Uporabnik:Žan Luka Jelenc

Domače naloge

2. domača naloga - utopija in literatura

utopija - predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti

Lahko bi rekli, da se pojem oziroma definicija utopije pogosto pojavlja v literaturi, sploh taki, ki temelji na fantaziji oziroma na neresničnih dogodkih. Že sama utopija se v bistvu sliši kot nekaj fantazijskega, nekaj neresničnega. Pri utopiji gre seveda tudi za kanček subjektivnosti — nekomu se lahko zdi svet utopičen, drugemu pa ravno nasprotno. Današni svet bi sicer lahko opisali kot dosti bolj utopičen, saj je veliko stvari, ki v pogosto interpretacijo utopije ne sodijo, npr. lakota, revščina, vojne ...

V literaturi je veliko lažje doseči stanje utopije, saj avtor sam določa pravila v nekem svetu, bodisi je to svet, enak našemu, ali pa popolnoma izmišljen. Vprašanje, ki si ga lahko postavimo je: Ali je sploh mogoče doseči stanje utopije? Odgovor na to je skoraj gotovo ne. Svet, v katerem je vsak zadovoljen in srečen ni dosegljiv, vsaj v bližnji prihodnosti ne. Za to je prav gotovo kriva tudi človeška narava. Definitvno pa lahko, tudi s pomočjo literature, ki predstavlja neko utopijo, naredimo pomembne korake k izboljšanju sveta.

3. domača naloga - predavanje Popravljalci sveta

Po številu govorcev slovenščina spada med t. i. vitalne jezike, hkrati pa spada v 3 odstotke največjih jezikov na svetu — za dosego tega cilja mora nek jezik govoriti vsaj milijon govorcev. To posledično pomeni, da se ji za preživetje ni treba bati, za kar pa je nenazadnje pomembna tudi prisotnost slovenščine na spletu — pri ima seveda največjo pomembnost Wikipedija. O kvaliteti slovenskega jezika lahko prav gotovo sklepamo na podlagi števila wikipedijskih člankov, ki so na spletu zapisani v tem jeziku. Vendar je pri tovrstnem ocenjevanju potrebno paziti na to, ali so članki, na katere se osredotočamo dovolj kakovostni, pomembna pa je nenazadnje tudi njihova vsebina. Takšnih člankov oziroma gesel je na spletu trenutno več kot 140.000, slovenščina pa se med vsemi jeziki v tem pogledu uvršča na 40. mesto. Dejstvo, da se naš jezik uvršča tako visoki je pomembno tudi iz vidika, da je Wikipedija internacionalna, prilagodljiva in dostopna prav vsem. Vse podatke varno skladišči, kar pa je natanko to, kar pripomore k preživetju nekega jezika v modernem svetu.

4. domača naloga - Slavistična revija

Slavistična revija, ki sem jo prejel na uri, izhaja iz leta 2016, in sicer gre za drugo številko iz omenjenega leta. Gre za letnik 64, Številka zavzema strani 79―218, njen izdajatelj pa je Slavistično društvo Slovenije. Na splošno je sicer ta revija kraj, kjer so objavljeni razni strokovni in znanstveni članki, ki se navezujejo na področje slavistike in slovenistike, v svojih vsebinah pa se posveča raziskovanju in preučevanju tako književnosti kot tudi jezikoslovja. S svojim izhajanjem je pričela že leta 1948, njeni uredniki pa so skozi čas bili Anton Ocvirk, Jože Toporišič in Tine Logar, njen sedanji urednik pa je Miran Hladnik.

V drugi številki letnika 64 so predstavljene sledeče razprave:

• Odvisnki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki (avtorica Andreja Žele)
• "My sva téh svetnikou otroci": Dvojina osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja (avtorica Alenka Jelovšek)
• Nič nie je nové pod slnkom (avtorja Dana Baláková in Valerij M. Mokienko)
• Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve frazemov (avtor Matej Meterc)
• Možnost interpetacije frazemov v dvojezičnih slovarjih (avtorica Liudmila Pesehonova Kosem)
• Pripovedni svet Brede Smolnikar (avtro Marko Juvan)
• Bahtin in Ducrot v perpsektivi rekonceptualizacije lirksega subjekta (avtorica Varja Balžalorsky Antić)
• Od "nebrušenega diamanta" do velikega uma 19. stoletja (avtorica Vanda Babič)
• Slovenci u krfskom Zabavniku (avtorja Milivoj Nenin in Zorica Hadžić)

5. domača naloga - članek iz slavistične revije

V podarjeni številki Slavistične revije se mi je zdel najzanimivejši članek Marka Juvana z naslovom Pripovedni svet Brede Smolnikar, saj se navezuje na literarno in pripovedniško pisanje, ki pa mi je kot tema osebno precej zanimiva. Na začetku velja poudariti, da ko govorimo o Bredi Smolnikar, govorimo o avtorici, katere pripovedništvo izhaja iz življenskih pripovedi, ustne zgodovine in kolektivnega ter osebnega spomina. Po Juvanovih besedah v svojih delih avtorica tovrstno gradivo transfromira v nekakšno singularno poetkso fikcijo in prek njega nagovarja širše občinstvo, ki ni družbeno-prostorsko določeno. Breda Smolnikar je namreč pisateljica prvoosebne izkušnje, ki piše predvsem v tretji osebi. Svojo tematiko namreč črpa iz svojih osebnih izkušenj in svojega kolektivnega spomina. Podlaga za njene pripovedi so osebna doživetja ter lokalna in ustna zgodovina treh ali štirih generacij, ki ji jo posredujejo razni dopisniki, govorci in pripovedovalci, s katerim je sodelovala. Zanimivo je tudi, da avtorica vstraja pri neodvisnosti samozaložništva, kar pomeni, da večino svojih del izda sama, brez pomoči neke druge založbe.

Sam članek sledi standardni obliki, ki je primerna za strokovne oziroma znanstvene članke. Sestavljajo ga 4 ločena poglavja, članek pa se začne s krajšim uvodom, ki predstavi temo članka ter poda ključne besede, ki se navezujejo na tematiko. Ob koncu članka so navedeni še viri in literatura. Avtro članka je kot že omenjeno Marko Juvan, ki je sicer pomemben slovenski literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni učitelj. Kot učitelj predava na Oddelku za slovenistiko na Filozfski fakulteti v Ljubljani, hkrati pa je tudi zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) SAZU. Je tudi urednik oziroma sourednik raznih literarnih in literarnovednih besedil ter zbornikov, občasno pa objavlja tudi v tujem znanstvenem tisku.

