Znanstvena in strokovna terminologija (vaje)

Iz Wikiverza

V okviru vaj pri predmetu SL2 Znanstvena in strokovna terminologija na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani nastajajo nova oz. prenovljena terminološka gesla s področja jezikoslovja. Glavna orientacijska točka za delo je za zdaj edini tovrsten priročnik v slovenščini, tj. Enciklopedija slovenskega jezika Jožeta Toporišiča (1992), ki pa marsikaterega gesla ne vsebuje ali pa je razlaga/definicija termina nenatančna. Nenazadnje se področje jezikoslovja (vsak nekatere discipline) hitro razvija, zato je nujno posamezne obstoječe termine, ki so dobili nove pomene (različna raba znotraj posamezne veje jezikoslovja), ter nove termine definirati in razlagati.

Vsi tukaj objavljeni geselski sestavki so rezultat dela študentk in študentov. Gre za samostojno delo, zato je avtorstvo posameznega sestavka tudi navedeno. Pri kontaktnih urah drugi udeleženci komentiramo sestavke in predlagamo izboljšave. Pisanje sestavkov je namenjeno praktičnemu izpopolnjevanju študentk in študentov, hkrati pa je tudi manjši poskus, da se zažene terminografsko delo na področju jezikoslovja. Študentje praviloma pregledajo Enciklopedija slovenskega jezika Jožeta Toporišiča (1992) ter ugotovijo, katera gesla v njej niso obravnavana ali so obravnavana pomanjkljivo, gesla, ki jih obdelajo, si izberejo sami glede na lastne interese znotraj jezikoslovja.

Objavljena gesla so nastala od študijskega leta 2020/2011 naprej pod mentorstvom asist. Luka Horjaka. Upamo, da bo seznam gesel vsako leto daljši.


Geslovnik[uredi]

A[uredi]

B[uredi]

bilingvízem -zma m – Gl. dvojezíčnost. -- Ivana Kočevar, 2021/22

C[uredi]

Č[uredi]

D[uredi]

dialektologíja -e ž Jezikoslovna veja, ki raziskuje zemljepisno spreminjajoče se zvrsti nekega (govorjenega) jezika, tj. dialekt (sln. narečja) oz. posamezne krajevne (podeželske) govore znotraj njih ter mestne govore. Opisuje tako strukturo narečnih govorov kot tudi njihovo rabo, ugotavlja zemljepisno (diatopično) kot tudi družbenoplastno razslojenost (diastratično). -- Ana Šintler 2022/23

dvojezíčnost -i ž V splošnem opisuje dvojezično jezikovno stanje, pri katerem govorci izmenično uporabljajo dva različna jezika, ki se pojavljata v nekem okolju. V državah, kjer živita dve jezikovni skupnosti, pri kateri je ena manjšinska, oba jezika pa sta tudi uradna jezika z enakim formalno-pravnim položajem, so govorci skupnosti na teh območjih v veliki večini tudi dvojezični. Na primer na območju italijanske in madžarske manjšine. Nekatere države so v celoti bilingvistične, kot na primer Belgija (francoščina in flamščina). Dvojezičnost v državah, kjer živijo jezikovno mešane skupnosti priseljencev, pri katerih njihov materni jezik ni uradni jezik države, kar povzroča psihološke in socialne probleme, s katerimi se srečujejo govorci, na primer afriški delavci v Franciji. V Sloveniji gre predvsem za govorce iz bivših jugoslovanskih republik, pri tovrstnih dvojezičnih govorcih se poleg slovenščine najpogosteje pojavljajo na primer srbščina, bosanščina, nemščina. V Sloveniji niso oblikovane neformalne jezikovne skupnosti. Pozorni moramo biti na številne vrste in stopnje dvojezičnosti in dvojezičnih položajev, ki obstajajo. Pojavlja se tudi vprašanje, katero stopnjo znanja morajo ljudje doseči, da se lahko kvalificirajo kot dvojezični (bodisi primerljivo z enojezičnim maternim govorcem ali kaj manj kot to, tudi v obsegu minimalnega znanja drugega jezika). Uvedena so bila nekatera razlikovanja dvojezičnosti, npr. na podlagi tega, ali dvojezični doživlja oba jezika kot enakovredna v svojih možganih, glede na način učenja (oba jezika hkrati v otroštvu ali skozi formalni pouk) in med različnimi ravnmi abstrakcije, v katerih delujejo jezikovni sistemi. Dvojezičnost se razlikuje od dvonarečnosti ali diglosije. O uravnoteženi dvojezičnosti govorimo, ko sta oba jezika enakovredna. (Dubois et al. 2002: 46, Crystal 2008: 53) -- Ivana Kočevar 2021/22

