Kam slovenistika

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Kam slovenistika  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Kam slovenistika
Jezik slovenski
Založnik Slavistično društvo Slovenije
Datum izida 2015
Žanr strokovni članek
Vrsta medija predobjava, prosojnice za predavanje
Klasifikacija
Slovenistika se trenutno sooča z dvema strateškima dilemama: kako ohraniti slovenščino tudi kot jezik znanosti in kako polno izrabiti komunikacijsko tehnologijo. Da bi bile odločitve optimalne, je treba spremeniti zastarelo in kulturno destruktivno avtorsko zakonodajo, obrambno držo pa zamenjati z udeležbo pri izgradnji digitalne infrastrukture in z zaupljivo in zavzeto strokovno komunikacijo.

Leta naj bi prinašala izkušnje in z izkušnjami naj bi prihajala modrost. Ampak v svetu, ki kopiči znanje tako zelo, da se mora vsaki dve leti podvojiti procesorska moč, da ga obvlada, in v katerem se vrsti homo sapiens vsaka štiri leta življenje podaljša za eno leto, izkušnje ne zaležejo dosti. Modreci, povabljeni k besedi ob slovesnih obletniških priložnostih, se zato v njem ne počutijo varno, ne razumejo in ne obvladajo ga in od tod zaskrbljenost, zagrenjenost, malodušje, zlovolja, gnev in apokaliptične napovedi v njihovih besedah.[1]

Plusi in minusi[uredi]

Spomladansko evalvacijo slovenističnih študijskih programov na Filozofski fakulteti v Ljubljani je vodja evalvatorjev začel z izjavo, da stanje v naši stroki, saj vemo, ni rožnato. Podobne izjave beremo tudi drugod po svetu, zlasti v humanističnih disciplinah. Pravzaprav se ne spomnimo obdobja, ko humanistične stroke ne bi bile v težavah oz. v krizi, ki je nekakšno naturno stanje humanistike. Humanistovo poslanstvo je, da opozarja na probleme in napake, ki jih drugi ne ugledajo, in da razkriva prikrite pretnje kulturi. Našemu besednjaku dajejo barvo izrazi kriza, propad, strah, skrb, zaskrbljenost, ogorčenje. Govorimo o slabi prodaji predragih knjig, pomanjkanju kulturnega interesa in okusa, umikanju slovenščine iz javne rabe, slabih rezultatih testov pismenosti, porastu banalnosti v literaturi, razpadu vrednostnega sistema ipd. Znotraj slovenistike nas skrbi šibka stanovska zavest in usihanje članstva Slavističnega društva Slovenije, upad naročnikov na strokovne revije, krčenje števila študentov slovenščine. Naš defetizem se krepi ob znižanem vrednotenju slovenističnih znanstvenih objav in posledično s težjim financiranjem, onemogočenim dostopom do projektov in težkim vzdrževanjem kadrov. Čemerne prognoze so izrekali že naši predniki, zato bi morali biti pravzaprav veselo presenečeni, da kulturno sploh še obstajamo. Vendar mnogi podatki pričajo, da kulturnemu slovenstvu ne gre tako zelo slabo:

  • slovenska Wikipedija je med 50 jeziki z največ članki;[2] slovenščina je med prvimi 100 vitalnimi jeziki na svetu[3]
  • digitalizirana literarna dediščina v prostem dostopu (dLib, Wikivir) raste
  • strokovna komunikacija je v porastu (Slovlit)[4]
  • univerze so končno dobile repozitorije diplom, člankov in knjig[5]
  • delež slovenščine pri disertacijah močno prevladuje nad angleščino[6]
  • lokalne skupnosti zavzeto odkrivajo svojo kulturno dediščino[7]
  • očitno si lahko privoščimo celo vzporedne konkurenčne slovarske projekte[8]

Seznam pozitivnih kulturnih kazalcev razveljavlja naše lamentacije in jih kvalificira kot pretiravanje. Popolnoma brisati jih pa vendarle ne smemo, saj so indikator kulturnega nelagodja, ki ga porajajo spremenjene razmere, in nas silijo v sveže premišljanje, kako se bomo šli svoje kulture in svoje stroke v prihodnje. Pri tem nam včasih pomaga zgodovinska vednost, včasih pa primerjave s preteklostjo niso mogoče in nam sklicevanje na pretekle odločitve ne pomaga prav nič. Premislek ni pomemben samo za slovenistiko. Ker je slovenistika kot nacionalna filologija osrednji del humanistike,[9] zadeva humanistiko v celoti.

