Vinko Cuderman: "Neznani Prešeren" malo drugače

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Najina seminarska naloga je nastala na podlagi razprave Vinka Cudermana z naslovom "Neznani Prešeren" malo drugače, ki je bila objavljena v reviji Jezik in slovstvo, leta 2008. Ta razprava je precej razgibana. V prvem delu razprave Cuderman govori o Prešernovi osebnosti, o njegovih notranjih duševnih krizah ter obdobjih maničnosti. Spremembe njegovega duševnega stanja skuša razložiti tudi s psihiatričnega vidika. V drugem delu beseda teče o tem, da naj bi bili uveljavljeni literarnozgodovinski pogledi na periodizacijo Prešernovega ustvarjanja neustrezni, saj je Prešeren svoje pesmi od prve izdaje do tiste v Poezijah skozi leta precej spreminjal. V nadaljevanju pa lahko beremo o tem, da so (po piščevem mnenju) nekatere Prešernove pesmi v določenih učbenikih in še kje napačno oz. neustrezno interpretirane ter o tem, da se sodobne izdaje Poezij med seboj precej razlikujejo. Ob branju omenjenega prispevka se nama je porodila ideja za postavitev dveh hipotez. Obe sta sestavljeni iz dveh delov. Prva se nanaša predvsem na Prešernova obdobja notranjih duševnih kriz ter na obdobja maničnosti, ki so sledila prvim ter na to, da je Prešeren nekatere svoje pesmi od njihove prve do zadnje objave (v Poezijah) precej preoblikoval. Druga hipoteza pa se nanaša na razlike v Kosovi in Slodnjakovi izdaji Poezij ter na napačno interpretiranje nekaterih Prešernovih pesniških del. Prva hipoteza se torej glasi: Prešeren je imel duševne krize, ki so tudi vplivale na njegovo ustvarjanje. Kasneje je svoja mladostna pesniška ustvarjanja preoblikoval in predelal. Za drugo hipotezo pa sva postavili naslednji tezi: Kosova in Slodnjakova izdaja Poezij se v marsičem razlikujeta. Prešernove pesmi napačno interpretira veliko prešernoslovcev, literarnih zgodovinarjev, avtorjev učbenikov … V seminarski nalogi sva se potrudili na čim boljši način potrditi obe hipotezi. Pri potrjevanju hipotez sva si pomagali tudi z deli Janka Kosa in Borisa Paternuja.


Potrjevanje hipotez[uredi]

Prva hipoteza: Prešeren je imel duševne krize, ki so tudi vplivale na njegovo ustvarjanje. Kasneje je svoja mladostna pesniška ustvarjanja preoblikoval in predelal.[uredi]

Potrditev prvega dela hipoteze[uredi]

V obravnavani Cudermanovi razpravi izvemo, da so poleg vsem poznanih izgub prijateljev in nesrečne ljubezni na Prešernovo življenje in delovanje vplivale tudi težke notranje duševne krize, ki pa so se menjavale z ne tako mračnimi obdobji, ko je ta na življenje gledal s svetlejše plati.

Prešernoslovcem še ni uspelo natančno pojasniti vzrokov za te krize. Možne, precej sprejemljive razlage so, da je takšno dojemanje sveta pri Prešernu dedno pogojeno ter da je bilo v veliki meri posledica mladostnega doživljaja, ki naj bi se zgodil v Ribnici. Poleg tega naj bi bil Prešeren ciklotimen, torej bolj čustven kot miseln, kaj je zagotovo vplivalo na njegovo dojemanje realnosti. Te razlage sva podrobneje opisali v spodnjih vrsticah, v katerih sva dokazovali, da je Prešeren res imel notranje duševne krize (str. 85).


