Lepa Vida

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Lepa Vida je slovenski mit, ki je nastal v ljudski pesmi. O času nastanka ljudske pesmi o lepi Vidi obstaja več teorij. Nekaj raziskovalcev meni, da je nastala med 9. in 11. stoletjem, saj so takrat Mavri iz Španije, Sicilije in severne Afrike napadali jadranska obalna mesta. Obstaja več tipov tega motiva, ki so se razvijali od 9. pa do konca 14. stoletja. Lepa Vida je konstanten literarni motiv slovenske književnosti, od Prešernove predelave aktualen vse do sodobnosti. Ta mit dojemamo kot dogodek, ki se je zgodil, čeprav se v resnici ni. V sebi skriva motiv hrepenenja, kar je značilno za slovenski narod.

Ljudska balada[uredi]

V ljudskem izročilu so ohranjene tri oblike balade. Najverjetneje je pesem nastala po podobnih resničnih dogodkih, saj je ljudski pevec pripovedoval samo o tistem, kar je sam doživel.

Različica s tragičnim koncem[uredi]

V pesmih tega tipa tujec lepo Vido zvabi na ladjo. Ko ona spozna, da se je ujela v past in da ni možnosti rešitve, se ugrabitelju upre, skoči v vodo in utone. Ta tip ima predhodnice v sredozemskih deželah, slovenska se od nje loči po vabi – v sredozemski različici za vabo uporabi dragoceno blago, v slovenski pa zdravilo za bolnega sina. V to skupino spada različica, ki jo je 1898 v Ihanu na Gorenjskem zapisal Anton Breznik. V tej pesmi Vida izrazi znamenje krščanske vere - pred skokom v morje se pokriža.

Zvabitev Lepe Vide na ladjo in njeno žalovanje v tujem svetu[uredi]

V tem tipu pesmi je Lepa Vida mlada, revna, pridna, od dela in neprespanih noči zgarana mati, ki živi z bolnim otrokom in starim možem. Ugrabitelj jo zmami z obljubami o lepšem življenju pri španski kraljici in jo tja tudi odpelje. Čeprav se že na ladji zave svoje zmote, se vda v usodo in postane dojilja na španskem dvoru, kljub vsemu pa nenehno hrepeni po domu, otroku in možu. Vida ne umre, a o njeni nadaljnji usodi ne izvemo ničesar novega, zato je sklep elegičen. To je dolenjski tip z elegičnim koncem in je ohranjen v treh rokopisnih oblikah: Od Vide (neznanec), Pesem od lepe Vide (Prešernova prepesnitev), Lepa Vida (Prešernov prepis).

Prelepa Vida pelnice prala,
pri kraju morja na sinji skali.
K nji se je pripeljal črni zamorc.
Tako je rekel črni zamorc:
»Kaj je tebi, lepa Vida,
ki nisi več tako lepa
kakor prve lete?«
»Kako čem bit lepa
kakor prve leta?
Doma imam staroga moža
ino bolno dete.
Stari pokašljuje,
dete prejokuje.«
Tako je rekel črni zamorc:
»Le z mano, z mano, te lepa Vida!«
Tako je rekla lepa Vida:
»Komu bom zapustila stariga moža
ino bolno dete?«
Tako je rekel črn zamorc:
»Le z mano, z mano, lepa Vida
U špansko deželo!
Pote je poslala španksa kraljica.
Ne boš druzga delala,
Kakor bele postle postilala
Ino boš dojila
Španskiga krajiča.«
U barko je stopila,
od kraja odtegnila.
Začela jokati lepa Vida:
»Komu sem pustila stariga moža
ino bolno dete.«
Un jo je perpelal u špansko deželo,
španski kraljici.
Zjutrej je zgodej vstala,
je pri oknu stala.
Gori pride rumeno sonce.
Tako je rekla lepa Vida:
»Kaj te vprašam, ti rumeno sonce.
Kaj moje bolno detice dela?« 
Sonce pravi: »Kaj bo delalo?
Svečo so mu zdaj držali.
Tvoj ubogi mož se po morju vozi
ino tebe iše, ti lepa Vida
ino se po tebi milo joka.« 
Takrat še bolj jokala,
bele roke si lomila.
Zvečer je pri oknu stala.
Pa gori pride svitla luna.
»Kaj te prašam, ti svitla luna.
Kaj moje bolno detice dela?« 
Luna pravi: »Kaj bo delalo?
Zdaj so ga pokopali.
Tvoj stari oča se po morju vozi,
on se po tebi premilu joka.« 
Še bolj je jokala se lepa Vida.
k nji pride španska kraljica.
»Kaj ti je, prelepa Vida,
de se tako milo jokaš?« 
»Kaj b se ne jokala,
ker sem pri oknu stala,
zlata kupca pomivala,
pada mi je čez okno
u morje globoko.« 
Tako je rekla španska kraljica:
»Nič ne maraj, ti lepa Vida,
jest bom spet tebi novo kupila
ino pri mojemu kralju
te bom izgovorila.
Le lepo doji mojga kraljiča.«

