Urškin Jožek

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Urškin Jožek  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Urškin Jožek
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr Recenzija knjige Urške Perenič Josip Jurčič (1844–1881): Pripovednik svojega in našega časa
Klasifikacija

Josip Jurčič ni oseba, ki bi jo bilo treba publiki na novo odkrivati, saj se z njegovim imenom seznanijo otroci že v osnovni šoli, spomin nanj pa obujajo poimenovanja po njem (ulic, nagrade, šol, društva), ponatisi njegovih del, razstave, simpoziji, dokumentarni film (npr. Romanje z Jurčičem, 2021; v njem nastopa tudi avtorica knjige), zborniki in monografije. Leta 1951 je Jože Pahor napisal biografski roman o Jurčiču z naslovom Pot Desetega brata, leta 1981 je Jurčiča v krajši brošuri predstavil Gregor Kocijan, za zbirko Znameniti Slovenci je njegovo biografijo leta 1986 pripravil Štefan Barbarič, leta 2009 je sledila knjiga Matjaža Kmecla Josip Jurčič: Pripovednik in dramatik. Ob vsem tem monografije o pisatelju v zbirki Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer bi jo moral kot eden od štiridesetih slovenskih klasikov dobiti, niti ne pogrešamo preveč.

Kaj naj stori literarni zgodovinar dobro desetletje pozneje, ko obletniška priložnost pokliče k pisanju nove monografije, saj so starejše že zdavnaj pošle in si jih lahko sposodimo le v knjižnici, kaj na stori, če noče samo ponavljati prežvečenih dejstev za svojimi predhodniki? Urška Perenič, ki se je na Jurčiča navezala že ob svojih prejšnjih raziskavah, objavah, radijskih in televizijskih nastopih, se je odločila za vrnitev h gradivu. Podala se je v Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice in se zakopala v Jurčičevo zapuščino, v njegove težko čitljive beležnice, dokumente, fotografije, pisma in korespondenco, pričevanja. V Digitalni knjižnici Slovenije je prebrskala staro časopisje za članke ob Jurčičevi smrti, za poročila ob izidu njegovih knjig, zlasti liberalski dnevnik Slovenski narod, ki ga je urejal dobro desetletje, vse do svoje smrti. Seveda je prelistala vse Jurčičeve objave in ponatise ter razprave o njem ali v zvezi s slovenskim pripovedništvom 19. stoletja. Preverila je uležane literarnozgodovinske resnice o Jurčiču in prenekatero podrobnost v jurčičevskem izročilu tudi popravila. Detektivsko je sledila nastajanju Jurčičevih portretov in skrivnostnemu izginotju enega izmed njih, pedantno je dokumentirala postavljanje Jurčičevega nagrobnika na Navju in spominske plošče na Muljavi. Ko stehta predstave o Jurčiču kot Scottovem učencu (slovenskem Scottu) in jih primerja z Jurčičevo zavezanostjo domačim zgodovinskim virom in ljudskoprosvetni pripovedni tradiciji, za kakršno je delal reklamo Fran Levstik v Popotovanju iz Litije do Čateža, se ji tehtnica nagne proti slednjemu nekoliko bolj, kot je to v obči strokovni zavesti.

Vrnitev k virom je spodbudila in olajšala digitalizacija kulturne dediščine, zahtevala pa sta jo tudi avtoričina empirična metodološka usmeritev in specializacija. Za rokovanje s surovim gradivom se je izurila pri delu za pisateljico Luizo Pesjak, ki jo umešča na slovenski Parnas kot nekakšnega »ženskega Jurčiča«, ob korespondenci koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga in korespondenci med Borisom Pahorjem in Marijo Žagar, ki jo je komentirala in izdala v knjigi. Terensko delo je bilo nujno pri kartografiranju v okviru projekta Prostor slovenske literarne kulture, empiričnega dela ni manjkalo niti pri njenem izletu v nevrofiziološke raziskave bralskega odzivanja.

Pisce literarnozgodovinskih študij rad svarim pred nevarnostjo, da zapadejo slogu avtorja, ki ga imajo v obdelavi, in začno nezavedno pisati v njegovi maniri. Urška Perenič za ta svarila ve, »upoštevala« jih je pa tako, da se je izraznemu slogu Jurčičevega časa predala zavestno in igrivo. Knjigo je pospremila z uvodom v slogu pripovednikov 19. stoletja, začela jo je – kakor to radi počno romani in filmi – od konca, z naturalistično podrobnim naštevanjem prisotnih na Jurčičevem pogrebu, poglavja je naslovila malone literarno in izraze v njih obilno akcentuirala, unarekovajene citate v jeziku, ki zveni danes arhaično, je dopolnila s svojim veznim besedilom, v katerega je vpletla posamezne starinske izraze, se na ta način vživela v duh minulega stoletja in pri tem očitno uživala. Knjigo je sklenila s cvetnikom citatov, napaberkovanih iz Jurčičevih neobjavljenih beležnic. V dveh poglavjih se je posvetila Jurčičevemu humorju in tudi s tem povečala privlačnost in berljivost monografije. Lepo je brati suvereno napisano besedilo, iz katerega veje piščevo veselje z jezikom!

Izrazno igrivost besedila je nevsiljivo vklenila v razpravni format z množico podčrtnih opomb, ki natančno dokumentirajo, od kod posamezni podatki v tem pisanem konglomeratu izjav, in s tem ukinila vsak morebitni dvom v znanstveno objektivno naravo svojega početja. Ne, za nikakršno literarizacijo literarnovednega diskurza ne gre, to ni nobena romansirana biografija, ampak resna strokovna in znanstvena študija, ki pa je imela v mislih tudi splošnega bralca. Ta knjigo končno lahko prebere na dušek, ne da bi se pustil zapeljati v labirint virov in strokovnih komentarjev v opombah.

Bogato slikovno gradivo (fotografije, kopije rokopisov, naslovnic knjig, izrezki iz časopisov) povečuje privlačnost knjige. Monografija pripoveduje zgodbe Jurčičevih tekstov in objav in je v tem smislu literarnovedna. Ker pa so te zgodbe vpete v družbeni in kulturni kontekst časa, ne bomo zgrešili, če ji dodamo še oznako kulturnozgodovinske publikacije. Prav nič se namreč ne izogiba opisu Jurčičeve vloge v družbi in nesramežljivo razlaga, kako se je oblačil, kaj je sporočala njegova rahlo razmršena brada in kako se je iz ekonomskih razlogov razdrla njegova ljubezenska zveza. Z mitologijo revnega in stradajočega slovenskega literata opravi s pojasnilom, kaj vse bo si Jurčič lahko kupil za plačo in za honorarje: slovenska literarna dejavnost je imela že v svojih začetkih jasno tržno vrednost.

Josip Jurčič Urške Perenič (»Urškin Josip«) oživlja zaprašeno gradivo, iz katerega se je vzpela zgradba slovenske pripovedne proze, slovenske javnosti in slovenske kulture. Je preveč patetično, če sklenem, da zaradi takih ljudi, kot je bil Jurčič, in zaradi takih knjig, kot je tale, sploh kulturno smo?