6. domača naloga - slovenski literarni zgodovinar

Marko Juvan

Slovenski literarni zgodovinar Marko Juvan se je rodil 2. junija 1960 v Ljubljani. Leta 1985 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer iz primerjalne književnosti in slovenščine. Na isti fakulteti je nato leta 1990 tako magistriral kot tudi doktoriral tri leta pozneje. Nemudoma po diplimi je svoje znanje izpopolnjeval na univerzah v Tübingenu in Münchnu. Od leta 1986 je zaposlen na oddelku za slovanske jezike in književnosti, ki se je pozneje preimenoval v Oddelek za slovenistiko, nakar se je leta 1994 zaposlil kot univerzitetni učitelj. Od leta 1996 pa je redno zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, kjer deluje kot raziskovalec, hkrati pa vodi tudi različne projekte, kot npr. projekte "Slovenska" svetovna književnost, Prostor slovenske literarne kulture in Maj 68 v literaturi in teoriji.

V svojem raziskovanju se ukvarja predvsem z literarno teorijo, primerjalno književnost ter zgodovino in interpretacijo slovenske književnosti. Pri tem piše predvsem razprave o slovenski in o sodobni poeziji ter o slovenski književnosti 19. in 20. stoletja v primerjalnem kontekstu in razne recenzije literarnih in literarnovednih del. Za svoje delo je nenazadnje prejel tudi razne nagrade, izmed katerih so nekako najpomembnejše Zlati znak ZRC SAZU za izjemne raziskovalne dosežke (2014) in Priznanje Antona Ocvirka (2018).

7. domača naloga - dogajanje v romanu v bližini vašega domačega kraja

V programu Geopedia sem poiskal domači kraj Semič, v okolici katerega se dogaja delo Izobčenec: Roman o Janezu Trdini avtorice Ilke Vašte, ki je ena izmed pomembnejših slovenskih romanopisk. Na seznamu slovenskih avtorjev zgodovinskega romana namreč zaseda peto mesto, predvsem po zaslugi njenih desetih obsežnih romanov, izmed katerih je eden prav roman Izobčenec. Sam roman se navezuje na Janeza Trdino, pri čemer se osredutoča na poglede v njegovo prejšnje življenje. Roman je izšel leta 1960.

8. domača naloga - popravki na Wikipediji

vejice

manjkajoča črka

poprava besede

poprava stopnjevanja besede

poprava tipkarske napake

9. domača naloga - pomembni spomeniki v okolici

Semič - prazgodovinska naselbina Semenič

Semenič je višinska naselbina, ki je obvladovala prehod iz Bele krajine v dolino Krke. Arheološke raziskave na obodni terasi 1981 so ugotovile, da gre za naselbino, ki izhaja iz pozne bronaste dobe. Naselbina je locirana na hribu Semenič, ki se nahaja zahodno od naselja Semič. Površina celotnega območja je kar obsežna, saj zajema 615.590,72 kvadratnih metrov.

Semič - Trško jedro

V jedru naselja Semič se nahaja trg s cerkvijo sv. Štefana. Vzhodni del trga se zaključuje z delno ohranjenim obzidjem obrambnega tabora proti Turkom. Njegova izgradnja je datirana v visok srednji vek.

Semič - ruševina dvorca Pungrt

V bližini Semiča ležijo ruševine skromnega dvorca, ki je bil pozidan na začetku 16. stoletja in podrt leta 1902. Pozidan je bil na pravokotni osnovi. V neposredni bližini ležijo še ruševine grajskega gospodarskega poslopja.

Semič - grob padlih partizanov

Gre za grobno polje iz kamnitih plošč, na katerih je postavljena tristrana kamnita prizma, na kateri so zapisana imena 64 tu pokopanih partizanov. Grob je bil urejen po načrtih M. Hanzelj - Brancelj leta 1961, avtor verzov je L. Krakar. Grob leži v zahodnem vogalu semiškega pokopališča pri cerkvi sv. Duha na Selih.

Semič - cerkev sv. Primoža in Felicijana

Cerkev je bila prvič omenjena leta 1354. V 18. stoletju je bila temeljito barokizirana, kar je povzročilo, da so sledovi starejše stavbe ostali popolnoma zabrisani. Znotraj cerkve je tako možno opaziti sledove kvalitetne baročne arhitekture z zrcalnim obokom v ladji, pilastre z bogatimi kapiteli in neobaročni glavni oltar, katerega izvor naj bi segal v leto 1843. Cerkev stoji na samem, na jugozahodnem pobočju z gozdom poraslega Semeniča, severno od vasi Gaber.

10. domača naloga - fotografija na Wikimedia commons

Nagrobna plošča, posvečena padlim partizanom pri cerkvi Sv. Duh, Semič.

Spomenik padlim borcem

Slika predstavlja grob padlih borcev in žrtev s spomenikom na pokopališču na Selih, lociran pri cerkvi Sv. Duh, Semič

11. domača naloga - arhiv Slovlit

V arhivu Slovlita je bilo na moj rojstni dan objavljeno obvestilo, ki je bilo naslovljeno Sobotno branje - Na balkon visoke hiše.

Pomembne informacije:

Avtor sporočila: Alojzija Zupan

Spletišče objave: Slovlit

Datum objave: Ponedeljek, 28. junij 2021

Link do objave: Sporočilo

Sporočilo opozarja na obsežno antologijo nakrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo in za legednarno knjižno edicijo Kondor pripravila slovenska literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič. Zapis poudari, da je v takratnem Sobotnem branju (26. 6. 2021) objavila odgovore na različna vprašanja, ki se nanašajo na njeno anotologijo.

Študij nove pisarije

Uvod

V uvodu je predstavljeno delo, pri čemer avtor izpostavi besedo pismenost, katere pomen se je skozi čas spremenil; sprva je namreč pomenila slovnico, dandanes pa je njen pomen definiran kot 'znanje branja in pisanja', čeprav se definicija po avtorjevih besedah bliža pomenu 'znanje, poznavanje česa nasploh'. Avtor tudi izrazi osebni dvom do objave dela na spletu, saj je le-to samo po sebi še vedno avtorsko individualno.

Kam z avtorjem

V tem razdelku se avtor vpraša, kako naj svoje ime vstavi nekam na začetek knjige, kot je to prisotno v tiskanih delih, saj je pri digitalnih verzijah pogosto prisotna manjša vidnost individualnosti avtorja. Hkrati pa poudari, da kljub temu da gre za objavo dela javno, kjer je na voljo za urejanje vsem interesantom, računa na doprinos prav omenjene javnosti, kar bo delu pomagalo rasti.