E[uredi]

elípsa -e ž V stavčni analizi se izpust nanaša na stavek, v katerem je bil zaradi ekonomičnosti, poudarka ali sloga del stavčne strukture izpuščen in ga je mogoče razbrati iz konteksta. Tradicionalne slovnice tu govorijo o izpuščenem elementu, ki ga »razumemo« iz konteksta, jezikovne analize izpuščene dele bolj nedvoumno določajo, kot v primeru: A: 'Kam greš?' B: 'V mesto', pri čemer je polna oblika primera A razvidna iz primera B: 'Grem v mesto.' V stavkih, kot so 'Hvala', 'Da' ipd. v splošnem ni jasno, kakšne naj bi bile te povedi v polni obliki, zato najbrž termin elipsa zanje ne bi bil uporabljen. V omenjenem primeru govorimo o situacijski elipsi, pri kateri lahko iz konteksta razberemo manjkajoči element. Če na primer slikarja vprašamo: 'Kaj ste počeli?' in nam ta odvrne: 'Slikal sem', izpuščeni element 'na platno' razumemo iz dane situacije. Če izpustimo slovnični element, govorimo o slovnični elipsi, npr. 'Prišla je domov in si skuhala čaj.' Izpuščen je osebni zaimek 'Ona'. V primeru sosedov Andrej in Rezka, je zaradi izognitve podvajanju izpuščen pridevnik sosedova; Medved šine v goščavo, grof pa za njim. Izpuščen je glagol skoči ipd. (Crystal 2008: 192, Dubois 2002: 173, Toporišič 2000: 68) -- Ivana Kočevar 2021/22

enakoglásnica -e ž – Gl. homograf. -- Ivana Kočevar, 2021/22

enakoizráznost -i ž – Gl. homonimíja. -- Manja Ocepek, 2021/2022

enakopísnica -e ž – Gl. homograf. -- Ivana Kočevar, 2021/22

enakozvóčnica -e ž – Gl. homograf. -- Ivana Kočevar, 2021/22

F[uredi]

G[uredi]

H[uredi]

hiper(o)ním -a m Leksem, ki je v nadrednem semantičnem razmerju do sorodnih leksemov, pri čemer je nadpomenskost oz. hipernimija, opisovanje tega razmerja, bistven element slovarske definicije. Razlagalni tip slovarja za materne govorce uporablja (nestavčno) pomenskosestavinsko razlago, pri kateri je leksem opredeljen z neposredno nadpomenko, uvrščevalno pomensko sestavino, in razločevalnimi pomenskimi sestavinami, ki leksem pomensko ločujejo od drugih pomensko bližnjih leksemov. Razlaga tega tipa je npr. hiša ‘stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi’. Žival je nadpomenka za psa, mačko, osla ipd. Pojem pomenske zajetosti, ki je lasten nadpomenskemu leksemu, temelji na dejstvu, da nadpomenka vsebuje vse lastnosti, katerih nosilci se pojavijo na ravni podpomenskih leksemov. Za realizacijo nad-/podpodmenskega razmerja, mora nadpomenka vsebovati vsaj dve podpomenki, od katerih vsaka pokriva svoje pojmovno polje, ki ga je mogoče izraziti leksemsko samostojno. Pri nadpomenkah je razmerje med njimi in ustreznimi podpomenkami urejeno še s t. i. sorednostjo, lastnostjo vzporedne podpomenskosti ali kohiponimije. Npr. kohiponimni leksemi breza, bukev, gaber za hipernim listavec. (Crystal 2008: 233, Vidovič Muha 2013: 189–192, Jakop et al. 2015: 36, Dubois et al. 2002: 457) -- Ivana Kočevar, 2021/22

