Vrana vrani ne izkljuje oči

Vrana vrani ne izkljuje oči
Avtor	Jurij Hladnik
Naslov izvirnika	Vrana vrani ne izkljuje oči
Jezik	slovenski
Subjekt	strojništvo, Academic integrity
Žanr	poročilo o akademskem konfliktu, protestna izjava
Klasifikacija

Izvleček. Nič ne prispevamo k odpravi krivic, če o njih molčimo. Spregovoriti moramo, da bo nekoč bolje, če ne za nas, pa morda za druge. Za mano je izkušnja, ki je spodkopala moje zaupanje, da se stvari na koncu vendarle uredijo po pameti, če ne drugje, vsaj v akademskem svetu, kjer naj bi vladali etika in moč argumentov. Opisal bom svoj spor s profesorjem Matejem Supejem s Fakultete za šport, ki mi je zaupal podatke meritev smučanja za raziskovanje in pisanje znanstvenih člankov. Razšli smo se po objavi prvega članka, ko je brez utemeljitve zahteval, da s kolegi nadaljnjo raziskavo izvedemo po njegovem nareku, čeprav je bil sam z njo le bežno seznanjen, sicer objave članka ne bo.

Ker smo ob objavi prvega članka podali izjavo o prosti dostopnosti podatkov, sem s kolegi mimo Supeja želel objaviti še sporni članek, ki je temeljil na prosto dostopnih podatkih, a ni vseboval avtorskega dela Supeja. Profesor mi je kot recenzent pri tuji reviji in z zahtevo, da pridobimo privolitve merjencev, preprečeval objavo in nadaljnje raziskovanje na podatkih. Nazadnje je zadevo v roke dobila Komisija za etična vprašanja UL, ki je profesorju spregledala laži, blatenje in zavajanje in ga zaščitila v vseh točkah, meni pa je potem, ko je uvidela, da za sporni članek privolitev merjencev in etične komisije res ne potrebujemo, saj nismo delali z ljudmi, očitala uporabo »Supejevih« »avtorsko obogatenih« podatkov. Pri ščitenju interesov rednega profesorja je obšla argumente specialistke za avtorsko pravo, meni, prvemu piscu, pa izničila leta ukvarjanja s to problematiko.

Presoja komisije pozicionira Univerzo v Ljubljani med tiste univerze, ki imajo civilizacijski ideal odprte znanosti samo na jeziku, v praksi pa ovirajo prosti pretok znanja in generiranje novih spoznanj. Prav je dala starejšemu kolegu, ki je zatožil bivše sodelavce iz razlogov akademskega prestiža, in s tem zatrla možnost nadaljnjih raziskav in objav na to temo. Univerza v Ljubljani je s to odločitvijo podprla neetično prakso izkoriščanja mlajšega raziskovalnega kadra s strani starejših etabliranih raziskovalcev, ki se podpisujejo pod objave, čeprav vanje prispevajo komaj kaj, včasih samo svoje ime. Vprašanje je, ali res želimo imeti takšno raziskovalno okolje in profesorje, ki na vse načine preprečujejo legitimno raziskovanje mlajšim sodelavcem?

---

Sem asistent na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani (FS). Za doktorsko nalogo sem se ukvarjal z optimizacijo čevljev za tek na smučeh, pri kateri je bil poleg mentorja profesorja s FS, Borisa Jermana, mentor še profesor s Fakultete za šport UL (FŠ), Matej Supej, ki je med drugim član etične komisije pri Olimpijskem komiteju Slovenije in na FŠ. Po doktoratu leta 2017 sem nadaljeval z raziskavami na področju biomehanike, točneje na področju mehanskega dela tekačev na smučeh. S profesorjem Supejem smo nameravali narediti obsežnejše meritve, ko pa se je izkazalo, da to še nekaj časa ne bo šlo, mi je ponudil neformalno sodelovanje pri raziskavah v alpskem smučanju. Pred leti je namreč s svojo raziskovalno ekipo v sklopu državnega projekta opravil meritve smučarjev, kjer so pomerili poti segmentov telesa več smučarjev, ki so se spustili po isti progi. Povabilo, da skupaj napiševa članek za mednarodno revijo, sem z veseljem sprejel. Jeseni 2020 mi je predal rezultate meritev in diplomsko delo, opravljeno na podlagi teh meritev, vključno s pripadajočimi programskimi rutinami za obdelavo podatkov.

