Večerna.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Večerna[uredi]

(Ljudmila Prunk - Utva, Ženski svet, let. 1, številka 1, januar 1923, str. 17)


Tiho gorijo
   zarje večerne,
   v dalje gubijo
   se neizmerne.

Milo je zvonček
   iz line zapel,
   božjo skrivnost
   je v svet razodel :

»Ave Marija,
   Gospod je s Teboj,
   Zveličar vesoljstva,
   glej, Sinek bo Tvoj !«

Tiho gorijo
   zarje večerne ;
   blagor vam, blagor,
   dušice verne.

Analiza[uredi]

Avtorica Ljudmila Prunk, znana tudi pod psevdonimom Utva, je svojo pesem Večerna objavila v 1. letniku revije Ženski svet, ki je izšel januarja 1923. Pesem predstavlja skupaj z redkimi izjemami, ki so izhajale v številkah te revije, vsebinsko oddaljitev od ostale lirike , saj ne ubeseduje odnosa med moškim in žensko in ne opeva tradicionalne ljubezenske tematike, kot to večinoma počnejo ostale pesmi, ampak se dotakne verske tematike, ki bo posvetnemu svetu prinesla odrešitev. Pesem pa je drugačna tudi v slogu, saj bralec ne zasledi izpovedovanja čustev lirskega subjekta, izpovedovanje lirskega subjekta deluje bolj kot hvala vernikom, Mariji in njenemu sinu Jezusu in kot izpovedovanje odnosa do Jezusovega zveličanja. Marijinega sina Jezusa je namreč po pričevanju Svetega pisma izdal Juda Iškarjot, ga nato predal Ponciju Pilatu, ki ga je dal križati. Jezus je tretji dan po smrti vstal in šel v nebesa, z žrtvovanjem je tako omogočil lastno zveličanje, ki bo odrešilo svet. Verska tematika pesmi kaže na konvencionalen odnos avtorice do sveta, na njeno moralno vzgojo in velik pomen vere v njenem življenju.

Lirski subjekt v pesmi predstavi svet v pričakovanju zveličanja Marijinega sina Jezusa, saj naj bi s tem rešil svet pred pogubo in trpljenjem, ki se obeta moralno načetemu povojnemu svetu, obenem pa lirski subjekt preko hvale Marije, Jezusa in vernikov namiguje na prihajajoče srečno in izpolnjeno življenje vernikov, ki bodo tudi deležni te odrešitve iz sodobnega sveta trpljenja in ki bodo tudi dočakali lastno odrešitev in tako doživeli večno srečo, če bodo še vedno dogmatično vztrajali v vero v Boga. Lirski subjekt zato bralcu skozi versko vsebino priporoča, naj verjame v Boga, ker se bo na tak način tudi sam izognil trpljenju v življenju in bil zveličan.

Tematike vere kot rešiteljice sveta pred pogubo, ki prevladuje v pesmi, ne uvrščamo med dominantne teme avtorice, saj se je raje opirala na ljudske, romantične, preproste snovi in motive, zato lahko sklepamo, da je Večerna nastala v duhu trenutnega zanosa. Glede na to, da je bila pesem objavljena januarja, po prazniku čaščenja Jezusovega rojstva, je avtorica mogoče v njem začutila optimistično rešitev za svet obsojen na pogubo, iz katere se je rodila ta pesem. Preko štirih štirivrstičnic, ki jih Večerna obsega, se potrjuje avtoričino zanimanje za ljudsko pesem in hkrati optimističen odnos do prihodnosti sveta.

Avtorica uvaja pesem z začetno kitico, ki z opisom mirne tihe večerne idile ustvarja spokojno vzdušje pričakovanja nečesa prijetnega. Opisan je večerni čas, ko zvonovi zvonijo v čast Devici Mariji, kar posredno izraža že naslov celo pred branjem pesmi. V naslednji, 2. kitici je prvič omenjeno, da gre za božjo skrivnost, kar bralcu nakaže versko vsebino in končno idejo pesmi. S to kitico je še bolj stopnjevano sladko pričakovanje neznanega z motivom zvončka, ki običajno predstavlja simbol znanilca nečesa novega. Metafora zvončka je ljudska in pogosto rabljena, zato se njegov pomen zlahka razbere iz pesmi. V Večerni ima zvonček dvojno funkcijo, poleg abstraktne funkcije vrhunca stopnjevanja pričakovanja z omembo velike božje skrivnosti in tik pred njenim razkritjem, ki jo svet spokojno pričakuje, ima zvonček tudi konkretno vlogo znanilca pomladi in kazanja na čas dogajanja nekje pred veliko nočjo, ko se je po prepričanju Biblije zveličanje Jezusa tudi izvršilo. Na prehodu med prvo in drugo kitico je tako izraženo pomensko nasprotje med tihimi zarjami in zvončkom, ki je zapel, ki pomeni nasprotje med tiho naravo v pričakovanju in zvončkom, ki bo to naravo zbudil iz zamaknjenosti.

V pesmi je razvidno tudi pomensko nasprotje, razvidno v motivu skrivnosti, ki postane razodeta, saj predstavlja tudi nasprotje med trenutno situacijo v svetu, med svetom sedaj in med svetom po razodetju skrivnosti, ko bo Jezus zveličan.

Vrh pesmi predstavlja tretja kitica, ki bralcu in ubesedenemu svetu razodene težko pričakovano skrivnost, Marijin sin Jezus bo zveličan, s tem bo dosegel odrešitev človeštva, zato ga lirski subjekt časti, ravno tako pa poveličuje tudi Marijo, ker je Jezusa rodila in s tem omogočila zveličanje. Notranja zgradba pesmi bi lahko bila dramatična, saj je vrh izražen preko stopnjevanja, sledi pa postopno približevanje koncu – stanju po izreku velike skrivnosti, s čimer je zasnovana oblika dramatskega trikotnika.

