Ob 150-letnici Finžgarjevega rojstva
V prispevkih za medije vedno pozabim izpostaviti kako pomembno reč, zato tule obnavljam, kar sem hotel povedati. Za izhodišče sem vzel tisto, kar sem zapisal leta 2012 ob 50. obletnici pisateljeve smrti, začeti pa se mi je tokrat zdelo nujno s Finžgarjevo izjavo o domobrancih:
| “ | Kolaboracija je velik madež. Rajši so sprejeli orožje in denar od okupatorja za boj zoper brate Slovence, to je za slovenski narod najbridkejši madež. | ” |
Citat je potreben zato, ker se danes pozablja na to, da je bil na strani OF in NOB tudi del duhovščine, celo iz ljubljanske škofije, ki je najbolj odločno šla v kolaboracijo z okupatorjem. RKC bi želela njihov prispevek k osvoboditvi zamolčati: nedavno je odstranila spominsko ploščo duhovnikom žrtvam fašizma na Brezjah, bojkotirala je otvoritev plošče partizanskemu duhovniku Lojzetu Jožetu Žabkarju, simpatizira raje z duhovniki kolaboranti, ki so padli pod partizanskimi streli. Duhovniki sodelavci Osvobodilne fronte so bili po vojni organizirani v Cirilmetodijsko društvo, tudi Finžgar je bil njegov član, poleg drugih znanih osebnosti, npr. pisateljev Franca Ksaverja Meška, Joža Vovka in Stanka Cajnkarja ter frančiškana patra Angelika Tominca. Društvo si je prizadevalo za sožitje RKC z državo, ne pa za konflikt z njo. Cerkev se s trditvijo, da je bilo Cirilmetodijsko društvo le izpostava jugoslovanske varnostne službe, izrecno postavlja proti narodnoosvobodilnemu boju in s tem proti idealu svobode, ki je bila Finžgarjeva vrhovna vrednota. Potihem se tako odpoveduje človeški in pisateljski dediščini enega najboljših slovenskih katoliških pisateljev. Ob 150-letnici pisateljevega rojstva želim povedati, da je táko obnašanje nespravno, nekrščansko in nacionalno razdiralno.
Finžgarjeva besedila prežema socialna občutljivost, ki pa mu ni preprečevala, da v socialnih presojah ne bi bil realistično odkritosrčen. Nazorsko je spadal med krščanske socialiste, simpatiziral je z Edvardom Kocbekom in se zato razšel z revijo Dom in svet, ki je zašla v klerikalno smer, ni pa bil (za razliko od gorečnega Ivana Preglja) politično strasten.
Finžgarjevo zavzemanje za osebno in nacionalno svobodo se je razločno izrazilo v romanu Pod svobodnim soncem (1906), v znamenju Prešernovih verzov Manj strašna noč je v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi, in napovedovalo njegovo sodelovanje z OF v NOB. Klerikalni duhovniški tovariš ga je med vojno ovadil Italijanom, češ da je komunist, zato je bil določen za talca, pozneje pa za internacijo v koncentracijsko taborišče Dachau; domobranski general Leon Rupnik se je le stežka vdal prigovarjanju Finžgarjevih prijateljev, naj ostarelega pisatelja vendar ne pošilja v gotovo smrt.
150. obletnica Finžgarjevega rojstva je priložnost, da se ob njegovih literarnih delih spomnimo tudi njegove človeške širine, socialne občutljivosti, strpnosti, povezovalnosti, predanosti svobodi in slovenstvu. Vsega tega nam namreč danes zelo manjka.
- Miran Hladnik novinarki Veroniki Gnezda z Vala 202 20. 1. 2021.