V samoti

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

V samoti.[uredi]

(X., Ženski svet, let. 2, številka 5, maj 1924, str. 100)


Jadra bela, v dalj hiteča
mimo lihih, belih vod...
Kje je skrita moja sreča ?
Kam do nje gre tajna pot ?

Iščem jo že dolga leta,
čakam nanjo noč in dan —
Ni bila mi razodela,
čakal sem zaman, zaman ...

Zdaj stojim ob belih brezah
daleč od šumečih mest,
za menoj po skritih stezah
prišla moja je bolest.

K nebu mi kot roža rase
iz trpečega srca,
kakor da je vzela nase
žalost vsega mi sveta.

Naj le rase vsa dehteča
mi v življenja težke dni!
Bo vsaj lepša moja sreča,
ko iz nje mi kdaj vzbrsti..

Življenje in delo[uredi]

Avtor, ki se je poimenoval s psevdonimom X., je žal neznan (psevdonim še ni razvozlan).

Analiza[uredi]

Pesem je najbrž avtobiografska (zaradi nepoznavanja avtorja tega žal ne moremo z gotovostjo trditi), snov je bivanjska, tema pa trpljenje oziroma iskanje sreče. Kot motive lahko razberemo bela jadra, srečo, bele breze, šumeča mesta, bolest, rožo ... ; lirski subjekt se v pesmi sprašuje o svoji lastni sreči in o poti do nje – ker je kljub trudu in iskanju ne najde, ga prevzema žalost, ki pa jo v zadnji kitici na poseben način opiše kot potrebno za globljo in popolnejšo srečo, ki ga čaka v prihodnosti.

Pesem je sestavljena iz petih kitic; vsaka izmed njih ima po štiri vrstice. Rima je prestopna (abab cdcd ...). V delu najdemo kar nekaj retoričnih vprašanj ("Kje je skrita moja sreča?"). Pogosti so tudi okrasni pridevki (Skrite steze, šumeča mesta, trpeče srce, težki dnevi ...), medtem ko različnih podvojitev pravzaprav ni (razen geminacije "zaman, zaman"). Zanimiva je parabola, ki se začne v tretji in konča v zadnji kitici. Metafore, za izpovedno pesem zelo značilne, so dokaj klasične ("K nebu mi {bolest} kot roža rase").

Za lažje razumevanje sem se navezala na prejšnjo pesem ("Domotožje", prav tako avtorja X.), ki se mi zdi pomensko izhodišče za pesem V samoti. Skupne točne med obema deloma mi predstavlja prva misel pesmi V samoti (»Jadra bela, v dalj hiteča mimo tihih, belih vod...). Razumela sem jo kot neke vrste retrospektivo, pogled v mladost pesnika, ko je (kot je očitno iz prejšnje pesmi) še živel doma, ob morju. Druge močnejše povezave jader in sedanjosti lirskega subjekta namreč ne najdem oziroma se mi ne zdi smiselnejša od omenjene. Izgleda, da lirski subjekt bela jadra nagovarja z retoričnimi vprašanji o lastni sreči (kje se le-ta skriva in kako jo najde). Tako lahko prvo kitico vzamemo kot neke vrste spraševanje preteklosti, kam je sedaj izginila sreča; kot da subjekt predpostavlja, da preteklost to ve – kot, da je v preteklosti bil srečen ...

Naslednji stik s prejšnjo pesmijo najdem v besedni zvezi »daleč od šumečih mest«. Tudi mesta, polna življenja, so bila del pesnikove mladosti in motiv pesmi Domotožje. Iz tega lahko sklepam, da tudi žalosti, opisani v tej pesmi, botruje domotožje oziroma je to vsaj delni vzrok za njegovo bolest. Prav bolest pa je še zadnji, pa čeprav minimalen most s prejšnjo pesmijo – čeprav gre le za isto besedo, se mi zdi ta dovolj specifična, da sem ob njej ponovno pomislila na povezavo med obema deloma (pojavlja se tudi v prvi pesmi: »vse globlja moja je bolest«).

Najzanimivejši del cele pesmi pa se mi vsekakor zdita predzadnja in zadnja kitica. Bolest (ki nam v mislih sicer vzbudi negativno dojemanje) je primerjana z rožo (nekaj pozitivnega), ki raste iz (trpečega) srca lirskega subjekta. (Kar je sicer relativno pogosta pesniška metafora.) Za nekoliko več dramatičnega učinka je bolest lirskega subjekta predstavljena tako močna, kot da je »nase vzela vso žalost sveta«. Subjekt očitno resnično trpi, saj svojo žalost enači z žalostjo vsega obstoječega. Kot krona te končne primerjave in opisa bolesti pa se mi zdi zaključek: lirski subjekt bolesti ne obsoja, preklinja ali obžaluje. Jemlje jo kot neke vrste »nujno zlo«, kot obvezno predizpozicijo za popolno srečo v svoji prihodnosti. Stavek »bo vsaj lepša moja sreča, ko iz nje mi kdaj vzbrsti« sem razumela, kot da bo sreba vzbrstela iz sedanje bolesti in da bo prav zaradi tega še lepša. Ta primerjava se mi zdi zelo lepa - res rahločutna; lirskemu subjektu daje voljo in upanje med premagovanjem bolesti ter hkrati nakazuje njegovo vero v boljši jutri.

Med razmišljanjem o vzrokih trpljenja lirskega subjekta nisem prišla do kakšnih večjih odkritij, saj vzroki (razen nakazanega domotožja) niti niso omenjeni.

Lirski subjekt se mi zdi rahločutna oseba, ki trpi zaradi domotožja in najverjetneje tudi zaradi drugih razlogov, vendar pa se v trpljenju ne utaplja, ampak v njem išče smisel in upanje.