Ljudska univerza
Ljudske univerze delujejo kot lokalno izobraževalno, svetovalno in informacijsko središče. Njihovo število se je vseskozi spreminjalo, ves čas pa delujejo v svojem lokalnem okolju, ki ga posamezna ljudska univerza najbolje pozna in znotraj katerega ima vzpostavljena partnerska omrežja. V začetku so delovale predvsem kot kulturno-prosvetna društva, nato kot eden od stebrov gradnje socialistične družbe, danes pa so sodobna središča, ki zlasti ranljivim zagotavljajo možnost za osebni in karierni razvoj. Združene so v Zvezi ljudskih univerz Slovenije (21 članic v letu 2019[1]).
Zgodovinski razvoj[2][uredi]
Za začetek ljudskih univerz se šteje ustanovitev Zveze delavskih in ljudskih univerz leta 1959. Vendar udejanjanje ideje neformalnega učenja in izobraževanja odraslih v slovenskem prostoru sega že v čas sredine 19. stoletja. Večina ljudskih univerz je bila uradno ustanovljena 1959, a se je njihovo delovanje začelo že pred tem. Različne tečaje, delavnice, seminarje so organizirala posvetna in kulturna društva, ki so bila zelo razširjena in delovala že pred 1. svetovno vojno.
Skozi zgodovino so se spreminjala poimenovanja od ljudskih vseučilišč, ljudskih visokih šol, delavskih univerz in ljudskih univerz. Izraz ljudska univerza se je prvič pojavil po 1. svetovni vojni.
Med obema vojnama je delovanje ljudskih univerz in njim podobnih ustanov zamrlo in se ponovno zagnalo po 2. svetovni vojni, ko so se orientirale predvsem na masovne oblike izobraževanja (splošno izobraževanje, družbeno politične akcije). Za Slovence je bil pomen ljudskih univerz tudi v spodbujanju narodne identitete prebivalstva v odnosu do drugih narodov takratne skupne države. V njih so delovali takratni znani strokovnjaki, doktorji znanosti, profesorji, njihovo delovanje pa je bilo raznoliko, prilagajalo se je različnim potrebam posameznega kraja delovanja. Pred 2. svetovno vojno je na Slovenskem delovalo 7 institucij , ki so se ukvarjale z izobraževanjem odraslih, obstajala je tudi želja po povezovanju, a do realizacije še ni prišlo. Leta 1935 je bila sicer ustanovljena Zveza ljudskih univerz Jugoslavije, v katero so bile vključene ljubljanska, mariborska in celjska ljudska univerza.
Po 2. svetovni vojni je bila prva ponovno ustanovljena ljudska univerza v Ljubljani leta 1947. V tem času so ljudske univerze omogočale tudi formalno šolanje tistim, ki jim ga je preprečila vojna. Njihovo število je ponovno narastlo, saj je oblast takrat nanje gledala kot na podaljšano roko, preko katere lahko uresničuje svoje cilje. Ker so bile ljudske univerze finančno in politično odvisne od vladajočih, so se bile primorane temu prilagoditi.
Od Zveze delavskih in ljudskih univerz do Zveze ljudskih univerz Slovenije[2][uredi]
Po vojni se je ponovno obudila želja po povezovanju, ki je pripeljala do ustanovitve Zveze delavskih in ljudskih univerz, decembra 1959. Takrat se je vanjo vključilo 48 delavski univerz, 14 ljudskih univerz in en zavod za izobraževanje odraslih. Do leta 1964 so se vse ljudske univerze preimenovale v delavske univerze in tudi zveza se je preimenovala v Zvezo delavskih univerz. S povezovanjem univerz se je začelo spodbujati bolj sistematično izobraževanje, priprava daljših in celovitejših programov. Programska ponudba je bila izredno raznolika:
- jezikovne šole
- formalno izobraževanje
- specialni programi za zaposlene v gospodarstvu
- zakonsko obvezna usposabljanja (varnost pri delu, civilna zaščita ipd.)
- informiranje o razmerah v Jugoslaviji in svetu
- spolna, družinska vzgoja (šola za starše…)
- ogled filmov...
