Klement

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Klement  
Avtor Vitomil Zupan
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Cankarjeva založba
Datum izida 1974
Subjekt slovenska književnost
Žanr roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 272
Klasifikacija
COBISS ID 8111105
UDK 821.163.6-311.2

Roman slovenskega pesnika in pisatelja Vitomila Zupana Klement (1974) pripoveduje o Klementu, « človeku z dna », ki se iz tega dna vzdigne za kratek hip. Dlje pa njegova preobrazba ne gre. Junak (p)ostane antijunak.

Zgodba[uredi]

Roman ima okvirno zgodbo s katero se seznanimo v prvem in zadnjem poglavju. Ta prikazuje Klementa Gorjana kot starega lastnika antikvariata. Kljub opozorilom redarja, da ne sme kupčevati po končanem delovnem času, je Klement ostal v bukvarni in bral rokopis grofa Vincenta.

Poleg okvirne zgodbe spoznamo tudi Klementovo življenjsko pot. Kot mlad antikvar pride na grad Oslice, kupčevati s knjigami. Tam spozna hudobno, ukazovalno lastnico gradu Anamarijo. Zaradi poniževanja se ji maščuje tako, da ji ponoči ukrade denar. Med Klementovo bivanje na Oslicah avtor vpleta Klementovo otroško obdobje. Njegov oče Franjo Gorjan je bil pijanec, nič ni hotel delati, pretepal je svojo ženo in otroke. Mama, ki je bila prej natakarica je bila jetična ženska. Prvič je rodila mrtvega otroka, drugič » čanžavo otroče «. Preživljali so se s tistim, kar je priberačila babica pri daljnih sorodnikih Tresnikih. Ko je Klementu umrla mama, ga je babica peljala v mesto k Tresnikovim. Tam je moral hoditi v šolo in delati v trgovini, kot vajenec. Najbolj od vseh ga je sovražil domači sin Franjo, ki mu priskrbel marsikatero klofuto in se mu posmehoval. K Tresnikovim je prišel nov pomočnik Mate, ki tudi ni maral Klementa. Tresnici in Mateju je povedal, da ve za njuno razmerje. Poslala sta ga v poboljševalnico. Ko je prišel ven je nekaj mesecev ostal pri knjigovezu. Ob srečanju s bivšim katehetom mu je povedal, da bi rad študiral. Katehet ga je spravil v dijaški dom. Vsak dan je hodil k maši, molil in pridno hodil v šolo. Nanj se je zgrnilo več nezgod, saj se je izvedelo, da bere prepovedane knjige, da ima ljubezen z neko punčaro, da je bil v poboljševalnici. Klement je hodil po hišah in prodajal knjige. Nato je dobil delo v bukvarni starega Antije. Antiji je vzel samokres in se hotel ubiti, a rešil ga je njegov profesor.

Dogajanje se nato vrne na grad Oslice. Ukraden denar je skril na hodnik. Ves dan je preživel v knjižnici, ponoči pa je šel spet v Anamarijino sobo in jo ubil. Zbežal je z gradu in dolgo blodil po gozdu. Zbudil se je v kmečki izbi. Znašel se je v kmečki družini, ki se je vrnila iz Amerike. Klement se je tam dobro počutil in ker ga nihče ni spraševal o njegovi preteklosti je postal hlapec. Kmalu so vsi opazili njegovo čudaško obnašanje. Stari Žon mu je namignil, da ga verjetno nekaj muči. Klement je iz strahu, da je Žon zvedel za njegov zločin, odšel v mesto. Žonova hči Meriča se je zelo navezala na Klementa. Ob poslavljanju ga je prosila, naj se vrne ponjo.

V mestu se je Klement zatekel v svojo sobico. Ko se je sprehajal v ponošeni obleki in čevljih, si je zaželel, da bi postal gospod, da bi nosil lepe obleke in se sprehajal z lepimi dekleti. Znašel se je pred vrati Tresnikove hiše. Splazil se je v Tresnikovo sobo, kjer je našel Mateja. Zgrabil ga je za vrat, ga udaril po glavi. Z obtežilnikom za pisma je ubil staro Tresnico in potisnil obtežalnik v Matejeve roke. Zabrisal sledi, vzel denar in odšel. V novi obleki je odšel na pogreb stare Tresnice. Da ne bi bil sumljiv si je sposojal denar pri znancih. Spoznal je Vero in dobro živel. Z Vero sta Meričo, ki je prišla za njim v mesto spremenila v prikupno mesto dekle. Klement jo je s pomočjo Vere vsilil k Tresniku v službo. Franjo se je vanjo zaljubil in se z njo poročil.

