Zastave, grbi, himne

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Zastave, grbi, himne  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Himne, zastave, grbi, gesla
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr izjava novinarki Nedeljskega dnevnika Tanji Keršmanc
Klasifikacija

Vsake toliko časa se neučakanim popravljalcem sveta zazdi, da bo kmalu napočil čas, ko za reševanje skupnih človeških reči države ne bodo več potrebne in jih bodo nadomestile manj umetne, manj zamejujoče in manj nasilne oblike organizacije. Žal se vedno znova izkaže, da je plemenito upanje preuranjeno, in pred pretnjo še groznejših alternativ (za ene je to globalna skupnost pod skritim diktatom multinacionalk, za druge birokratski evropski imperij, za tretje zagovedena vaška samouprava) svoje usode spet zaupavamo preizkušenim državnim strukturam. Skoraj bi lahko rekli, da je s stališča socialnih utopij država nekakšno nujno zlo.

Države naj bi ljudem dajale identitetno in eksistenčno oporo. Vendar je zelo težko najti nekaj, kar bi bilo milijonom državljanov skupno kar samo po sebi. Slovencem naj bi bila skupna slovenščina. Ko pomislimo, da je bilo treba to skupno, standardno slovenščino šele napraviti in da se je moramo naučiti v šoli, ker bi se sicer Slovenec z vzhoda ne razumel s Slovencem z zahoda, se izkaže umetna narava jezika kot skupne identitetne točke. Druge države so glede tega še precej na slabšem. V skupnost nas povezujejo mimo jezika šola, šport, estrada in mediji s svojimi temami, osebnostmi in dogodki, npr. France Prešeren, Peter Prevc, padli junaki minulih vojn in še živi junaki televizijskih šovov, rekordi, kot sta najmnožičnejša maturantska četvorka in največja butara na cvetno nedeljo, človeška ribica v Postojnski jami itd. Ker se identitetne točke spreminjave (kdo še pomni Bojana Križaja?), se države omejijo na zastavo, himno in grb ter jih fiksirajo v prve člene svojih ustav.

Manj ko imamo ljudje skupnega, bolj se obešamo na deklarirane simbole in embleme, ki naj bi nas povezovali v skupnost. Protestniki v Šenčurju nimajo z mano prav nič skupnega, pa vendar najbolj opletajo z državnimi in drugimi simboli. Pod isto zastavo umirajo ljudje, ki jih sicer ne veže nič, pri himni vstajamo kar najbolj različni ljudje, transparenti potegnejo za seboj posameznike, ki se ne bodo srečali nikoli več v življenju.

Zastave, grbi, parole, himne ... so nujna pomagala v junaških obdobjih zgodovine, ko se skupnosti šele konstituirajo in se spopadajo med seboj za prostor pod soncem ali za prevlado, in postajajo odveč v miru in blaginji, ko se nam ni več treba tiščati skupaj, da bi si zagotovili varnost. Civilizacijske perspektive se odpirajo v nasprotno stran od soseske, srenje, občestva, plemena, naroda ..., socialni ideal ni skupnost, ki za svoj obstoj zahteva žrtvovanje posameznika, ampak je ideal razgledani, odgovorni, sočutni in kreativni posameznik, ki iz svoje notranje potrebe deluje v dobro skupnosti.

Z nenehnim prizivanjem državnih simbolov v javno zavest pričamo o družbeni zaostalosti geopolitičnega prostora, ki mu pripadamo. Prosvetljena okolja se ukvarjajo pač s pomembnejšimi rečmi, kot je število kitic v himni ali položaj zastave pri pogrebu. Posebej so pomenljive zahteve po spremembi državnih simbolov: namesto trikolore naj bi imeli na zastavi karantanskega mačkona, namesto miroljubne pivske Zdravljice kakšno bolj militantno. Ob osamosvojitvi so si nekateri zaželeli celo zamenjavo preveč slovanskega imena države s čim svetovljanskim. Vsi ti predlogi so simptom identitetnih težav prebivalcev na južni strani Alp, ki se v lastni kulturi ne počutijo dobro in bi očitno želeli konvertirati v kaj drugega.

Pustite za božjo voljo zastave, himne in grbe pri miru, če naj še naprej opravljajo svojo vlogo. Je že res: ko kulturno odrastemo, se bomo dela za lokalno, jezikovno in globalno skupnost lotevali iz notranje nuje in veselja in bo spodbuda državnih simbolov odveč. Ampak do takrat je žal še daleč.