in vzgoja kompetentnega pisca je stremljivejši civilizacijski cilj kot vzgoja kompetentnega bralca. Pisanje je pač kreativnejša dejavnost kot branje. Veščina pisanja je nadgradnja veščine branja, ni pa ta nadgradnja nujna niti ne velja v obratno smer. Piscu se porodijo ideje za pisanje na podlagi vednosti, ki si jo je pridobil z branjem. Nekompetentnega pisca hitro ustavimo z napotkom, naj se o temi raje najprej dobro pouči, naj jo preštudira, tj. prebere.

Občutek prednosti pisanja pred branjem je novejšega datuma. Kultura, ki ji pripadamo, je doslej dajala prednost branju. Donna Alvermann[1] se sklicuje na knjigo Deborah Brandt s pomenljivim naslovom The rise of writing: Redefining mass literacy[2] in ji pritrjuje, da pisanje šele v zadnjem času postaja prestižnejša oblika uporabe jezika kot branje. V obdobju množičnega opismenjevanja sta cerkev in šola kot pomembna faktorja pri socializaciji državljana dajala prednost branju. Pisanje je nedavno postalo vsakdanja osvobajajoča dejavnost slehernika, ne le izbrane elite. Ljudje porabijo za pisanje vedno več dnevnega časa. Branja se slehernik posledično loteva bolj površno, energije namreč preusmerja od konzuma znanja v njegovo produkcijo. Branje je praviloma intimna dejavnost, pisanje pa je v večji meri javno. Pisec se socialno bolj izpostavlja od bralca, pisanje zahteva več civilnega poguma, sicer pa so socialne implikacije spremenjenih razmerij med branjem in pisanjem v glavnem neraziskane in se jih moramo opismenjevalci, raziskovalci pismenosti, učitelji, načrtovalci šolskih kurikulov in vseživljenjskega učenja, knjižničarji in drugi prosvetni delavci šele ozavesti. Danes se pisanje dogaja čedalje manj zato, da bi napisano drugi brali, ampak se dogaja zaradi pisanja samega, iz želje po izražanju. Pisci tudi ne pišejo več vsak zase, ampak skupaj z drugimi in se drug od drugega učijo.

Prosvetni delavci imamo s preferiranjem pisanja in umikanjem branja težave, saj vsak dan sproti ugotavljamo, kako zelo zaradi tega trpi adekvatno razumevanje sporočil, da se mladina ne zna več izražati, da je izgubila občutek za naravno rabo jezika in za kontekste, ki so jezikovno formirali generacijo učiteljev. Starejši bi samoumevno zapisali, da je nekdo padel v partizanih, mladi govorci pa bodo namesto tega zapisali, da je umrl v vojni. Kadar mi rečemo ranjenec, bodo oni rekli pacient (tako se film English patient v prevodu kalkirano glasi Angleški pacient namesto Angleški ranjenec). Ker se je čas branja zaradi konkurence drugih dejavnosti (gledanja televizije, poslušanja glasbe, računalniškega igranja, pisanja, fotografiranja, snemanja) skrčil, so bralci ob bralne izkušnje. To povzroča težave pri rabi besed, predložnih zvez, sosledju itd.

Dogajajo se še druge hude reči, ki pa jih ne moremo pripisati samo manku branja. Bralcem se spodmikajo zgodovinski konteksti in moralna dimenzija sporočil. V prvem letniku slovenistike dobim npr. v roke povzetek romana, ki govori o NOB, iz katerega ni mogoče razbrati, katere so bile vojskujoče se strani niti kdo so bili »good guys« in kdo »bad guys«, zgodbeno poročilo spominja na razporeditev akterjev v računalniški igri. Zadrege pri razumevanju »starejše literature« je treba pripisati spremembi kulturne paradigme: literatura danes ni več ultimativni moralni in socialni regulator, ampak le ena od oblik zabave oz. ena od oblik ideološke manipulacije.