Prešernova Nova pisarija

Avtor na hitro predtavi istoimensko delo Franceta Prešerna in ga navede kot izvor ideje za poimenovanje lastnega dela.

Pismenost

Avtor začne ta odstavek z bolj komplicirano razlago pismenosti, in sicer po njegovih besedah biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za komunikacijo, predvsem pisno. Izpostavi, da je bila le-ta v preteklosti redkost in da so si nižji sloji, za katere je veljalo da so bili nepismeni, ustvarili negativno predstavo o pismenosti in ljudeh, katerih lastnost je ta bila. Vse se je spremenilo z uvedbo obveznega šolanja, ko je pismenost izgubila svoj status spretnosti, ki je rezervirana zgolj za pripadnike plemiške elite. V nadaljevanju je opisana tudi sprememba razlage pismenosti. Včasih je to pomenilo pisati z roko, svinčnikom in nalivnim peresom, dandanes pa ima ta pojem veliko širši pomen. Avtor izrazi prepričanje, da biti nepismen lahko v današnjem času pomeni tudi, da je oseba nezmnožna upravljati in razumevati delovanje modernih tehnologij. Hkrati pa izpostavi, da je v nekaterih primerih zaskrbjujoče, ko pripadnik stroke, zadolžene za opismenjevanje, izrazi ignoranco do elektronskega načina komunikacije. V nadaljevanju izpostavi, da je novodobna elektronska pismenost pomemben sestavni del splošne pismenosti ter da je na področju širjenja demokratičnega celo pomembnejši. Večkrat poudari pomembnost pismenosti, ki vsakemu izmed nas omogoča lastno kulturno izražanje.

˝Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.˝ (Hladnik, Miran, 2014. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Ljubljana: samozaložnik Miran Hladnik, 2014)

Informacijska družba

Avtor izpostavi, da gre pri besedni zvezi 'informacijska družba' za socialno družbo današnjega časa, ki nadomešča industrijsko družbo. Izpostavi, da se je razmišljanje o novih kulturih paradigmah začelo s skrbjo za obstoj tiskane knjige, za katero pa avtor trdi, da bo v nekaj letih le zgodovinski spomin. Poudarja, da prav tovrstno nostalgično razmerje do natisnjene knjige nakazuje, da se le-ta posledično umika drugačnim - novim informacijskim kanalom. Pri tem pa kot primer ob bok tej situaciji postavi izum tiskanja, saj tudi takrat tisk ni nemudoma prerasel starih rokopisnih navad, temveč so te zbedele postopoma.

Wikiji

Wikipedija je nastala leta 2001, predstavlja pa skupek spletišč, izmed katerih vsako posreduje informacije, ki so na spletu dostopne prav vsem z dostopom do interneta. Prav tako je Wikipedija simbol za nekakšno sodobno pismenost, saj v današnjem svetu njeno poznavanje omogoča precej lažji in hitrejši dostop do najrazličnejših informacij. Ker je jezik na Wikipediji hkrati tudi izrazito enciklopedičen, je zelo razumljiv za vsakega bralca. Prej omenjena spletišča zajemajo Wikipedijo (enciklopedija), Wikiverzo (za seminarje ali predavanja), Wikivir (za besedila v javni lasti), Wikiknjige (za knige, objavljne na spletu) in Zbirko (za slikovno gradivo).

Wikipedija hkrati omogoča tudi neposredno vpletenost bralca, saj so vse objave dostopne tudi za urejanje (npr. če bralec opazi kakšno nepravilnost ali pomanjkljivost). Članke je mogoče tudi sproti dopolnjevati oziroma jih lahko kakšen poznavalec napiše kar sam. Vsi člani Wikipedije so upravičeni do licence creative commons (cc), za katero pa velja, da bo mogoče v prihodnosti nadomestila licenco copyright.

Avtor

Literarni zgodovinarji svojo pozornost velikokrat poklanjajo enemu ali drugemu načinu komunikacije, pri čemer je pomembno poudariti, da je bila v 60. letih 20. stoletja literarna zgodovina naklonjena predvsem avtorju. Že naslednja generacija literarnih zgododvinarjev pa je svojo pozornost preusmerila drugam, in sicer od avtorja h besedilu. Kmalu zatem, natančenje v 80. letih, pa se je usmerila primarno h bralcu.

Motivacija za pisanje

Med raznimi motivacijami, ki avtorja pripravijo v pisanje, je včasih težko razlikovati. Nedovmno pa je dejstvo, da gre se pri ustvarjanju, kot tudi izdaji nekega dela pogosto pojavi problem t. i. avtorskega napuha. Če se osredotočimo na strokovno pisanje, je zanj v veliki večini primerov potrebno opraviti določeno mero raziskovanja. Slednje pa lahko postane tudi sporno, in sicer takrat, ko zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do rezultatov, ki so drugačni od naših, oziroma do rezultatov, ki jih pri svojemu delu nismo pričakovali. Hkrati pa se pojavlja tveganje obsesije s pisanjem, ki lahko včasih predstavlja velik problem. Pri znanstvenem pisanju avtorji pogosto v svojih mislih ohranjajo tudi bralce, ki bi jih njihovo delo zanimalo, saj je nenazadnje to ključno pri tem, da besedilo, oziroma njegovo sporočilo, doseže svoj cilj.

Izbira jezika

Za razprave o slovenski književnosti je najbolj primeren jezik slovenščina pri čemer pa je treba poudariti, da se ni potrebno omejiti zgolj nanjo. Naša naloga je namreč, da vsa spoznanja in znanje o slovenističnih rečeh razširjamo tudi preko meja jezika in nacionalne filologije. Čeprav obstaja strah, da se bo vse znanje o slovenistiki v prihodnosti odvijalo in izražalo v tujih jeziki, je le-ta pretiran in neutemeljen, hkati pa tudi nepotreben. Dejstvo je, da že brez tega strahu slovenski jezik in vse, kar ga zadeva, težko pridobi zanimanje širše tuje javnosti. Na mednarodni sceni so v privilegiranem položaju predvsem objave, zapisane v angeškem jeziku.