Kolikšno populacijo imamo v mislih, ko govorimo o slovenistični strokovni srenji? Gre večinoma za profesorje slovenščine in v manjšem deležu za diplomirane sloveniste, magistre in doktorje znanosti s področja slovenistike. Prišteti bi morali še tiste kolege slaviste, komparativiste, germaniste, splošne jezikoslovce, prevodoslovce itd., ki svojo povezanost s slovenistiko izkazujejo, kadar se odločijo za primerjalno slovenistično temo, za razpravni jezik slovenščino in za objavo v slovenističnih medijih. Ob zaokroženo domnevnih 50 diplomantih slovenistike letno do 1980. let in ob več sto diplomantih letno v zadnjih desetletjih živih vsaj 3000 kolegov.[10] Publicistično živih pa je precej manj.

Slika 1: Diplome in slovenskega jezika in književnosti[11]

Društveno je organiziranih malo kolegov, samo 200 jih plačuje članarino Slavističnemu društvu Slovenije ali kateremu od pokrajinskih društev. Interes za stroko se izkazuje še z naročništvom na katero od strokovnih revij, ki ga odraža naklada (700 izvodov za JiS in 400 za SR), in s prijavo v diskusijski forum Slovlit: skupaj z nezanemarljivim številom naročnikov iz drugih strok je slovlitovcev 1600. S Cobissom stehtajmo še slovenistične objave:

Slika 2: Slovenistične objave[12]

Debate na diskusijskem forumu Slovlit kažejo na dve aktualni nevralgični točki, ki zahtevata svež premislek. Gre za vprašanje jezikovne izbire in izbire medija; izbiri potegneta za sabo še vrsto drugih odločitev: glede žanra, naslovnika in sloga.

Izbira jezika[uredi]

Slovenščina je zaradi globalne komunikacije mednarodno bolj vpeta, kot je bila kdaj prej. Za razliko od 19. stoletja, ko je vpetost zadevala zgolj tanko plast dvojezične inteligence in se je dogajala v razmerju do dominante nemščine,[13] ter 20. stoletja, ko je bila mednarodno vpeta prek Jugoslavije, v 21. stoletju lovi ravnotežje z angleščino, in to v celotni populaciji in na vseh področjih. Starši in država se odločajo, kako zgodaj začeti s poukom drugega jezika, med slovenščino in angleščino kolebajo pisci grafitov, popevkarji in pisatelji, najbolj pa je za angleščino odprta znanost; k vzporednemu slovenskemu objavljanju utegnejo slovenske znanstvenike prisiliti samo še habilitacijske zahteve.

Internacionalizacija načenja celo simbolno jedro kreativnega slovenstva, ki se je zdelo do zdaj nedotakljivo, to je slovensko književnost. Deklarativno se bomo seveda branili, da leposlovje v drugih jezikih pač ne more biti slovenska književnost, v praksi pa si komaj kdo dovoli podvomiti v slovenskost avtorjev, ki ne pišejo (samo) v slovenščini: Maje Haderlap, Dušana Jelinčiča, Brine Švigelj, Erice Johnson Debeljak in malo bolj nazaj Louisa Adamiča, Alme Karlin, Jakoba Alešovca, Luize Pesjak, tudi Franceta Prešerna. Pojem slovenske književnosti je očitno prestopil meje slovenskega jezika, pa naj si to priznamo ali ne.