Prosvetna zaskrbljenost nad »nepismenostjo« mladine ima tudi svojo hrbtno stran. Zaskrbljeni učitelji se premalo zavedamo svoje lastne komunikacijske nekompetentnosti: ne znamo poiskati informacij na internetu, ne znamo jih hitro selekcionirati in ne znajdemo se najbolje na forumih in v blogih. Jezikovno mojstrstvo učiteljev je zaprto v geto tiskanih medijev, na zaslon pa ne najde poti. Računalniška spretnost pisateljev, šolnikov in akademikov, ki bi morali utirati poti v novo pismenost, se komaj razlikuje od tiste, ki jo obvladajo skladiščnik, šofer, obrtnik ali prodajalec.

Šola bi morala dajati prednost vzgoji kreatorjev sporočil namesto vzgoji optimalnega razumevanja sporočil. Pisanja sicer ni brez branja, vendar naj branje ne bo samo sebi namen, ampak v službi pisanja, cilj branja naj bo pisanje. Pišoči imamo močno izkušnjo, kako akt pisanja pomaga oblikovati smiselno sporočilo. Pisanje torej ni samo prenos nečesa, kar naj bi tičalo v piščevi glavi, na zaslon ali na papir, ampak se tisto nekaj pri pisanju šele prav oblikuje. Aktivnejša vloga v komunikaciji pač zahteva od udeleženca več, kdor se zna izražati, je za stopnjo bolj pismen od tistega, ki napisano samo prav razume. Še natančneje: tudi pomanjkljiva sposobnost pisnega izražanja je ustreznejša od gole sposobnosti razumevanja sporočil.[3]

Koncept pismenosti se je skozi zgodovino spreminjal. Najprej je odlikoval tiste posvečene posameznike, ki so za razliko od večine – ta se je sporazumevala ustno – znali oblikovati in razlagati napisane reči, sprva pač religiozne tekste, t. i. pismouke.[4] Z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine.

Pisanje danes[uredi]

Danes se ljudje izražajo pisno: večina tipka sporočila v mobije, več kot polovica populacije jih tipka tudi v računalnik,[5] komunikacija prek mobijev in računalnikov je torej del splošne pismenosti. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave ali občevalnike, kot bi jim rekel Boris Grabnar. Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes, ampak z raznimi oblikami izrazne ustvarjalnosti. Kreativna dejavnost blogarjev, wikipedistov in drugih udeležencev »distribuirane kooperativne omrežne produkcije znanja« (s tem terminom sociologi opisujejo specifiko novodobne pisne dejavnosti)[6] postaja merilo in standard splošne pismenosti. V poglavju Pismenost v Novi pisariji sem pred leti trditev zapisal še v pogojniku oz. vprašalni obliki, ker sem pismenost razumel preozko v spregi z objavljanjem.[7] Danes objavljenost ni več standardna ali večinska lastnost napisanih besedil, »pisanje za druge« se namreč umika »pisanju zase«, pisanje pridobiva status zasebnega opravila.[8]

»Za druge« še vedno piše manjšina: Cobiss registrira npr. 16.000–18.000 publicistov, kar je manj kot en odstotek populacije, ko prištejemo še wikipediste, blogarje, tvitarje in druge, ki dajejo svoje znanje v obliki slik, videa, programske kode, komentarjev, vpisov na zemljevide ipd. v javni dostop, delež javno delujočih piscev v populaciji komaj preseže 4 %. Humanistom, ki stavimo na kreativne sposobnosti posameznika, bi moralo biti zelo mar, da je delež pisno dejavne populacije, tiste manjšinske, ki objavlja, in tiste večinske, ki piše zase in za svoj krog »prijateljev«, čim večja.