homofón -a m Enakoglasnice, tudi enakozvočnice so leksemi, pri katerih je prisotna delna enakoizraznost, prekriva se namreč njihova glasovna, zvočna podoba, njihov zapis pa se razlikuje. Na primer gozd ('z drevjem strnjeno porastel svet') in gost ('ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju') ali kot ('prostor med dvema stikajočima stenama') in kod ('sistem dogovorjenih znakov, ki predstavlja določene informacije') ali rop ('nasilen odvzem materialnih dobrin') in rob ('skrajni zunanji del česa'). Večina navedenih enakoglasnic je delno prekrivnih, saj se pri pregibanju glasovi spreminjajo, npr. sklanjanje: kot [kót], kota [kóta] in kod [kót], koda [kóda] ipd. Toporišič v ESJ (2000: 38) zapiše, da je enakozvočnica homonim, slednja pa je »besed, ki se enako piše (enakopisnica) ali enako izgovarja (enakoglasnica) kot katera druga.« Pojma enakopisnost (homografija) in enakoglasnost (homofonija) tudi v ESJ nista razmejena. (Vidovič-Muha 2013: 198–199) -- Ivana Kočevar, 2021/22


homográf -a m Termin uporabljamo za lekseme, ki imajo enak zapis, vendar se njihov pomen in izgovor razlikujeta. V tem je enakopisnica delno enakoizrazna (homonimna), lahko se pojavi v istem slovarskem enakoizraznem paru, vendar z različnim izgovorom, pomenom in slovničnimi kategorijami (npr. pot –' ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo', ž. sp., in pot – 'znoj, tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice', m. sp.), lahko pa se enakopisnica pojavi šele znotraj besedila, kar imenujemo neslovarski tip (peti – 'vrstilni števnik' in peti – 'del stopala' v D/M, ed., ž. sp – peta). S terminom homografija lahko označimo tudi vrsto pravopisa, pri katerem gre za neposredno ujemanje simbolov z glasovi, v smislu fonetične transkripcije. V tem smislu je nasprotna heterografiji, črkovni sistem kot ga poznata denimo francoščina ali angleščina. (SSKJ, Vidovič Muha 2013: 198–199, Crystal 2008: 230–231) -- Ivana Kočevar, 2021/22


homonimíja -e ž 1. Medleksemski pojav, pri katerem gre za prekrivnost izrazne (tj. glasovne in pisne) podobe leksemov ob popolnoma različnem pomenu oz. pomenju (npr. bazilika 'starokrščanska cerkvena stavba' proti bazilika 'prijetno dišeča rastlina'). Za razliko od večpomenskosti kot znotrajleksemskega pojava, pri katerem je pomenje nekega večpomenskega leksema med seboj povezano (zlasti metonimično in metaforično), gre pri homonimnih leksemih za popolno medsebojno vsebinsko nepovezanost. S sinhronega vidika za homonime velja popolna izrazna prekrivnost in popolna vsebinska/ pomenska neprekrivnost. Glede na dosledna izrazna merila lahko k homonimom prištevamo tudi pojav konverzije, ki pa je sicer z diahronega vidika obraten, saj ima konverzna motivirana beseda z motivirajočo besedo vsaj en skupen pomen, ki je osnova za vzpostavitev istoizrazijskih homonimnih razmerij med nastalima leksemoma različne besedne vrste (npr. jarek sam. 'podolgovata vdolbina v zemlji' – jarek prid. star. 'zelo svetel, bleščeč'). Do homonimije prihaja zaradi gospodarnosti v jeziku, ki določen pomenski izraz čim bolj pomensko izkoristi. Slovar homonime načeloma prikazuje v samostojnih slovarskih sestavkih, vendar je včasih težko ločiti med tem, ali je nek pomen še metaforično/metonimično povezan z nekim drugim in gre torej le za enega od pomenov istega leksema ali gre že za samostojen leksem, torej hominim. 2. Nekateri govorijo tudi o delni homonimiji ali heteronimiji/raznopomenskosti (več oblik in več pomenov), ki zajema enakopisnice/homografe (samo pisna enakost, npr. gòl [goṷ] – gól [gọl]) in enakozvočnice/homofone (samo glasovna enakost, npr. Gorica 'krajevno ime' – gorica 'vinograd v gričevnatem svetu') (Vidovič Muha 2013: 193–197; Žele 2015: 74; Gliha Komac, Jakop et. al. 2015: 9; Toporišič 2000: 114–116; Toporišič 1992: 38; Crystal 2008: 227, 231). -- Manja Ocepek, 2021/2022