Izbira teme

V modernem svetu se možnost izbire širi, čemur gre zasluga vse večjemu številu piscev, višje število knjižnjih izdaj ter izoblikovanje novih publikacijskih kanalov. Pri vsemu temu pa je pomembno, da se naučimo ceniti tudi tiste izbire, ki smo se jim odrekli in so jih bili deležni drugi. Potrebno je izpostaviti, da naklonjenost neki temi ni vedno pogoj za nastanek kvalitentnega znanstvenega dela, kajti pri intenzivnem delanju in ukvarjanju z neko temo lahko včasih nastane tudi določeno zanimanje in posledično tudi naklonjenost. Čeprav pri izboru ne obstaja slaba ali dobra tema, temveč je njena kakovost odvisna od količine vloženega dela in zainteresiranosti, so nekatere teme (precej subjektivno) določene kot pomembnejše v primerjavi z nekaterimi drugimi, in so posledično prej deležne financiranja. Kar pa se tiče samih avtorjev, obstaja lestviva določenih kanoniziranih avtorjev, poleg katere pa obstajajo še lestvice avtorjev in del, ki so bili kulturoznanstveno pomembni zaradi svoje popularnosti.

Vaje v pisanju

Pisanje sodi med spretnosti, ki se je mora v modernem svetu naučiti vsak posameznik, saj se s pisanjem krepi njegova inteligenca, sploh pisanje z roko (bolj kot npr. tipkanje) pa pripomore k boljši zapomnitvi posameznih črk. Moderna tehnologija pa nam močno olajša delo pri tipkanju, saj mnogih besedil ni potrebno več pretikpavati, temveč je treba, zaradi pomoči optičnih bralnikov, zgolj popraviti napake, ki so nastale pri prebiranju.

Leta 2006 smo dobili Wikivir, ki je postal obsežno skladišče slovenske literarne klasike in je popolnoma v javni lasti.

Usoda avtorstva

V nasprotju z besedili, ki nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo sankcioniranje in ravnaje z njimi, avtorji imajo tovrstno zakonodajo, in sicer v obliki avtorskih pravic. Skozi čas so avtorji s svojimi deli oblikovali in kulturno osamosvajali skupnost, kar se dandanes pozna v visokem ugledu avtorskih besedil. Slednji se izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo v njihova dela. Sčasoma pa nastane problem, ko avtor poskuša preprečiti objavljenemu besedilu obtok med publiko, ki se je predhodnje avtorju zamerila.

Soavtorstvo

Nekaj, kar bi morali mnogi avtorji doumeti, je, da tujih posegov v njihovo delo ne gre razumeti kot nekakšno kritiko, temveč kot sodelovanje za doseg skupnega cilja. V humanistiki je bila knjiga načeloma produkt enega samega avtorja, v modernem svetu pa Wikiknjige odpirajo nova vrata skupinskemu avtorstvu. Pravila tam namreč niso določena, saj gre za skupni prispevek k skupnosti.

Objavljanje

Sam pojem avtorstva je bolj povezan s samimi objavljanjem kot s samo priložnostjo za pisanje, pri čemer pa je največja ovira obvladovanje orodij tako za pisanje kot objavljanje. V preteklosti so besedila postavljali v tiskarni, kjer so bila pretipkana iz rokopisov s stavni stroj, ki je delo nato množično natisnil. Pri tem je bilo zelo redko, da že postavljeno besedilo ni prišlo v obtok in bilo objavljeno. Dandanes k vidnosti besedil najbolj pripomore lokacija objave, in sicer je to močno obiskovano mesto, pomembne pa so tudi hiperpovezave, prisotne v besedilu. Pri tem je potrebno poudariti, da postaviti besedilo na splet ni enako kot da bi to besedilo nekje objavili.

Množični um ali pametna množica

Znanje je v informacijski družbi organizirano na način, ki je na delu pri novi pismenosti, kot tudi pri Wikipediji. Gre za znanje, ki je produkt sodelovanja večinoma anonimnih posameznikov, cilj tovrstnem sodelovanju pa je cilj korist za vsakega člana skupnosti. Splošno znanje namreč nastaja kot produkt dialoga med različnimi posamezniki. Wikipedija je tako po eni strani definicija modernodobne organizacije znanja oziroma vednosti, po drugi strani pa simbolizira prizadevanje človeštva za enciklopedičen in globalen zajem znanja. Wikipedija namreč sloni na znanju množice in je tako oblika nekakšnea procesa, pri katerem ima korist vsak posameznik, in h kateremu prispeva množica voljnih posameznikov, izmed katerih vsak pridoda svoj majhen delež neki urejeni celoti.

Avtorske licence

Stroke besedilo razlagajo oziroma definirajo različno; med drugim ga lahko razumemo kot neko intelektualno lastnino, okoli katere pa se je izoblikovala specifična zakonodaja avtorskih pravic oziroma copyright. Nastala je na podlagi natisnjenih besedil, precej težav pa povzroča v glasbi, filmih, arhitekturi, fotografiji in nenazadnje tudi pri besedilih, ki obstajajo v digitalni obliki.

Creative commons

Gre az avtorsko licenco, ki za razliko od copyrighta, ki temelji na kulture dovoljevanja, izhaja iz svobodne kulture. Bralcu namreč ponuja besedila najprej, šele potem pa ga sezani s pogoji. Poznamo več vrst tovrstnih licenc:

• Priznanje avtorstva (attribution – BY): delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja.
• Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA): izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila.
• Nekomercialno (non-commercial - NC): delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen.
• Brez predelav (no derivative works - ND): delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava.

Copyright

Njegov namen je zaščita izvirnih avtorskih del v kateremkoli mediju, in sicer zaščita pred zlorabo, nepooblaščenim razmnoževanjem, distributrianjem, nedovoljeno javno izvedbo, predelavo ter objavo predelanega dela. Knjige sicer bralci lahko predleujemo in kopiramo, vendar tovrstni produkti ne smejo priti v javnost. V določenih primerih je bralcu oziroma uporabniku omogočena omejena raba avtorskih del ali poštena raba tudi brez neposrednega avtorjevega dovoljenja, vendar mora pri tem biti zagotovljeno soglasje, da avtorju s tem ni bila strojena nikakršna škoda. Med ljudmi namreč obstaja napačno prepričanje, da je vse na spletu namenjeno in dovoljeno prosti uporabi.