Do leta 1991 je imela država precejšen vpliv na programe in posledično tudi na število udeležencev, v ospredju je bilo družbenopolitično področje delovanja delavskih univerz. Med udeleženci so prevladovali moški, upokojencev, za razliko od danes, med slušatelji ni bilo. Prva kriza je delavske univerze prizadela v 80. letih 20. stoletja, ko jim je nov zakon odvzel organizacijo srednješolskega izobraževanja in jih opredelil predvsem kot nosilke družbenopolitičnega izobraževanja. Nekatere delavske univerze so se dovolj hitro prilagodile in obstale, vseeno pa se je njihovo število močno zmanjšalo.
Po letu 1990 je spremembe prinesla ustanovitev Andragoškega centra Slovenije, ki je postal osrednja razvojna institucije na področju izobraževanja odraslih in pojav zasebnih izobraževalnih organizacij. Potekal je proces ponovnega preimenovanja delavskih univerz v ljudske univerze. Decembra 1991 pa je bila z novim Aktom o ustanovitvi ustanovljena Zveza ljudskih univerz Slovenije.
Spremenili so se tudi programi, porast se je zgodil na področju formalnega izobraževanja. Ljudske univerze so izvajale tako javno veljavne programe kot programe neformalnega izobraževanja, osnovno šolo za odrasle, razvijale so nove modele in oblike neformalnega učenja (študijski krožki, centri vseživljenjskega učenja) in izvajale podporne dejavnosti. Spremenila se je ciljna skupina ljudskih univerz, to niso več bili le delavci, ampak tudi upokojenci, brezposelni, priseljenci ipd.
Ljudske univerze danes[uredi]
Danes se ljudske univerze torej usmerjajo v širšo skupino uporabnikov kot v svojih začetkih. Razvoj stroke ne sloni več le na njih, ampak predvsem na Andragoškem centru Slovenije, Centru RS za poklicno izobraževanje, Republiškem izpitnem centru in Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete. V letu 2018 je bil sprejet nov Zakon o izobraževanju odraslih[4], ki ljudskim univerzam daje status edinih javnih organizacij za izobraževanje odraslih. Ustanovi jih lahko občina ali več občin skupaj (lahko tudi država), izvajajo pa:
- programe osnovne šole za odrasle
- javnoveljavne izobraževalne programe za odrasle, po katerih se ne pridobi javnoveljavna izobrazba
- neformalne izobraževalne programe za odrasle
- svetovalno dejavnost v izobraževanju odraslih.
Raznolikost uporabnikov od ljudskih univerz zahteva še večjo prilagodljivost, stalen strokovni razvoj zaposlenih, prilagajanje in sodelovanje z okoljem. V ljudskih univerzah odraslim tudi svetujejo, jih motivirajo, spodbujajo na njihovi izobraževalni poti in ustvarjajo najrazličnejše inovativne prakse na svojem področju (npr.: Projektno učenje mlajših odraslih, Samostojno učenje – moja izbira, Celostna podpora posamezniku pri izobraževanju, Program Čudežne roke, Izobraževanje odraslih v zaporih, Socialne aktivacija, Študijski krožki,…).[2]
Viri[uredi]
- Govekar Okoliš, M. (2008). Razvoj in pomen ljudskih visokih šol na Slovenskem v letih 1918 -1941. Andragoška spoznanja, 14(1-2), str. 14-25. Dostopno tudi na: https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/article/view/859/678
- Krajnc, A., Mrmak, I. in Muršak, J. (1975/1976). Institucionalne oblike vzgoje in izobraževanja odraslih in tendence njihovega razvoja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, PZE za pedagogiko.
- Soustvarjamo družbo znanja: zbornik ob 60-letnici Zveze ljudskih univerz Slovenije. (2019). Ljubljana: Zveza ljudskih univerz Slovenije. Dostopen tudi na: https://www.yumpu.com/xx/document/read/62939708/zlus-finalna-verzija-zbornik-2019
- Zakon o izobraževanju odraslih /ZOI-1/ (2018) Uradni list RS, št. 6 (2. 2. 2018). Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2018-01-0222?sop=2018-01-0222