Klavir v jutru.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Klavir v jutru.[uredi]

(Srečko Kosovel, Ženski svet, let. 2, številka 6, september 1924, str. 122)


Takó toči večnost srebrni napoj
čez gore, doline, polja in trate
in kot bi iz kraške doline pil,
se solnčna trudnost izlije vate.

Med tihimi zastori sivih hiš
klavir poljublja belo dlan,
kakor da išče odbeglih snov,
Kot da jih išče v obzorju zaman.

Ko zdaj ubit potujem jaz,
v poldan pijan od polnoči,
le tam obstane moj korak,
kjer bolna duša zaihti.

Analiza[uredi]

V prvi kitici otožni napev zazveni v naravi in se dotakne človeka. Lirski subjekt uporabi perosnifikacijo večnosti („večnost toči“), da s tem poudari brezčasnost melodije. Srebrni napoj je metafora za zven klavirja, s katero lirski subjekt označi melodijo, ki je lahko krepčilna ali pa omamna. Paralelno nam lirski subjekt pogled usmiri na krajino in se osredotoči na kraško pokrajino. Komparacija „kot bi iz kraške doline pil, se solnčna trudnost izlije vate“ premakne pozornost iz narave k človeku. Z antitezo „solnčna trudnost“ je nakazana razdvojenost. Sončno pomeni nekaj svetlega, pozitivnega in polnega energije; trudnost pa vse to zanika.

V drugi kitici avtor zoži prostor dogajanja iz narave med hiše. Klavir je tu personifikacija („klavir poljublja belo dlan, kakor da išče /.../“) za ljudi, ki zaman iščejo izgubljene sanje. Z obratom – klavir poljublja dlan in ne dlan njega – mu je dana aktivna vloga. Iskanje sanj je poudarjeno z dvema primerama („kakor da išče odbegleih snov, kot da jih išče v obzorju zaman“). Še večji poudarek je dosežen s ponovitvijo glagola iskati. Melanholično, otožno vzdušje lirski subjekt doseže z uporabo ukrasnih pridevkov: tihi zastori, sive hiše. Tudi čakanje v naravi, obzorju ne prinese odgovorov. Občutenje melodije in oddaljene narave postaja vse težje, prizemljeno.

V zadnji kitici se lirski subjekt osredotoči na svoje lastno doživljanje. Sebe označi s pridevnikom ubit, s čimer izrazi svojo nemoč in brezvoljnost. Z metaforo „potujem jaz v poldan pijan od polnoči“ slikovito pove, da gre v prihodnost uničen od svojih preteklih doživetij in spoznanj. Na svetu vidi samo še trpljenje, kar izrazi s personifikacijo bolne duše. Stopnjevanje navzdol je dokončano. S stopnjevanjem navzdol lirski subjekt poudari svojo notranjo stiskio in s tem da občutek notranjega odmiranja. Lirski subjekt je v zadnji kitici oseben, saj ga občutimo kot živo človeško osebo z vsemi empiričnimi, razumskimi, čustnimi in čustenimi lastnostmi. V prvih dveh kiticah lirski subjekt ni oseben, ampak bolj splošen.. Izvirni govor lirskega subjekta je razmišljanje. Perspektiva lirskega subjekta pa je notranja.

Forma štirivrstičnih kitic zmotno napoveduje lahkotno vsebino, ki jo navadno v tej obliki posredujejo ljudske pesmi. Štirivrstičnice v analizirani pesmi prinašajo mrakobno vzdušje. Tudi vsebina ne teče gladko, saj jo končne rime trgajo (pretrgana rima). Verzi različno dolgi in svobodni. Ritem pesmi daje melodija samoglasnikov: o v prvi in tretji kitici, i v drugi. Učinek glasov o je zamolkel, tožeč in močan, predvsem v prvi kitici. Z visokimi glasovi i lirski subjekt prikliče ihtenje. Celoten učinek pesmi je kot klavirska melodija s svojimi izmenjavami glasnosti (forte – piano).

Viri[uredi]

Srečko Kosovel: Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Trst, september 1924(str. 122)

Literatura[uredi]

  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.