Veronika Deseniška (Župančič)

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Veronika Deseniška, s podnaslovom tragedija v petih dejanjih, je ljubezenska, psihološka drama z zgodovinskim ozadjem, ki jo je napisal Oton Župančič. Izšla je junija 1924 pri založbi Zvezna tiskarna in knjigarna. Sprva si je Župančič Veroniko zamislil kot prvi del trilogije, s katero bi prikazal velike prednike slovenskega naroda, a zaradi slabih kritik trilogije ni nadaljeval.

Osebe[uredi]

  • Herman II., Celjan
  • Friderik II. (njegov sin)
  • Jelisava Frankopanka (Friderikova žena)
  • Jošt Soteški (vitez)
  • Ivan Sevničan (vitez)
  • Neràd (oskrbnik v krškem gradu)
  • Brigita (Jalisavina dvornica)
  • Geta (Jelisavina dvornica)
  • (Hermanov) Kancelar
  • (Friderikov) Pisar
  • Pravdač
  • Bonaventura
  • Deseniški gospod
  • Veronika (njegova hči)
  • Sida (njegova sestra)
  • Sosed (graščak)
  • Katica (služkinja na Desenicah)
  • Dvorniki, dvornice, spremstvo, sluge, straža

Vsebina[uredi]

Godi se 1422. leta. Prvo dejanje na Desenicah, drugo, tretje in četrto v krškem gradu, peto pa v Gornjem Celju.

Prvo dejanje[uredi]

Nastopajo Katica, Sida, sosed, Deseničan, Veronika, Friderik in Jošt. Dogaja se v sobi na deseniškem gradu. Sida pove Katici, da je Veronika pred pol ure še vedno spala, a ji Katica pove, da je sedaj ni več v postelji. Videla jo je teči čez polje, na vrhu klanca pa je stal jahač in jo opazoval. Spraševali sta se, kdo bi ta jahač lahko bil. Prideta Deseničan in sosed. Ta je že v zrelih letih, a bi se vseeno rad omožil z Veroniko. Sida in Deseničan nad tem nista navdušena, zato rečeta sosedu, da bodo s tem še malo počakali. Sosed nato povabi Deseničana jahat in odide osedlat konja. Deseničan in Sida govorita o tem, kdo bi bil primeren mož za Veroniko in takrat Sida bratu zaupa načrt, ki ga je skovala. Pokaže mu vezan plašč, ki ga je ravno dokončala. Na njem je izvezena "pot", kako bo Veronika prišla do moža (plašč je poln tajnih znamenj, ki prerokujejo bodoče usode). Na vrhu plašča so izvezene tri zvezde, znak Celjskih grofov. Sida pove, da bodo plašč poslali grofici Jelisavi Frankopanski in ko ga bo videla, bo sprejela Veroniko za dvornico, ona pa bo tako osvojila Jelisavinega moža Friderika Celjskega. Deseničan je skeptičen, ker meni, da so Deseničani prenizkega stanu za Celjske, a vseeno dovoli sestri, da izpelje načrt. Pridruži se jima Veronika, Deseničan pa takoj za tem odide na ježo s sosedom. Sida pove Veroniki, da bo odšla v Krško za dvornico Jelisavi. Veronika je nad tem navdušena, saj ve, da je tam tudi Friderik, ki velja za lepega moža. Sida odide. Veronika se odene v vezan plašč. V tem pride Friderik, a Veronika ne ve, da je to on. Govorita o tem, kako sta se zjutraj videla in kako je v obeh nekaj vzplamenelo. Nato se poljubita. Friderik vidi grb Celjskih na plašču in Veronika mu obrazloži, da bo odšla za dvornico Jelisavi. Friderik ji reče, da ji bo on odnesel plašč, saj je v celjski službi. V tem vidita jezdece, ki prihajajo proti gradu. Veronika odide povedat teti, Friderik pa jih sprejme, saj so njegovi prijatelji. Jošt mu sporoči, da so v njegovem imenu premagali nasprotnika Heriča in mu zavzeli štiri gradove. Friderik mu ukaže, naj mu vse vrnejo, saj noče več biti nikogaršnji nasprotnik. Ob tem pa mu še ukaže, naj nikomur ne pove, kdo je. Jošt odide, Veronika in Sida pa prideta. Zastor.

