Občansko raziskovanje na pohodu
| Občansko raziskovanje na pohodu | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Občansko raziskovanje na pohodu |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Prispevek za blog SAZU |
| Klasifikacija | |
Geslo Citizen science pozna 40 jezikov od skupaj nekaj več kot 300 jezikov na Wikipediji, pojem se je na Wikipediji v angleščini pojavil leta 2005. Leta 2020 sem ga uvrstil na seznam seminarskih tem za predmet Strokovno pisanje na ljubljanski slovenistiki, dve leti pozneje pa sem ga moral s seznama črtati, ker je oktobra 2022 temo prevzel in pod naslovom Skupnostna znanost že obdelal nepotrpežljivi wikipedist. Pripravil ga je na osnovi angleškega wikipedijskega članka, v njegovo glavo pa je dodal sinonimne ali sorodne izraze, ki se uporabljajo v slovenščini: občanska znanost, množična znanost, državljanska znanost, participativna (udeleženska) znanost, ljudska znanost. Slovensko geslo boleha na neizvirnosti, saj ne navaja nobenega domačega vira in nobenih domačih projektov. Ker je Wikipedija sama lep primer občanske znanosti, ki nagovarja slehernika k udeležbi, bom geslo skupnostna znanost kar sam lokaliziral z zgledi tovrstnih slovenskih raziskav in z navedbo slovenskih razmislekov o pojavu. Prav mogoče je, da bo v času branja tegale prispevka klik na skupnostna znanost pripeljal že na svežo »poslovenjeno« varianto članka.
Kaj je treba dodati, da informacije ne ostanejo suženjsko odvisne od hegemonske angleščine? Najprej je treba povedati, da obstaja nov portal Mreža občanske znanosti v Sloveniji, ki ga vzdržuje Centralna tehniška knjižnica (kontaktne osebe tam so Til Mlakar, Uroš Kunaver in Mitja V. Iskrić), ki v tem trenutku našteva 56 slovenskih projektov te vrste. Portal je del nastajajoče evropske mreže občanske znanosti eu-citizen.science.
Zavest o tem, da gre za novo obliko znanstvenega prizadevanja, je pri nas teoretično utemeljil in spodbujal Zdravko Mlinar, brez sklicev nanj v slovenskem geslu ne bo šlo. Ena zadnjih večjih objav na to temo je monografija v dveh debelih, skupaj okrog 1000 strani obsegajočih zvezkih v njegovem souredništvu – Izzivi občanskega raziskovanja (2022). Ker je knjiga, pri kateri je sodelovalo več kot sto piscev (kar je okrog 2–3 % žirovske populacije, ki šteje skupaj 5000 duš), zrasla ob primerih občanskega raziskovanja na Žirovskem, smo jo 20. decembra 2022 predstavili v Žireh. Sam sem jo v nagovoru, ki sem ga imel ob tej priložnosti, trenutku primerno označil z metaforo žirovska biblija, izrazom, ki je želel sporočiti, da so v njej zbrane vse aktualne lokalne ustvarjalne energije.
Potreba, da se znanstveno raziskovanje tesneje poveže z ljudmi, se je začela rojevati pred desetletji zunaj našega prostora. Leta 1995 me je na študijskem bivanju v Ameriki presenetila in mi do danes ostala v spominu zahteva, naj znanstveniki ne raziskujejo zgolj iz radovednosti, kar je bilo izhodišče humboldtovske univerze, ampak da so zadolženi tudi predmetu svojemu raziskovanja. Šlo je seveda za apel znotraj humanističnih in družboslovnih disciplin, naj raziskave koristijo ljudem, ki so predmet raziskovanja: umirajočim jezikom, ogroženim skupnostim, lokalnim kulturam. Od tod je izhajala zahteva, da jezikoslovne študije niso objavljene v dominantni angleščini (ali bolje: ne samo v angleščini), ampak tudi v eksotičnem jeziku, ki ga obravnavajo. Tu korenini pričakovanje, da naravni govorci niso samo predmet preučevanja, ampak da postanejo sodelavci raziskav in soavtorji objav.