Klement je nekega dne v mestu srečal Anamarijo. Ni mu bilo jasno, ali jo je resnično poskušal ubiti ali samo v svoji domišljiji. Anamarija in Klement sta se zelo zbližala in se poročila. Rodi mu invalidnega otroka. Po ženini smrti je Klement prodal grad in milijone naložil v nek denarni zavod. Uničil je še zadnjega sovražnika Franja Tresnika. Klementu se je zelo godilo, vključil se je v najvišje družbene kroge. Kljub temu pa ni mogel vzdržati v mestu, ker so ga neprestano preganjali prividi. Zatekel se je v samostan, a tam ni našel miru. Vrnil se je v mesto in živel normalno življenje, čeprav so v njegovi notranjosti divjali čedalje hujši boji med zavestjo in podzavestjo.

Ko je Klement bral Vincentov rokopis se je maščeval sam nad seboj. Prerezal si je žile in ko je kri poškropila rokopis, je Klement pogledal, katero mesto je poškropila. Menil je, da bi morala poškropiti »ljubezen do sebe«, ki naj bi se spremenilo v sovraštvo do sebe. Toda poškropljena je bila beseda laž, to je pomenilo uničenje Klementa kot človeka. Nato je Klement zažgal rokopis. Ogenj se je hitro razširil po vsej bukvarni, ki je s Klementom vred zgorela.

Kritike, literarna zgodovina[uredi]

"Zupanov Klement je živo in plastično, «netematizirano», zares le literarno pričevanje o literaturi, ko le-ta poskuša zasnovati in praktično udejaniti nove, radikalnejše in produktivnejše, predvsem pa čistejše možnosti beletristične pisave; je besedilo, ki je «vmes» − z eno svojih plasti še v območju tradicije in (negacije) njenih zahtev, v drugih to izročilo v bistvenem že razlamlja, prebija in presega. Z drugačnimi besedami: izhodišče Klementove zgodbe je na prvi pogled še povsem v risu socialnokritične literarne ideologije, njen finale in z njim uprizoritveni kontekst v celoti sta že razviden delež novega." (Inkret, 1980:19)

"Roman Klement ima trdno pripovedno zgradbo, izoblikovano in jasno idejno poantiranost, slikovito in zapletno podobo glavne osebe, ki je sicer ena od variant Zupanovih neprilagojencev in zanikovalcev družbenih norm." (Glušič, 2002:85)

"Tako kot Potovanje na konec pomladi tudi roman Klement potrjuje pomembnost Zupanove proze, ki je vrsto let ostajala bralcem neznana, kar pa ni bila pisateljeva krivda. Zaželeno bi bilo, da bi izdajo Zupanovih del pospešili, saj nas — sodeč po prej omenjenihromanih — čaka še kakšno prijetno presenečenje." (Dolgan, 1974: 981-82)

Zgodovina izdaj[uredi]

Ponatisi[uredi]

  • 1974 Klement, prva izdaja
  • 1985 Klement, druga izdaja

Prevodi[uredi]

  • 1985 Klement, prevod v hrvaščino (Pavica Hromin) COBISS

Literatura[uredi]

  • Helga Glušič. Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2002. COBISS
  • Andrej Inkret.Novi spomini na branje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980. COBISS
  • Vitomil Zupan.Klement. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974. COBISS
  • Marjan Dolgan. Klement. Sodobnost 22/3 (1974). COBISS

Diplomske naloge:

  • Lidija Puklavec: Kriminalni elementi v nekaterih Zupanovih delih: Mrtva mlaka, Klement, Zasledovalec samega sebe. Maribor, 1983
  • Lidija Lendovšek: Primerjava fabulativne in motivne plasti romana Dostojevski: Zločin in kazen in Zupanovega romana: Klement. 1975/76