Dokazi o obstoju duševnih kriz pri Francetu Prešernu:

  • Prešeren je bil najboljši učenec ribniške normalke in tudi najboljši dijak [[wikipedia:sl:Klasična gimnazija v ljubljani|ljubljanske gimnazije]. Prav tako je bil vsa leta odličen študent prava. Kljub temu pa je končni odvetniški izpit opravil komaj z oceno zadostno. Vedel je, da bo ocena tega izpita eden glavnih kriterijev, ko bo zaprosil za samostojno advokaturo, torej nanj ne bi smel priti slabo pripravljen. Ker je bil pri študiju sicer zelo vesten in delaven, skoraj ni druge prepričljive razlage, kot da je v tem času doživljal eno svojih hujših duševnih kriz (str. 86).
  • Zgornjo trditev (da je Prešeren v času opravljanja končnega odvetniškega izpita doživljal eno svojih najhujših duševnih kriz) zagotovo potrjuje dejstvo, da so prav v tem obdobju nastajali Sonetje nesreče (Prešernova najbolj pesimistična pesniška izpoved). Zaradi hudih duševnih kriz, je Prešeren pogosto mislil celo na samomor. Take misli obhajajo tudi njegove književne junake: pevca v baladi Prekop, ki naredi samomor in najde počivališče na neposvečeni zemlji in Črtomirja (Krst pri Savici), ki po izgubljeni bitki stoji ob Bohinjskem jezeru in razmišlja o samomoru. Znano pa je tudi dejstvo, da je si je nekoč tudi pesnik sam skušal vzeti življenje. Torej za obema omenjenima junakoma očitno stoji Prešeren s svojim doživljanjem sveta (str. 86).


Obstaja pa še nekaj drugih, dodatnih vplivov, ki so poleg dednosti prav gotovo vplivali na nastanek Prešernovih duševnih kriz.

Enega izmed njih pojasnjuje dr. Jože Felc, psihiater in dolgoletni primarij Psihiatrične bolnišnice v Idriji, ki ga zanimajo duševni profili vidnejših ustvarjalcev. V osebnem arhivu ima tudi nekaj skic o osebnosti Franceta Prešerna (str. 86).

Dr. Jože Felc pravi: »France Prešeren bi bil zelo primerna osebnost za patografsko [1] študijo. Ta, kolikor mi je znano, doslej ob poplavi prešernoslovja ni bila narejena. Še več, nekatere zelo pavšalne in iz strokovno psihiatričnega vidika tudi vprašljive trditve nekaterih prešernoslovcev bolj zastirajo kot pa odstirajo bistvo pesnikove osebnosti, ki je po mojem mnenju pomembno odločala njegovo ustvarjalnost. – Nedvomno je bil pesnik piknične konstrukcije[2] (Kretschner, Sheldon) – nižje rasti, širokih ramen, najbrž telesno disproporcionalen, kar pa ni tako zelo pomembno. Pomembnejši je duševni profil Franceta Prešerna. Nedvomno je bil ciklotimen[3], bolj čustven kot miselni, a v obeh plasteh zelo močan. Vendar labilen. Sodim, da je iz stanj razčustvovanosti prehajal v obdobja pobitosti. Obe značilnosti slonita na istem patomorfološkem[4] substratu. Da je tak res bil, je dokaz v nekaterih dovolj poznanih elementih njegove človeške in pesniške dejavnosti.« (str. 86).


Naslednji tak vpliv pa je zagotovo bil doživljaj v Ribnici, ki naj bi bil za Prešernov razvoj vsekakor usoden. Razložen je v spodnjih vrsticah:

Prešeren je od leta 1809 živel stran od svojih staršev, najprej v farovškem okolju pri starem stricu Jožefu na Kopnaju pri Grosupljem, nato v Ribnici, najbrž v hiši nekega učitelja. Zgoraj omenjeni doživljaj naj bi se zgodil med leti 1810 in 1812, vendar pa nihče ne ve natančno, za kakšen doživljaj je šlo. Znano je le, da je Prešeren na svoji smrtni postelji rekel: "Zame bi bilo bolje, da ne bi nikdar v Ribnici bil." Šlo je torej za doživetje, ki je Prešerna očitno zaznamovalo za vse življenje (Kos 1994: 12–13 ). Janko Kos v svojem delu Neznani Prešeren navaja tri možne razlage dogodka (vsekakor pa naj bi šlo za pretres ob erotičnem doživetju, kakršno koli je to že bilo):