Nekoč enotni koncept pismenosti se diferencira. Svojčas se je nanašal le na izražanje v enem ali več jezikih (govorno ali tekstovno), torej na poznavanje abecede, gramatike in ortografije, danes pa poleg manipulacije z besedili vključuje še druge znakovne sisteme: izražanje s fotografijo in videom, matematično izražanja (formule), statistične tabele in grafikone, glasbeno izražanje (poznavanje not), prometno signalizacijo, geografsko izražanje (zemljevide, topografska znamenja v legendah, sledenje), obvladanje menijskih ikon (na računalnikovem ali telefonskem zaslonu, avtomobilski armaturi, na mikrovalovki, štedilniku, navigacijski napravi, kolesarskem števcu, višinomeru …) in programske kode.

Pismenost se seli z medija na medij. V 18. stoletju so bila to pisma, 19. stoletje so kulturno določali časopisi, 20. stoletje knjige in nato po vrsti radio, televizija in računalnik. Današnjo kulturo zaznamuje splet in k današnji pismenosti spada obvladovanje informacij na spletu (njihovo iskanje, selekcija in razumevanje) ter od začetka Spleta 2.0 ob prelomu tisočletja tudi udeležba pri tvorjenju informacij. Od prav vsakogar te vrste pismenosti najbrž ni mogoče pričakovati, gotovo pa jo smemo zahtevati vsaj od tistih državljanov, ki so z univerzitetno izobrazbo sprejeli nalogo in poslanstvo kulturnega usmerjanja in servisiranja skupnosti. Gre za bloganje, tvitanje, komentiranje spletnih objav, postavljanje fotografij in videa na splet.[9]

Javnost pisanja[uredi]

Tudi če jih objavljajo samo za zaključeno družbo prijateljev na Facebooku, zahtevajo te dejavnosti določeno znanje in spretnost, znajdljivost v spletnem okolju, kar smemo opremiti z izrazom (spletna) pismenost. Naštete komunikacijske možnosti so do neke mere[10] alternativa in konkurenca komunikaciji, ki poteka na nacionalnem nivoju (zlasti šoli in televiziji; radio in časopisje sta že bolj decentralizirana in ne pokrivata celotne populacije) in krčijo prostor »vseslovenskega« ter tako diferencirajo in pestrijo družbo. Narodotvorno vlogo ohranja tisti del komunikacije (bolje: tista sporočila), ki zadeva celotni nacionalni prostor: vreme, športni in politični dogodki, kulturni in verski prazniki.

Nekoč enotni koncept pismenosti se je diferenciral tudi v soglasju s pestrostjo življenjskih izbir, ki definira družbo blaginje. Človek ločuje med splošno življenjskim in profesionalnim, med zasebnim in javnim, med obveznim in prostovoljnim itd. Profesionalno je nadalje razslojeno na množico strok oz. strokovnih specializacij in tudi splošno življenjsko ni enovito, ampak zajema raznolike segmente s svojskimi oblikami izražanja: drugače se izražamo oz. smo pismeni v družinskem krogu, v ljubezenskih relacijah, v športnih in rekreativnih krogih, drugače kot odgovorni občani ali državljani. Diferenciacija ne pomeni zgolj specializacije in ločevanja. Odpira možnosti kombinacij in povezovanja življenjskih izbir ter briše ostre ločnice med načini komunikacije.

Pismenost v zasebni sferi podpirajo in dokumentirajo družabna omrežja, na prvem mestu Facebook, e-pošta, kratka telefonska sporočila (esemesi) in vedno bolj tudi multimedijski sporočilni sistem (MMS-ji) na telefonu. Facebook in e-pošta sta brez očitne ločnice zastopana tudi v sferi javne in strokovne komunikacije, kjer so udeležencem na voljo še drugi mediji: blog, tvit, forum,[11] podatkovne zbirke[12] in zemljevidi za javno poseganje, wikiji itd.