Zadnja kitica predstavlja umiritev po velikem razkritju, zopet je poudarjena spokojnost in pričakovanje, toda tokrat ne skrivnosti, ampak odrešitve same, lirski subjekt opozarja, da naj v tem sladkem pričakovanju ne pozabimo na nadaljevanje verskega občutja, saj bomo kot verniki v življenju bolj srečni. Na začetku je pričakovanje enakomerno in tiho, saj svet ne ve točno, kaj pričakuje, proti koncu, po izreku skrivnosti pa postaja vedno bolj nestrpno. V tej kitici se ponovita prva dva verza, ki kažeta na nek zaključek po izreku te skrivnosti, spojitev v celoto in hkrati vrnitev na začetek v obliki cikličnosti, saj se je pesem, ki se je začela s pričakovanjem, z njim tudi optimistično zaključila. Iz pesmi se da razbrati, da je čar življenja v pričakovanju, v neznanju, kaj sledi in hkrati v zaupanju, da bo to nekaj lepega, saj se nam z vero v Boga slabo sploh ne more dogoditi. V zadnji kitici avtorica razkriva sama sebe skozi vero in izraža iskreno zavidanje vernikom, da lahko verjamejo v Boga, saj se tako lažje spopadajo s problemi vsakdana. Zadnji vzklik bi si lahko predvsem zaradi levičarske orientiranosti glasila razlagali tudi kot ironični vzklik vernikom, vendar je ta interpretacija zaradi obdobja po vojni, v katerem je pesem nastala, manj verjetna.

Pesem prevevajo motivi iz narave, ki med drugim tudi potrjujejo avtoričino zatekanje v ljudski in romantični svet, na drugi strani pa podoba zvončka zarje, večera, line, daljave predstavljajo svet v celoti, svet v pričakovanju rešitve in opozarjajo na prostranost sveta, narave, ki je prej kot človek dovzetna za velike božje skrivnosti in majhnost ter nepomembnost človeka, ki bi se brez vere v tem svetu izgubil. Za vsebino so pomembni še motivi verskih oseb Jezusa in Marije in Boga, rešiteljev sveta, ki človeku predstavljajo vir opore v krutem svetu in motiv božje skrivnosti. Izstopa še motiv vernikov, ki so pomembni kot edini, ki lahko s božjo pomočjo in z lastno trdno vero spremenijo svet.

Lirski subjekt v pesmi se ne razkriva, opazno je samo njegovo navdušenje nad prihajajočim zveličanjem Jezusa na koncu in zavzemanje za vero, drugje v pesmi pa ostaja skrit, zato gre za neosebni lirski subjekt, ki se noče razkriti, da ne bi s svojimi mislimi in čustvi prekinil sladkega pričakovanja iz vsebine pesmi. Lirski subjekt ostaja skrit tudi zaradi verske vsebine pesmi, ki takšnega poseganja in razkrivanja ne dopušča.


V besedilu je razvidnih tudi nekaj retoričnih figur, ki so sicer del zunanje forme in nosijo zlasti estetsko funkcijo, a so v pesmi vseeno uporabljene z namenom stopnjevanja vsebine. V 2. kitici je zvonček poosebljen (zapel, razodel), kar predstavlja veliko vlogo narave pri oznanjanju zveličanja, pomembnost narave pri osveščanju ljudi pred pogubo sveta.

Metafora gorečih zarij iz prve in zadnje kitice oznanja neznansko upanje in pričakovanje narave, ki se navidezno obnašajo vsakdanje, navznoter pa jih razjeda goreče pričakovanje odrešitve. V drugi kitici je uporabljena tudi metafora v motivu božje skrivnosti, ki predstavlja Jezusovo zveličanje. Eden vodilnih motivov Jezusa je uporabljen tudi v 3. kitici, kjer Zveličar vesoljstva in Sinek zaznamujeta Jezusa in s tem stopnjujeta pričakovanje, saj sta Jezusa predstavili skrivnostno in odtujeno.

V zadnji kitici dušice verne predstavljajo vernike, s to sinekdoho je avtorica želela še stopnjevati pomen vere, ki mora biti v nas, v naši duši in ne le navidezna. Deminutivna raba samostalnika tudi zaznamuje pozitiven odnos do vere.

Poleg zgoraj naštetih besednih figur se v tekstu pojavijo še ponavljalne figure, vzklik v 3. kitici, s katerim se avtorica obrača na vernike in preko katerega je izražena božja skrivnost in čustveno, emocionalno stanje v pesmi, z vzklikom se izraža vrhunec pesmi, saj je izražena skrivnost, ki je bralca zanimala od začetka.

Rima je uporabljena (abab cded fghg abib), a ne po nekem vnaprej določenem ključu. Pesem z pretežno rabo troheja in amfibraha v verzih deluje ritmično in enakomerno, kot je bilo enakomerno pričakovanje in zbuja vzdušje pozitivnosti, ritem ne sovpada le v zadnjih treh verzih druge in tretje kitice, ko je to pričakovanje pretrgano z zvončkom, ki oznanja neko spremembo in z izrekom skrivnosti, ki bo spremenila svet. Pesem bi bila zaradi ritmičnosti in rime lahko peta pesem, s čimer se še bolj potrdi njen ljudski značaj.

Viri[uredi]

- Utva (Ljudmila Prunk): »Zapuščena«. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Trst, oktober 1923 (stran 226).


Literatura[uredi]

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.