Taka pričakovanja so se mi zdela demokratična in zato simpatična, vendar so bila tudi zelo drugačna od domače akademske scene, na kateri je znanost samozadostno kraljevala in se je na glasove iz javnosti običajno odzivala vzvišeno in z zavračanjem, češ da morajo nestrokovnjaki v znanosti držati jezik za zobmi oz. naj najprej doštudirajo in doktorirajo, potem se šele lahko priglasijo k besedi. V javnem življenju je bil vse dileme razrešujoči sklep, da bomo najprej in predvsem »prisluhnili stroki«.
Dandanašnji se znanost javnosti ne more več tako enostavno otresti. Potruditi se mora, da jo prepriča, kako so njene raziskave smiselne in koristne, sicer ji grozi, da ji bo ljudstvo v vlogi davkoplačevalcev in volivcev odreklo državne subvencije. V ta namen raziskovalne inštitucije zaposlujejo ljudi, ki jih zadolžijo za promocijo raziskovalnih rezultatov, za komunikacijo z javnostjo, skratka piarovce, ki naj poskrbijo za dober glas raziskovalcev in raziskovalnih inštitucij.
Znanstveniki so bili od nekdaj v očeh ljudi sumljivi in nevarni čudaki (pomislimo samo na doktorja Fausta, ki je dušo prodal hudiču in rodil množico podobnih literarnih in filmskih kreatur), neredko so sami potrjevali tak sloves (iz zadnjega časa je film o fiziku Oppenheimerju, izumitelju atomske bombe, ki je uničila Hirošimo in Nagasaki). Znanstvenike je pred nezaupanjem javnosti reševala njihova deklarativna predanost tešenju radovednosti o urejenosti tega sveta iz gole radovednosti in zaveza, da svojih spoznanj ne bodo zlorabili v škodo človeštva. S tako prisego so svojčas podeljevali doktorske diplome na Univerzi v Ljubljani in drugje in jih najbrž še danes. Dokler je raziskovanje potekalo na univerzah in inštitutih, financiranih s strani države, je to jamstvo nekako zadoščalo. Odkar pa znanstveno raziskovanje financira »gospodarstvo«, to je k profitu usmerjena podjetja (kadar gre za velike mednarodne tvorbe, govorimo o korporacijah in multinacionalkah), takega jamstva ni več in stopnja zaupanja v dobre namere raziskovalcev se je zmanjšala. Podjetjem gre pač v prvi vrsti za zaslužek, ne pa za dobrobit človeštva oz. družbeno blaginjo.
Znanstveno piarovstvo pravzaprav ne spada v občansko znanost, bolj gre za enega od mehanizmov manipulacije, za spretnost prepričevanja publike, brez udeležbe publike. Korak naprej v smer občanske znanosti je izkoriščanje množic pri oblikovanju podatkovnih zbirk za raziskave. Kot uporabniki Googla in Gmaila smo na ta način vsi udeleženi v raziskavah, vendar še vedno ne kot njihov akter, ampak le kot predmet oziroma posrednik informacij, npr. z nenehnim samodejnim sporočanjem svojih koordinat. Kot pravo občansko znanost razumem samo tisto raziskovanje, pri katerem smo sleherniki udeleženi zavestno, bodisi kot oblikovalci podatkovne zbirke bodisi kot analitiki in interpreti. Pomenljivo je, v kakšni vlogi se pojavimo pri objavah, ali nas upoštevajo kot soavtorje ali navajajo samo kot vir. O pravi občanski znanosti tudi ni dvoma, kadar se raziskave spočnejo v sami javnosti in so strokovnjaki povabljeni k sodelovanju naknadno, ali pa potekajo celo brez njihove udeležbe.
Stroke in njihove inštitucije so različno odprte javnosti. Na inštitutu za jezikoslovje pri ZRC SAZU imajo zaposleno piarovko, ki javnost ne le obvešča o raziskovalnih novitetah, ampak jo anketira, vabi npr. k izboru besede leta, na spletnih straneh odpira možnost zastavljanja vprašanj, kjer slovaropisci in etimologi sproti odgovarjajo nanje ipd. Domnevam, da je pri naravoslovnih projektih možnosti za sodelovaje malega človeka od zunaj manj: lahko sodeluje bolj kot zbiratelj empiričnih podatkov v smislu množičenja (npr. za kovidsko statistiko), medtem ko je v humanističnih disciplinah lahko njegov delež tudi večji.