I[uredi]

izpúst -a m – Gl. elípsa. – Ivana Kočevar, 2021/22

J[uredi]

jezikôvni átlas -ega -a m Zbirka jezikovnih kart: 1. enega jezika ali dela enega jezika (npr. Slovenski lingvistični atlas/SLA), 2. več sorodnih jezikov (npr. Slovanski lingvistični atlas/OLA) in 3. nesorodnih jezikov (Evropski lingvistični atlas/ALE). Gl. jezikovna karta-- Ana Šintler 2022/23

jezikôvna kárta -e -e ž Prikazuje razširjenost nekega jezikovnega pojava s katerekoli jezikovne ravnine, po navadi v eni sami besedi ali zvezi. Iz nje sta razvidni zemljepisna razširjenost in razporeditev kartografiranega jezikovnega pojava. H kartam spada še objavljeno narečno gradivo v dogovorjeni in opisani narečni transkripciji (t. i. indeks) za vsak kraj posebej, daljši ali krajši komentar, ki olajšuje razumevanje karte, in legenda kakršnihkoli simbolov na karti. Metode kartografiranja so različne. Jezikovne karte se združujejo v zbirke, ki jim pravimo jezikovni atlasi. Gl. jezikovni atlas -- Ana Šintler 2022/23

K[uredi]

konvêrzija -e ž Je eden izmed načinov nove leksikalizacije, pri čemer ostaja oblika nespremenjena, pomen pa se spremeni. Žele piše, da je konverzija skladenjska izpeljava in zato hkrati tudi slovnična izpeljava, ki omogoči spremembo skladenjske vloge in s tem prevedbo ene besedne vrste v drugo z neizraženimi slovničnimi spremembami. Pri konverziji so slovničnokategorialne spremembe lahko morfemsko izražene, npr. jaz –a, bomba –ø, ali pa so neizražene oz. ostanejo glede na motivirajoči leksem nespremenjene, npr. dežurni, kateri, tvoj, eden, veliko, in so izražene samo s skladenjskim premikom/spremembo oz. slovnično izpeljavo ali transpozicijo. Po Babiću ločujemo več konverzij: glede na besedno vrsto, v katero se sprevračajo leksemi (posamostaljenje, popridevljenje, poprislovljenje). Na primer večstranska konverzija samostalnik – pridevnik – prislov pri etno ('Etna ne posluša, etno glasbe ne pozna, program je bil etno obarvan'). Glede na morfološko-skladenjsko ali samo skladenjsko sprevračanje ločimo konverzijo, pri kateri se pregibne besedne vrste sprevržejo v pregibne (npr. pridevnik > samostalnik: dežurni), pregibne besedne vrste v nepregibne (npr. samostalnik > členek: na nesrečo), samostalnik > predlog: konec, kraj ('Zgodilo se je konec prejšnjega stoletja, star. Hiša stoji kraj vasi'), samostalnik > medmet: skok ('On pa kar skok v vodo!') in nato še nepregibne besedne vrste v nepregibne, npr. veznik > členek: a, ali, saj ('A to je?!', 'Ali ti zna lagati!', 'Saj nič ne pomaga.') Lahko pa je konverzija povezana tudi s prevzeto leksiko, kot na primer al dente – 'al dente testenine (prid.) > 'al dente kuhane testenine' (prisl.), šik – 'občudovati njen šik' (sam.) > 'šik ženska' (prid.), kul 'kul bejba' (prid.) > 'počutiti se kul' (prisl.). (Žele 2015: 66–69) -- Ivana Kočevar, 2021/22