(SLP V, 73.)

Zvabitev Lepe Vide na ladjo, njeno bivanje pri zamorcu in vrnitev po sina[uredi]

V tej različici zamorec Lepo Vido na ladjo zvabi s pretvezo, da ima zdravilo za njenega sina, ona odide z njim in na tujem postane njegova priležnica oziroma gospodinja. V tujini hrepeni samo po svojem otroku, medtem ko ji za moža ni mar. Na čudežen način (s pomočjo sonca ali po vztrajnem rotenju zamorca) gre domov po svojega sina, a se vrne na svoj novi dom. Pesmi tega tipa so označene kot gorenjski tip različic s srečnim koncem. Takšni sta Mlada Vida, Poznikova različica iz Krope na Gorenjskem (1868) in Sprelepa Vida, Maroltova različica iz Hraš pri Lescah (1923).

Umetniška obdelava motiva o Lepi Vidi v slovenski književnosti[uredi]

Z umetniške obdelavami je Lepa Vida postala mit. Tragična zgodba o življenjski usodi Lepe Vide v različnih obdelavah dobiva različne poudarke. Razlog za to je v njeni zgradbi; balada sodi med epske pesmi in zato se lahko iz doživetja, v katerem je nastala, prenaša na podobna ali povsem drugačna doživetja.

Umetniške obdelave Lepe Vide v slovenski literarni zgodovini:

France Prešeren[uredi]

Prešernova Od lepe Vide je prepesnitev stare balade, ki je bila prvič objavljena leta 1832 v Krajnski čbelici, v Poezije pa Prešeren te pesmi ni uvrsti. Prepesnitev izhaja iz dolenjske različice z elegičnim koncem, saj Vida svoje dejanje obžaluje in v tujini objokuje za sinom, možem in domom. Njen pogovor s soncem, od katerega izve, da je njen sin umrl, je še ostanek ljudske balade, a je oblikovan v smislu romantične estetike, kjer človek naravi zaupa svoja čustva. Konec pesmi z Vidinim kesanjem zaščiti moralno vrednost pesmi, saj poglavitni krivec postane zamorec. Lepa Vida kljub pobegu v očeh bralcev ostaja preprosta in neizkušena žena, ki postane žrtev svoje mladostne nespameti in hudobije drugih. Njeno hrepenenje je zlorabljeno, njena krivda pa je tragična. Sprva je Prešernova balada vsebovala moto, ki ga je kasneje prečrtal. Le-ta je namreč prinesel osebno interpretacijo doživljanja Lepe Vide. (Padla ponoči slanca je bela,/ mlado zelenje, rožce je vzela./ V zemlji globoki, moje veselje;/ gori pri Bogi moje so želje.)