Splet 2.0 je prinesel povezovanje med splošno (neprofesionalno) pismenostjo in strokovno pismenostjo tako, da je odprl profesionalne informacije laičnemu dopolnjevanju. Informacije so se namreč v strokah z digitalizacijo namnožile do te mere, da jih omejeno število profesionalcev ne obvladuje več,[13] zato kličejo po sodelovanju zainteresiranih laikov, ekspertov iz drugih strok, študentov, upokojencev in brezposelnih. Stroke so se začele zavedati, da je sklicevanje na brezprizivne strokovne avtoritete (»naj stroka pove svoje«) neprepričljivo, da ne smejo ignorirati javnosti, ki v funkciji davkoplačevalca lahko ogrozi njihovo eksistenco, temveč se morajo odzivati na kritični javni premislek, da skratka niso samozadostne.[14]

Pisanje na slovenistiki[uredi]

Kako opismenjujemo za suvereno obvladovanje sodobnega komunikacijskega okolja (v glavnem spletnega okolja) študente na slovenistiki? Opismenjevanju je v prvem letniku namenjen predmet Uvod v študij slovenske književnosti s spletnim učbenikom Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu.[15] V njem so poglavja o e-pošti, forumski komunikaciji, socialnih omrežjih, učbeniškem pisanju, blogih in podobnem, glavnina informacij pa je namenjena wikijem in pisni udeležbi na njih.[16]

Gre za konglomerat interaktivnih spletišč pod streho neprofitne fundacije Wikimedia: Wikipedijo, Wikivir, Wikiverzo, Wikiknjige, Wikislovar, Zbirko (Commons).[17] Na wikije smo se skoncentrirali zato, ker so, zlasti Wikipedija, metafora današnje javne pismenosti, civilizacijsko prelomni medij in indikator preživitvenega potenciala jezika. Jezikom, ki jih ni na Wikipediji, se slabo piše, nacijam, ki ne izrabljajo tega edinstvenega prostora, manjka življenjskih energij in so kulturno mrtve.[18] Wikipedija ni zgolj ena od spletnih enciklopedij, ni le najobsežnejši in najbolj obiskan vir informacij na spletu, ampak je prej kot to prostor za aktivno udeležbo slehernega zainteresiranega posameznika pri produkciji informacij. Leta 2015 je wikiskupnost prejela prestižno Erazmovo nagrado (Praemium Erasmianum)[19] za kritičen odnos do pisane besede, virov in širjenja znanja, ki se ne dogaja od zgoraj dol, od avtoritete k množici, temveč je rezultat odprtega sodelovanja posameznikov v množici.

Wikimedijina spletišča zajemajo Wikimedia-logo.png
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis
leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikipedia-logo-sl.png
Wikivir (za stara besedila v javni lasti) Wikisource-logo-sl.svg
Wikiknjige (za knjige in priročnike) Wikibooks-logo-sl.svg
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja) Sl-wikiversity-org.png
Zbirko (za slikovno gradivo) Commons-logo-en.svg
Wikislovar Wiktionary-logo-en.svg

Wikiverza[uredi]

Vstopna točka v wikije je za študente Wikiverza.[20] Tu oblikujemo za vsak predmet seminarski urnik s seznamom tem, študenti odprejo svoje osebne strani (svojo listnico, dosje, mapo, portfelj, profil), kamor zapisujejo vse mogoče: izkušnje s predmetom, poročajo o študijskem berilu in ga komentirajo, izpisujejo in razlagajo nove besede in termine, delajo domače naloge in seminarske spise, sprejemajo pripombe demonstratorja in učitelja in se privajajo dogovorom o formatu in etiki strokovne komunikacije. Na seminarskem urniku se vpišejo k izbrani temi in napravijo povezave na druga Wikimedijina spletišča.