Znanstvene objave v angleščini upajo na širši domet, kot če bi bile v slovenščini. Odmevnost se meri s citati in večkrat ko je objava citirana, višji status ima. Revije, ki se jim uspe prebiti v angleški komunikacijski krog, dobijo višji rang in njihovi avtorji lažje pridobijo projekte in kadre. Za slovenista je izbira slovenščine nekako samoumevna, zato toliko bolj preseneča, da je najradikalnejši nasprotni predlog v zvezi z jezikovno izbiro zapisal jezikoslovec. Franc Marušič z novogoriške univerze pravi, da je vztrajanje pri znanstveni slovenščini lahko škodljivo.[14] Dilema sploh ni samo slovenska in tare tudi jezike, kot so italijanščina, nemščina in francoščina. Velike vsote, ki jih vladne in privatne inštitucije ZDA in Velike Britanije vlagajo v promocijo angleščine kot jezika svetovnega sporazumevanja (lingua franca),[15] nas ozaveščajo, da ne gre za »naravni proces«, za logiko najekonomičnejše izbire, ampak za jezikovno politiko s hegemonističnimi nameni ali, izraženo še bolj neposredno, za jezikovni imperializem. Spričo tega bi bilo nespametno, če bi rabo slovenščine popolnoma deregulirali in jo prepustili logiki takega komunikacijskega »trga«.[16]

Med digitalnimi humanisti se npr. Domenico Fiormonte zavzema proti znanstveni monokulturi in za jezikovno raznolikost.[17] S prstom kaže na diskriminacijo neangleških objav, ki si jo privoščijo velike indeksirne hiše iz komercialnih pobud, in na ignorantski molk angleško govorečih kolegov.[18] Pri zagovoru jezikovne diverzitete se sklicujemo na biološke in druge argumente: raznolikost povečuje stabilnost kulturnega sistema in nam je v veselje. Seveda pa lahko multikulturnost in večjezičnost uspevata samo, če obstajajo primerna orodja za sprotno kvalitetno prevajanje, sicer utegneta pripeljati do getoizacije sporočanja in v komunikacijske nesporazume, kar ni redka izkušnja večjezičnih mednarodnih simpozijev v preteklosti.

Slej ko prej je usoda slovenščine bolj v rokah njenih govorcev, vsakega posebej med nami, kot pa v rokah globalnih promotorjev angleščine. Da jo bomo radi gojili, nam mora biti v veselje, veselje pa bomo imeli z njo, če bo bolj kot sredstvo družbene regulacije sredstvo kulturnega užitka, če bomo v njej lahko sproščeni, igrivi in kreativni.

V tej zvezi se moramo otresti še dveh strahov: a) strahu pred tujim in b) strahu pred zasebnim. S teh dveh strani, od zunaj in od zavzetih posameznikov namreč neredko prihajajo pobude, ki so za slovenščino vitalnega pomena. Država oz. javne inštitucije, ki jim je zaupana skrb za državljanove komunikacijske potrebe, informiranost in splošno kulturno blagostanje, svoje naloge ne opravljajo zmeraj dobro. Do državljanov se obnašajo mačehovsko in se poboljšajo šele po drugačnih zgledih od zunaj. Zemljevide je Geodetski zavod do prihoda Googla drago zaračunaval, slovarji so postali na spletu zastonj šele potem, ko jih je dala v brezplačno rabo tuja računalniška firma, digitalizacija starih knjig in njihova prosta dostopnost se je zgodila šele potem, ko so nam prve zastonj pospletili tujci.[19] Zaslužkarski pohlep[20] ponudnikov domačih kulturnih in informacijskih dobrin uspešno brzdajo evropske direktive. Zaupljivosti do tujega nas je s prevzemom tujih pesemskih form in s Črtomirjevim prevzemom tuje vere učil pravzaprav že Prešeren.

Slovenstvo je v 19. stoletju nastalo kot liberalski projekt. Začetniki slovenske književnosti so se kot svobodni posamezniki zavzemali za bratstvo in enakost, torej za skupnostno dobro, in je zato strah pred takim posameznikom odveč. Zaupali bomo skratka tistim akterjem, posameznikom ali inštitucijam, ki bodo uresničevali javni interes z dejanji in ne zgolj z imenom.