Drugo dejanje[uredi]

Prvo prizorišče[uredi]

Nastopajo Jošt, Neràd, Ivan, Friderik, Bonaventura, Geta, Brigita in Jelisava. Dogaja se v sobi na krškem gradu. Jošt,Neràd in Ivan se pogovarjajo, kako je Friderik preuredil dvorec na pristavi zaradi dekleta. Trgovec Bonaventura mu je za preureditev pripeljal najboljše blago iz različnih koncev sveta (Benetke, Turčija). Povedo, da gre za dekle z Desenic in da sta se Friderik in Jelisava že nekaj časa nazaj oddaljila drug od drugega. Skrbi pa jih, da bo za to izvedel grof Herman, saj ima on oko, ki vidi vse. Jošt in Ivan nato odideta pit vino, Friderik in Bonaventura pa prideta. Friderik Neràda pošlje za Ivanom in Joštom, da jima bo postregel z vinom in mu ukaže, naj jima sporoči, da ju bo obiskal, ko se vrne s pristave. Neràd odide. Bonaventura in Friderik govorita o pristavi in Friderik reče Bonaventuri, naj čimprej odide nazaj na pristavo, saj se bo grofica Jelisava kmalu vrnila. Friderik v tem opazi, da ima Bonaventura stekleničko, ki sicer ni namenjena njemu, a se zanjo vseeno zanima. Bonaventura mu pove, da je v njej lek za večno spanje. Tri kapljice tega na blazini onega, ki tam spi, in nikoli več se ne zbudi. Friderik mu ukaže, naj stekleničko pospravi in naj pride takoj za njim na pristavo. Friderik odide, prideta Geta in Brigita. Bonaventura jima da darila in jima obljublja nova, ko bo naslednjič prišel. Nato jima ukaže, naj odideta. V tem mu Geta reče, da ko bo naslednjič prišel, bosta o tem obvestili grofa Henrika. Bonaventura se tega ustraši (Herman je Žide namreč izgnal), zato mu Brigita pove, da je bila šala. Zatem Geta in Brigita odideta, pride Jelisava. Bonaventura da Jelisavi navesek, najbolj dobroten izum medicine, ki jo popelje v večno spanje. Jelisava si ga da okoli vratu. Nato ji Bonaventura da še stekleničko, v kateri je isti lek, le da je ta namenjen moškemu. Ko Jelisava odide, Bonaventura sam pri sebi reče, da je ta svet presurov zanjo in da on ne bo ničesar kriv in si bo umil roke. Zastor.

Drugo prizorišče[uredi]