Josip Jurčič[uredi]

Jurčičev roman Lepa Vida je izšel leta 1877, Lepa Vida pa je mlado, razvajeno dekle, ki se poroči z bogatim vdovcem zato, da je doma ne bi imeli več za otroka. Zakon je ne zadovolji, zaplete se v razmerje z ljubimcem in z njim pobegne od moža in sina. Razočarana se vrne domov in ko mož izve resnico, ubije ljubimca, zato ga obtožijo umora. Vida ne prenese krivde in zblazni. Za svojo zgodbo je Jurčič dobil navdih v kroparski različici, vendar je iz ljudske pesmi vzel le motiv, kraj, čas in značaj oseb pa je oblikoval sam. Roman je postavljen v okolico Devina v 18. stoletju. V zasnovi romana čutimo vpliv francoske pisateljice George Sand, saj so osrednje teme njenih romanov samoodpovedovanje, materinstvo in nesebično samožrtvovanje.

Josip Vošnjak[uredi]

Vošnjakova drama Lepa Vida je izšla leta 1893,v njej pa se kažejo vplivi evropske dramatike. Kaže pa se tudi strukturni vpliv Jurčičeve povesti – predvsem v osebah in njihovih razmerjih, npr. podobnost v ljubezenskem trikotniku, vlogo župnika iz Jurčičevega romana prevzame moževa mati Urša. notranja problematika pa je bolj kompleksna. Vido starši poročijo z bogatim vdovcem Kogojem, ona se tej poroki sprva upira, ko pa jo prvi izbranec Alberto ignorira, se vda v usodo, se poroči s Kogojem in dobi otroka. Ko se Alberto ponovno ogreje zanjo, Vida zapusti moža in otroka ter verjame, da se bo vrnila po sina. Slaba vest se v njej prebudi, ko sliši staro ljudsko pesem o Lepi Vidi. Ko spozna, da jo Alberto samo izkorišča, ga ubije in se vrne k možu, tu pa izve, da je umrl tudi njen sin, zato Vida zblazni. Mnogi odlomki v drami so realistični, konec pa spominja na poznoromantično dramo.

Ivan Cankar[uredi]

Drama Lepa Vida (1912), ki jo je Cankar poimenoval dramska pesnitev, se nanaša na Prešernovo priredbo. Ima poteze simbolizma in nove romantike, odpira pa nove pomenske razlage in interpretacije, saj je v ospredju neizpolnjeno hrepenenje. Lepa Vida zapusti zapitega moža in odide k bogatemu kmetu, kar izvemo iz pogovora med dvema študentoma, ki živita v cukrarni. Lepa Vida zanju predstavlja hrepenenje, včasih pa se celo zdi, da je Lepa Vida le privid oziroma spomin na sanje. Cankar je z Lepo Vido oblikoval lik, ki za brezdomce tik pred smrtjo pooseblja objekt hrepenenja. Konec izgubi negativen naboj – Vidin odhod od doma je simbol za človekovo navezanost na zemeljsko in minljivo, kaže pa tudi hrepenenje po večnem in neminljivem.

Še pred tem pa je zapisal črtico z istoimenskim naslovom. Lepa Vida se tu poroči z moškim, ki ga ne ljubi, nekdanja ljubezen do neznanca z vlaka pa ostane neuresničena. Tu so vidne vzporednice z ljudsko pesmijo, kjer naj bi se Vida in zamorec poznala že prej.

Lepa vida v novejši slovenski poeziji[uredi]

Med slovenskimi pesniki po Prešernu se je z motivom Lepe Vide prvi ukvarjal Cvetko Golar – Lepa Vida se v pesmi pogovarja z mrtvim sinom. Alojz Gradnik je poudaril skušnjavo tujine in sanj, a tam Vida doživi razočaranje. Bogomir Magajna je pesem napisal v času, ko je bilo slovensko Primorje pod italijansko oblastjo izpostavljeno asimilacijskim pritiskom – zato obsoja Vido, ki se je zaradi skušnjave potujčila. France Pibernik je napisal pesem Lepa Vida, ki se začne, ko se Vida vrne – med njeno odsotnostjo sta umrla mož in sin, ona pa prosi milosti. Med drugimi so motiv Lepe Vide uporabili še: O. Župančič, I. Gruden, O. Berkopec, V. Beličič, M. Jarc, A. Znidarčič, E. Kocbek, M. Ogen, E. Miklavčič, F. Fischer, B. Pertot, S. Rijavec, A. Rozman Roza, in drugi. Na motiv Lepe Vide je Janko Moder napisal libreto.