Bralec

Prosti dostop

Preden je internet prevzel osrednjo vlogo v informiranju bralcev, so bile glavni vir znanja knjige, ki pa so bile pred internetom zelo redko prosto dostopne. Prav zato bi lahko z lahkoto trdili, da je internet razširil prostor prostega pretoka informacij in posledično okrepil pričakovanja po neplačljivi in lahki dostopnosti do informacij. Prav zato je zato pomembno, da razlikujemo med prostim dostopom in prosto vsebino. Slednjo namreč lahko popolnoma prosto spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop tega ne dovoljuje. EU finančno sodeluje pri veliko projektih, v zameno pa zahteva neomejen dostop do znanstvenih objav, ki se na omenjene projekte navezujejo. Poznamo veliko različnih tipov dostopa:

• Sivi dostop je dosegljivost do publikacij kot so diplome, doktorati, konferenčna poročila...
• Hibridni dostop pomeni, da poleg spletnega dostopa obstaja plačljiva tiskana verzija publikacije.
• Zakasnjeni prosti dostop velja za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju, npr. v zamiku enega leta ali dveh po objavi.
• Platinasti prosti dostop imajo publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov in je le-te pokrila inštitucija, država...

Založbe

Založbe so definirane kot segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika nekih kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Pri tem se v modernem svetu razvija popolnoma nov pojav v obliki t. i. predatorskih založb, za katere je značilno, da mora avtor plačati stroške objave, medtem ko je besedilo oziroma publikacija za bralca popolnoma brezplačna.

Repzitoriji

V modernem svetu se branost nekega besedila meri na podlagi števila dostopov na stran in števila klikov na objavo. Tu pride do izraza prosta dostopnost, saj le-ta omogoča večjo branost, objava ima več vpliva, omogoča pa tudi večjo izmenjavo znanstvenih mnenj. Za besedila, ki jih je avtor najprej izdal v tiskani obliki, vzporedno pa jih želi izdati še na spletu, velja, da mora avtor z založnikom v avtorsko pogodbo dodati še člen, ki mu to tudi olajša. Slovenski forum Slovlit v povprečju poda eno sporočilo dnevno, s katerim skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarovedni in jezikoslovni skupnosti.

Varovanje zasebnosti

Ko gre za varovanje zasebnosti, je zelo nevarna politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev njihovih podatkovnih zbirk.

Kredibilnost

Ob objavi nekega dela preverjamo avtorja, inštitucijo ali medij, kjer je bila informacija objavljena, hkrati pa še pregledamo starost dokumenta in njegov vpliv na javnost, ne smemo pa pozabiti še na dejstva, avtorje in tekste, na katere se delo sklicuje. Najlažje lahko avtorju zaupamo če vemo, da gre za preverjenega in že uveljavljenega strokovnjaka na nekem področju, čigar stališča so javnosti poznana. Hkrati pa je treba biti pozoren, kajti tudi če je nekdo strokovnjak na nekem področju in poda izjavo, ki se navezuje na neko drugo področje, tej izjavi ne gre stoodstotno zaupati, saj to nenazadnje ni njegovo/njeno področje. Za pisca, ki na nekem področju ni strokovnjak poznamo poseben izraz, in sicer takemu piscu pravimo amater oziroma diletant.

Aktivizem

Ko govorimo o aktivizmu, v bistvu govorimo o nekem socialnem konceptu, ki je s strani slovarskih sintagm dokumentiran kot kulturni, mladinski, partijski ali sindikalni aktivist. Med drugo svetovno vojno se je pod pojmom aktivist razumelo politične delavce OF, ki so delovali na terenu. V modernem svetu se poraja vprašanje, ali je biti kritičen enako kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je dognano kot pesimistično mišljenje, ki izraža dvom v človekovo sposobnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.

Avtorstvo

Pri inštitucionalni vezanosti avtorja gre v bistvu za podatek z dvojno valenco. Inštitucija namreč podeljuje legitimnost avtorjevim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo. Tukaj se gre upreti na dejstvo, da inštitucije zaposlijo zgolj tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostji in zvestobo v preteklosti izkazali. Po drugi strani pa obstaja tudi dejstvo oziroma prepričanje, da inštitucije rade zavirajo objavo nekaterih prelomnih odkritij, ki ne spadajo oziroma se ne ujemajo s predagoškimi in raziskovalnimi rutinami ter bi z njihovo objavo ogrozili delovanje določenih poslovnih modelov.

Strokovno recenziranje

Ko v znanosti govorimo o strokovnem recenziranju se nanašamo na postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredebilnih. S tem postopkom se ukvarjajo recenzenti, gre pa v bistvu za strokovnjake, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za podorčje recenziranja. Najpogosteje se tovrstni strokovnjaki zaposlijo kot uredniki časopisov, knjig in zbornikov. Strokovno recenziranje je tako oblika nekašne samoregulacije znanstvene skupnosti, z njeno pomočjo pa slednja vzdržuje določeno raven oziroma standard kvalitete. Osnovni namen recenziranja pa je preprečevanje objavljanja nepreverjenih in nepremišljenih razprav ter predvsem razprav, ki ne dosegajo oziroma upoštevajo strokovnih standardov. Vse revije so dolžne svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Sam postopek recenzije ima lahko tri možne izide, in sicer sprejem, zavrnitev ali pogojni sprejem članka.

Pravopis

Pravopis je znanje tako osnovnega nivoja, da v primeru, da nekdo pravopisa ne pozna, upravičeno podvomimo v samo kredibilnost pisca.

Ločila

Kot enega izmed osnovnih indikatorjev pravopisne kompetence je poznavanje razlik med vezajem (-), pomišljajem (―) in dolgim pomišljajem (—), hkrati pa tudi vedenje, kdaj jih zapisovati kot stične in kdaj kot nestične. Drug tovrsten indikator so narekovaji, za katere slovenski pravopis predvideva tri oblike dvojnih narekovajev ter več oblik enojnih. V besedilu lahko z narekovaji označimo citate, za katere pa je potemtakem popolnoma odveč, da jih zapisujemo še poševno. Poznamo tudi ločilo, imenovano tropičje, zanj pa velja, da pred njim nikoli ni vejice ter da je nestično. Treba pa je poudariti, da se pravopis stalno spreminja in da lahko posledično na podlagi njegove rabe v besedilu sklepamo tudi starost pisca.

Velike začetnice

Pogosto se glede velikih začetnic pojavi vprašanje: "Kako zapisati naslove kolon ali vrstic v tabelah?" Odgovor na to se bolj nagiba k zapisu besed v teh primerih z veliko začetnico. Nasprotno so celice v tabelah vedno zapisane z malo začetnico, razen v primeru, da gre za cele stavke ali povedi. Spet posebno pravilo pa velja za začetnice v alinejah; velika začetnica je pri navpičnem naštevalnem seznamu rabljena le takrat, kadar alineje hkrati prinašajo tudi daljše in stavčno oblikovano besedilo. Pri tem je treba upoštevati, da morajo biti potemtakem vse alineje napisane na tak način.