Nastopajo Herman, Friderik, Hermanov kancler, Jošt, Jelisava, dvorniki in dvornice. Dogaja se v sobi na krškem gradu. Kancler daje Hermanu razne listine, ki jih ta podpisuje. Herman pove Frideriku, da bodo ustanove in darovnice podpisali v Celju on, Friderik in njegov brat Herman, ki ga želi vpeljati v posle. Ob tem mu še pove, da bodo že tisti dan odrinili proti Celju. Govorita tudi o Friderikovem sinu Ulriku, za katerega Herman pravi, da je iz "prave celjske krvi", je odličen in dragocen. Herman da kanclerju listine in ta odide, Herman pa reče Frideriku, da je bil na pristavi in da jo je lepo uredil. Pove mu tudi, da gospodična z Desenic ne bo odšla tja, ampak na krški dvor k Jelisavi, ki se s tem strinja, on (Friderik) pa bo moral spoštovati okrožje svoje žene in svoj dom, ker si tako želi njegov oče. Frideriku to ni všeč, a mu Herman ne dovoli, da bi ugovarjal. Povpraša ga, kako sta zadnje čase z Jelisavo, in Friderik mu odgovori, da tako kot moreta in Herman ga popravi, da bi moral reči, kakor pač morate. Nato ga še povpraša, kako je s Heričem in ukaže poklicati Jošta. Pride Jošt in Herman ga povpraša po Heriču. Jošt mu odgovori, da ga išče. Herman nato odide, da bi se poslovil od Jelisave. Jošt pove Frideriku, da njegov oče in brat v Celju kujeta spletke. Friderik želi oditi od tam, ker so okoli njega same spletke in ukane. Obdržati si želi le Veroniko in Celje. V Kočevju bo zgradil grad in ga podaril Veroniki. Jošt mu pove, da prihajata Herman in Jelisava. Herman pove Jelisavi, da ji je Friderik pripravil presenečenje na pristavi za poletje in da jima bo pripeljal Ulrika, da bo z njima, a le čez poletje. Za več časa ga namreč noče dati od sebe, saj pravi, da bo Ulrik premikal meje celjske dežele. Herman pošlje Jošta po ostale dvornike. Ta odide in se vrne z Ivano, za njima pa prihajajo še ostali dvorniki, dvornice, Geta, Brigita in Hermanovi spremniki. Herman napove, da bo v znak sprave in enotnosti med Celjani dal na Ptujski gori izklesat relief Marije zaščitnice s Celjani pod njenim plaščem. Nato sluga prinese vino s tremi čašami. Eno da Jelisavi, ki pa ne pije vina. Herman ji reče, naj spije le tri kapljice, za vero, upanje in ljubezen. Jelisava spije le dve, za vero in upanje, in reče, naj za ljubezen pije Friderik in naj spije vse do dna. Friderik izpije in Herman naznani, da bodo krenili proti Celju. Jelisava pred odhodom poljubi Friderika, zato da bi ta v Celju poljub prenesel na Ulrika. Jošt reče Ivanu, da si je poljub izborila zase in da so v tej družini same burke. Zastor.

Tretje dejanje[uredi]