L[uredi]

leksém -a m Poimenovalna prvina jezikovnega sistema. Leksem kot jezikovni znak je neločljiva in stabilna enota iz izraza/formativa (raven označujočega) in pomena/semema (raven označenega). Je abstraktna enota, ki se v konkretnem besedilu realizira kot leks (npr. Včeraj popoldne je deževalo; leksi: včeraj, popoldne, je deževalo; leksemi: včeraj, popoldne, deževati). Glede na izrazno vrednost je lahko enobesedni (roža) oz. drugotno enobesedni (poenobesedenke tipa daljinec) ali večbesedni, kadar gre za stalno besedno zvezo, ki po govornem dejanju ne razpade in je kot taka tudi uslovarjena (gorski prelaz, iti rakom žvižgat, glagoli s prostim morfemom: smejati se, lomiti ga, polcitatni ali drugi prevzeti leksemi: ad hoc, feng šuj, besedotvorni sklopi, pri katerih je meja med eno- in večbesednostjo bolj ali manj dogovorna: na svidenje). Leksem torej zajema (izrazno) besedo, stalno besedno zvezo, frazem ali pa leksikalizirano krajšavo (kratična poimenovanja, simboli), ki so lahko nastala iz besede ali besedne zveze (npr. S 'stavek', NUK 'Narodna in univerzitetna knjižnica'). Glede na razmerje med izrazom in pomenom ločimo enopomenske – izraz ima samo en pomen (načeloma termnološka poimenovanja, npr. herbicid) in večpomenske lekseme – izraz ima več pomenov, ki so medsebojno povezani (načeloma poimenovanja znotraj splošne leksike, npr. koza) (Vidovič Muha 2013: 17–27, 202; Crystal 208: 276; Kana 2012: 15–16; Gliha Komac, Jakop et. al. 2015: 7). -- Manja Ocepek, 2021/2022

léksika -e ž Zbirka leksemov določenega jezika. Obravnavana je v njegovem leksikonu/slovarju, kjer je vsak leksem prikazan kot samostojna slovarska iztočnica, čeprav je včasih težko ločiti med oblikoslovnim (npr. sklonska oblika: miš, miši = isti leksem) ali besedotvornim pojavom (npr. sprememba spola: volk, volkulja = dva leksema). Pogoj za vpis besede/besedne zveze v slovar je tudi njena leksikalizacija, kar pomeni, da je že del jezikovne skupnosti, njen izraz in pomen se ustalita (zato okazionalizmi/priložnostnice niso leksemi). Veda, ki preučuje leksiko oz. slovar v najširšem smislu, je leksikologija (slovaroslovje), njena spoznanja pa v posamezen tip slovarja aplicira leksikografija/slovaropisje. Na področje leksikologije spadajo tudi besedotvorje in frazeologija, ki se ukvarjata s poimenovalno vlogo jezika – besedotvorje se ukvarja z enobesednimi (tvorjenimi), frazeologija pa z večbesednimi leksemi (frazemi) – in semantika/pomenoslovje, ki se ukvarja s pomeni leksemov (Vidovič Muha 2013: 17–27, 202; Crystal 2008: 276; Štumberger 2015: 1). -- Manja Ocepek, 2021/2022

M[uredi]

métajêzik -a m Predpona meta (μετά), ki izvira iz stare grščine in pomeni 'vmes', 'med njimi', 'v sredi (njih)', se v sestavljankah uporablja za izražanje teoretičnega, logičnega proučevanja načel, pojmov tega, kar je pomen osnovne besede. Metajezik je umetno ustvarjen jezik, ki proučuje jezikovne pojave naravnega jezika. Metajezik je na primer slovnično izrazje, ki ga jezikoslovec uporabi za opisovanje delovanja jezika; npr. leksikografski jezik, ki ga pisec uporablja za definicije besed. Sorodna besedna zveza za metajezik je zavedanje o jeziku. Veda, ki proučuje metajezik je metalingvistika. Splošni izraz metalingvistika ima v jezikoslovju bolj specifičen pomen, nekateri jezikoslovci so ga uporabljali zlasti v petdesetih letih 20. stoletja za opisovanje razmerja jezikovnega sistema do drugih sistemov kulture in vedenja v skupnem okolju. Domača sopomenka besede je ojezičje. (Dokler 2015, Crystal 2008: 302, Gliha Komac 2014, Dubois et al. 2002: 303, Toporišič 2000: 106) -- Ivana Kočevar (2021/22)