Izbira medija[uredi]

Objavljanje še nikoli ni bilo lažje: članek postavimo med Googlove Dokumente ali na Wikiverzo ali v repozitorij Academia.edu itd. in obveščamo o njegovi lokaciji po forumih, e-pošti, družabnih omrežjih. Nekoč so se pisci morali podrediti diktatu založb in urednikov, če niso hoteli pristati v gluhi lozi samozaložništva, danes pa stoji pisec pred izbiro: publicirati na t. i. uglednih mestih (kar mu prinese točke in renome) ali na spletu (kar mu prinese več bralcev, ki niso nujno strokovnjaki, in neposredni odziv). Odločitev potegne za sabo izbiro žanra in sloga: v prvem primeru se drži pravil znanstvenega pisanja, kot jih narekujeta razpravna tradicija in uredništvo, v drugem primeru pa svobodneje išče načine za pridobivanje bralcev. Še vedno pripisujemo večjo težo objavam, ki so bile podvržene recenzijam, uredniški presoji in oblikovanju profesionalnega stavca v tiskarni, torej objavam, za katere se mora avtor bolj potruditi in ki dosežejo redkega poznavalskega bralca.

Spletno pisanje je, ker ima ves čas v mislih naslovnika, bolj angažirano. Bralca dojema kot potencialnega sodelavca in mu ponuja možnost, da sodeluje s komentarji ali neposrednimi posegi v besedilo. Spletni avtor se je odpovedal avtoritativnemu videzu poznavalca, »ki ve več«, odpovedal se je monologu v korist dialoga z bralci. Vzorčna oblika kolaborativnega spletnega pisanja so wikiji. Táko angažiranje novih sodelavcev (študentov, upokojencev, zainteresiranih strokovnjakov z drugih področij in zavzetih laikov) je potrebno, ker je odpiranje alternativnih gledišč nujno za razvoj stroke in ker je količina dela, ki ga je treba opraviti, tako velika, da drugače ne gre. Ponavljam svarilo, da so stroke, ki se ne bodo na ta način odprle javnosti, na najkrajši poti k samoukinitvi; neupoštevanja skupnosti, ki raziskovanje plačuje, si preprosto ni več mogoče privoščiti,[21] pa tudi etično ni.

Na to, kako se bomo obnašali v obeh ključnih kulturnih dilemah današnjega časa, pri izbiri jezika in pri izbiri medija, vplivata domača zakonodaja na eni strani in osnovna življenjska drža na drugi strani.

Zakonodaja[uredi]

Za slovensko zakonodajo ne najdem lepih besed. Kriva je, da so elektronske publikacije višje obdavčene in zato predrage, da članka o Ivanu Tavčarju na Wikipediji ne smemo opremiti s posnetkom njegovega kipa na Visokem, ker od smrti kiparja Jakoba Savinška še ni minilo 70 let,[22] kriva je, ker stoji za kapriciozno odločitvijo svojcev literarnega zgodovinarja, da ne izdajo dneva njegove smrti, kriva je, ker legitimira kulturno sabotažo osrednje časopisne hiše, ki ne da glasila OF Ljudske pravice v prosti dostop.[23] Slovenski avtorski zakon,[24] zakona o varstvu kulturne dediščine[25] in zakon o varovanju zasebnosti[26] povzročajo škodo: otežujejo nam bivanje v svoji kulturi, slovenstvo postavljajo v nekonkurenčno pozicijo in so soodgovorni, kadar v naveličanosti posežemo po lažje dosegljivem kulturnem blagu v drugih jezikih in v drugih okoljih. SdS naj podpre pobudo za spremembo zakonodaje, ki diskriminira slovensko kulturo. Zakoni in resolucije o slovenščini naj ne preprečujejo jezikovne konkurence, ampak naj raje slovenščino spodbujajo. Zakon o varstvu kulturne dediščine pa naj se spremeni v zakon o promociji kulturne dediščine in naj izrecno spodbuja vsakršno reprodukcijo del, ki so že v javni lasti, pod licencami Creative Commons.

