Vaška kronika

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Vaška kronika  
Avtor Matevž Hace
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Državna založba Slovenije
Datum izida 1971
Subjekt slovenska književnost
Žanr kmečka povest
Vrsta medija tisk
Št. strani 190, 18 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 3345463
UDK 821.163.6-311.2

Matevž Hace je leta 1971 napisal kmečko povest Vaška kronika.

Zgodba[uredi]

Gašper Klančnik je gospodar, ki ima sina Matijo in hčer Kristino. Z Rebrovim Petrom goji stare zamere, saj mu je ta prevzel ženo Katrico. Stari Gašper ostro nasprotuje ljubezni med Matijom in Petrovo hčerko Milko. Milka je učiteljica, ki uživa v igranju klavirja. Za Milko se zagreje tudi Gregorka Gregorc, kateremu Milka tudi podleže. Matija odreagira burno in fizično obračuna z Gregorko. Doma pri Klančninkih se vname prepir zaradi delitve zemlje med Matijem in Kristino. Stari Klančnik želi, da zemlja ostane enotna. Kristina noče gospodinjiti, saj Matija še vedno ni imel žene.

Katrica je bolehala na sklepnem revmatizmu. Ko je bila sama jo je obiskal Gašper Klančnik. Žal ji je bilo za vse. Teden dni za tem je Katrica umrla. Reber ni potočil niti solze.

Zadnji del kronike se zaključi z letom 1960, ko župnik Andrej Strle zabeležil Katričino smrt.

Življenje se Klančnikom obrne na boljše, Kristina se poroči z občinskim delavcem. Tudi Matija si poišče simpatijo. Stari Rebrov in Klančnik sta se srečala v gozdu. Oba sta vdovca. Starca zakopljeta bojno sekiro. Peter za vedno zaspi pod staro bukvijo. Čez nekaj dni, ko ga ni bilo domov ga Janko in Matija najdeta mrtvega.

Kritika in literarna zgodovina[uredi]

"VAŠKA KRONIKA Matevža Haceta je knjiga, ki verjetno sodi v sociološko politično zvrst pisanja. To se pravi, da pisec zlasti tokrat razčlenjuje vas v njenih »razrednih« okvirih, kolikor je o tem seveda mogoče govoriti: na tej vasi gre v glavnem za konservativne in napredne sile, ki vsekakor imajo svojo socialno podlago in utemeljitev večinoma v razlikovanju po kapitalnem premoženju. Vas torej po razlagi Matevža Haceta biva do druge svetovne vojne v nekako takšnem odnosu svojih notranjih protisil: na eni strani večina župnikov in vaških, kmečkih korenin sestavlja sredino zaostale, k stagnaciji, vernosti in izkoriščanju težeče gmote, na drugi pa bistri, relativno razgledani in uporni posamezniki predrevolucijo, četudi z revolucijo brez jasne usmeritve. In tako je oblast pisateljsko že od začetka pisanja izročena biču, brezmočni kritiki in naposled tudi propadu, sami uporniki, se pravi nekoč napredni sloji pa so odločeni za zmago. Vse to je razumljivo že sociologija, ki ji kot taki lahko popolnoma verjamemo in smo jo bodisi doživeli v knjigah ali v praksi. Vse do tu Vaška kronika niti ni posebno zanimiva, saj je njena pisana, artistična podoba enaka številnim večerniškim povestim, ki jim je pisani jezik veljal za popolno izdelano sredstvo, ki ga ni bilo treba več spreminjati, ampak se ga na kratko malo naučiti in ga s tem reproducirati. V tem smislu tudi Vaška kronika s pridom obnjavlja besedne zveze, ki so jih polna vsa jezikovna komunikacijska sredstva. Zanimivejša, morda nekoliko nenavadna postaja miselna plat knjige v drugem ali zadnjem delu, kjer se pripoved prevesi v povojno obdobje, v katerem zaživijo zmagovite sile po socialnem in vojnem prevratu. Zanimiva je zasnova, ki jo pisec položi na dno besedila. Zdi se, da na eni strani gre za zagovor pomirjevalnega procesa med predstavniki povojne cerkvene ter posvetne oblasti, potemtakem med zgodovinskimi nasprotniki, poleg tega pa za sicer že pri Hacetu ne novo tematiko (npr. Korenine se trgajo) vaške resničnosti: beg v mesto, konec vaškega patrirhalizma in vsega, kar je s tem v zvezi. S to idejno zamislijo se tu ni treba širše ukvarjati, saj ni več literarne narave; njena književna preobleka tudi zdaj (namreč po vojni) ima videz kronike in zaznamuje predvsem dogodke, ki sestavljajo verigo sedanjih, aktualnih značilnosti. Kar doživljajo osebe kot Matija, Gregorka, stari Rebrov in župnik Andrej Strle idr., je bolj ali manj ilustracija in olepšava gole, dostrikrat neprijetne resnice (ideje), kako namreč zdaj propada vas, zemlja, z vsemi delovnimi navadami, ki sodijo k njej. V oblikovnem smislu je ta kronika že gotovo kronika. Vsiljuje pa se druga alternativa pri pisanju tipa Vaška kronika; če je namreč že vnaprej izbran realizem kot stilno tipološki pojem oziroma realističen delovni način — realističen kot deloma Jurčičev, Kersnikov ali Tavčarjev in koga mlajših — potem se je vsebinsko najbrž treba osredotočiti na drugo stran realizma, v katerem naj bi pisatelj vedel za vse vzroke in posledice dogajanja, in vstopiti v realizem notranjega doživljanja, ne zgodovinskega materiala, h kateremu ne spadajo sociološko-politične komponente sveta. Tudi tu se odpre »realizem brez bregov«, eno samo življenje: in drugo vprašanje, ali je to življenje mogoče usrezno natočiti v naš sodoben jezik. Realist je pač zrasel z vero, s poznanjem vseh zakonitosti, s prepričanjem o premoči nad nepredvidljivim in ga zato ni strah lastnega poguma. Zato piše realistično literaturo. Povedati pa hočemo, da je kronika najbrž v takih okvirih možna z drugačno zastavitvijo problema, celo z docela drugačnim problemom, kot je to sociološko-politični. Kronološko zaporedje — recimo notranjih — dogodkov bi spet nudilo videz zgodovinskega, uredljivega, obvladljivega, pojasnljivega življenja, kot ga zdaj sicer v ravno obrnjeni vsebinski podobi prikazuje Matevž Hace. Pisanje te vrste zategadelj obsojeno na to, da v končni posledici ne prinaša dosti privatnega, zasebnega, tj. takšnega, kar bi bilo, denimo samo prva, izvirna last Matije, Gregorke, Tončke, župnika ali Ribnovega pa drugih. In to seveda ni usoda vseh bedesil, ki jim je na začetku postavljeno splošno spoznanje ali spošna resnica kot vodilo vsebine in oblike." (J. Horvat)

Literatura[uredi]

  • Matevž Hace. Vaška kronika.Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.
  • J. Horvat. Matevž Hace, Vaška kronika. Sodobnost(1963) 11/19 (1971). 1164–1165.