Zakopal sem se v delo in po nekaj mesecih dela ugotovil, da bi lahko napisala celo tri članke, čemur je bil profesor Supej naklonjen: eden bi temeljil na energijah v smučanju (nadgradnja omenjenega diplomskega dela), druga dva pa bi obravnavala mehansko delo v smučanju.

Prišel je covid in z njim delo od doma. Samostojno sem delal na člankih in občasno na daljavo poročal profesorju Supeju o napredku. Bilo je nekaj drobnih strokovnih nestrinjanj, pri katerih se ni pustil prepričati v nasprotno, sicer pa je bilo najino sodelovanje korektno. Ko sem napisal prvi članek na temo mehanskega dela v smučanju, sem mu ga dal v branje. Po več iteracijah sva članek izpilila za objavo. Takrat je profesor Supej izrazil željo, da članek pregleda še njegov kolega, profesor s Fakultete za matematiko in fiziko UL (FMF), Danijel Svenšek, ki pa je ugotovil, da je članek vsebinsko napačen. To je pomenilo, da je bil napačen tudi naslednji moj članek na temo mehanskega dela, ki sem ga že pripravil za branje. Težko sem sprejel to ugotovitev, saj sem v članka vložil leto intenzivnega raziskovalnega dela, če ne štejem že prej vloženih let v raziskave teka na smučeh.

S profesorjema Supejem in Svenškom smo se odločili, da skupaj začnemo znova. Profesor Supej je jasno dejal: »To je sedaj nova študija.« Profesor Svenšek je predlagal, da izračunamo mehansko delo iz moči in ne iz sprememb energij, kot sem to delal dotlej. Programsko kodo in tudi članek sem začel pisati na novo, v sodelovanju s kolegom Radovanom Dražumeričem s FS, doktorjem mehanike in enim boljših raziskovalcev na fakulteti.

Čez pol leta, marca 2022, sem na sestanku s profesorjema Supejem in Svenškom predstavil svoje in Dražumeričevo delo. Ker se profesorja z delom nista povsem strinjala, je profesor Svenšek v naslednjih dneh pripravil enačbe, po katerih naj bi delali naprej. Z Dražumeričem nisva videla prednosti nove metode; bila sva prepričana, da je najina pot pravilnejša. Tudi moj vodja s FS, profesor Boris Jerman, ki je ves čas spremljal raziskavo, je podpiral najino pot. Profesorja Supeja sem trikrat po e-pošti prosil, naj mi razloži, kaj je narobe z najino metodo, a tega ni nikoli pojasnil. Postavil je ultimat, da z raziskavo lahko nadaljujemo le, če bomo delali po enačbah profesorja Svenška: »In prosim še enkrat razumi, da sva oba z Danijelom pripravljena nadaljevati le, če zadeve peljemo tako, kot smo se dogovorili«.

Zaradi ultimata sem se znašel v hudi stiski, saj sem v raziskave vložil več let intenzivnega dela. Konkretno sem profesorju Supeju poslal že tri skoraj povsem končane članke na temo smučanja in osnutek četrtega članka, pri katerem je prišlo do navedenega spora. Takšno ravnanje sem občutil kot izsiljevanje in igranje z mojo raziskovalno eksistenco, saj so ti članki zame nenazadnje pomenili tudi obstoj v fakultetni službi.

Očitno je postalo, da profesor Supej ne bo popustil. Ponujal mi je, naj odstopim od raziskave, češ da razume mojo stisko, na kar seveda nisem pristal, saj je šlo praktično za moje in Dražumeričevo samostojno delo; ponujal mi je odstop od nečesa, za kar je sam prispeval le vhodne podatke. Dogovorili smo se, da najprej zaključimo neproblematični članek na temo diplomskega dela, s katerim se je vse skupaj začelo.

