Saša Vuga
Niko Grafenauer: RAČKE PO REKI PLAVAJO, SAŠA VUGA
[uredi]Članek, ki je leta 1962 izšel v reviji Naša sodobnost, je napisal Niko Grafenauer.
Poveztek članka
[uredi]Avtor nam v prvem delu članka predstavi njegov pogled na slovensko prozo, v drugem pa komentira Vugova dela; najbolj se osredotoči na delo Račke po reki plavajo, ki je izšlo leta 1961.
Ključni pojmi
[uredi]Saša Vuga, slovenski pisatelj, dramaturg, scenarist in urednik, * 8. februar 1930, Most na Soči, Slovenija.
Analiza članka
[uredi]V prvem delu strokovnega članka avtor pove, da se slovenska proza ne more primerjati z drugimi umetniškimi smermi, kot npr. slovenska poezija ter likovna umetnost, ki v svetovnem merilu dosegata zavidljive rezultate. Kljub večjim poskusom slovenskih pisateljev, ki bi s prozo temeljito posegli v naša življenja, je po Grafenauerjem mnenju njihov trud, vsaj do sedaj, bil zaman. Pravi, da je večina starejših pisateljev zvestih svojemu konceptu, kar jim ˝s sedanje časovne distance omogoča čimbolj objektivno literarno realizacijo˝ (Grafenauer, 1962); po drugi strani pa mlajši pisatelji današnji svet opazujejo le od daleč, kot rezultat pa ga predstavljajo fiktivno, zelo ukrivljeno, hermetično in ne tipično. Tretji odstavek se začne z analizo Vugove črtice Račke po reki plavajo. V njej je zbranih osemnajst novel, kjer jih nekateri fragmenti časovno in motivno opredeljujejo. Novele Saše Vuge segajo v čas italijanske okupacije in tako v povojno obdobje. Piše predvsem o vsakdanjemu tolminskemu človeku, ki nikoli ne doseže večjih čustvenih razsežnosti, zato ga Vuga poskuša poglobiti z določenimi psihološkimi analizami. Prav zato pisatelj zabrede v zmedenost. Grafenauer (1962) meni, da je ˝tragika Vugovih junakov in sveta, ki ga popisuje, največkrat presplošna ali pa psihološko premalo utemeljena, da bi se lahko pomembneje uveljavila. ˝ Avtor članka tudi meni, da je Vuga preveč deskriptiven pisec*, po drugi strani pa da je dober z detajli – iz tega izvira odklanjaje klasične fabule*. Ker Vugi iz logičnih drobcev ne uspe sestaviti trdne epske kompozicije, se zateka k tehničnim posebnostim, ki mu določajo njegov stil. Ta je prepleten z različnimi sredstvi, ki avtorja zavedejo v gostobesednost.
Viri
[uredi]
Helga Glušič – SAŠA VUGA
[uredi]Analizirani članek je izšel v knjigi Helge Glušič Sto slovenskih pripovednikov.
Povzetek članka
[uredi]Avtorica nam v članku predstavi pisateljeva dela ter njegov literarni slog.
Ključni pojmi
[uredi]Saša Vuga, dela, slog
Analiza članka
[uredi]Avtorica prvi odstavek začne s predstavitvijo prvih literarnih poizkusov Saše Vuge, ki so izšli Soškem tedniku in v reviji Tovariš, daljnega 1947. Že takrat je pisatelj uporabil stalnici literarnega pisanja, ki ju je obržal tudi pri pisanju drugih literarnih del – to sta čustveni zanos in zgodbe iz življenja Tolmincev. Žalostna obsoška povest je Vugova prva radijska igra, ki je izšla leta 1952. Glušičeva meni, da se Vugov izraziti literarni slog pokaže v novelah, ki so izhajale v periodiki v petdesetih letih. ˝Rad izbira ekstatično poudarjene in dramatične scene˝ še napiše avtorica. Vidnejši literarni uspeh doživi Vugova zbirka novel Račke po reki plavajo, ki izide 1961. Za to zbirko je značilen metaforičen slog pisatelja, poudarjena ritmičnost in podrobno opisovanje. Najodmevnejši Vugov roman Erazem Predjamski izide leta 1978 – za to delo Vuga prejme Župančičevo nagrado. V delu se pisateljev specifičen slog združi v naravno skladnost z zgodovinsko dokumentirano zgodbo (Glušič, 1996).
Viri
[uredi]- Glušič H. (1996). Sto slovenskih pripovednikov. Prešernova družba, Ljubljana, s. 204, 205