Življenjska drža[uredi]

Se bomo slovenisti postavili v vrsto s tistimi, ki vidijo kozarec napol poln, ali s tistimi, ki ga vidijo napol praznega? Bomo šli zaupanja polni, samozavestni in pripravljeni na tveganje v soočenje z novostmi, ki nam jih prinaša civilizacija, ali bomo iz nezaupljivosti zavzeli obrambno držo, šli v defenzivo in klicali po inštitucionalni regulaciji reči, ki nam uhajajo iz kontrole? Glasujem za optimistično in zavzemajočo se držo in proti kulturpesimističnemu defetizmu. Naricanje je človeku sicer lahko v uteho, produktivno pa ni. Strah in občutek ogroženosti kličeta po državni zakonski zaščiti, obrambi in konserviranju in nas po zgledu ogroženih živalskih vrst počasi zapirata v kulturni rezervat. Bivanje v rezervatu pa seveda ne sme bit naš cilj.

Slovenskega jezika, literature in kulture ne ogroža nihče tako zelo, kot jih ogrožajo Slovenci sami. Za Slovence ve le razgledana manjšina globalne populacije in ta se zaveda dragocenosti vsake nacionalne entitete. V smiselnost svoje jezikovne, literarne in kulturne eksistence se moramo prepričati samo še sami. In v njej uživati. V dvomih si je dobro priklicati v spomin, da večjezičnost in večkulturnost upoštevajo tudi temeljni akti politične tvorbe, ki ji pripadamo.[27] Smisel in veselje prideta skupaj z osebno zavzetim delom. Zato pa naj slovenist ne bo le uporabnik in razširjevalec akademskega znanja, ampak naj bo njegov kreator: na splet naj postavlja literarno dediščino, sodeluje pri spletnem slovarju, geolocira naj literarna in jezikovna dejstva, sodeluje naj v strokovnih diskusijah.

Odločitve v kulturnih dilemah ne smejo biti izključevalne. Zgrešeno si je predstavljati, da se z izbiro slovenščine odrekamo angleščini ali da izbira spleta predpostavlja sovražni odnos do tiskane knjige. Ni se nam treba odločati med jezikom kot orodjem in jezikom kot simbolom in glavnim elementom nacionalne identitete. Civilizacijski pripomočki nam omogočajo poseči po enem in drugem, po celi paleti raznolikih možnosti. Več ko bo možnih izbir, kvalitetnejše bo naše življenje.

Vedri obeti glede prihodnosti slovenistike, ki dajejo ton temule razmišljanju, vendarle ne smejo potlačiti neizprosnega statističnega dejstva, do zdaj nepoznanega ali vsaj ne reflektiranega, da se slovenistika v zadnjih petnajstih letih kadrovsko in publicistično krči.

Opombe[uredi]