Wikivir[uredi]

Na Wikivir nalagamo leposlovje v javni lasti. Stare tekste vzamemo iz digitalnih repozitorijev (največ z domačega dLiba (Digitalne knjižnice Slovenije), slovenska besedila pa so tudi v digitalnih knjižnicah HathiTrust, Google Books, Internet Archive itd.). Zadnja leta se lotevamo časopisov, npr. posameznega letnika dnevnika Slovenski narod. Študent se besedilo nauči najti, ga izrezati iz časopisa in ga prenesti na Wikivir ter tam popraviti napake, ki jih je pri prepoznavanju zagrešil stroj. Nauči se osnov redakcije, opreme besedila z metapodatki (avtor, naslov, lokacija, povezava na vir, datum objave, licenca, stopnja popravljenosti) in z njegovo kategorizacijo (uvrsti ga v avtorjev opus, določi mu vrsto ali žanr, umesti v leto ipd.). Besedilo je ves čas javno dostopno in vanj lahko posega kdor koli, tudi ljudje od zunaj. Zakaj nam ne zadošča to, kar najdemo v digitalnih knjižnicah? Ker so nekatere enote zaradi problematične predloge polne napak in težko berljive in tudi zato, ker digitalne knjižnice vsebujejo samo podatke o posameznih številkah časopisov in zbornikov, mi pa hočemo zajeti in popisati vsako leposlovno besedilo v njih zase.

Po številu uporabnikov je Wikivir, slovenska različica spletišča Wikisource,[21] na šestem mestu med 85 jeziki. Trenutno vsebuje 8400 del 800 avtorjev, domala celotno slovensko leposlovno klasiko v prostem dostopu, v načrtu in v delu pa je postavitev kompletne slovenske literarne dediščine. Wikivir je torej slovenska digitalna leposlovna infrastruktura.

Wikipedija[uredi]

Nekateri študenti se v prvem letniku spoznajo še z Wikipedijo. Vanjo postavljajo gesla o slovenskih romanih. Naložijo sliko naslovnice, oblikujejo uvodni stavek, izpolnijo polja za okvirček z bibliografskimi podatki, povzamejo dogajanje, poiščejo in navedejo kritike knjige v dnevnem časopisju in literarnozgodovinske obravnave, citirajo iz njih, dopišejo ponatise, prevode in morebitne ekranizacije, vnesejo povezave na realne kraje, osebe in dogodke v romanu ter članek kategorizirajo.

V drugem letniku so pri predmetu Strokovno pisanje na vrsti zahtevnejša gesla za Wikipedijo: biografski članki o pisateljih, literarnih zgodovinarjih in drugih znamenitih ljudeh, slovenskih in neslovenskih, članki o dogodkih, inštitucijah in strokovnih pojmih. Ker se k predmetu vpisujejo tudi bibliotekarji, anglisti, psihologi in drugi, na seznam za enciklopedično obravnavo vključimo tudi teme iz njihovih strok. Tuji študenti na izmenjavi v Wikipedije v svojih jezikih vnašajo slovenistična gesla.

Wikipedijo pozna blizu 300 jezikov. To so jeziki z večjo možnostjo preživetja, slovenščina je z več kot 155.000 gesli v prvi šestini med jeziki sveta. Študentje v okviru mojih seminarjev vsako leto dodajo okrog 100 člankov, širi se tudi pisanje gesel za izpolnitev študijskih obveznosti na drugih smereh in na drugih fakultetah. Seminarska preverba in popravljanje člankov, posegi drugih wikipedistov in administratorjev v gesla ter diskusije ob dilemah so visoka šola strokovnega pisanja. Ker je Wikipedija stroga pri uveljavljanju dogovorov in je vstop vanjo lahko stresen (ob neupoštevanju pravil admini lahko trmastega pisca blokirajo), začetniki postavijo članke najprej v varnem zavetju Wikiverze in jih šele po vnosu popravkov prekopirajo na Wikipedijo.