Nastopajo Veronika, Geta, Brigita, Jelisava, stražar in Friderik. Dogaja se v sobi na krškem gradu. Geta in Veronika se pogovarjata o Brigitini poroki in o tem, kako je Geta prestrašila Bonaventuro z grofom Henrikom. Veronika jo vpraša, zakaj se ga boji in če ni dober. Geta ji odgovori, da nihče ne ve, ali je dober ali ne, ve pa, da mu niti grof Friderik, ki je silak, ne seže niti do kolen. Geto vpraša, kdaj se bodo vrnili iz Celja, a ji ta ne zna odgovoriti. Pride Brigita in pove Geti, da ju grofica Jelisava pošilja na pristavo po rože. Brigita in Geta odideta, Jelisava pride. Jelisava pove Veroniki, da ji je prirasla k srcu, Veronika pa njej pove, da je dobra z njo. Glas stražarja naznani noč. Veronika vpraša Jelisavo, kdaj se vrne njen gospod, a tudi ona ne ve. Nato Jelisava vpraša Veroniko, če je že kdaj ljubila, in Veronika ji prizna, da je zaljubljena. Za to ljubezen sedaj ve le ona (Jelisava) in on. Ko jo Jelisava povpraša, kdo je on, prideta Geta in Brigita, ki prineseta rože. Geta prižge luč in Brigita zaupa grofici, da jo gospod ljubi, saj vsak kotiček na pristavi izžareva ljubezen in poljube. Geta in Brigita nato zaželita lahko noč in odideta. Jelisava reče Veroniki, da bosta skupaj sedli k oknu in čakali, da se vrnejo gospodje. Veronika se ustraši, ko skozi okno zagleda senco križa na dvorišču. Jelisava pa doda, da sta sedaj pod križem še njuni senci in da sta to dve ženski sklonjeni pod križem na Golgoti ljubezni, zato Veronika zastre luč. Jelisava ponovno povpraša Veroniko po njem. Ta ji pove, da je ljubezen obojestranska in da je v celjski službi pri grofu Frideriku. Takrat rog naznani, da so prišli. Veronika skozi okno Jelisavi pokaže, kateri je on, in takrat Jelisava spozna, da je to njen mož Friderik. To pove Veroniki in obe se čutita prevarani. Jelisava pokaže Veroniki lek, ki ji ga je dal Bonaventura, s katerim bi lahko obe odšli v večno spanje. Veronika sprva razmišlja o tem, a se nato premisli. Pride Friderik. Jelisava vpraša Friderika, če je dal Ulriku poljub. Pritrdi ji in ji pove, da ji tudi Ulrik pošilja poljub. Jelisava mu pove, da je sedaj konec laži med njima dvema in naj ji da poljub. Ga poljubi in hoče oditi, a jo Veronika zaustavi in jo prosi odpuščanja. Jelisava ji reče, da je med njima čista resnica in da resnici ni treba odpuščati. Veronika pove, da ni še povedala vse resnice, in takrat razkrije, da je noseča in da lahko sedaj, ko grofica ve vso resnico, odide v večni spanec z njo. Jelisava pa jo ustavi in jo blagoslovi. Nato poljubi Friderika, da bi se še zadnjič poslovila od sina, ter odide. Veronika pove Frideriku, da se počuti izdano in da ga sovraži. Friderik ji da bodalo, naj ga zabode, ker je izdal njo in njuno dete. Veronika pa reče, da tega ne more storiti, saj ga ljubi, a ob enem še vedno sovraži. Se objameta. Veronika pošlje Friderika, naj preživi noč pri grofici, saj čuti, da nekaj načrtuje s kapljicami, ki ji jih je dal Bonaventura. Veronika odide, Friderik gre v Jelisavino sobo. Glas stražarja naznani dan. V ozadju govorita Geta in Brigita, da je grofica zakričala in da morata k njej. Friderik se vrne in se sprašuje, ali je možno, da morijo že same misli, želje in ljubezen. Prideta Geta in Brigita. Friderik ju pošlje k Jelisavi. Odideta, pride Veronika. Povpraša, kdo je zakričal in kako je z grofico. Friderik ji odgovori: "Zdrava, grofica celjska!" Veronika omahne, Friderik jo ulovi. Zastor.

Četrto dejanje[uredi]

Nastopajo Herman, Friderik, Jošt, Ivan, pisar, Veronika, Geta, Neràd, in Herman. Dogaja se v dvorani v krškem gradu. Herman in Friderik se pogovarjata in Herman reče, da je utrujen in naj ga Friderik spremi. Odideta. Jošt med tem pove Ivanu za kresove. Friderik pride in pove, da je v Novem Gradu sezidal nov grad in da bodo od Kočevja do Krškega goreli kresovi, ki bodo sporočali, da je Novi Grad pripravljen na sprejem Veronike. Jošt ga opozori, naj se ne zadržuje preveč časa v Novem Gradu, saj bi mu njegov brat Herman rad speljal Celje, a mu Friderik sporoči, da je on prvorojenec. Jošt in Ivan odideta h konjem, pisar pride. Pisar po Friderikovem nareku piše darovnico. Friderik je pripravljen dati trideset funtov dunajskih beličev za večno luč za pôkoj duše pokojne grofice Jelisave. Pride Veronika. Veronika želi, da pisar zapiše tudi njo, saj želi, da skupaj molita za pokojno Jelisavo. Pisar popravi in reče, da je potreben denar še za svetilko, a mu Veronika pove, da to že imajo. Pisar odide. Geta prinese svetilko in odide. Veronika pove, da je to tista svetilka, ki je bila ob Jelisavi v noči, ko je umrla. Friderik noče te svetilke, ker pravi, da je videla preveč. Začne ponavljati: "Ni res!" in Veronika mu pove, da to govori tudi v spanju. Takrat mu Veronika prizna, da je tiste noči molila, da bi postala grofica celjska in je vedela, da bo šlo za življenje in smrt in odločila se je za življenje, smrt pa prepustila Jelisavi. Pove mu, da ve, da ni bil on, in ga vpraša, ali si je tudi on v božjih molitvah želel njene smrti, in Friderik ji odgovori le, da jo ljubi ter naj ne joče. Nato ji reče, da je pomembno le to, da je njegova žena in da bosta kmalu odšla v Novi Grad in se bosta umaknila vsem spletkam. Na koncu doda še, da je svetilka dovolj dobra, da bo gorela nad Jelisavinim grobom. Jošt pride. Jošt sporoči, da je umrl Friderikov brat Herman. Veronika reče, da bo očetu hudo, zato Jošt predlaga, da mu tega ne sporočijo nocoj. Jošt odide. Friderik pove Veroniki, da bosta morala še nekaj časa prikrivati, da sta poročena. Pride pisar, Friderik odide k očetu. Pisar pokaže Veroniki prej pisano darovnico. Veronika mu da denar in ukaže, naj razglaša po svetu, da grofica celjska odtehtava z zlatom, ker nima teže. Pisar odide, Friderik pride. Friderik ukaže Veroniki, naj pošlje Geto po vodo, saj si hoče oče umiti roke, kar se zdi Veroniki sumljivo, vendar Frideriku reče, da ni to nič čudnega. Veronika odide po vodo, pride Neràd in prižge luč. Prideta Jošt in Ivan. Jošt pove, da je Herman (brat) padel s konja. Herman pokliče Friderika in ta odide. Prideta Herman in Friderik. Hermana zanima, če je že prišel njegov sin Herman iz Radovljice in povejo mu, da ga še ni. Pride Veronika z vodo. Hermana zanima, zakaj je še tam, če je Jelisava umrla. Veronika mu odgovori, da je sedaj zazidan Novi Grad in da več ne more povedati in prosi Friderika, naj pove on. Friderik reče očetu, da je Novi Grad pripravljen nanj in njegovo Veroniko, Herman pa mu sporoči, da je dal grad podreti in si je zato umil roke. Herman in Friderik se začneta prepirati o tem, kako Celje Frideriku nikoli ni pomenilo veliko, a Friderik mu nasprotuje. Nato Herman vpraša Friderika, če ve, da se bo ženil, in ta mu odgovori, da se ne bo. Ponovno se vname prepir in takrat Friderik prizna, da je Veronika njegova žena. Henrik je jezen zaradi tega in sprašuje Friderika, zakaj mu skuša pokopati Celje. Friderik mu odgovarja, da tega ni nikoli poskušal in da mu Celje pomeni veliko. Herman mu odgovori, da mu je verjel, dokler mu ni povedal, da je zakrivil rodoskrunstvo in da bo sedaj Celje dobil Herman, četudi je Friderik prvorojeni. Takrat mu povejo, da je Herman umrl. Herman je obupan, a mu ne preostane drugega kot da prepusti Celje Frideriku in odloči se, da mu bo dovolil tudi, da ostane z Veroniko in da jo bo sprejel za hčer. Vendar le pod enim pogojem, da za njuno poroko na izvejo ljudje. Friderik tega ni pripravljen storiti, zato mu Herman sporoči, da ga bo zaprl v Celju ječo v kateri je že Bonaventura. Ukaže Joštu poklicati stražo. Jošt odide. Herman pove, da bo zaprl tudi Veroniko. Jošt se vrne s stražo. Herman pove Frideriku in Veroniki, da ju bo zaprl ločeno. Jošt stopi s stražo proti Frideriku. Zastor.

Peto dejanje[uredi]

Prvo prizorišče[uredi]

Nastopajo Herman, Jošt, pravdač in Bonaventura. Dogaja se v sobi v Gornjem Celju. Herman in Jošt se pogovarjata o pravdaču, ki pri Veroniki preverja, če je res čarovnica. Prijavil jo je Herman, češ da je začarala Friderika, da se je zaljubil vanjo. Herman Jošta povpraša, kako je Friderik, in Jošt mu pove, da je bled in suh ter da se noče vdati. Pride pravdač. Pravdač pove, da je izprašal Veroniko in da je ne more obtožit čarovništva. Herman se nanj razjezi. Pravdač odide. Herman pošlje Jošta po Bonaventuro. Jošt odide. Jošt pripelje Bonaventuro, nato odide. Herman ponudi Bonaventuri prostost, a Bonaventura ve, da hoče nekaj v zameno. Herman mu pove, da so pri njem našli kapljice, ki prinašajo smrt in mu jih želi vrniti, da jih bo uporabil. Pride Jošt in pove, da je Friderik zelo slab, da je padel v nezavest. Herman mu ukaže, naj pokliče zdravnika. Jošt odide. Herman da Bonaventuri kapljice. Reče mu, da naj odide k Veroniki in da ima v roki svojo in njeno smrt. Če je bodo naslednji dan našli živo, pomeni, da si je sodil sam. Zastor.

Drugo prizorišče[uredi]

Nastopajo Veronika, Bonaventura, Friderik, Herman in sluga. Dogaja se v temnici v Gornjem Celju. Veronika ima monolog. Prosi stražarja, da ji pove, kateri del dneva je in naj ji pove kako je s Friderikom, a brez uspeha. Pogovarja se s še nerojenim otrokom o tem, kako slab človek je Herman in da se Friderik ne boji, saj če bi se bal, bi zatajil njo in otroka. Nato se obrne na Boga in ga prosi, naj jo reši ali pa naj ji da znamenje, da je to njena zadnja postaja. Bonaventura pride s svečo v roki. Veronika ga ne vidi, saj jo slepi sveča. Povpraša ga, kdo je in kdo ga je poslal. Odgovori ji, da on (Herman), ker hoče njeno ali njegovo smrt preden dogori sveča. Bonaventura ne ve, kdo naj bi umrl. Veronika se mu za smrt zdi še premlada, enako meni tudi sama. Nato se ji predstavi. Ko Veronika izve, kdo je, izreče, da je to znamenje grofice Jelisave, da jo kliče k sebi. Pove, da vidi grofico in ve, da je ona tista, ki mora umreti, in da bo dete povila v nebesih. Bonaventuri reče, da ne potrebuje njegovih kapljic, saj je prišel njen čas. Prosi ga, naj pove Frideriku, da je vse prenesla nase, na svojo dušo, vso tisto noč, njen in njegov del. Veronika leže na posteljo in vzame svečo. Bonaventuri pove, da je prost krivde in da bo ona dogorevala skupaj s svečo. Govori Jelisavi in sveča ugasne. Bonaventura pove, da je mrtva. Zasliši se Friderikov glas, ki kliče Veroniko. Pridejo Friderik, Herman in sluga s plamenico. Friderik misli, da spi in se skloni k njej. Herman vpraša, če je mrtva in Bonaventura mu pritrdi. Herman mu pove, da je prost, a mu Bonaventura odgovori, da ni prost, saj ni storil ničesar in pokaže neodprto stekleničko s kapljicami. Friderik se pogovarja z Veroniko in jo skuša obuditi. Jo poljubi, a ugotovi, da to ni več njen poljub in da je res mrtva. Herman skuša govoriti s sinom, a Friderik se razjezi. Kriči, naj vsi obmolknejo, ko ona molči, Veroniki pa se opravičuje, da je prekinil njen molk. Pove ji, da bosta molčala v Jurkloštru. Herman Friderika pokliče sin in ta mu odgovori, da ni več nikomur sin. Herman mu odgovori, da je Celjan in da bo čas zgladil njun spor. Reče mu še, naj ostane z njo, on pa bo odredil svečani pogreb in prevoz v Jurklošter. Friderik reče: "A tu — mene je brezna v sebi strah." Vsi razen Friderika odidejo. Zastor. Konec.

Zgodovinsko ozadje[uredi]

Tragedija temelji na zgodovinskem ozadju, vendar je Župančič nekatere podatke spremenil ali izpustil. Od junakov, ki nastopajo v drami, so zgodovinske osebe zagotovo Herman II. Celjski, Friderik II. Celjski in njegov brat Herman III. Celjski, Veronika Deseniška in Friderikova žena Elizabeta Frankopanska, ki jo je Župančič poimenoval Jelisava Frankopanska ter njen in Friderikov sin Ulrik II. Celjski.

Celjska kronika poroča, da je Friderikov oče Herman II., ki se zaradi dinastično-političnih načrtov in razlogov ni mogel pomiriti s to zvezo, dal verjetno v drugi polovici 1425 najprej zapreti neposlušnega sina, nato pa je ujel in zaprl še Veroniko, ki jo je obtožil, da je s čarovnijami premotila njegovega sina Friderika, da se je poročil z njo in da je tudi njega zalezovala s strupom in še na druge načine ter mu stregla po življenju, za kar naj bi jo sodišče obsodilo na smrt. Toda sodišče je Veroniko, ki ji je pomagal besednik oz. pomočnik pri pravdi, še istega dne oprostilo obtožbe. Usodi, ki ji jo je namenil Herman, pa Veronika vendarle ni ušla: dva njegova viteza sta jo kasneje pod stolpom Ojstrica pri Vranskem, kjer je bila zaprta, utopila. O Veroniki ni veliko znanega, zgodovinarji niso prepričani niti o njenem izvoru. Po vsej verjetnosti je prihajala iz vasi Deseniće južno od Velikega Tabora. Nobenega dvoma pa ni, da je tudi Veronika Deseniška spadala med plemstvo. Sicer, kot pravi pisec Celjske kronike, Frideriku po plemstvu ni bila enaka, ker je bila viteškega rodu, a je kljub temu bila plemenita. Sprva je bila Veronika pokopana v Braslovčah, kasneje pa jo je Friderik dal prekopati v Jurklošter.

Kritike, polemike in odmevi javnosti[uredi]

Kritike in odzivi na Veroniko Deseniško so bili različni. Veliko polemik je bilo na temo, kam bi dramo uvrstili. Večinoma so se strinjali, da to nikakor ni tradicionalna tragedija, medtem ko bi jo nekateri zagotovo uvrstili mednje, nekateri pa so jo označili kot simbolistično tragedijo. Kritike Veronike Deseniške so izšle tudi po uprizoritvah tragedije. Uprizoritve so se razlikovale od knjižne oblike, saj je Župančič dramo za oder skrajšal.

Prvo oceno knjige, ki je izšla 30. julija 1924, je napisal Miran Jarc. Dramo je opisal kot veliko umetnino, je pa bil nad njo nekoliko razočaran, ker se je avtor pred duhovnimi vprašanji povojnega časa umaknil v zgodovino. Jarc kot ekspresionist v drami poleg ljubezenskih strasti pogreša duhovnih iskanj ter tako iskreno izraža razmerje mlade generacije do tega Župančičevega dela.

Drugo oceno drame je 1924 napisal Stano Kosovel. Zapisal je, da drama zbuja občutek razdrobljenosti in da je v njej preveč besednega patosa. Pohvalil pa je Bonaventuro in nekatere dele drugega, tretjega in četrtega dejanja. Na koncu je zapisal: "Summa summarum: Veronika Deseniška ni rešila problema slovenske tragedije, kakor se je pričakovalo in obetalo. Ona ga je samo nakazala. Zato je edino prav, če se odmeri Veroniki Deseniški mesto med tragedijami v slovenskem jeziku."

Med prve odmeve Župančičeve drame v naših osrednjih revijah spada zanjo vseskozi ugodna razprava, ki jo je napisal Karel Ozvald pod naslovom "Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument". Izšla je v 1924 v oktobrski številki časopisa Ljubljanski zvon.

1924 pa je izšla obširna, poglobljena, obenem pa precej neugodna kritika, ki jo je napisal Josip Vidmar. Ta neugodna kritika je presenetila tiste, ki so v Župančičevi drami videli brezhibno mojstrovino. V njihovem imenu je v decembrski številki Ljubljanskega zvona odgovoril njegov urednik Fran Albreht z gloso Slovenska kritika. Zapisal je, da bi morali kritiki umetnino samó razlagati, ne pa soditi.

Istega leta je izšla že druga izčrpna ocena drame, ki pa ni bila nič manj kritična od Vidmarjeve. Napisal jo je France Koblar. Kljub temu, da je Koblar dramo negativno ocenil in poudaril njene pomanjkljivosti, je napisal, da je drama toliko pomembna, da je nikakor ne moremo primerjati z drugimi z isto temo, Jurčičevo, Tomićevo in Kalchbergovo. "Kot slovensko delo jo moremo meriti edinole s Krstom: z njim se meri kot visoka tragična pesem, zmaguje z blestečo izlikanostjo, zaostaja v tragični globini in nacionalni prešinjenosti."