To smo tudi storili in februarja 2023 objavili članek (nadalje: prvi članek) v mednarodni reviji Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports kot prosto dostopni članek s prosto dostopnimi podatki raziskave na prošnjo korespondenčnemu avtorju. Vlogo korespondenčnega avtorja je prevzel profesor Boris Jerman. Ker je k zasnutku tega članka pomembno prispeval tudi diplomant profesorja Supeja, sem Supeja nagovarjal, da ga vpišemo kot soavtorja, vendar študenta nazadnje (takrat so bili najini odnosi že načeti) vseeno ni vključil.

Ker sva bila z Dražumeričem prepričana v svoje delo, sva nadaljevala tudi z drugim člankom, in to po najini metodologiji. Pri tem nama je pomagal moj vodja s FS, Boris Jerman. Nisva mogla zavreči dela, za katerega sva vedela, da je pravilno in da nenazadnje predstavlja zanimiva dognanja na področju smučanja. Ker so bili podatki prvega članka po objavi prosto dostopni, ni bilo ovir za objavo drugega, problematiziranega članka (nadalje: drugi članek), v katerem smo zgolj uporabili prosto dostopne podatke iz prvega članka in jih tudi korektno citirali. Drugi članek smo avtorji s FS (Dražumerič, Jerman in jaz) izpilili in ga poslali v objavo v revijo Journal of Sports Sciences. Poudarjam, da v tem članku ni bilo ne Supejevega in ne Svenškovega avtorskega dela. Vse delo je bilo narejeno po naši metodi in vse besedilo je bilo naše, kar pa je bilo dela profesorja Supeja iz prejšnjih člankov, je bilo korektno citirano (citiranih je bilo sedem del profesorja Supeja).

Na sinov prvi šolski dan smo se z družino odpravili na izlet v živalski vrt. Bili smo ravno pri kletki z levi, ko dobim telefonski klic profesorja Supeja. Sporočil mi je, da je od revije dobil v pregled naš članek, in mi dal na razpolago dve možnosti, lepo in grdo: prva, da sami umaknemo članek iz objave, in druga, da nas prijavi etični komisiji univerze. Pri tem je dodal: »Komu misliš, da bodo verjeli, dvema profesorjema ali tebi, asistentu?«

To da je profesor Supej v vlogi anonimnega recenzenta kontaktiral avtorja, je v znanstvenem svetu nedopustno in v nasprotju z etičnimi pravili in tudi z navodili založbe revije Journal of Sports Sciences, ki prepovedujejo, da bi recenzenti delili informacije o recenzijskem postopku, in obenem zapovedujejo, da mora recenzijski postopek ostati zaupen. Recenzenti morajo biti anonimni in ne smejo imeti skupnih del z avtorji. Kot znanec in soavtor osmih skupnih del (pri vseh sem bil jaz prvi avtor) bi se profesor Supej sam moral izločiti iz recenzentskega postopka, a tega ni storil. Zato smo o incidentu obvestili uredništvo revije, ki je Supeja nemudoma izločilo kot recenzenta.

Sledilo je pismo profesorja Supeja dekanu in prodekanu Fakultete za strojništvo, v katerem je nasul kup izmišljij in zavajanj. V pismu mi je očital neetično ravnanje zaradi nepooblaščene uporabe »njegovih« podatkov in ker smo avtorji s FS članek poslali na revijo brez njegovega soavtorstva in soavtorstva profesorja Svenška, čeprav je hkrati protislovno trdil, da je delo strokovno napačno in da »bi morala s Svenškom odstopiti od dela in se odreči soavtorstva«, če bi bila navedena kot soavtorja.

