Zvone Makarone

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Zvone Makarone je literarni lik v pesmi Makaroni iz zbirke Andreja Rozmana Roze Rimanice za predgospodiče.

Vsebina pesmi in interpretacija lika[uredi]

Zvone iz pesmi Makaroni je lik, ki ima rad makarone. Ker je sam doma, si pristavi vodo, da bi jih skuhal. Nato je njegov namen narediti nalogo, vendar mu to ne uspe, ker ga premami žoga na vrhu omare. Vzame jo in si pred blokom poišče družbo, s katero se igra.

Zvone ni tradicionalen otroški lik, pač pa predstavlja fanta, postavljenega v moderen čas. Tako kot večina otrok dandanes je tudi Zvone sam doma, ko pride od pouka in tako prepuščen sebi in svojim interesom. Njegova šibka točka je izpolnjevanje dolžnosti. Dolžnosti do sebe, ker se ne naje in hkrati do šole, ker ne opravi domače naloge, ampak se gre igrat. Njegov že tako nerazvit čut za odgovornost pa dodatno obremenijo še izgovori o žogi »Bila je tam vso dolgo zimo; čas je, da zopet se naskače«(Rozman, 1993), ljubezen do športa, igre , pa tudi družba.

V pesmi se zatem pojavi obsežen pogovor makaronov, v katerem predstavijo svoje razmerje do glavnega junaka, ker jih ni dal skuhat. »Pa je obljubil, da nas skuha« in »da se mu ni kje kaj zgodilo« Zvone s svojo odsotnostjo povzroči razočaranje zaradi neizpolnjene obljube, hkrati pa tudi zaskrbljenost. »Zmožen je tak otročaj prav čisto vsega; jaz mislim, da nas je pozabil« in »zakašlja in začne se dret: pri priči naj nas vrže not!« S strani nekaterih je označen kot pozabljivec in otročaj, torej neresnež, na katerega se ne gre zanesti. Spet drugi izražajo jezo in obup nad njegovimi dejanji.

Makaroni tako v močni želji, da bi bili skuhani, skozi pogovor ugotavljajo različne možnosti njihove usode, ki jih čaka, če Zvone ne opravi tega, kar od njega pričakujejo. »Nikomur ne diši surovost in vsa ta večna negotovost!« Junak s svojimi lastnostmi okolici očitno škoduje že dlje časa (večna negotovost), zato se makaroni odločijo, da »gredo sami na dolgo in zahtevno pot.« Zvone jih prisili, da usodo vzamejo v svoje roke, da se njegovim dejanjem postavijo navkljub in si sam utrejo pot do želenega cilja. Tako se trop makaronov končno »vrže plesat v slani krop.« Kmalu izrazijo strah, da če se Zvone ne vrne in voda v loncu izpari, »bo, ko pride, makarone skup z loncem, ki bo ves zažgan preprosto moral vreči stran." Zvone tako kot večina prebivalcev zahodnega sveta živi v obilju ali pa vsaj ne v pomanjkanju in si privošči nespoštljiv, nepravilen, predvsem pa zopet ne tradicionalen odnos do dobrin. Na koncu se vrne domov, zato ker njegova žoga prileti v sosedovo šipo in se družba razleti in »se dela, da ni doma.« Problem, ki ga je Zvone povzročil s svojim odhodom, je sedaj rešen –»makaroni kar kipijo od sreče, ko jih odcedi«- vendar pa Zvone ne odgovarja na morebitno škodo, ki jo je povzročil sosedu.

Uvrstitev in analiza[uredi]

Pesem Makaroni, v kateri nastopa Zvone, je izšla v pesniški zbirki Rimanice za predgospodiče vsestranskega umetnika Andreja Rozmana Roze. Gre torej za avtorsko poezijo v sodobni slovenski književnosti. Naslovnik je dvojen, kar pomeni, da so pesmi pisane tako za otroke, kot za odrasle.

Po letu 1990 se v mladinski literaturi postavi otroka v neki nov položaj. Naenkrat je v središču, povezan z elementi subverzivnosti, nonsensa in je predvsem lik upora. Te elemente je zaslediti v tej zbirki.

Zvone ni lik tradicionalnega otroka, pač pa se kaže njegova uporniška narava. Ne prehranjuje se, kot bi bilo prav, rajši se igra, kot opravlja svoje dolžnosti, običajnega, utečenega junaka pa preseže tudi, ko se pred sosedom potuhne, namesto, da bi se opravičil.

Zbirka je prav tako polna prvin subverzivnosti. Ta obravnava tabujske teme (zlasti na področju telesa), odrasle in njihovo modrost pušča v ozadju in poudarja njihovo nepopolnost, otroke pa ne predstavlja zgolj kot nepopisan list, temveč bitje, ki za razliko od tradicionalnih vzorov ne upošteva sveta staršev, njihovih pravil, nasvetov … V zbirki se kaže v pesmih kot so npr. Vabilo na Gravžev dan, Lanskoletni Gravževi nagrajenki ... V potezah nastopajočih, situacijah, izrazih pesnik ruši nenapisano držo do tradicionalnega. Nekaj, kar načeloma ni estetsko, dobi temeljno pozicijo. Tematika je vzeta iz vsakdanjih, banalnih dogodkov ali pa je plod izvirne domiselnosti.

Enako velja za Rozmanovo zbirko Črvive pesmi. Da gre za sodobno poezijo, kažejo tudi okoliščine, v katerih Zvone nastopa. Dogajalni prostor je mesto, blokovsko naselje in blokovsko stanovanje. Časovno pa je dogajanje postavljeno v popoldanske ure običajnega delavnika.

Umetnikova dominantnost je zlasti za odrasle težko sprejemljiva. Pa vendar se za določenimi pesmimi skriva neki nov, aktualen realizem. Skozi ta realizem podaja pesnik odkrito in iskreno kritiko.

Viri in literatura[uredi]

Literatura
  • Andrej Rozman Roza (1993): Rimanice za predgospodiče. Ljublajna: Državna založba Slovenije.
  • Andrej Rozman Roza (1996): Mihec, duh in uganka. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
  • Andrej Rozman Roza (2005): Marela. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
  • Andrej Rozman Roza (1998): Črvive pesmi. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
Internetni viri