N[uredi]

nàdpoménka -e ž Gl. hiper(o)ním -- Ivana Kočevar, 2021/22

narečjeslôvje -a s Gl. dialektologija -- Ana Šintler 2022/23

O[uredi]

P[uredi]

posamostáljena pridévniška beséda -e -e -e ž Pridevniška beseda v vlogi samostalniške besede. V določenem skladenjskem položaju naj bi lahko vsaka pridevniška besede prešla v samostalniško, vendar se ta možnost v različnih jezikih ne realizira do enake stopnje in ne dobiva iste veljave v knjižni leksiki. Sem spadajo posamostaljeni pridevniki (dežurni -ega; Bohinjska bela -e -e, Krško -ega), posamostaljeni pridevniški zaimki (Moja je lepša kot tvoja; Ta in oni bi rekel) in posamostaljeni števniki (Dva sta že sedla, eden pa še ne; Tam so vsi trije). – Sopom. substantiv(iz)írana pridévniška beséda – Gl. tudi: posamostáljeni pridévnik, posamostáljeni štévnik, posamostáljeni zaímek, posamostáljenje, posamostáliti, substantiv(iz)írati. (Toporišič 1992: 196; Jakopin 1973: 265) -- Pika Polona Sovič, 2021/2022


posamostáljenje -a s 1. Proces, pri katerem napravimo samostalniško besedo iz druge besedne vrste. V samostalniško besedo se lahko sprevračajo naslednje besedne vrste: pridevniška beseda, vključno s pridevniki, pridevniškimi zaimki in števniki: dežurni -ega, Bohinjska bela -e -e, Krško -ega; Katera se omoži, (ta) se v križ položi; Moja je lepša kot tvoja; Pet minus tri je bilo zmeraj dve; nedoločnik: Imaš kaj jesti; prislov: za boljši jutri, po svoji všeči; vezniki, predlogi, členki, medmeti: tvoji če-ji; njeni proti; naši da-ji in ne-ji; njegovi ohi in ahi; sklopi: tvoji ve-se-kdo-ji. 2. Raba druge besedne vrste v funkciji samostalniške besede, čeprav sama po sebi nima formalnih lastnosti slednje. – Sopom. substantiv(iz)ácija; – Gl. tudi: posamostáliti, posamostáljeni nedolóčnik, posamostáljeni pridévnik, posamostáljeni štévnik, posamostáljeni príslov, posamostáljeni zaímek, substantiv(iz)írati (Crystal 2008: 489; Jakopin 1973: 265; Toporišič 1992: 196; Toporišič 2004: 344). -- Pika Polona Sovič, 2021/2022


predlóžni glágol -ega -a m Glagol, ki ima za prosti morfem vezave predlog, pri tem pa prihaja do različnih stopenj pomenske jasnosti – glagol se lahko veže s predlogom tako, da je pomenska teža še vedno na glagolu (slovnična družljivost/kolokacija) ali pa glagol skupaj s predlogom tvori nov, iz posameznih sestavin nerazberljiv pomen (frazeološka enota), npr. misliti na ('misliti'), biti ob (službo) ('izgubiti'). -- Gal Viršek Žiger 2021/22



R[uredi]

S[uredi]