  1. Spomnimo se samo govora Saša Vuge ob obletnici prve slovenske vlade v Ajdovščini, v katerem našteva nacionalne sovražnike in njihova podla dejanja (02.05.2015 Govor Saše Vuge ob 70. obletnici prve slovenske narodne vlade, Youtube 3. maja 2015), ali alarmantnih izjav Iva Svetine ob državni proslavi (Ivo Svetina, Smo res narod knjige? Poslanica ob 20. Slovenskih dnevih knjige, 20. Slovenski dnevi knjige, Facebook 20. aprila 2015).
  2. Slovenska Wikipedija. Wikipedija, prosta enciklopedija.
  3. András Kornai, Language Death in the Digital Age. Meta-Forum 2012, Videolectures.
  4. Pa tudi lektorsko društvo, lingvistični krožek, društvo za jezikovne tehnologije.
  5. Nacionalni portal odprte znanosti; v repozitorij UL žal še zdaj ne moremo nalagati svojih del.
  6. V zadnjih štirih letih je v disertacijah, ki jih je popisal Cobiss, delež slovenščine 62 %, zgolj v angleščini jih je 15 %.
  7. Postavljajo spominska obeležja in praznujejo obletnice domačih pisateljev, financirajo izdajo domoznanskih publikacij.
  8. Mišljena sta Osnutek koncepta novega slovarja slovenskega knjižnega jezika ZRC SAZU in Koncepta Slovarja sodobnega slovenskega jezika Centra za jezikovne vire in tehnologije.
  9. Jezikoslovje, literarna veda in zgodovina so kadrovsko najmočnejši del humanistike in se jih je prijel vzdevek big humanities.
  10. Za dodatno kontrolo je katalog literarnovednih diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani od 1950 dalje, ki vsebuje 2031 naslovov.
  11. V Cobissu sem uporabil niz UC=821.163.6.09 and DU=slovenska književnost and PY=2009:2014 and CC=m5 za iskanje diplomskih nalog iz slovenske književnosti in UC=811.163.6 and DU=slovenščina za diplomske naloge iz slovenskega jezika. Številke so le okvirne, ker so bolonjski magisteriji uvrščeni ponekod med diplome, drugod pa posebej.
  12. Porast publikacij do 2000 je najbrž tudi posledica vedno bolj sistematičnega vpisovanja objav v Cobiss, upad po letu 2000 pa skupaj z upadom števila diplom lahko odslikava postopno zmanjševanje slovenističnega interesa. Večji delež objav o književnosti je v nerazložljivi opoziciji z večjim deležem diplom o jeziku.
  13. Ljudstvo je bilo narojeno v slovenščino in obsojeno nanjo, saj ni imelo možnosti jezikovne izbire.
  14. »[D]osledno vztrajanje na ohranjanju slovenščine v vseh porah družbenega življenja [bi] lahko povzročilo nazadovanje Slovenije«, Odgovor na dopis Deana Komela o znanstvenem jeziku. Slovenščina v znanosti. Wikiverza.
  15. Robert Phillipson, English-only Europe? Challenging language policy, London: Routledge, 2003, 154, 158. Gl. tudi njegovo knjigo Linguistic imperialism continued, New York: Routledge idr., 2009.
  16. Vprašanje, ali se ukvarjanje s slovenskim jezikom in literaturo splača, je napačno vprašanje, če pri tem mislimo zgolj na ekonomske učinke takega ukvarjanja. Zakaj pa se pri nakupu dragih prestižnih izdelkov ne vprašamo enako, čeprav je očitno, da bi svoje potrebe lahko potešili z generičnimi proizvodi?
  17. Domenico Fiormonte, Towards monocultural (digital) Humanities? InfoLet 12. jul. 2015.
  18. »Resnična globalnost v humanistiki je po definiciji novi Babilon: neudoben, vendar ne ohromevajoč« (Alex Gil, Monocultures of the (digital) Humanities, GlobaloutlookDH-l 13. jul. 2015).
  19. Še v socialističnih časih je telefonska družba v državni lasti molzla državljane z dragimi priključki in oderuškimi impulzi, danes pa si deli mastne zaslužke s ponudniki zavajajočih iger na srečo.
  20. »Krajnc, ti le dobička išeš, / bratov svojih ni ti mar, / kar ti bereš, kar ti pišeš, / more dati gótov d'nar!« (France Prešeren, Elegija svojim rojakom, Wikivir).
  21. »Če mi strokovnjaki ne verjamemo, da je naša prva odgovornost odpreti področje javnosti, kot je to danes v digitalni eri mogoče, potem nisem prepričan, da smemo pričakovati podporo od kogar koli drugega kot od naših kolegov in študentov. Če pa verjamemo, da je naša naloga odpreti področje, potem to v temelju spreminja naše vsakodnevne dejavnosti.« (Gregory Crane, Greco-Roman studies, Humanist Discussion Group 21. jul. 2015)
  22. Drugod po Evropi so manj zadrti: na hrvaški Wikipediji npr. lahko zakonito objavljajo posnetke javnih spomenikov, recimo Augusta Šenoe.
  23. Domobranski časopisi iz istega obdobja pa so na dLibu prosto dostopni.
  24. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list 2007, št. 16. Za zglede glej poglavje Copyright v Novi pisariji.
  25. »Nihče ne sme uporabljati podobe in imena spomenika brez soglasja lastnika spomenika. Lastnik lahko s soglasjem določi tudi višino nadomestila za uporabo.« (44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine, Uradni list 2008, št. 16) Za glede gl. poglavje Fotografije kulturne dediščine v Novi pisariji.
  26. Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list 2007, št. 94, za zglede gl. poglavje Varovanje zasebnosti v Novi pisarji.
  27. »Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost.« (člen 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) »Spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine.« (3. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije)