Wikiverza:Uvod

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

FRIDERIK PREGL

UVOD

Friderik Pregl je slovensko-avstrijski zdravnik in kemik, nobelovec slovenskega rodu, ki je bistveno izboljšal metode organske mikroanalize. Po njegovi zaslugi je bilo za analizo do danes potrebno petdesetkrat manj raziskovane snovi in precej manj časa. S tem je olajšal delo številnim znanstvenikom po svetu, med drugim tudi kasnejšim Nobelovim nagrajencem. S pomočjo njegove metode sta Leopold Ružička (znanstvenik in prvi hrvaški dobitnik Nobelove nagrade) in Adolf Butenandt (nemški biokemik ter nobelovec) raziskovala moške spolne hormone in za to dobila Nobelovo nagrado za medicino.

ŽIVLJENJEPIS

Friderik Pregl, doktor splošne medicine in univerzitetni profesor za medicinsko kemijo se je rodil 3. septembra 1869 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli v Ljubljani, se je v letih od 1880 do 1887 izobraževal na ljubljanski klasični gimnaziji, stoječi na današnjem Vodnikovem trgu, kjer pa ni bil ravno uspešen. V gimnaziji so poučevali predvsem slovenski učitelji, med njimi tudi pisec slovensko-nemškega slovarja Maks Pleteršnik. Po maturi sta z mamo odšla v Gradec, kjer je študiral medicino in bil leta 1894 promoviran(kdor slovesno da, podeli doktorski naslov) za doktorja vsega zdravilstva. Posvetil se je raziskovanju dušikovih in žveplovih spojin, kloridov, bromidov, jodidov, fosfatov ter drugih organskih spojin. Omogočil je preučevanje mase, elementne sestave, zgradbe spojin ter določanje razmerja med elementi v snoveh, ki so bile na voljo le v nekaj miligramih. Njegove izboljšave so fiziološkim in patofiziološkim kemikom omogočile natančnejše delo, biokemiki pa so z novo metodo odkrivali zgradbo in delovanje encimov, hormonov, vitaminov ter drugih organskih spojin, ki obstajajo v zelo majhnih količinah. Že kot študent je bil zelo dejaven. Delal je kot demonstrator na fiziološkem inštitutu, asistiral pa je tudi na patologiji. Kot zdravnika ga je zanimalo veliko strokovnih področij, predvsem kirurgija in raziskovalno delo. Leta 1899 je postal docent ( to je najnižja stopnja, ki jo lahko doseže visokošolski učitelj. V naziv docent je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti) iz fiziologije, pet let kasneje pa je bil imenovan za neplačanega izrednega profesorja, vendar je kmalu odšel na postdoktorsko izobraževanje na univerzo v Pragi, kasneje pa še v Nemčijo. Izpopolnjeval se je pri dveh nobelovcih in najvidnejših kemikih tedanjega časa. Kot izredni profesor, leta 1905 v Gradcu, se je na inštitutu za medicinsko kemijo ukvarjal z elementno analizo kemičnih spojin, še posebej žolčnih kislin. Oktobra 1910 je sprejel redno profesuro in predstojniško mesto za medicinsko kemijo na Univerzi v Innsbrucku. Zasebno življenje svetovnega znanstvenika je bilo tudi malo samosvoje. Bil je fanatično delaven, pogosto je spal kar v službi, hranil pa se je v menzi. Vedno ga je obkrožala skupina znanja željnih študentov in mladih raziskovalcev, ki so se po podelitvi Nobelove nagrade prihajali k njemu učit. Ko je bil rektor graške univerze, je v glavni stavbi dal narediti kuhinjo, kjer so revni študenti lahko jedli zastonj. Večji del Nobelove nagrade je podaril graški univerzi za gradnjo laboratorijev. Svoje premoženje je malo pred smrtjo zapustil Akademiji znanosti na Dunaju in še sedaj iz njegovega sklada redno izplačujejo Preglove nagrade za mikrokemijo. Malo pred smrtjo si je kot eden redkih Gradčanov kupil avto. Z njim je 1930 doživel tudi nesrečo. Ali je bila ta odločilna za njegovo smrt kmalu zatem, še do danes ni čisto pojasnjeno. Znano pa je, da je v začetku zime leta 1930 zbolel za pljučnico. Kot tretji razlog za njegovo smrt pa nekateri trdijo da je krivo Preglovo nenehno razdajanje za znanost in ga je to prezgodaj postaralo in izčrpalo. Pojavilo se je tudi popuščanje srca. Umrl je v Gradcu 13. decembra 1930, star 61 let.