Na temo Župančičeve Veronike Deseniške se je zvrstilo še mnogo kritik, ocen in polemik, še posebej po tem, ko se je drama pojavila na odrih. Še nekajkrat so se pojavile ocene Vidmarja, Koblarja in Albrehta, ki je napisal Epilog Veroniki Deseniški (Ljubljanski Zvon, 1925).

Župančič je poleg javnih kritik v časopisu dobival pohvale posameznikov, med katerimi je bila tudi Franja Tavčar. V pismu z dne 19. januarja 1925 je zapisala: " Prisostvovala sem včeraj Veroniki Deseniški. Zategadelj moram se Vam od srca hvaležna zahvaliti za diven večer. Mi Slovenci še nismo imeli tako krasno delo. In šele sedaj vidim koliko nebrzdane zavisti je med nami. Želela bi da nemoteno nadaljujete in nam podarite še več — od Vaših zakladov. Klanja se mojstru vdana Franja Tavčarjeva."

Seznam kritik in polemik o Veroniki Deseniški:

Veronika Deseniška v tujini[uredi]

Veronika Deseniška je doživela mnogo odzivov tudi v tujini.

  • Umberto Urbanac-Urbani je napisal članek La prima grande tragedia slovena, ki ga je objavil 27. avgusta 1925 v tržaški Il Piccolo della Sera. Članek je splošno informativnega značaja in se končuje z oznako, da je avtor bolj lirik in psiholog kakor polnokrven dramatik.
  • 5. oktobra 1925 je dnevnik Prager Presse v prilogi Dichtung und Welt objavil prvi prizor drugega dejanja, ki ga je v nemščino prevedel Joža Glonar.
  • V začetku leta 1925 je Oto F. Bebler v celoti prevedel Veroniko Deseniško v češčino. Praško Narodno divadlo naj bi se zanimalo za njeno uprizoritev, vendar do tega ni prišlo, saj se je nekomu zdela preveč lirična, malo dramatična itn.
  • O Veroniki Deseniški je pisal tudi Frank Wollman v bratislavski reviji Prudy ter v praškem zborniku Sborník prací věnovaných Janu Máchalovi.
  • 1929 je Arturo Cronia v Rivista di letterature slave v Rimu objavil svojo študijo Ottone Župančič, kjer za Veroniko Deseniško pravi, da se zdi bolj prvi del zamišljene trilogije kakor samostojna tragedija in da Župančič ni dramatik, ampak so njegovo področje lirske zbirke.
  • O Župančiču in njegovi Veroniki Deseniški je pisal tudi Lucien Tesnier v obširni monografiji Oton Youpantchitch.
  • Do leta 1931 je bila Veronika Deseniška prevedena v srbščino, nemščino in češčino, v francoščino pa je Tesnier prevedel le določene odlomke.

Uprizoritve[uredi]

  • 1924, režija Osip Šest. Narodno gledališče Ljubljana.
  • 1925, režija Fedor Gradišnik. Slovensko ljudsko gledališče Celje.
  • 1926, režija Osip Šest. Narodno gledališč Maribor.
  • 1938, režija Jože Kovič. Narodno gledališče Maribor.
  • 1938, režija Ciril Debevec. Narodno gledališče Ljubljana.
  • 1946, režija Peter Malec. Prešernovo gledališče Kranj..
  • 1953, režija Peter Malec. Mestno gledališče Ptuj.
  • 1970, režija Franci Križaj. Slovensko ljudsko gledališče Celje.
  • 1977, režija Jože Babič. Slovensko stalno gledališče Ptuj.
  • 1988, režija Vinko Möderndorfer. Mestno gledališče ljubljansko.
  • 1995, režija Franci Križaj. Slovensko ljudsko gledališče Celje.
  • 1999, režija Diego de Brea. Šentjakobsko gledališče.
  • Veronika Deseniška je bila uprizorjena tudi v amaterskih gledališčih.

Viri in literatura[uredi]