Jezik v znanosti
| Jezik v znanosti | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Jezik v znanosti |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | predloga za pogovor |
| Klasifikacija | |
Vprašanje, ali se Slovencem splača imeti svoje orodje za soočanje s svetom in za njegovo uspešno obvladovanje, se zastavlja od samega začetka. V 19. stoletju je bilo zastavljeno celo veliko bolj radikalno: slovenščina se je zdela uporabna samo za preproste vsakdanje opravke, za kompleksnejše reči pa naj bi posegli po skupnem južnoslovanskem ali slovanskem knjižnem jeziku. V praksi, ker takega umetnega jezika ni bilo, so se potem sprijaznili kar s katerim od sosednjih večjih jezikov (recimo Stanko Vraz s hrvaščino) ali še pogosteje z nemščino (Dragotin Dežman oz. Karl Deschmann, Franc Miklošič oz. Franz Miklosich ... Alma Karlin) in se jih je večinoma prijela oznaka renegatstva oz. odpadništva.
Slovenščina je postopoma osvajala zahtevnejše segmente komunikacije: javni napisi, uradovanje, imena krajev na zemljevidu, zelo je bilo živahno ob zavzemanju za slovensko šolo, leposlovje, gledališče, časnike, prireditve ... in tudi za slovenščino znanosti. Celotna področja so se sistematično slovenila, lep zgled je biologija, tako da se danes kot pomembno merilo razvitosti nacionalne skupnosti razume tudi uporaba slovenščine v vseh segmentih komunikacije: vsakdanjem sporočanju, uradovanju, cerkvi, publicistiki, umetnosti in znanosti.
Ampak to je dediščina in ideal 19. stoletja, vztrajen prav zato, ker je bil tako težko dosežen. Vznik slovenščine je bil naravnost fantastičen, tako rekoč iz nič, brez računice in ekonomskega zaledja. Od tod velika simbolna teža jezika. Jezik je Slovencem za razliko od marsikaterega drugega naroda osrednja točka nacionalne identifikacije, po domače rečeno: smo, dokler govorimo slovensko. Manj ko govorimo slovensko, manj Slovenci smo.
Situacija se v globalni komunikaciji zelo zelo spreminja. V 19. stoletju je bilo relevantno samo to, kar je počela intelektualna manjšina, danes je relevanten vsak posameznik s svojim glasom. Slehernik tudi veliko več globalno komunicira in je nuja po uporabi več jezikov splošnejša. Jezik, ki je za posrednika v globalni komunikaciji, ni več nemščina, ampak angleščina. Največja sprememba pa je v dojemanju identitete: nacionalna identiteta ni več primarni kriterij, ampak eden izmed kriterijev kulturne identitete (pripadnosti), jezik zato izgublja svojo osmišljevalno težo in se razume vedno bolj kot orodje, ki lahko bolje ali slabše služi svojemu namenu in ga lahko, če slabo opravlja svojo vlogo, tudi zamenjamo.
Spremembe so pripeljale do uveljavljanja angleščine namesto slovenščine na estradi (popevke, grafiti), v trženju, vsakdanji komunikaciji, znanosti in celo v leposlovju (prim. Maja Haderlap, Erica Johnson Debeljak, Dušan Jelinčič, Brina Svit), zato je upravičena domneva, da izguba slovenščine v enem komunikacijskem segmentu ni brez posledic tudi za druge segmente življenja in da potem ni daleč do vprašanja, ki je identično tistemu v 19. stoletju, ali je slovenščine sploh treba.
Če gledamo na jezik samo kot na inštrument, potem je verjetno ni treba in se je treba odločiti le še za strategijo: ali bomo kar takoj dali otroke v angleški vrtec in šolo ali pa bomo v angleščino vstopali postopoma.
Gledati na jezik zgolj kot na inštrument pomeni podrediti ga njegovi ekonomski učinkovitosti. Razvite družbe, ki ne gledajo vsega samo skozi profit (Prešeren v Slovesu od mladosti: da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kot plača in v Elegiji svojim rojakom: Kranj'c, ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, more dati gotov d'nar!), ki jim kvaliteta življenja ni identična z BDP, vidijo v jeziku več kot orodje in imajo od jezika več. Še en jezik več na svetu pomeni večjo raznolikost, večjo možnost izbire, in ker je število možnih izbir kriterij kvalitete življenja, tudi večjo kvaliteto življenja. Na koncu nam ne gre za to, ali bomo prvi ali zadnji na lestvici tekmujočih narodov, ampak nam gre za to, da si rečemo: živeli smo eno lepo in bogato življenje, vendar ne bogato zgolj v materialnem smislu.
Narobe je odgovornost za naše ravnanje v razmerju do jezika pripisovati oddaljenim centrom moči: mednarodnim korporativnim interesom, Ameriki ali Bruslju. Pravzaprav si po žalostnih izkušnjah s slovensko zakonodajo, pravilniki in prakso (gl. npr. 44. člen) bolj kot od domačih zakonodajalcev lahko nadejamo rešitev od Evrope, ki je pač korak naprej in omejuje samodestruktivno obnašanje nacionalne države: »Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost« (člen 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) »Spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine« (3. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije).
Znanost je res mednarodna, vendar nekateri segmenti bolj drugi manj: humanistika je s svojim jedrom (big humanities) izrazito lokalna, ker servisira specifične kulturne potrebe lokalne populacije. Pa tudi za trdo znanost (STEM) ni nobenega razloga, da je ne bi mogli gojiti v dveh jezikih hkrati: v mednarodščini, kar koli že to pač bo (angleščina, kitajščina, esperanto, volapük) in v slovenščini, zavedajoč se njenega kulturnega potenciala in pomena. Jezikovna tehnologija zmanjšuje stroške dvojezične znanosti, tako da so zanemarljivi v primeri z denarjem za neumnosti, kot je npr. bodeča žica vzdolž Kolpe.
Zahteva po vklapljanju v mednarodno komunikacijo je dobra in nujna! Prešeren je učil zgledovanja pri tujem in prevzemanje tujega, ne pa zapredanja v ruralno samozadostnost. Z zapiranjem vase, z domačijskim avtarkizmom ne dosežemo nič dobrega! Vendar gre odpiranje navzven v slovenskem primeru prerado v nasprotno nevarnost, tj. v precenjevanje tujega (spet Prešeren: Kar ni tuje, zaničuješ), in v pripravljenost za majhen denar prodati/zamenjati svojo kulturo za katero drugo. Brez angleščine v znanosti ni nič, vendar bi bila odločitev za zgolj angleščino pustolovska, neodgovorna in nevredna civilizacijske stopnje, ki smo jo dosegli. Resno smemo dvomiti, da bi Slovenci z raziskavami, ki bi se jih lotevali samo v angleščini, kaj dosti pomagali globalni znanosti. Gotovo pa bi s tem veliko kulturno izgubili. Razen če nismo omejeni s tistim razumevanjem kulture, ki ga predstavljajo narodne noše in kranjska klobasa, če nismo omejeni na folklorno slovenstvo gasilskih veselic in kulturnih maš v Cankarjevem domu. Če bi na referendumu zmagalo táko samopohabljeno razumevanje slovenstva, potem se tudi sam raje pridružim odpadnikom.