DELO IN DOSEŽKI

Že leta 1905, ko se je v Gradcu ukvarjal z analizo organskih spojin, je ugotovil, da porabi preveč preiskovane snovi. Za raziskave jo je potreboval tudi do 500 mg. Zato je razvil aparat za določanje vodika in kisika, pri katerem je potreboval samo 150 mg preiskovane snovi. Potrebno je poudariti, da je napravo , s katero je izboljšal metode organske mikroanalize, načrtoval in dokončno izdelal sam. To pa je lahko naredil zato, ker se je izpopolnjeval pri steklopihaču, mizarju in ključavničarju. Bolj natančno delo in še manjšo porabo raziskovane snovi pa so ovirale nenatančne tehtnice. Takrat je Pregl potreboval za analizo približno 10 mg snovi, kar je bilo 10- do 100-krat manj kot pri dotedanjih analitičnih metodah. Tako je torej Pregl s svojimi sodelavci po teh novih tehničnih postopkih dosegel zmanjšanje količine preizkusne snovi in skrajšal se je tudi delovni čas. Prepričan o svoji metodi je imel mnoga predavanja, da bi opozoril na dosežke svojih raziskav. Med enim njegovim predavanjem so njegovi sodelavci določili ogljik, vodik in dušik ter molekulsko maso. Za to so porabili namesto do tedaj običajnih treh ur manj kot eno uro. Tam navzoči nobelovec Emil Fischer, pri katerem se je desetletje pred tem Pregl tudi izpopolnjeval, je preveril rezultate glede točnosti in jih potrdil z besedami: »Zdaj verjamem«. Od takrat naprej Preglu ni bilo treba potovati, da bi predstavljal svoje dosežke, ampak je svoje metode poučeval na lastnem inštitutu, kamor so se prihajali učit znanstveniki iz vseh večjih držav. Znanstvene dosežke je objavljal v številnih nemških kemijskih in fizioloških revijah. Leta 1917 je pri založbi Springer v Berlinu objavil knjigo z naslovom (Kvantitativna organska mikroanaliza. Leta 1914 je na Akademiji znanosti na Dunaju prejel nagrado leto kasneje pa je postal član Akademije znanosti na Dunaju. Častni doktor znamenite univerze v Goettingenu je postal leta 1920, že čez tri leta pa je dobil najvišje priznanje za svoje raziskovalno delo – Nobelovo nagrado za kemijo. Leta 1929 pa je postal častni občan mesta Gradec. Pregla sta neusahljiva želja po znanju in neumorni raziskovalni duh vodila v izobraževanje in nenehno izpopolnjevanje na mnogih področjih. Svojega znanja ni uporabil le za ozko usmerjeno raziskavo, temveč je izboljšal način dela v laboratorijih po vsem svetu in s tem prispeval k hitrejšemu razvoju znanosti.


PREGL UVEDE NOVO METODO

Pregl se je oktobra 1910 preselil v Innsbruck in tam delal do leta 1913 na Inštitutu za medicinsko kemijo. V tem času je razvil osnove za kvantitativno organsko mikroanalizo. Pogoj za to je bila tehtnica, ki bi pri teži 20 g zaznala odklon do milijoninke grama natančno. Pregl je to tehtnico opisal s preprostim zgledom, in sicer: »Voznik je voz z dvema konjema zapeljal na javno tehtnico, ki je obenem lahko stehtala 1000 kg. Nato je zapeljal voz na drugo tehtnico, oddaljeno komaj 100 m, na njej pa se je pokazala manjša teža, in to zaradi vžigalične škatlice, ki je ni bilo več na vozu.« S pomočjo podjetja iz Hamburga, ki je v tistem času izdelovalo tehtnice z največjo natančnostjo, je Pregl svojo predstavo o tehtnici uresničil in natančnost izboljšal na milijoninko grama. To pa so izvedli tako, da so tehtnico postavili v najmirnejši del inštitutske stavbe, na marmornato ploščo, obloženo s svincem, da so preprečili vsak premik, ki bi oviral mersko natančnost. Prostor je moral imeti konstantno temperaturo, simetrično osvetlitev in biti zmeraj sterilen kot operacijska dvorana. Tudi osebe, ki so delale s tehtnico, so se morale ravnati po določenem delovnem in gibalnem režimu.


NOBELOVA NAGRADA

Nobelova nagrada je vsaka od petih nagrad, ki se podeljujejo enkrat letno za izjemne raziskovalne dosežke, izjemne tehnološke izume ali izjemne prispevke družbi v petih kategorijah. Na področju fizike, fiziologije ali medicine, kemije, književnosti ter mirovnih prizadevanjih. Nagrada se imenuje po Alfredu Nobelu. Nagrado podeljujejo vsako leto 10. decembra na obletnico njegove smrti. Friderik Pregl je leta 1923 je prejel Nobelovo nagrado za kemijo za odkritje originalne metode mikroanalize organske snovi in je bil edini Slovenec, ki je dobil to nagrado. Svojo mikroanalizo je začel razvijati že v Innsbrucku pri raziskavah žolčnih kislin, še intenzivneje pa po preselitvi v Gradec, kjer je od prof. Hofmanna prevzel stolico za uporabno medicinsko kemijo. Dotedanjo analizno metodo, ki je temeljila na sežigu organskih spojin in kvantitativnem določanju produktov sežiga, je bistveno izpopolnil z novo tehniko, za katero je potreboval do stokrat manj vzorca. V sodelovanju s hamburškim podjetjem Kuhlmann je v analizo vpeljal bistveno bolj občutljivo tehtnico, ki je merila na tisočinko miligrama natančno. Pregl je bil namreč zelo spreten ustvarjalec aparatur in ob pomoči sodelavcev je izdelal zapleteno laboratorijsko napravo za mikroanalizo organskih spojin. O svoji kvantitativni organski mikroanalizi, ki ji je Pregl posvetil vse svoje življenje, je poročal v različnih nemških strokovnih revijah. Leta 1917 jo je celovito predstavil tudi v knjigi z naslovom Kvantitativna organska mikroanaliza, ki je izšla pri založbi Springer v Berlinu. Do leta 1958 je delo doživelo sedem ponatisov in prevode v angleščino in francoščino. Preglova metoda je privabila v Gradec številne znanstvenike, ki so jo vpeljali v večino raziskovalnih laboratorijev v svetu.


PREGLOVO PRIZNANJE

Uspešni učenci in dijaki pri nas prejemajo za odlične rezultate pri kemiji Preglova priznanja. Skupno so jih osnovali Slovensko kemijsko društvo, Sekcija za kemijsko izobraževanje, Sekcija za kemijo in gibanje Znanost mladini. Podeljujejo zlate, srebrne in bronaste Preglove značke ter Preglovo plaketo za učence in mentorje. Zlata Preglova značka je najvišje priznanje in se podeli za najboljše znanje iz kemije osnovnošolcem in srednješolcem na vsakoletnem državnem srečanju mladih kemikov. Zanjo morajo doseči 100-odstotne rezultate.


ZANIMIVOSTI

- Iz slovenščine je dobil zadostno šele pri popravnem izpitu.

- Ostal je samski, ker ga je zanimalo samo delo.

- Večji del časa je preživel v službi, zato je tam tudi spal in se prehranjeval v tamkajšnji menzi. In ko je bil rektor graške univerze, je v glavni stavbi dal narediti kuhinjo, kjer so revni študenti lahko jedli zastonj.

- Bil je edini nobelovec slovenskega rodu.

- Za izjemen uspeh pri kemiji učenci in dijaki prejemajo Preglova priznanja. Prejme pa se tudi Preglova zlata značka za tiste, ki dosežejo 100% uspeh na tekmovanjih.


ZAKLJUČEK

Preglova metoda dela je še danes v uporabi, čeprav se žal pri njenem poimenovanju ni ohranilo Preglovo ime. Danes tudi ne tehtamo več ročno, ampak elektronsko; pa tudi tehnične rešitve so tako napredovale, da je pri organski mikroanalizi v uporabi najmodernejša detekcijska in regulacijska tehnika. Kljub najvišjemu znanstvenemu priznanju ga mikavne ponudbe za delo v svetovnih centrih znanja niso premamile. Ostal je zvest Gradcu, kjer se je počutil doma. Rad je zahajal tudi med Slovence, dopustoval v slovenskih gorah ter na Jadranskem morju. Eno izmed svojih aparatur, na katerih je delal svoje poskuse, je poklonil tudi ljubljanski univerzi, kjer jo lahko vidimo še danes.