Pojdi na vsebino

Škorenjček Matevžek

Iz Wikiverza

Škorenjček Matevžek je mladinska povest, ki jo je napisal Saša Vuga. Prvič je bila izdana leta 1955, ponatisnejan pa je bila leta 1975 in 2000.

Vsebina

[uredi]

Škorenjček Matevžek, sin očeta in matere Škorenj, je bil majhen, zvedav in pogumnega srca. Živel je v Tolminskem hribovju, kjer Soča neumorno teče. Med smrekami in bukvami je bila njegova domovina. Na Bučenici je stala visoka stara smreka, na katero se Matevžek ni mogel povzpeti, da bi videl razvaline gradu, kamor so italijanski vojaki zapirali tlačane in kjer zdaj počivajo njihove kosti. Z zvedavimi očmi je opazoval svet in videl lepote Tolminske pokrajine. Videl je trpljenje Slovencev pod italijanskim okupatorjem in čutil, da je v dolini nekaj narobe. Prijateljeval je z oblaki, ki so mu prinašali novice iz doline, s sokolom, ki je bil iz dneva v dan bolj žalosten in redkobeseden. Zelo rad je imel svoje starše, s katerimi je živel v drevesnem duplu. Dneve je preživljal na jasi, pozimi pa doma, ko je opazoval mrtvo naravo skozi režo na vratih.

Oče in mama sta poznala italijanske vojake, saj sta bila njihova lovska čevlja. Gospodinja italijanskega vojaka Ščava se jima je smilila, saj so z njo zelo grdo ravnali. Njene solze so ju bolele, zato sta pobegnila in se skrila v gozdu. Ko sta postala svobodna, sta dobila Matevžka in si zaželela, da bi bil dobrega in močnega srca. Plaz, ki se je zgodil pomladi, je odtrgal Matevžka od staršev. Mali Matevžek se je nato sam potikal po gozdu. Sokol mu je pripovedoval grozne stvari o tem, kaj vse počno italijanski vojaki v dolini. Škorenjček si je v spomin narisal junaka Ščavo, ki naj bi rešil trpeče ljudstvo. Nekega dne, ko ni bil pozoren, je srečal italijanskega vojaka, ki je na nogah imel obute njegove starše. Starši so mu svetovali, naj zbeži, vendar ga je italijanski vojak opazil in streljal nanj. Oče in mati sta se tesno objela in skupaj z italijanskim vojakom padla v mrzlo vodo. Škorenjček pa je bil rešen. Žalosten, a odločen, se je odpravil iskat svojega junaka »Ščavo«. Tako je namreč on sam poimenoval junaka v svoji domišljiji, ki je kasneje postala resnična. Našel ga je spečega pod grmom z eno leseno nogo in eno nogo povito v vrečovino. Ščavi so ubili mater in ga ranili, zato je imel leseno nogo. Po videzu ni bil takšen, kakršnega si je Matevžek predstavljal. Ni smrdel po mačkah, na kapi je imel zvezdo, na puški enajst zarez in njegov obraz je bil mehak ter sijoč. Matevžek je vedel, da je pravi, zato se mu je počasi obul na nogo. Skupaj sta šla v Mlin, kamor je prišel tudi pes Perun, ki je Ščavo obveščal, kaj se dogaja v dolini. Italijanski vojaki so se nevarno približevali. Ščava z Matevžkom, Perun in sokol so odšli v zavetje bukev in sivih oblakov, ki so prekrivali nebo. Jazbec, izdajalec, pa je vodil Lahe. Ko je zavohal Ščavo, je hotel zbežati, a mu italijanski vojaki niso dovolili. Sokol in Perun sta ga napadla in mu izpraskala oči, da je mrtev obležal. Ščava je opazil italijanskega poveljnika in ga ustrelil. Obležal je, ostali pa so se razbežali. Takrat je iz doline priletela granata. Škorenjčka Matevžka je vrglo visoko v nebo in pristal je na Ščavovem krvavečem srcu. Nad zeleno Sočo se je razprostrla pisana mavrica in sonce je posijalo na razcefranega Matevžka, ki je ležal na Ščavovem srcu.

Dogajalni prostor in čas

[uredi]

Dogajanje je časovno določeno, in sicer se dogaja v času druge svetovne vojne, ter postavljeno v razviden kraj. Ves čas je namreč govora o tem, kje se dogaja (Soča, Bučenica, Most, Volčansko Polje), kar ob prebiranju knjige pomeni, da se lahko še bolj vživiš v prebiranje.

Književne posebnosti

[uredi]

V delu je pisatelj uporabil veliko poosebitev, kar sprošča bralčevo domišljijo. Glavno sporočilo je boj za narodno svobodo.

Književni iki

[uredi]

Glavna književna oseba je Škorenjček Matevžek.

Stranske književne osebe so Ščavo, pes Perun, oče in mati Škorenj, Jazbec, sokol ter Lahi.

Viri in literatura

[uredi]

Vuga, S. (2000). Škorenjček Matevžek. Ljubljana: Založba Jutro.