Programsko se zbliževanje znanosti/raziskovanja na eni strani in državljanov (občanov, ljudstva, skupnosti, srenje, uporabnikov, malega človeka, naroda, publike ali kakor že to imenujemo) na drugi strani dogaja tam nekje od leta 1989, ko je bilo prvič poimenovano in se je utrdilo v zavesti kot koncept. V angleščini je raba sintagme citizen science v vzponu od leta 1995, zlasti pa od 2010 dalje. Starejši bomo rekli, da gre za mlad koncept. Wikipedijsko geslo v angleščini se je od zgolj nekaj vrstic leta 2005 do danes razraščalo in po 1400 redakcijah obsega sedem avtorskih pol (kar je dolžina petih znanstvenih člankov ali kratke knjige). In se še kar dopolnjuje.
Slovenska ustreznica skupnostna znanost obsega tretjino avtorske pole in je torej 20-krat krajše. Za termin skupnostna znanost se je pisec gesla, ki je po izobrazbi medicinec, najbrž odločil zato, ker se ni razgledal po slovenski rabi alternativnih terminov in ker ni poznal prizadevanja Zdravka Mlinarja za ustalitev termina občanska znanost. Tudi sam najraje uporabljam izraz skupnostna znanost, sicer pa odločitev za zgolj en izraz za tako kompleksen pojav ni niti nuja niti prednost, saj je tudi v angleščini cel kup sinonimov zanj. Marija Stanonik uporablja npr. izraz laična znanost in potem našteva še sedem imen, poleg že naštetih še ljubiteljska (amaterska), prostovoljska, nepoklicna, javna znanost. Poimenovanje sámo ne pove nič bistvenega o reči, ki jo poimenuje, to je vedela že Shakespearova Julija, ki pravi:
Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.
Kakor koli že pojav imenujemo, vedno nam pomeni nekaj podobnega, to je 'znanje, ki ga ustvarja slehernik'. Znanje, ki ga ustvarja slehernik, je lep ideal, ampak roko na srce, čisto vsakdo se vendarle ne more iti znanosti oz. raziskovanja. Za to so potrebne nekatere predispozicije, to so sposobnost (pamet), izobrazba in interes. Ko prefiltriramo populacijo po teh treh kriterijih, se znajdemo pred obvladljivo majhnim številom potencialnih sodelavcev. Kdor se je kaj poglabljal v Wikipedijo, ve, da tudi Wikipedija prisega na kreativnega in pogosto celo anonimnega slehernika, ve pa tudi, da v realnosti vso goro enciklopedičnih podatkov gradi in vzdržuje ne prav številna četa zavzetih zanesenjakov. Imamo povprečne in nepovprečne slehernike. Wikipedijo pišejo nepovprečni sleherniki (med ljudstvom se jim reče tudi čudaki, ker vse delajo zastonj), povprečni slehernik pa raje uživa vsakdanje življenje, ki ga sestavljajo topel dom, lepo negovan vrt, dobra hrana, razmnoževanje, rekreacija, druženje in trden spanec.
Koliko je takih nepovprečnih (kulturno ustvarjalnih) ljudi v Žireh? Če vzamemo za merilo avtorstvo v Žirovskem zborniku, je kot raziskovalec in avtor vpisan vsak petdeseti do vsak stoti prebivalec Žirovskega. Nič ne moremo reči, ali je to malo ali veliko, dokler ne vzamemo v roko Cobissovih podatkov za ljudi, ki objavljajo na Slovenskem. Za 2021 sistem pozna 25.660 avtorjev monografij, 6280 prevajalcev, 12.230 ilustratorjev, 1190 glasbenikov in 645 režiserjev, skupaj 46.000 ustvarjajočih duš, kar je 2,3 % prebivalcev Slovenije, torej podobno, kot velja za Žirovsko. Številke so res samo za grobo predstavo, morali bi jih povečati za dejavnosti, ki jih Cobiss še ni utegnil vključiti: računalniške programerje, amaterske pisce, glasbenike, slikarje, rezbarje, umetne obrtnike in obrtnice, fotografe, grafitarje … Kakor bi že premetavali številke, kaj dosti več kot nekaj odstotkov populacije »kulturno kreativnih« v najširšem pomenu besede (raziskovalcev, umetnikov, izvajalcev …) ne bi zajele. In to je v mednarodnem smislu primerljiva in »normalna« številka, ki je doslej zagotavljala kulturno preživetje populacije. Zelo podoben delež sem dobil tudi, ko sem od hiše do hiše prečesal ustvarjalno sceno v svoji krajevni skupnosti, na številčno obvladljivejši Dobravi pri Kropi.