Boris Pahor[uredi]

Pahor je motiv Lepe Vide uporabil v dveh delih: v črtici Vrnitev Lepe Vide! Scherzo in romanu Mesto v zalivu. V obeh delih razrije osebno izkušnjo Slovencev v Italiji med drugo svetovno vojno. V črtici je poudarjeno fašistično nasilje nad slovenskim jezikom in dijaki, ki so ga uporabljali. Jadranka kot mlada pisateljica pod fašizmom ni smela ustvarjati v slovenskem jeziku, zato je odšla. Zapustila je »otroka« in »starega moža«, kar je rabljeno metaforično. Otroka predstavlja slovenski mladi rod, starega moža pa Jadrankin stari domači rod. Ko je bila njena domovina spet svobodna, se je vrnila, njene vrnitve pa so bili veseli vsi prijatelji. Njena vrnitev simbolizira obujeno dostojanstvo, ki ga je Primorcem vzel fašizem. V romanu Mesto v zalivu motiv Lepe Vide ni osrednji. Osrednja zgodba govori o nemškem iskanju italijanskih vojakov, glavna oseba pa je Rudi Leban, ki se zavzema za kulturno in jezikovno identiteto slovenskih ljudi. Vpletena pa je tudi zgodba Lepe Vide – Vida je mlado dekle, ki ji Rudi pove zgodbo o Lepi Vidi. Ona razume odhod Lepe Vide in podoživlja njeno hrepenenje po sreči in boljšem življenju. Na otroka in moža ne misli, saj zagovarja pravico do neodvisnosti. V nasprotju z ljudsko Lepo Vido Pahorjeva ostaja doma, je pa v mislih vse bolj naklonjena tujemu. Pahor sam pravi, da je motiv Lepe Vide uporabil simbolno, da bi prikazal skušnjavo malega naroda, ki pride v stik z ugledom velikega naroda. Tu se kaže njegova osebna izkušnja s fašističnim nasiljem nad primorskimi Slovenci.

Časovnica vseh Lepih Vid[uredi]

Romani[uredi]


Dramatika[uredi]

Poezija[uredi]

Kratka proza[uredi]

Aleksandrinke in Lepa Vida[uredi]

Zaradi revščine v Evropi konec 19. in v začetku 20. stoletja so Slovenke iz Vipavske doline najprej odhajale služit v Trst. Po odprtju Sueškega prekopa (1896) so se njihovi delodajalci začeli seliti v Egipt za boljšim zaslužkom z njimi pa so odhajale tudi Slovenke, ki se jih je zato prijelo ime aleksandrinke. Služile so kot dojilje, doma pa puščale majhne otroke in družine. Ko so se vrnile domov, jih otroci niso več prepoznali. Aleksandrinke so marsikatero domačijo rešile propada. Prav v njihovih resničnih zgodbah se kaže motiv Lepe Vide, čeprav so se dogajale pol stoletja kasneje, kot je npr. nastala Prešernova Lepa Vida. Marjana Tomšiča so zgodbe »Lepih Vid«, njihovih zapuščenih otrok in mož tako pretresle, da je o njih pisal v svojem romanu Grenko morje. Merica, Ana in Vanda so vsaka s svojim motivom odšle v Egipt za dojilje. Samo Merica se vrne domov, zgodbi ostalih dveh pa se končata drugače: Ana zapusti svojega zapitega moža in zlobno taščo ter se poroči s francoskim ladjedelcem, Vanda pa s prevaro konča v haremu. Zanj so to ženske, ki so se zavestno in zelo pogumno odločile za drugačno življenje

Viri in literatura[uredi]

  • Irena Avsenik Nabergoj: Hrepenenje in skušnjava v svetu literature: Motiv Lepe Vide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010. (COBISS)
  • Marjetka Golež Kaučič et al.: Slovenske ljudske pesmi, V. Ljubljana: Slovenska matica, 2007. (COBISS)
  • Jože Pogačnik: Slovenska Lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi]



Predloga:Ivan Cankar Predloga:Slovenska mitologija