semiótika -e ž Znanstvena veda, ki proučuje značilnosti naravnih ali umetnih jezikovnih sistemov. V svojem najstarejšem pomenu se nanaša na proučevanje razmerja med znakom in simbolom (znana tudi kot semiologija, semaziologija), pri katerem se hkrati poučuje psihološki, filozofski in sociološki vidik komunikacijskih sistemov. Filozofi Charles Peirce, Charles Morris in kasneje Rudolf Carnap so polje semiotike razdelili na tri področja: semantiko (preučevanje razmerij med jezikovnim izražanjem in predmeti v svetu, na katere se nanašajo ali jih opisujejo), sintakso (proučevanje razmerja teh izrazov med seboj) in pragmatiko (proučevanje odvisnosti pomena teh izrazov od njihovih uporabnikov, vključno z njihovim družbenim položajem). V drugi polovici dvajsetega stoletja se je izraz 'semiotika' uporabljal za analiziranje načinov človeške komunikacije v čutilih (sluhu, vidu, okusu, vonju in dotiku). Tovrstnih raziskav so se posluževali predvsem antropologi, jezikoslovci, psihologi in sociologi. Najbolj se je raziskovalo slušno-govorni način komunikacije pri fonetiki. Razširitev predmeta proučevanja na živalske sisteme komuniciranja je znana kot zoosemiotika. Še posebej se je semiološka analiza razvila v Evropi kot poskus analize vseh vidikov komuniciranja kot znakovnih sistemov, npr. glasbe, prehrane, oblačenja, plesa, kot tudi jezika. (Crystal 2008: 431) -- Ivana Kočevar, 2021/22

sinkretízem (oblìk) -a (--) m 1. Prvotno v historičnem jezikoslovju rabljen termin, ki je poimenoval pojav sovpadanja dveh ali več prvotno različnih slovničnih oblik besed (predvsem pri samostalniku in glagolu), npr. 2. Od dvajsetega stoletja v sinhronem jezikoslovju poimenuje razliko med zgodnejšo in poznejšo slovnično obliko besede, temveč za razliko med abstraktnim sistemom jezika in njegovo konkretno realizacijo – dve različni slovnični obliki iste besede sta identični, npr. ni psa : vidim psa (končnici rodilnika in tožilnika ednine sta enaki).


sprevŕženje -a s – Gl. konverzija. -- Ivana Kočevar, 2021/22


substantiv(iz)ácija -e ž – Gl. posamostáljenje. -- Pika Polona Sovič, 2021/2022

substantiv(iz)írana pridévniška beséda -e -e -e ž – Gl. posamostáljena pridévniška beséda. -- Pika Polona Sovič, 2021/2022

Š[uredi]

T[uredi]

U[uredi]

V[uredi]

Z[uredi]

Ž[uredi]

Literatura[uredi]

  • BAERMAN, Matthew et al. (2009). The Syntax-Morphology Interface: A Study of Syncretism.
  • CRYSTAL, David (2008): A dictionary of linguistics and phonetics. Šesta izdaja. Na spletu.
  • DOKLER, ANTON (2015): Grško-slovenski slovar. Ljubljana: ZRC Sazu. Na Termaniji.
  • DUBOIS, Jean et al. (2002): Dictionnaire de linguistique. Montreal: Larousse-Bodas.
  • FRAZER, Bruce (1976) . The verb-particle combination in English.
  • GLIHA KOMAC, Nataša et al. (2015): Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Na spletu.
  • GLIHA KOMAC, Nataša et at. (2014) Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Izdal inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ljubljana: Cankarjeva založba. Na spletu.
  • JAKOPIN, Franc (1973): K vprašanju substantivizacije pridevniških besed v slovanskih jezikih. Slavistična revija 21/2. 265–77.
  • KANA, Tomaš (2012): Wortbildung: Umriss der Theorie mit Aufgaben und Übungen. Na spletu.
  • McCARTHY, Michael et al. (2005). English Phrasal Verbs in Use.
  • SMOLE, Vera (2021): Uvod v slovensko dialektologijo. Del vsebine za predmet Slovenska dialektologija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
  • STEFAN, Anna (2019): O težavah pri sklanjanju v slovenščini (na primeru poljskih govorcev slovenščine). 1919 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 208–217.
  • ŠTUMBERGER, Saška (2015): Leksikološka opredelitev novejše leksike in terminološka raba v slovenskem jezikoslovju. Slavistična revija 63/2. 249–259.
  • TOPORIŠIČ, Jože (2004): Slovenska slovnica. Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja.
  • TOPORIŠIČ, Jože (2000): Slovenska slovnica. Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja.
  • TOPORIŠIČ, Jože (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ.
  • VIDOVIČ MUHA, Ada (2013): Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: FF.
  • ŽELE, Andreja (2015): Konverzija v slovenščini. Jezik in slovstvo 60/2. 65–77.