Zakaj je književnost pomembna-Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode
Povzetek članka
[uredi]Članek avtorja Toma Virka z naslovom, Zakaj je književnost pomembna?, je izšel v Obdobjih 25, Književnost v izobraževanju- cilji, vsebine, metode, v Ljublanji 2008.
V prvih odstavkih nam avtor podaja razloge, zakaj je bila književnost pomembna v preteklosti. Govori o vlogi literature medkulturnega posrednika. Literatura prenaša tako pozitivna kot negativna sporočila in je podvržena ideologiji in stereotipom. Avtor nam razloži, da je v tem primeru literatura razumljena kot napaka, tista napaka sicer, na kateri se učimo in v tem pogledu izvrstna učiteljica, pa vendarle - napaka.
V članku se ubada tudi z literarnostjo in ugotovi, da se je do odgovora na vprašanje o specifični pomembnosti književnosti mogoče dokopati le z opredelitvijo literarnosti. Poda nam tudi definicijo literarnosti, od katere si je avtor obetal tudi odgovor na vprašanje o resničnem pomenu književnosti.
Ključni pojmi
[uredi]- Literarnost – lastnost, značilnost literarnega
- Fikcija – kar je izmišljeno in v resničnosti ne obstaja
- Oscilirati – nihati
- Ideologija – sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavest
- Specifika – posebnost, značilnosti kot celota
Analiza članka
[uredi]Avtor s svojim člankom posega v literarno teorijo, saj je zanjo značilno, da se ubada z vprašanjem, kaj literatura sploh je, kako je napisana in kakšne so njene oblike. To nam potrdi z definicijami literature, ki nam razkrijejo vprašanje kaj literatura sploh je. Pravilnost trditve potrdi tudi z vprašanjem, zakaj je literatura pomembna in kakšno vlogo ima.
Avtor si v članku postavi ključno vprašanje, ki je podano kar v naslovu članka, in sicer, Zakaj je književnost pomembna? Avtor meni, da je pomembna za versko spodbudne namene, pomembno vlogo ima v medicini, v ohranjevanju narodne zavesti, pomembna je za vzgojo itd. Literatura pa je tudi kvazirealne oziroma fikcijske narave. Na to nas opozarjajo nekatere modernejše teorije. Brez škode se lahko učimo za življenje po imaginarnih kognitivnih modelih, ki nam jih ponuja taka literatura. Hans Robert Jaus je bil mnenja, da je vloga literature tudi v tem, da nam geografsko in časovno približa oddaljene svetove. Branje literature je celo bolj poučno in dejavnejše od gledanja dokumentarnega filma, saj si pri branju sami ustvarimo sliko. To vprašanje pa sproži še en drug dvom, in sicer, Ali je književnost res pomembna le zaradi prej naštetih razlogov? Pomembnost literature je tudi relativna, se pravi, tudi lahko sporna. Za potrditev spornosti literature lahko podam dejstvo, da je literatura pomembna za medkulturno povezovanje, saj se vidi v primeru, v katerem se taka vloga literature zdi dvoumna in sporna. Spomnimo se na vplivnega pisatelja na začetku 20. Stoletja, Conrada. Napisal je roman Srce teme. Z njim je skušal drugim približati temnopolte domačine Konga. Hotel je povedati, da so z njimi ravnali nečloveško in jih označili za manjvredne, saj je oblast belgijskega kralja Leopolda zagrešila grozna dejanja nad njimi. Ko ta roman prebere pol stoletja pozneje China Achebe, ga zelo kritično oceni. Po njenem mnenju naj bi bil rasistično nastrojen. To pa prav gotovo ni bil Conradov namen. Pridemo do sklepa, da je vloga literature kot medkulturnega posrednika lahko tvegana, še zlasti takrat kadar nam posreduje negativne dogodke.
Nastane tudi vprašanje o pozitivnosti in negativnosti literature. Ali je zmožnost literature za prenašanje sporočil kot so vzgojni, socialni in moralni, res že sama na sebi nekaj pozitivnega? Ta dvom je težil že Platona, ki je ugotavljal, da se lahko literaturo uporabi tako za pozitivne kot za negativne namere. Zgovoren primer, ki to potrjuje je načrtna vzgoja nemške mladine tudi skozi literaturo v času nacizma.
Vpraša se tudi zakaj ja književnost nenadomestljiva? Pravi, da zaradi specifike, da je nenadomestljiva zaradi nečesa, kar je lastno edino njej, kar je zanjo specifično. Razpravlja o bistvu literature. To pa pomeni, da je zares pomembna le zaradi tega, zaradi česar je nenadomestljiva. Izraz specifika literature zamenja z izrazom literarnosti. Ruski formalisti so poskušali literarnost zanikati in jo opredeliti kot subjektivno, a jih to ni uspelo. Spoletelo jim je tudi, ko so hoteli literarnost zajeti v formulo. Culler je že leta 1989 ugotavljal, da literarnost ocsilira med definiranjem lastnosti besedila in definiranjem konvencij in predpostavk. Literarnost je tudi težko definirati. Poskušal jo je Mark Juvan v razpravi Vprašanje o literarnosti- nekaj uvodnih opažanj (1957). Bolj natančno je lahko opisati njene predpostavke in učinke. Opredelitev literarnosti nam razkrije kaj je specifična pomembnost književnosti. Ko je poskušal definirati literarnost, je ugotovil da je ni še nihče dokončno in dovolj jasno definiral. Jay Hillis Miller nam s svojo metaforo o črnih luknjah, pomaga razumeti kaj je literarnost, saj črnih lukenj ne vidimo, vemo pa da so tam in nam pomagajo marsikaj pojasniti. Prav tako je tudi z literarnostjo. Prispodobo o črnih luknjah poveže tudi s pojmom povsem drugega. Tudi povsem drugega se ne manifestira, ampak daje le slutiti svojo navzočnost.
Zaključek
[uredi]Menim, da je literatura nas, iz že naštetih razlogov, zelo pomembna. Prepričani smo lahko, da je bila književnost v preteklosti prav tako pomembna kot je danes, saj sta o njej govorila že Platon in Aristotel. Vidimo pa lahko tudi, da na naslovno vprašanje ni tako lahko odgovoriti, kot se je mogoče zdelo na prvi pogled. S tem so se v preteklosti že veliko ukvarjali in verjamem, da bo vprašanje o pomembnosti knjiženosti, tudi v prihodnjosti marsikdaj snov za razpravo.
Vir
[uredi]Tomo Virk: Zakaj je književnost pomembna? Obdobja 25 – Metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2008. 3—13.
Literatura
[uredi]Miran Hladnik: Praktični spisovnik. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnost, 2002