  1. dečka je v obdobju pubertete zapeljala ženska, morda dosti starejša in mu zapustila odpor do spolnosti oz. strah pred stvarno, zrelo ženskostjo. To tezo Kos ovrže, saj naj bi ženska kot spolno bitje v Prešernovo zavest stopila šele pri 16. letu, ko mu je hlapec razložil razliko med ženskim in moškim spolom (navedeno delo, 15).
  2. Kot 12-letni deček je bil žrtev homoseksualnega zapeljevanja in zlorabe, posledično pa naj bi imel kasnejše težave pri navezovanju stikov z ženskami ter zgodnjo spolno motnjo. Tudi ta razlaga je za Kosa skoraj neverjetna, saj ni mogoče, da učiteljevih dejanj ne bi nihče opazil, poleg tega v Prešernovem pesnjenju in življenju ni nobenega sledu o kakršni koli izkušnji te vrste (navedeno delo, 15–16).
  3. Gre za spolno razvado v obliki samozadovoljevanja, priučeno v mladostniškem krogu ribniških sošolcev ali tovarišev pri igri. Ta razvada naj bi Prešernu pustila dve posledici, nezadovoljstvo s samim seboj in nesamozavest. Takšno razlago je podal že Slodnjak, najverjetnejša pa se zdi tudi Kosu (navedeno delo, 15).


Cuderman pa se s Kosom ne strinja, saj meni, da taka spolna razvada načeloma nima nobenih usodnih posledic, še najmanj pa notranjih duševnih kriz. Bolj se nagiba k teoriji, da je bil Prešeren žrtev takšne ali drugačne oblike pedofilije, ki je bila včasih, ravno tako kot danes, mnogo bolj razširjena kot mislimo, take stvari pa se tako ali tako dogajajo skrite očem javnosti (str. 87).

Ne glede na to, katera razlaga (če sploh katera izmed naštetih) je resnična, je dejstvo, da se dogodek je zgodil, saj ga je, kot sva že napisali, Prešeren sam omenjal celo na smrtni postelji. Iz njegovih zgoraj zapisanih besed je razvidno, da ga je doživljaj res zaznamoval za vse življenje in je pustil pečat tudi na njegovi duševnosti.


V že omenjenih obdobjih melanholije se je Prešeren posledično zatekal k pijači, a je bil zgolj občasni pivec(zaradi notranje napetosti je namreč iskal pomirjevalo, kar prav tako kaže na notranjo stisko), v obdobjih maničnosti, ki so sledila obdobjem melanholije, pa so nastajale njegove kvantaške pesmi (v nasprotju s Sonetom nesreče), kar nam zopet dokazuje prisotnost njegovih menjavajočih se duševnih kriz, ki so očitno vplivale na nastajanje nekaterih njegovih bolj pesimističnih pesmi (str. 86).


Meniva, da dejstva, ki sva jih našteli v tem poglavju, uspešno potrjujejo prvi del hipoteze, torej da je Prešeren imel duševne krize, ki so (poleg nesrečne ljubezni itd.) tudi vplivale na njegovo ustvarjanje.


Potrditev drugega dela hipoteze[uredi]

Po koncu 20-letnega ustvarjanja je Prešeren objavil knjižico pesmi z naslovom Poezije, ki je izšla konec leta 1946, z letnico 1947. Oblike pesmi ob prvi objavi pa se precej razlikujejo od tistih, ki so bile objavljene v Poezijah — pesmi v njih so namreč predelane in popravljene. Cuderman pravi, da je France Prešeren svoje Poezije pisal vse življenje — svoje pesmi je nenehno popravljal. Zato je s strani prešernoslovcev neznanstveno, ko na primer zapišejo, da je Prešeren napisal Sonetni venec leta 1834, dejansko pa razpravljajo o besedilu, ki je nastalo kakšno desetletje kasneje in ima kar tretjino verzov napisanih nanovo (str. 87–88).

Zgoraj zapisane besede dokazujeta začetek Venca, ki je bil objavljen leta 1834 v Ilirskem listu in začetek Venca, ki je bil objavljen leta 1846 oz. 1847 v Poezijah ter še dejstvo, da se je pesem Dekletam sprva imenovala Deklcam, tudi v tej obliki objavljena šele leta 1827, čeprav je nastala že mnogo prej (str. 87–88).


  • Začetek Venca v Ilirskem listu:

»Pev’c nove ti cvetlice v ven’c povije:
Petnájst sonetov taciga vezila,
De vsi začétki drúgiga števila
Versté se ‘z zadniga, vsih domačije.

Ko v vencu roža rož’ce se ovije,
Takó kjer jenja prednja pesem míla,
Prihódnja se bó tamkej spét zbudíla.
Podóba pévca ven’c je poezije: […].« (Str. 88, povzeto po Ilirskem listu).


  • Začetek Venca v Poezijah:

»Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
‘z petnájst sonetov ti takó ga spleta,
de “magistrale”, pesem trikrat péta,
vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njega zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta:
enak je pevec vencu poezije: […].« (Str. 88, povzeto po Poezijah).


Cuderman pravi tudi, da so uveljavljena poimenovanja Prešernovih ustvarjalnih obdobij (mladostno, zrelo, pozno) po svoje vprašljiva, saj sugerirajo misel, da predstavljajo štirideseta leta v Prešernovem ustvarjanju čas upada, čeprav je v tem obdobju napisal sklop pesmi V slovo Andreja Smoleta ter Nezakonsko mater, poleg tega pa je še popravil in predelal vse svoje pesmi iz prejšnjih obdobij, ki jih je vključil v Poezije, nekatere zelo temeljito in jih potem spojil v umetniško celoto. Zato je tudi površno, če rečemo, da so Povodni mož, Dekletam, Hčere svet, Učenec pesmi mladostnega obdobja, saj je pesnik sam povedal, da jih je ves čas neutrudno pilil in jih v tej predelani obliki (ki se pojavlja v Poezijah) nikakor ne moremo brati kot pesmi mladostnega obdobja (str. 88).

Zgoraj naštete trditve nam zelo nazorno dokazujejo, da je Prešeren res precej popravljal oz. spreminjal svoje pesmi, predvsem tiste iz svoje mladosti. S tem sva tudi uspešno potrdili drugi del hipoteze, s čimer je uspešno potrjena celotna prva zastavljena hipoteza.


Druga hipoteza: Kosova in Slodnjakova izdaja Poezij se v marsičem razlikujeta. Prešernove pesmi napačno interpretira veliko prešernoslovcev, literarnih zgodovinarjev in avtorjev učbenikov.[uredi]

Potrditev prvega dela druge hipoteze[uredi]

Prvi del druge hipoteze govori o razlikah med Slodnjakovo in Kosovo izdajo Prešernovih Poezij.

Slodnjakove Poezije so izšle leta 1964 pri Mladinski knjigi z naslovom France Prešeren, Poezije in pisma. Vinko Cuderman meni, da je imel Slodnjak pred očmi »povprečnega bralca«, na primer srednješolca, ter mu s prilagajanjem Prešernovih pesmi sodobnemu pravopisu in slovničnim pravilom le-te poskušal čimbolj približati, narediti lažje berljive in razumljivejše. Slodnjak v opombah tudi razlaga po kakšnih kriterijih je posodabljal pesmi.

Na kratko nam pove: »Vsa besedila Poezij so prilagojena sodobnemu pravopisu in zdaj veljavnim slovničnim pravilom. Samo kadar bi zaradi pravopisnih ali slovničnih sprememb trpeli ritem, rima ali melodija verza, so ostale zastarele ali narečne oblike izvirnika.« (Str. 90).

Janko Kos je Prešernove Poezije izdal leta 1965 v Zbranem delu. Njegove Poezije lahko razdelimo na tri dele:

  1. V prvem delu so besedila posodobljenih Poezij.
  2. Drugi del govori o problemih in dilemah pred katerimi se je Kos znašel in nam jasno sporoča zakaj se je odločil za takšen način pisanja.
  3. V tretjem delu pa najdemo izčrpne opombe k tekstom, urednik spregovori o nastanku vsake pesmi, objavlja ohranjene rokopisne zapise in prve natise.


Kos trdi, da je potrebno glasovne, oblikovne in sintaktične (skladenjske) posebnosti Prešernovega jezika čimbolj ohraniti, hkrati pa tekste razbremeniti vseh tistih pravopisnih značilnosti, ki s stališča današnje pravopisne rabe marsikdaj bolj zakrivajo posebnosti Prešernovega jezika, kakor pa da bi jih bralcu posredovale na čimbolj jasen in pregleden način.


Tako Kos kot Slodnjak sta si v svojih izdajah dovolila kar nekaj samosvojega popravljanja in nedoslednosti.

  1. Slodnjak je v pesmi Dekletam zadržal za sodobnega bralca moteče opuščaje (ak', kak', svet'jem, let'ne itd.), Kos jih je utemeljeno izpustil.
  2. Kos je naglas v besedi dokler (po pravopisu je lahko doklèr ali dòkler) postavil, Slodnjak pa ne.
  3. Razlike so tudi v naglasu pri velelniku »trpeti«, ki se pojavi v Lenori in v Pevcu: Kos je v obeh primerih postavil naglas na napačno mesto, Slodnjak je v Lenori ohranil pravi naglas, v Pevcu pa je pustil glagol brez naglasa.

Z vsem naštetim lahko uspešno potrdimo prvi del te hipoteze.


Potrditev drugega dela druge hipoteze[uredi]

Vinko Cuderman nas v članku opozarja tudi na napake drugih literarnih zgodovinarjev, na primer Borisa Paternuja. Boris Paternu je leta 2004 v zbirki Klasje izdal knjigo Pesmi in pisma, v kateri je naredil kar nekaj napak v primerjavi s Prešernovimi Poezijami:

  1. Pesem Strunam, ki je v Poezijah na prvem mestu, je Paternu iz svojega izbora kar izključil.
  2. Samovoljno je priredil pesem Prosto srce. Prešeren je pesem prvič objavil leta 1838 v Ilirskem listu, kasneje jo je preoblikoval in izpustil naslov ter takšno izdal na prvi strani Poezij. Paternu je pesmi spet dodal naslov, pesem pa uvrstil na 69. stran svoje knjige.
  3. Napačno je interpretiral zadnjega od Sonetov nesreče: po njegovem mnenju naj bi bila podoba tnala poleg pesnikove otopelosti tudi znak upora in vztrajanja. Samo besedilo nam za kaj takega ne daje nobene osnove, Prešeren pa je podobo tnala zelo jasno označil z besedo »neobčutljivo«. Paternujevo razlago je sprejela večina slovenistov, navedena je celo v učbeniku za srednje šole Branja 2, ki je najbolj razširjeno berilo za drugi letnik.


  • Prosto sercé


  • Prešernov izvirnik:

»Sim dolgo upal, se dolgo bal;
Slovo sim upu, sim strahu dal.
Sercé je prosto; - mirno, srečno ni;
Nazáj si up, nazáj si strah želi.« (Str. 89, povzeto po Ilirskem listu).


  • Prešernov popravek:

»Sem dolgo upal in se bal
slovó sem upu, strahu dal;
srcé je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.« (Ilich 2000: 7, povzeto po Poezijah).


  • Paternujeva samovoljna priredba:

»Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.« (Paternu 2004: 69).



  • Zadnji kitici v zadnjem od Sonetov nesreče:


»[…]Otrpnili so udje mi in sklêpi,
in okamnélo je srcé prežívo,
duha so ukrótili nadlog oklêpi;

strah zbežal je, z njim upanje goljfivo:
naprej me sreča gladi, ali tepi,
me tnalo najdla boš neobčutljivo.« (Ilich, 2000: 168, povzeto po Poezijah).


V učbenikih za srednje šole pa najdemo še nekaj napačnih interpretacij Prešernovih pesmi. Cuderman nas v članku opozori na naslednji tri:

  1. V učbeniku Na pragu besedila 1 najdemo interpretacijo Povodnega moža. Med drugim piše: »Ob branju Povodnega moža pa si mično, nečimrno Urško živo predstavljamo. V naši zavesti se zbudi tudi podoba lepega, a strašljivega Povodnega moža.« (Str. 93). Za to, da bi si glavna lika lahko bralci »živo« predstavljali, ni v Prešernovem besedilu nobene prave opore, torej opisa zunanjosti, brez tega pa »živa« predstava ni mogoča in kar je glavno, za razumevanje balade tudi ni potrebna. Bralci si seveda lahko (in si verjetno tudi jih) literarne like živo predstavljamo, vendar pa lahko znanstvena interpretacija umetniškega besedila govori le o tem, kar temelji v besedilu (str. 93).
  2. Vinka Cudermana je glede na to, da literarni zgodovinarji Povodnega moža označujejo kot razmeroma vedro balado (Janko Kos) in da je bila vsaj ob prvi objavi zbadljivka, zmotila tudi naslednja ugotovitev: »Bralci nehote sočustvujemo z deklico, saj je kazen za njeno spogledljivost kar prekruta.« (str. 93) Po njegovem mnenju se je sestavljavkam učbenika, kot pripadnicam ženskega spola, Urška zasmilila in z njo nehote sočustvujejo. Vendar svojega osebnega doživljanja, ki nikakor ni v skladu z osebnim sporočilom balade, ne bi smele posplošiti in ga preko učbenika posredovati učencem (str. 93).
  3. Spodrsljaj v pesmi Nezakonska mati v učbenikih Branja 2 in Svet književnosti: V Branjih beremo: »Mati nagovarja svojega otroka v zibelki […]«, v Svetu književnosti pa: »Pesem je samogovor zapuščene nezakonske matere in pogovora z otrokom v zibeli.« (Str. 94). Prešeren v svoji pesmi nikjer ne omenja zibelke. Mati lahko drži otroka v naročju, otrok lahko leži ob njej v postelji, lahko je v košari, v tistih časih so v revnih hišah dojenčke pogosto polagali kar v predale v omarah… Možnosti je kar nekaj. Bralcem so vse navedene in še druge predstave dovoljene, nobena od njih pa naj nam ne bi bila dovoljena, kadar prevzamemo vlogo razlagalca pesmi.


Z vsemi naštetimi primeri napak in napačnih interpretacij Prešernovih pesmi je potrjen tudi drugi del hipoteze.


Sklep[uredi]

  • Kljub precej dobro raziskani Prešernovi preteklosti nekateri dogodki še vedno ostajajo zaviti v meglo, zato o njih obstaja več različnih interpretacij različnih prešernoslovcev. Katera je pravilna, verjetno ne bomo nikoli izvedeli.
  • Zaradi vsega naštetega med potrjevanjem druge hipoteze, nas Vinko Cuderman skozi članek večkrat opomni, da Slovenci potrebujemo znanstveno in resnično kritično izdajo Poezij, ki bi vsebovala tudi vse prve natisnjene objave Prešernovih pesmi. Ta izdaja naj bi vsebovala celo več variant, npr. prva bi bila dokumentarna, druga namenjena najširšemu krogu bralcev itd. Takšno izdajo Poezij po njegovem mnenju Prešernu celo dolgujemo.


Opombe[uredi]

  1. PATOGRAFIJA: veda, ki proučuje vpliv bolezni na življenje in delo znamenitih osebnosti.
  2. PIKNIČNA KONSTRUKCIJA: Po Kretschnerjevi konstitucijski teoriji naj bi obstajala povezanost med telesno konstitucijo, temperamentom in nagnjenosti k duševnim obolenjem. Konstitucija naj bi bila tista, ki določa temperament in nagnjenost k duševnim obolenjem. Pikničen tip konstitucije naj bi bil nižje rasti, bolj zavaljen, ima razmeroma nežne in suhe roke in noge, običajno ima veliko in okroglo glavo ter širok obraz s harmoničnimi potezam. Tip temperamenta takšnega človeka naj bi bil ciklotimni, kar pomeni, da je zelo čustven, praktičen, čustveno nestabilen (Kompare idr. 2005: 229–230).
  3. CIKLOTIMEN: to je poimenovanje za tip temperamenta, za katerega so značilne čustvenost, praktičnost in čustvena nestabilnost (Kompare idr. 2005: 230).
  4. PATOMORFOLOGIJA: je del patografije, zanimajo jo morfološke spremembe, ki jih organizmu povzroči bolezen.


Viri in literatura[uredi]

  • Vinko Cuderman. "Neznani Prešeren" malo drugače«. Jezik in slovstvo 53/5(2008). 85–94.
  • Iztok Ilich. France Prešeren. Ljubljana: DZS, 2000 (Slovenska klasika).
  • Alenka Kompare idr. Psihologija: Spoznanja in dileme. Ljubljana: DZS, 2005.
  • Janko Kos. Neznani Prešeren. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.
  • Boris Paternu. France Prešeren, Pesmi in pisma. Ljubljana: DZS, 2004.