Drugo

Vprašanje, ki se navezuje na primer: Kjer se bil osrednja figura moški vs. Kjer je bila osrednja figura moški. Če sledimo pravilu, slednje narekuje, da se spol vedno veže na osebek, v danem primeru pa je določitev le-tega dvoumna. Zato sledimo sledečemu pravilu: če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka. V dvomu je izbira moškega sploa nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Vse modernejša sedanjost avtorjem narekuje, da mora delo v celoti opraviti sam, kar pa pomeni, da se mora pri tem močno posluževati računalnika, kar pa še bolj poudari pomembnost digitalne pismenosti.

Formati besedil

V današnem svetu mora vsak pisec, ki se bodisi želi uveljaviti, bodisi je že uveljavljen, poznati razlike med različnimi formati besedil. Le-ta pa lahko prepozna glede na končnico, ki se pojavi v raznih dokumentih:

• txt pomeni golo besedilo

• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

• htm ali html je spletno besedilo

• pdf je natisljivo besedilo

• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Avtorjem je s strani nekaterih bolj ozaveščenih urednikov naročeno, naj svoje dokumente izdajajo v formatu rtf ali odt, saj gre pri teh dveh formatih za nekomercialno različico formatov doc ali docx. Med nekaterimi avtorji pa je priljubljen tudi format pdf, saj se bojijo, da bi njihovo besedilo kdo naknadno spremenil na poti v tiskarno.

Besedilo v wikijih

Pri zapisovanju besedil na wikije pišemo neposredno v okno, ki se nam odpre ob kliku na zavihek uredi, kar pa ima določene prednosti, saj lahko besedilo predhodno zapišemo in uredimo v zaželenem urejevalniku besedil (npr. v Wordu) ter ga naknadno preprosto prekopiramo v okno. Kakršnokoli napako v tekstu, ki je nastala po njegovi objavi, pa lahko zlahka umaknemo v zavihku zgodovina, kjer z enim klikom besedilo vrnemo v stanje pred spremembo.

Vaje v wikijih

Besedila, ki nastajajo v wikijih, ob nastanku prevzamejo privzeti format, vsi odstavki pa prevzamejo enako obliko. Kot že omenjeno, lahko napake zlahka odpravljamo v zavihku zgodovina.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Posegov v besedila, objavljena na spletu in so s tem izpostavljena skupinskemu urejanju ni potrebno posebej označevati, saj so vsakršni popravki registrirani in arhivirani samodejno v zgodovino besedila in si jih je mogoče zlahka ogledati. Naloga lektorja, urendika ali mentorja pa je, da vsak svoj popravek v besedilu ustrezno in jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžen na njih odzvati, in sicer tako, da je nemudoma vidno, katere popravke se je odločil upoštevati.

Navajanje

Navajamo s pomočjo citatov, slednji pa nam omogočajo dostop do konteksta predmeta raziskovanja. Citiranje je namreč ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in hkrati glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. Treba je poudariti, da strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more kvalitetno opraviti svojega dela. Pogoj za znanstveno besedilo je namreč prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti, pri tem pa je sklicevanje na druge pisce na daleč prepoznavno zunanje znameneje tovrstnega znanstvenega pisanja. Pri tem pa v akademskem pisanju velja, da naj delež citatov iz leposlovja ne presega 20% celotnega dela.

Prepisovanje

Pod pojmom prepisovanje si v strokovnem pisanju lahko zamislimo samo en pojem ― plagiat. O temu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi pri tem navedli, od kod smo dobesedno prepisali oziroma povzeli določene izjave. V primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, nastopi pravno sankcioniranje. Do tega pride v primerih, ko tekst, iz katerega plagiator zajema informacije ni v javni lasti. Ker pa je plagiatorstvo težko dosegljivo, se tovrstni očitki pogosteje širijo v obliki govoric kot pa v argumentirani razpravi.

Citatni indeksi

Ko govorimo o citatnem indeksu, se navezujemo na bibliografsko podatkovno zbirko, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in indetificirali pomembnejše objave. Na Slovenskem se upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus.

Faktor vpliva

Faktor vpliva je številka, na podlagi katere je razvidna stopnja uglednosti oziroma vplivnosti neke znanstvene revije. Višji kot je tovrstni faktor vpliva, več vrednosti ima objava v tovrstni reviji, hkrati pa se znanstveni ugled avtorjev, ki redno objavljajo v taki reviji, vrednosti više. Sčasoma so se v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov pojavili določeni dvomi, ki so posledično privedli do predloga za zamenjavo z Googlovim algoritmom za rangiranje strani.

Slovenske znanstvene revije

Slovenci imamo na voljo več znanstvenih revij, v katerih objavljajo slovenski strokovnjaki:

- Primerjalna književnost

- Slavistična revija

- Dve domovini

- Jezik in slovstvo

- Razprave SAZU

- Studia mythologica Slavica

- Knjižnica

- Phainomena

- Acta Neophilologica

- Traditiones

- Slavia Centralis (Maribor)

- Verba Hispanica

Citatni slogi

Na svetu obstajajo različni citatni standardi, ki jih uporabljajo znanstvene discipline. Enako velja za humanistiko, ki se prav tako ne omejuje na zgollj en citatni slog. Poznamo pa nekatere citatne sloge, ki naj bi bili pomembnejši, in ti so:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

• AMA (medicina, biologija)

• čikaški (naravoslovje, splošno)

• wikipedijski

Za čikaški stil je predvsem značilno, da letnico zapiše takoj za avtorjevim imenom, MLA-jev slog pa prepoznamo po naslovih del v kratkih sklicih. Treba pa je poudariti, da ima vsak stil svoje prednosti, kot tudi svoje slabosti; npr. čikaški stil postane precej neroden, kadar neka publikacija nima avtorja, ali pa kadar je delo izhajalo skozi več let v več različnih zvezkih.

Tehnika citiranja

Vsak citat oziroma navedek je sestavljen iz dveh delov, in sicer iz navedenega besedila in iz navedbe vira, od koder je bil citat vzet. Poznamo še eno tehniko citiranja, in sicer opombe, ki bralca usmerjajo k polnim biliografskim podatkom, locirani pa so na dnu strani. Oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja bralca v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa ga usmeri naravnost v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

Včasih so opombe pod črto na dnu strani ali pa na koncu članka služile predvsem navajanju literature, kar pa je pod vprašaj postavil novi čikaški slog, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih. Standardno mesto opomb v vseh wikijih je tako popolnoma na koncu.

Kratki sklici

Pisci so se dolgo časa izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v oklepajih, zato so te zapolnili z besedami prav tam, op., ibidem ... Dandanes se tovrstne navade opuščajo in priimek se v vsakem oklepaju znova ponovi. Tik pred oddajo avtorji po navadi poenotijo sklicevanje, da to sledi navodilom, to pa daje publikaciji nekakšno urejenost in doda na vrednosti zaupanja.

Od kod vse citiramo

Ko citiramo, to počnemo z iskanjem informacij iz najrazličnejših virov, kot npr. knjige, zavihka knjižnega ovitka, članka, gesla v enciklopediji itd. V humanistiki je v pogledu iskanja citatov največ ugleda uživala tiskana knjiga, kateri pa so sledile razprave v recenziranih časopisih. Treba je poudariti, da je citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov skrajno neprimerno.

Viri in literatura

Čeprav se nam mogoče zdi dobra ideja, da pri navajanju virov te ločimo med tiste, ki so pridobljeni iz arhiva, posebej iz natisov ali posebej s spleta, je tovrstno deljenje nesmiselno. Smiselna pa je delitev na vire in literaturo, in sicer kadar gre za dolge sezname. V takeme primeru viri namreč pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa predstavlja teoretične ali metodološke pripomočke oziroma orodja, ki pomagajo pri raziskavi. Treba je poudariti, da je v znanosti najbolje, oziroma se najbolj spodobi, da citiramo samo vire, ki smo jih držali v rokah, temu nenazadnje tudi pravimo primarni vir. Odsvetovano je citiranje iz druge roke, oziroma iz sekundarnih virov, čeprav je v nekaterih izjemah to razumljivo, npr. kadar nam dejanski vir ni dostopen.

Zaslon in papir

V današnjem času slovenski literarni zgodovinar piše predvsem na zaslon, vendar pri tem ohranja misel na tiskano objavo ― pri pisanju se več ali manj drži podobne pisne prakse, ki je prisotna pri tiskanih objavah, in se ne nanaša zgolj na splet. Treba je poudariti, da se morajo strokovnjaki vedno znova potruditi, da v svoj prav prepričajo vse, ki jih njihova stališča tudi zavzemajo. V modernem času prihaja do primerov, ko bralci odpovedujejo naročnine na tiskan časopis, saj imajo vse več člankov dostopnih na spletu, posledično pa se tiskarne usmerjajo predvsem v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov. Hkrati je pomembna tudi ključna razlika, in sicer da so tiskane strani prostorsko omejene, medtem ko spletne take omejitve nimajo. Branje po zaslonu in možnost klikanja po besedilu je še ena prednost, ki jo prinašajo spletna besedila. S tem je namreč zelo olajšano citiranje in navajanje virov, saj so vse lokacije, na katere se sklicujemo, dostopne že z enim klikom.

Žanri

Poznamo več različnih žanrov, med pomembnejši pa so publicistični žanri, umetnostni žanri in strokovni oziroma znanstveni žanri, meje med njimi pa niso ostro določene, kar posledično pomeni, da pisci pogosto žanre med seboj pomešajo. Poudarka vredno je, da večina ljudi sploh ne loči med različnimi zvrstmi. Dober primer so npr. akademski pisci, ki se pogosto odločajo, da ne bodo pisali na Wikipediji, ker menijo, da so vsi članki tam izrazito strokovni.

Šolsko pisanje

Pod tovrsten tip pisanja sodijo referat, esej in diplomska naloga (tudi magisterij, doktorat). Po navadi pride do šolskega pisanja, ko mora oseba opraviti določene šolske obveznosti, pri večini izmed obsežnješih pisanj pa je potrebna prisotnost učitelja oziroma mentorja. Slednji se mora prepričai, da je študent izpolnil vsa navodila in preštudiral vso dano literaturo. Treba je poudariti, da je pri tem zelo pomembna lastna želja po znanju in raziskovanju.

Popravljanje

Večino našega časa se ukvarjamo z že napisanimi in dovršenimi besedili, ki so ali naša ali pa od nekoga drugega. Besedila pa lahko med drugim tudi popravljamo, urejamo, oblikujemo, ocenjujemo, predstavljamo ali promoviramo. Pri popravljanju gre večinoma za nekakšno lekturo, korektura pa je predvsem popravljanje morebitnih napak. S tovrstnim delom se velikokrat ukvarja urednik, ki gre prvi skozi besedilo in se odloči, ali ga bo objavil ali ne ― pri tem je zelo pomembno, kakšen je naš odnos do njegovih popravkov, predlogov in vsakršnih posegov v besedilo.

E-pošta

V modernem svetu je postala skoraj nepogrešljiv segment komunikacije, ki sicer lahko poteka v pisni obliki ali pa v živo. Pri formalni komunikaciji bomo uporabili vikanje, redko tikanje. Pri e-pošti je mogoče tudi podati naslov, ki omogoča lažjo preglednosti. Obstajajo pa določene razvade, ki motijo strokovno uporabo e-pošte, te pa so:

• Neodzivanje na pošto.

• Na odgovor, ki smo ga sprejeli, se ne zahvalimo.

• Pri več sporočilih odstranimo citirana besedila prejšnjih sporočil.

• Uporabljamo standardno slovenščino in se držimo pravopisa.

• Problem naslavljanja.

• Prepošiljanje pisem in odgovarjanje vsem naslovnikov, kadar to ni potrebno

Socialna omrežja

Socialna omrežja so postala pomemben del vsakdanjega življenja, imajo pa tako dobre kot tudi slabe lastnosti. Pod ta pojem v bistvu zajemamo kombinacijo vse interentne tehnologije (pošta, spletne strani, slike, videi...). Zagotovo je prvo tovrstno socialno omrežje, ki nam pride na pamet, Facebook. Slednji je nastal leta 2004, izmed vseh socialnih omrežij pa je nekako najprimernejši za promocijo akademskih informacij. Njegov prvotni namen je bil namreč povezovanje, med drugim tudi povezovanje študentov.

Zagovor

Ko govorimo o zagovoru, govorimo v bistvu o nekašni "dramski" obliko strokovnega pogovarjanja. Zagovori nastopijo predvsem kot zagovori spisov, kot so npr. magisterij, referat, seminarska naloga, diploma ali doktorat.

Literarna kritika

Predmet literarne kritike je najpogosteje neko literarno delo, nanaše se tudi na publicistična besedila. Tovrstne kritike lahko najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih ali kulturnih revijah. Literarne kritike imajo sicer določene lastnosti:

• Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.

• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.

• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.

• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.

• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.

• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.

• Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.

• Kritika naj tudi zabava.

• Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.

• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Enciklopedični članek

Za članek, ki spada v kategorijo enciklopedičnih člankov je značilno, da je besedilo bolj jedernato ― gre namreč za vzorčno obliko strokovnega pisanja. Tovrstni članki med drugim tudi izpuščajo prepodrobne informacije in se odpovedujejo anekdotičnosti, hkrati pa izrazito črtajo kakršnakoli ponavljanja. Sledijo tudi določenim načelom, in sicer predvsem načelu o strpnosti, soglasnosti in sodelovanju, se pravi upoštevajo tudi druge pisce. Drugo načelo pa se navezuje na vrednostno nevtralnost.

Bibliografski članek

Tovrsten članek se navezuje predvsem na akterje v literarnem sistemu. Za nastanek takšnega članka obstajata dva kriterija:

• avtorsko strokovne ali znanstvene monografije
• znanstvena kompetenca

Članek o knjigi

Tudi za nastanek takšnega članka je treba slediti določenim pravilom oziroma navodilom, prvo izmed katerih je to, da mora biti naslov gesla hkrati tudi naslov knjige, in to brez podnaslova. Za zelo dolge naslove velja, da jih načeloma skrajšamo, kratke naslove, ki pa so že zasedeni, dodatno opremimo še z imenom avtorja v oklepaju ali z letnico oziroma naslovom časopisa v primeru, da avtor ni znan. Glava gesla mora vsebovati samo ključne podatke, in sicer naslov (krepko), avtorja, letnico in žanr. Kar se tiče povzemanja dogajanja v knjigi, more biti le-to kratko in jedernato, pri čemer se priporoča zgornja meja 500 besed. Delo nato opremimo še z infopoljem, ki pa naj vsebuje avtorja, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založbo, leto, zbirko, številko zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss, hkrati pa naj na kratko opiše še potencialna razmerja med osebami v knjigi.

Učbenik

Treba je poudariti, da je kot ideal strokovnega pisanja najpogosteje viden znanstveni članek. Za učbenik veljajo določene specifikacije, in sicer dialoškost, povzemanje, ponavljanje, poenostavljanje in privlačna tipografija ter povezovanje učbenikov iz serije. Sam učbenik je vreden polovico znanstvene monografije.

Strokovni blog

Strokovni blogi so posebej priročni, kadar nas zanima določeno področje oziroma tema. Najpogosteje se v njih sicer pojavljajo publicistični in žurnalistični žanri, le redko lahko najdemo tovrsten blog, ki se navezuje na znanstveni žanr.

Spletni forum

Forumi, ki jih najdemo na spletu se pogosto navezujejo na strokovno ali znanstveno tematiko. V modernem svetu so forumi pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oziroma znanstvene skupnosti, na njih se namreč pojavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovori in nasveti. Lahko bi rekli, da so sestavljeni iz spletne pošte in spletnih arhivov, pri čemer pa se je treba opomniti, da spletni forum ni enako spletni klepetalnici. Na njih noaročniki določajo temo in vsebino s svojimi prispevki.

Slog

Slog zapisa informacij se je skozi čas spreminjal, dandanes se je nekako uveljavilo pravilo, da so najaktualnejše zadeve in informacije zapisane na vrhu, kjer so najbolj vpadljive, včasih pa je bil tovrsten razpored ravno obraten. V historiatu je npr. možno opaziti še ostale in starejše objave. Dandanes je pristono tudi zaslonsko besedilo, katerega namen pa je, da zaznamuje prikaz menija ter dodatne povezave.

Sestavni deli

Kompozicijski deli oziroma elementi strokovnih besedil so sledeči:

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila:

• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Izpostaviti velja tudi kratico IMRAD (introduction, methods, results and discussion) oziroma njeno slovensko različico UMRIS (uvod, metode, rezultati, in sklep), ki se seveda navezuje na telo besedila in jedernato prikazuje, po kakšnem vzorcu naj bi bilo zapisano jedo vsakega strokovnega besedila.

Napake

Popolnoma smiselno je, da vsakemu pisanju, tudi če gre za strokovno, sledijo določene napake. Med najpogostejše hibe strokovnega pisanja sodi gostobesednost, pod katero pa sodijo ponavljanje, epskost, dolgoveznost in tavtološko izražanje. Pogosti napaki sta tudi nerazumljivost besedila in pomanjkanje konteksta v njem, tem dvem pa se pridružujejo še napake kot so slogovni manierizem, slogovna puščobnost in pristranskost. Včasih pa se pojavi tudi nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, pogoste pa so tudi nerodnosti s spolom in skrivanje za znanstveni plural kot tudi mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

Gostobesednosti ni nujno slaba stvar, vendar je odveč v primeru, da je zapovedana določena jedernatost. Za razliko od znanstvenih člankov je v govornih prezentacijah gostobesednost dobrodošla, saj je po njeni zaslugi predstavitvi lažje slediti, govorec pa hkrati tudi lažje ve, kaj govori. V znanstvenih člankih je konstantno navezovanje nepotrebno.

Nove besede

A

• analfabet - kdor ne zna brati, pisati; nepismen človek
• agitirati - pridobivati nekoga za nekaj
• apolinično - umetniško načelo harmonije, urejenosti in zmernosti (po F. Nietzscheju)
• ažuren - kdor je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem

B

• benigen - nenevaren, neškodljiv

C

Č

D

• defetizem - mnenje, da je kako delo oz. prizadevanje neuspešno
• dičiti - zastarelo: krasiti, lepšati
• diletantizem - nestrokovno oz. površno opravljanje dela

E

• ekspertiza - izvedensko poučevanje nečesa

F

• fanatazma - privid

G

H

• habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

• inercija - stanje, za katerega je značilna velika želja vstrajati v mirovanju
• inertnost - lenobnost, nedelavnost

J

L

• ludizem - umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki temelji na načelih igre, razvedrila

K

• korifeja - prvak, veličina

M

N

O

P

• paradigma - vzorec
• piratizirati - nezakonito si prisvajati, razmnoževati izdelke elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo

R

• repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek, dokumentov

S

• sintagma - besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
• srenja - skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi
• sublimen - vzvišen, plemenit

Š

T

• transcendentalen - ki presega naravno, zemeljsko

U

• utilitaren - tak, ki v človekovem delovanju poudarja praktično uporabnost, koristnost

V

• vademekum - knjiga oz. publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem
• valenca - psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost

Z

Ž