O občanskem raziskovanju razmišljam in o njem pišem ter sodelujem pri njem, ker se mi zdi zelo pomembno, ker bistveno prispeva h kulturni blaginji oziroma k dejavnemu ugodju v kulturi. O obojem namreč lahko zares govorimo šele takrat, kadar nismo le v vlogi pasivnih bralcev, gledalcev, občudovalcev, porabnikov kulturnega blaga, ki nam ga pripravijo profesionalci, ampak kadar smo sami njegovi tvorci: zbiratelji, urejevalci, raziskovalci, promotorji in publicisti. Sem in tja naletimo na tihe pomisleke, da v to smer vendarle ni dobro preveč hiteti, češ, s čim se bomo pa potem ukvarjali, če v občanskih projektih prehitro postorimo vse, kar se postoriti da. Strah je odveč, saj izkušnja govori, da intenzivnejše ko je raziskovanje, več novih raziskovalnih možnosti odpira. Kot zavzet wikipedist naj opozorim, da je na wikipedijskih seznamih osebnosti po občinah tudi do več kot polovica takih brez enciklopedičnega članka, druga biografska gesla pa je treba dopolniti ali ažurirati in marsikatero še dodati na seznam. Še več je enciklopedične ledine pri krajevnih geslih, saj so izčrpno popisani le posamezni kraji, manjkajo tudi njihove fotografije. Vsakdo se lahko loti dopolnjevanja, pod svojim imenom ali anonimno, samo navodila mora prej prebrati. Mogoče bo zaradi povečane občanskoraziskovalne dejavnosti kakšna živa meja pred hišo obrezana poredkeje in trava pred hišo pokošena bolj na dolgi rok, ampak rože najrazličnejših imen in vonjav bodo znale to ceniti, najbolj pa bo to okrepilo lokalno kulturno samozavest in prispevalo k prepoznavnosti ter h kulturni blaginji.
Sam sem udeležen pri dveh občanskoraziskovalnih projektih: Slovensko leposlovje na Wikiviru (Slovene fiction on Wikisource) in Partizanski spomeniki na Geopediji (Slovene partisan monuments on Geopedia). Oba sem zasnoval, še preden je taka vrsta udeležbe v znanosti dobila ime občanska znanost: na Wikiviru teče projekt od leta 2007, na Geopediji pa od leta 2013. Prvi pritegne vsako leto novo generacijo slovenistov in drugih študentov (skupno število gre v stotine) in prispeva letno za okrog dva milijona besed urejenih leposlovnih besedil v javni lasti, na klik dosegljivih na spletu, pri drugem pa je doslej sodelovalo okrog sto popisovalcev (od študentov do upokojencev), medtem ko trdo jedro projektne skupine tvori kak ducat prostovoljcev.
Obe raziskovalni izkušnji sta dragoceni in sta udeležencem prinesli obilo koristi: delo na terenu ima rekreativno vrednost, udeležba študentov s smiselnimi seminarskimi nalogami ima pedagoško težo, pri upokojencih, ki jim raziskovanje osmišlja starost, lahko govorimo o psihosocialni koristi, nezanemarljiv je kulturnozgodovinski efekt projektov (ozaveščajo o nacionalni preteklosti), v primeru partizanskih spomenikov pa je treba dodati še civilnodružbeni učinek (nagovarjajo namreč za antifašistično držo). Dandanašnji nobeno raziskovanje ni mogoče brez uporabe IKT, občanskoraziskovalni projekti z usposabljanjem za delo v interaktivnem spletnem okolju zato prispevajo tudi k civilizacijski pismenosti. Dovolj razlogov za povabilo k sodelovanju!
- Nazaj na Objave: Miran Hladnik