V navado nam je prišlo, da v historiatu strani ves čas preverjamo, ali se je kdo vtaknil v naše delo in kakšne popravke je prispeval. Ker teme večinoma niso politično občutljive ali kako drugače vznemirljive za javnost, zlonamernih posegov vanje ni. Morebitne dileme razrešujemo na pogovorni strani članka. Tuji posegi sprožijo premisleke o wikipedijskih standardih in dogovorih, utrjujejo izkušnjo, da je sodelovanje na Wikipediji dobronamerno in v glavnem strokovno kompetentno, in krepijo našo načelno zaupljivost do kooperativnega pisanja.

Zbirka[uredi]

V Wikimedijino Zbirko (Commons) postavljamo večpredstavnostno gradivo (slike, zvok, video, prosojnice) za uporabo na vseh drugih sestrskih spletiščih: fotografije osebnosti, ki so jih sami slikali, naslovnic knjig, ki so jih prebrali, krajev, ki so jih popisali. Nismo se še opogumili, da bi Zbirko uporabili za alternativni repozitorij študentskih zaključnih izdelkov (ti so v formatu pdf), ki jih zaradi okorelih pravilnikov in inertnosti ali celo glasnega odpora nekaterih oddelkov domače fakultete ne moremo postaviti v repozitorij domače univerze. Nekateri kolegi se zavzemajo za pravico učiteljev do veta na objavo diplom, če presodijo, da izdelki niso dovolj kvalitetni, namesto da bi takih izdelkov ne sprejeli in ne ocenili, dokler niso izpolnili minimalnih zahtev. Kazalo polnih besedil diplomskih nalog smo zasilno postavili na Wikiverzo, besedila pa naložili na oddelčni strežnik.

Vstop v wikije študente ozavešča, da šolsko delo ni samo za dosego ocene, ampak da je vpeto v življenje stroke in da dejavno in enakopravno prispeva k stroki. Uči, kako se lahko šola odpre življenju in javnosti in kako nujno je za kvaliteto javnega življenja sodelovanje. Oblikovanje dogovorov, njihovo spoštovanje in tudi pogum za njihovo spreminjanje, ko napoči potreba, prispeva k spoznanju, da pravila našega ravnanja v svetu niso dana enkrat za vselej, temveč so izpostavljena stalnemu soodgovornemu preverjanju in spreminjanju.

Wikiji niso nikakršen akademski Facebook. V vsaki generaciji nagovorijo približno desetino študentov, da se mimo študijskih obveznosti prostovoljno angažirajo pri projektu postavljanja leposlovne klasike na Wikivir, ki ga financira Ministrstvo za kulturo, še manjši odstotek študentov se vpiše med vztrajnejše wikipediste. Pisanje za wikije torej kljub velikemu civilizacijskemu potencialu ostaja manjšinska dejavnost. Humanisti si moramo prizadevati za odpravo strahov, ki omejujejo njihovo rabo: strahu pred skupinskim avtorstvom, odpora do izgube avre individualnega avtorstva in negotovosti, ki jo prinaša ukinitev inštitucije intelektualnega lastništva.

Skromna izraba wikijev v vsakdanji pisni praksi Slovencev ustreza problematičnemu slovenskemu razmerju do nove civilizacijske paradigme, ki poudarja sodelovanje namesto tekmovanja, prispevanje namesto jemanja in pisanje namesto branja. Slovenci vstopajo v ta svetli novi svet s figo v žepu. Tolaži nas lahko, da do mentalnih sprememb v družbi prihaja hitro: skupinsko, sodelovalno množenje znanja na način Wikimedijinih spletišč lahko že jutri postane nekaj vsakdanje samoumevnega.

Geopedija[uredi]

Kar so wikiji za besedila in slike, je Geopedija za geografske informacije. Geopedija je slovenska različica javnih interaktivnih zemljevidov, kakršni so npr. Googlovi Zemljevidi ali Googlova Zemlja. Trenutno pokriva samo ozemlje Slovenije in v bolj oddaljenem merilu tudi nekaj zamejstva ter prijavljenemu uporabniku omogoča vnašanje podatkovnih zbirk, t. i. slojev, bodisi za zasebne namene bodisi za javni ogled ali javno dopolnjevanje. Na zemljevidu lahko vklopimo že obstoječe sloje: hišne številke, register krajevnih imen, sloj markiranih planinski poti in koč, bolnic, lekarn, šol, gostiln … Sam sem na Geopediji zastavil sloj svojih kolesarskih izletov (trenutno 136 vrisanih krožnih tur), sloj partizanskih spomenikov (trenutno 1200 zapisov), dogajališč zgodovinskega romana (1519 lokacij), 105 literarnih spomenikov, 30 literarnih poti, 123 rojstnih krajev zgodovinskih romanopiscev. Literarnega značaja je še sloj 637 rojstnih krajev slovenskih literatov, ki ga je vzpostavila Mojca Slunečko.

Moje kolesarske ture so zasebnega značaja, čeprav so javno dostopne, drugi sloji pa so nastali v okviru strokovnih projektov ali pa so z udeležbo drugih popisovalcev prerasli iz izhodiščne zasebne sfere v javno. To se je zgodilo s Partizanskimi spomeniki. Vpisovati sva jih začela z ženo v pomoč pri zbiranju gradiva za neki doktorat. Doktorat je bil uspešno ubranjen, midva pa sva z delom nadaljevala in pritegnila še prijatelje, da so z vpisi osmislili svoje nedeljske izlete po Sloveniji. Čez dve leti se je pridružila skupina študentov zgodovine v seminarju Boža Repeta in nazadnje Zveza borcev s področnimi organizacijami in okrog 50 popisovalci. Dogajališča slovenskega zgodovinskega romana so popisovali študentje za raziskovalni projekt Prostori slovenske literarne kulture; vir jim je bila spletna podatkovna, postavljena leta 1999 na strežnik FF; danes je na drugi, prijaznejši lokaciji.

Večina naših zbirk na Geopediji je zaupljivo odprta za sodelovanje slehernika, samo prijaviti se mora v spletišče in prebrati navodila. Uporabnik na zemljevid vrisuje točke ali sledi ali jih uvaža tja z navigacijske naprave ali s telefona, nalaga fotografije in z besedilom zapolnjuje predvidena polja v zapisu. Če v zapisih drugih popisovalcev najde napake ali pomanjkljivosti, s popravki poseže vanje. Interaktivna uporaba Geopedije daje uporabniku status geografsko pismenega posameznika. Glede na povečani pomen prostorske predstavnosti v naši kulturi smemo tvegati trditev, da obvladanje Geopedije in podobnih spletišč spada med temeljne oblike pismenosti.

Prispevek zaključujem z resno zavzetim pozivom domači prosvetni srenji (učiteljem, knjižničarjem in kulturnikom sploh), da se zavemo velikih sprememb na področju opismenjevanja in drugih oblik kultiviranja. Če bi hoteli biti radikalni, bi predlagali, naj se ozaveščenost dokaže s preimenovanjem Bralnega društva v Pisalno društvo ali kaj podobnega. Ker pa so radikalne poteze rade kontraproduktivne in ker sprememba imena ne pomeni nujno tudi spremembe pomena,[22] ozaveščenosti ne bomo preverjali. Raje samo ponovimo spoznanje o novi vlogi branja v naši kulturi: vzgoja občutljivega bralca se je umaknila vzgoji kompetentnega pisca, konzum informacij se je umaknil njihovi produkciji, avra vzvišenega avtorstva se je razblinila ob kulturnem profitu, ki ga prinaša kooperativno skupinsko avtorstvo. Svoje pedagoško in civilizacijsko poslanstvo bomo izpolnili, če bomo spodbujali k refleksivnemu, kritičnemu, odgovornemu, natančnemu in poglobljenemu pisanju.[23]

Opombe[uredi]

  1. Move Over Reading: Writing Matters [Pisanje šteje]. Journal of Adolescent & Adult Literacy 60/5 (2017).
  2. [Vzpon pisanja.] University of Cambridge Press, 2015.
  3. Tako tudi Clive Thompson, Why even the worst bloggers are making us smarter: How successful networks nurture good ideas [Zakaj nas celo najslabši blogarji napravijo pametnejše], Wired 17. sept. 2013, in Ken Robinson, ki pravi, da je kreativnost pomembnejša od opismenjevanja in da šole, ki jim gre za opismenjevanje, ubijajo kreativnost (Shools kill creativity, TED: Ideas worth spreading [video], 2006).
  4. V slovenščini ima izraz pismouk ('razlagalec svetih spisov', 'učenjak') več negativnega prizvoka kot ustrezni angl. scribe ali nem. Schriftgelehrte.
  5. Projekt Raba interneta v Sloveniji navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov tega medija.
  6. Angl. distributed cooperative, networked knowledge production – distribuiran 'razpršen', kooperativen 'v sodelovanju'; sodelavci so iz različnih krajev sveta, povezuje jih splet.
  7. Od prvega mojega razmišljanja na to temo je minilo 10 let (Miran Hladnik, Biti pismen danes, Didakta sept.–okt. (št. 108–109) 2007, 9–11).
  8. Od tod manjša pravopisna skrbnost spletnega pisanja.
  9. Rekreativci snemajo svojo dejavnost s kamero na čeladi, turisti se sprehajajo z mobijem na palici za selfije.
  10. Do neke mere zato, ker novi mediji ne izrivajo in nadomeščajo starih po principu ali-ali, ampak prispevajo k večjemu deležu komuniciranja v skupnosti.
  11. Svoje forume imajo strastni bralci (npr. Knjižni molji na MedOverNet), turni smučarji, alpinisti, planinci, kozjerejci, pasjeljubci, svingerji, bikerji …
  12. Za popisovanje knjig npr. podatkovna zbirka Dobreknjige.si.
  13. Kvalificirani eksperti imajo preveč drugih nalog, niso elektronsko pismeni ali pa se pisanju za splet izogibajo, ker jim ne prinaša znanstvenih točk.
  14. Pojma samozadostnosti in slonokoščenega stolpa sta izgubila svoj izvirni pozitivni pomen in dobila status slabšalnih izrazov.
  15. Na splet sem Novo pisarijo začel postavljati 2. nov. 2012, prvo izdajo sem Cobissu prijavil 8. maja 2014, zelo razširjena druga izdaja pa je 23. julija 2016 izšla tudi v tiskani obliki.
  16. Gl. tudi Miran Hladnik in Jernej Polajnar, Wikiji v izobraževanju, Andragoška spoznanja 22/4 (2016), 73–83; tudi na Wikiverzi.
  17. Wikipedija je edino od deseterice najbolj obiskanih spletišč na svetu, ki se ne financira z oglasi.
  18. András Kornai, Language Death in the Digital Age, Meta-Forum 2012, Videolectures.net.
  19. Wikipedia 2015, Stichting Praemium Erasmianum.
  20. Slovenska Wikiverza je ena od komaj 16 samostojnih jezikovnih različic sistema Wikiversity.
  21. Za razliko od večine drugih jezikov so pri nas imena Wikimedijinih spletišč poslovenjena.
  22. Tudi računalnika nismo prekrstili v pisalnik ali občevalnik, potem ko je prenehal biti naprava za računanje.
  23. Pojem natančno oz. poglobljeno pisanje (close writing) še ni enciklopedično utrjen, prim. Paula Bourque, Close Writing: Developing Purposeful Writers in Grades 2-6, Stenhouse Publishers, 2016; Modeled writing (Dayton Public Schools) in Jonathan Russel Clark, The Art of Close Writing, The Millions 5. avg. 2014.