V pismu je lažno trdil, da sem se jaz pridružil raziskovalni oz. programski skupini, katere vodja je on, ter da sem mu sporočil, da sem »njegove« podatke javno objavil na repozitoriju. Lažno je trdil, da sem kršil pravice merjencev in da zavajam javnost s tem, ko se soavtorji s FS glede izvora podatkov sklicujemo na prvi članek, namesto na neki drugi starejši članek, v katerem naj bi bile meritve v resnici prvič objavljene. Podatke meritev sem dobil direktno od njega in edino on je vedel, če so bile meritve objavljene že kdaj prej, zato je kvečjemu on, kot soavtor prvega in starejšega, domnevno izvornega članka, zavajal tako nas kot tudi javnost. Trdil je, da bi avtorji s FS morali imeti privoljenja testirancev za objavo drugega članka (pri raziskavah na ljudeh se namreč zahteva, da jih odobri pristojna etična komisija in da testiranci oddajo privoljenja k meritvam), kar je popoln nesmisel, saj smo za naš drugi članek uporabili zgolj del prosto dostopnih podatkov (poti težišč in gleženjskih sklepov smučarjev ter njihove mase), ki so bili pridobljeni na ljudeh, v naši raziskavi za drugi članek pa sploh nismo imeli neposrednega opravka z ljudmi. Po tej logiki bi morale imeti vse raziskave, ki zgolj uporabijo podatke drugih raziskav, opravljenih na ljudeh, taka privoljenja, kar pa seveda ni res in jih tudi nimajo.

Abotna je bila tudi trditev, da kršim pravice merjencev, saj nisem nikjer objavil podatkov meritev smučanja. Da kršim pravice merjencev, je napisal že v naslov pisma dekanu in prodekanu in tudi kasneje, ko sta dekana FS in FŠ organizirala skupni pomiritveni sestanek (v vednost poslano tudi rektoratu univerze), do katerega potem ni prišlo, je še vedno tožil, da je zadeva akutna, ker merjenci že trpijo zaradi kršenja svojih pravic, čeprav mu je naš dekan že prej sporočil, da tega nisem storil. Poudariti moram, da smo se vsi soavtorji, vključno s profesorjem Supejem, strinjali, da so podatki, ki podpirajo rezultate prvega članka, prosto dostopni na prošnjo korespondenčnemu avtorju.

Data availability statement

Profesorja Supeja sem poklical po telefonu med oddajanjem prvega članka in ga izrecno vprašal, kakšen status podatkov naj izberem. Sam pa je etični komisiji izjavil, da je izbiro proste dostopnosti podatkov po enajstem branju članka spregledal. Poleg vsega so podatki popolnoma anonimizirani in je iz njih nemogoče ugotoviti, za katere osebe gre, saj so najbolj »osebni podatki« povprečna masa, povprečna višina in povprečna starost smučarjev, ki so bili tako in tako že objavljeni v predhodnem članku.

S temi lažnimi očitki me je profesor Supej zatožil dekanu in prodekanu FS, mojima nadrejenima, in ju nagovoril, da se pogovorita z menoj, da umaknemo članek iz objave. Kontaktiral je tudi revijo, na katero smo poslali članek v objavo, in dosegel, da je umaknila naš članek iz recenzijskega postopka. Iz odgovora revije, ki se ni želela ukvarjati z našimi zdrahami, je sklepati, da je spodbijal objavo članka zaradi uporabe »svojih« podatkov in zaradi domnevnega kršenja etičnih pravic merjencev. S tem je preprečil, da bi po standardni poti nevtralnega revijalnega strokovnega recenziranja preverili ustreznost naše metode, za katero je profesor Supej trdil, da je napačna, zaradi česar je sploh prišlo do spora.

Ker je profesor Supej s svojim početjem prekoračil vse meje dopustnega, smo na FS (za kar sem vodstvu FS izredno hvaležen) najeli pravnico na področju intelektualne lastnine in pričeli pripravljati prijavo neetičnega ravnanja profesorja Supeja na Komisijo za etična vprašanja (nadalje: KEV). Glavni cilj prijave je bil, da nam Komisija izda dovoljenje za objavo članka, da nam profesor Supej ne bi več mogel nagajati in blokirati našega dela. Poleg problematičnega članka sva namreč s kolegom s FS delala tudi na drugih člankih, ki so se delno navezovali na prosto dostopne podatke iz prvega članka.

Profesor Supej nas je prehitel in prijavil na KEV mene, in sicer s podobnimi izmišljotinami, kot jih je našteval v pismu dekanu in prodekanu FS, in hkrati širil svojo zgodbo o kraji »njegovih« podatkov in znanja med univerzitetnimi vplivneži.

Komisija se je najprej oprla na Supejev očitek, da nimamo pisnih soglasij testirancev in pristojne etične komisije, čeprav smo ji jasno razložili, da za drugi članek teh soglasij ne potrebujemo, saj nismo imeli opraviti z ljudmi, in da profesor Supej s tem očitkom zgolj manipulira. Kot dokaz smo pri drugi komisiji, Komisiji za etiko v raziskavah (KER), zaprosili za potrdilo, da za naš drugi članek ne potrebujemo teh soglasij, etično komisijo, ki je reševala naš spor, pa smo o tej potezi obvestili in zaprosili za podaljšanje roka za odgovor, dokler ne dobimo potrdila KER.

Ko je KEV na podlagi našega odgovora spoznala, da je zahteva po soglasjih brezpredmetna, je po domače preklicala našo prošnjo, ki smo jo vložili pri KER, ter pohitela z izdajo sklepa, ne da bi nam odgovorila na prošnjo za podaljšanje roka. V sklepu se je oprla na drugo izmišljijo profesorja Supeja, da so bili uporabljeni prosto dostopni podatki avtorsko obogateni podatki in ne navadni podatki. To so argumentirali s tem, da so bile za obdelavo prosto dostopnih podatkov uporabljene »Matlabove rutine za sestavljanje podatkov iz GNSS in inercialne obleke, »fusion engine«, Kalmanovo filtriranje, znanje o antropometriji človeka z izračunavanjem težišč segmentov in težišča telesa«. Če so ti prosto dostopni podatki intelektualna lastnina, potem spadajo v kategorijo avtorskega dela vsi podatki v raziskovalnem svetu, saj za vsako podatkovno zbirko stojijo neki koncepti, selekcija in ureditev. Komisija je s pristankom na fantazmo profesorja Supeja ignorirala razliko med inovativnim avtorskim delom in gradivom zanj. Fantazma o avtorsko obogatenih podatkih ne drži, saj je profesor Supej pri obdelavi podatkov uporabljal bodisi trivialne postopke, postopke drugih avtorjev ali kupljene komercialne rutine. Da je sklicevanje na rutine kot avtorsko delo abotno, govori že slovarski pomen rutine, kjer piše, da je to 'podajanje brez ustvarjalnosti' oz. 'strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu'. Povrhu vsega za naš drugi članek te rutine sploh niso bile potrebne, saj so bili uporabljeni prosto dostopni podatki že obdelani s temi rutinami.

Vsak, ki so mu zadeve vsaj malo znane, ve, da so rutine za Kalmanov filter prosto dostopne v Matlabovi knjižnici, t. i. »fusion engine« je del komercialne opreme, podatki o antropometriji človeka z izračunavanjem težišč segmentov in težišča telesa pa so tudi avtorsko delo drugih in so tabelarično podani v drugih člankih. Profesor Supej je z naštevanjem vseh možnih domnevnih avtorskih prispevkov zavajal in manipuliral. Našteval je rutine, ki sploh niso bile uporabljene v našem članku, rutine, ki so del komercialne opreme in prosto dostopne rutine.

Komisija je v svojem odgovoru navedla, da »je podrobno analizirala oba članka in da za vse trditve v drugem članku niso dovolj podatki prvega članka, saj je za določene ocene potrebno razpolagati z individualnimi podatki vsakega udeleženega smučarja, ki pa v objavljenem članku niso navedeni«. Res, neposredno iz objavljenega članka se ne da izpeljati vseh trditev, ki so podane v spornem članku, da se jih pa ugotoviti iz prosto dostopnih podatkov prvega članka, kjer so seveda podani individualni podatki vsakega testiranca, saj so to osnovni potrebni podatki.

KEV je v vseh točkah pritrdila profesorju Supeju in našo prijavo zavrnila, na podlagi prijave profesorja Supeja pa je ugotovila, da sem kršil načela »avtorstva« iz Etičnega kodeksa za raziskovalce Univerze v Ljubljani.

Odgovor komisije se bere kot utemeljevanje vnaprej določenega sklepa. Spregledala je ključni razlog obtožb profesorja Supeja, to je metodološko razhajanje s pisci spornega članka, in odločitev profesorja Supeja, da bo objavo za vsako ceno preprečil.

Spregledala je tudi druge laži profesorja Supeja, da sem objavil podatke na repozitoriju, da je bil profesor Supej moj vodja, itd. Očitek profesorja Supeja, da smo citirali napačen članek, je komentirala kot da »gre za osamljeno izjavo, ki jo v uradnih dopisih, naslovljenih na Komisijo ni ponovil«.

Čeprav mi je profesor Supej v pismu dekanu in prodekanu FS jasno očital, da ni soavtor članka, ga je Komisija branila, češ da soavtorstva izrecno ni nikoli zahteval in da »bi bila takšna zahteva tudi nekoliko nenavadna« glede na metodološka razhajanja. Konec koncev pa je na podlagi svojega domnevnega »soavtorstva« dosegel tudi umik našega članka iz revije.

Skrajno nenavadno in v glasnem nasprotju z akademsko etiko je stališče komisije, da profesor Supej ni ravnal neetično, ko je prekršil pravilo anonimnosti recenzijskega postopka in mi kot avtorju direktno grozil. Revije ni profesor Supej obvestil o konfliktu interesov, kot narobe trdi komisija, ampak smo revijo o tem obvestili avtorji članka. Šele ko je bil profesor Supej izločen kot recenzent, je opozoril revijo »na morebitno etično sporno ravnanje avtorjev članka«.

Komisija narobe povzema, da profesor Supej v prijavi »navaja resne očitke, ki jih podkrepi z dokazi, iz okoliščin pa je mogoče razbrati, da je prof. dr. Supej iskreno zasledoval etične standarde pri pisanju znanstvenih del«, saj profesor Supej v svoji prijavi ni predložil niti enega samega dokaza, njegovo prilaščanje podatkov pa je zgled neetičnosti znanstvenega ravnanja. Samovoljnih, napačnih in krivičnih izjav je v sklepu komisije še več.

Ne razumem, kako je Komisija lahko obšla več kot očitno Supejevo namero, da na vse možne načine blokira naše raziskovalno delo. Preprečevanje raziskovanja in objavljanja je v akademskem svetu nezaslišano, posebno pa nevredno profesorja, ki je član več etičnih komisij. Vzbuja se mi občutek, da mnenja komisije ne bi spremenili še tako trdni dokazi za neetično ravnanje profesorja Supeja.

Absurdno je, da sem se moral pred komisijo braniti jaz, namesto da bi se pred njo zagovarjal profesor Supej, ker si predstavlja, da smem objavljati na tem področju le z njegovim privoljenjem. Najbolj nerazumno in pristransko pa je pri celi stvari to, da je Komisija popolnoma obšla s paragrafi podprte argumente specialistke za avtorsko pravo.

Presoja komisije pozicionira Univerzo v Ljubljani med tiste univerze, ki imajo civilizacijski ideal odprte znanosti samo na jeziku, v praksi pa ovirajo prosti pretok znanja in generiranje novih spoznanj. Prav je dala starejšemu kolegu, ki je zatožil bivše sodelavce iz razlogov akademskega prestiža, in s tem zatrla možnost nadaljnjih raziskav in objav na to temo, meni, prvemu piscu, pa izničila leta ukvarjanja s to problematiko. Univerza v Ljubljani je s to odločitvijo podprla neetično prakso izkoriščanja mlajšega raziskovalnega kadra s strani starejših etabliranih raziskovalcev, ki se podpisujejo pod objave, čeprav vanje prispevajo komaj kaj, včasih samo svoje ime. Ali si res želimo tako nestimulativnega raziskovalnega okolja? Takšno ravnanje prav gotovo ne bo koristilo prizadevanju UL za visoko uvrstitev na mednarodni lestvici.