Valerija, hči cesarja Dioklecijana

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search


Vsebina[uredi]

Tragična zgodba se začne spomladi, leta 314 našega štetja, v velemestu Solin (bližina Splita). Cesar Dioklecijan, znan kot eden najpomembnejših rimskih cesarjev, rojen v Dalmaciji in odločen nasprotnik krščanstva, se je umaknil s prestola v svojo splitsko palačo. V palači naj bi mirno užival zadnje trenutke svojega življenja, kasneje pa je njegov mir zrušen z odkritjem, da sta ravno njegova žena Priska in hči Valerija med spoznavalci Kristusa.

V solinskem amfiteatru se odvijajo igre in gladiatorski boji, kjer spoznamo cesarjevega namestnika Sergeja Plavta, njegovega sina Gaja, rimskega plemiča Scipijona Libanija ter sina Flavija, ki odkrito kaže naklonjenost cesarjevi hčeri Valeriji. Zgroženi so ob spoznanju, da je edina hči največjega sovražnika kristjanov, privrženka krščanske vere. Še isti dan se Evtih, včasih Valerijin učitelj, zdaj Libanijev suženj in zaupnik, odpravi v cesarjevo palačo in se dogovori za Libanijev sprejem pri cesarju. Njegov skriti namen pa je razkriti Valeriji govorice o tem, da je kristjanka.

Naslednji dan se na dogovorjen obisk odpravita Scipijon Libanij in njegov sin. Modri plemič želi v cesarju vzbuditi razumevanje za verne kristjane in mu pojasniti njihovo predanost Bogu, v zavedanju sinove naklonjenosti njegovi hčeri, Dioklecijan pa je za njegove besede neposlušen in vztrajen v svojih antikrščanskih prepričanjih.

Istočasno Flavij Valeriji izpove ljubezen, nasprotni si verski prepričanji, pa njuni ljubezenski zgodbi že takoj naredita konec.

V nadaljevanju se Valerija in njena mati odpravita v mesto Solin, skrivni kristjanki Liviji, ne zavedata pa se, da je Flavij podkupil Arhiloha in ta skrbno opazuje vsak njun korak. Ob prihodu k verni ženici ju blagoslovi edini preživeli duhovnik, Atenoklej.

Arhiloh pove cesarju za njun skrivni obisk. Da bi zakrili sledi za Atenoklejem, pristaneta mati in hči na javno daritev maliku in skleneta, da bosta ubežali neomajnemu cesarju. Prokuratorjev sin Gaj pa je med tem časom iz naklonjenosti do Valerije skril starčka starega duhovnika in ji z materjo tudi pomagal zbežati. Valerijina večja želja se je poročiti z Gajem, kot pa Flavijem, ki jo sicer snubi, a nima posluha za njeno versko prepričanje.

Beg se jima ponesreči v Solunu, kamor sta končno prispeli po naporni plovbi in petnajstmesečnem beganju po raznih krajih. Menda so ju tamkajšnjemu oblastniku prijavili posamezniki izmed mornarjev, ki so ju prepoznali. Tokrat se nista hoteli ukloniti državni religiji in ju je Sever Licinij, z Dioklecijanovim pooblastilom, dal obglaviti in trupli vreči v morje.


Analiza[uredi]

Zorec je omenjeno besedilo podnaslovil kot Osnutek zgodovinskega romana. Upravičeno je zgodbo poimenoval osnutek, saj se ne razvije v kaj obširnejšega, ampak se v sedmih številkah drugega letnika (1924) revije Ženski svet pojavlja kot kratka zgodba v nadaljevanjih na štirih do šestih straneh.

Avtor je za snov uporabil zgodovinsko ozadje in resnične podatke o preganjanju kristjanov pod cesarjem (Gajem Avrelijem Valerijem) Dioklecijanom, katere je končal šele Milanski edikt med vladanjem Konstantina. V besedilo je vtkal tudi posamezne motive iz krajevnih bajk o Dioklecijanu, ki ga predstavijo kot tiranskega soproga in očeta. Ta se počuti ogrožen zaradi vere mnogih lastnih sorodnikov, ki so raje utrpeli mučeniško smrt, kot pa se podvrgli njegovi avtoriteti. Možno je, da je avtor zgodovinsko snov uporabil kot krinko za širjenje lastnih prepričanj in verske usmerjenosti in si z izbiro znanih zgodovniskih dogodkov in oseb preprečil možnost obsojanj, kritik, ali morda celo prepovedi objave. Prikazan je tudi ljubezenski trikotnik med Valerijo, Flavijem in Gajem, vendar je ljubezenska zgodba potisnjena v ozadje. Jezik je poln arhaizmov, hrvatizmov in latinskih izrekov, ki dajejo besedilu večjo pristnost in zgodovinsko avtentičnost, omenjenih pa je tudi nekaj tedanjih teologov oz. piscev in že tudi pojavi ločin. Zgodba je razgibana, vsebuje personifikacije (Pod njim je pokojno dihalo morje, beli galebi so se v širokih krogih spuščali nanj in ga poredno, naglo poljubljali s temnimi kljuni, kričeč od veselja in vreščeč od strahu.), ki v besedilu po eni strani vzbujajo spokojnost in mir, po drugi strani pa se dotikajo negativnih in neomajnih karakternih Dioklecijanovih lastnosti in napovedujejo negativen razplet, primere (Stala sta si nasproti, kakor dva nasprotna si konca sveta in sta se gledala kakor mrak in svetloba, kakor nevera in vera.) in s tem poudarja različnost v mišljenju in prepričanjih obeh protagonistov in dokončno nakazuje njuno usodo, veliko dialogov, razmišljanj in Platonovih modrosti, ki so bile v tistem času zelo cenjene. Dioklecijan simbolizira avtoritativnega človeka, z neomajnimi idejami in posegi v zasebnost in voljo posameznikovih pravic, kot je prostovoljna izbira vere in je zaradi svojih načel pripravljen žrtvovati tudi najbližje. Priska in Valerija pa sta simbol žensk, ki si ne pustijo odvzeti pravice do svobodne volje in se do konca borijo za lastna prepričanja.

Avtor že v začetku napove temo zgodovinskega problema preganjanja kristjanov in izpostavi voljo in prepričanje posameznika (predanost Bogu), četudi je kazen, ki jo posameznik za to plača, smrt. Pripovedovalec je vsevedni, ima popoln pregled nad notranjim in zunanjim dogajanjem in razpolaga z vedenjem o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Fokalizacija je notranja, pripovedovalec nam daje več informacij, kot jih predvideva njegov položaj (paralepsa). Razvidna je avtorjeva oseba opredelitev do problema (kot vemo so ga iz novomeške gimnazije izključili zaradi razgrajaštva in protiverskega mišljenja, svoja otroka je poimenoval Bogomila in Črtomir), saj je Dioklecijan nerazumevajoč tudi v najtežjih trenutkih, čeprav bi pričakovali, da bo kot mož in oče svojo gonjo nad kristjani omilil ali celo ustavil. Zdi se, kot da je tekst namenjen večji splošni razgledanosti, vpogledu v zgodovino, seznanjanju z razmerami v okolju, sorazmerno blizu slovenskim tlem in pa vzpodbujanju žensk k lastnemu mišljenju, nepodrejenosti in zastopanju lastnih interesov.


Literatura[uredi]

  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.
  • Slovenski biografski leksikon: 15. zvezek. Ur. Jože Munda s sodelovanjem uredniškega odbora. 1991.