Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder

Povzetek članka

Članek z naslovom Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder avtorice Silvije Borovnik, ki je izšel v reviji Jezik in Slovstvo LII/5(2007) pripoveduje o naturalistični prozi Zofke Kveder, ki se je zavzemala za socialne in kulturne pravice žensk. Članek izpostavi nekaj njenih romanov in črtic, prikaže zgodbo, in na podlagi tega piše o tem, kaj je želela pisateljica povedati in kakšne so bile njene ideje, želje... Silvija Borovnik predstavi svoj odnos do Zofke Kveder, njenega ustvarjanja ter nam dobro prikaže vzorec življenja iz takratnega časa. Iz članka tako spoznamo, zakaj je bila Zofka Kveder tako posebna, za kaj se je zavzemala, med drugim, kakšno napako je naredila in kje ji je spodrsnilo.

Ključni pojmi

Pojmi, ki so ključni za razumevanje članka:

• feminizacija – žensko gibanje za pravno in socialno osvoboditev žensk iz podrejenega položaja

• samorastnica – dekle, ki mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sama in se vzgajati sama

• tabuizirana podoba – je podoba, ki se je ni smelo pokazati takšno kot je v resnici

• ženski roman – so dnevniško-pisemski romani, kjer so ženske izražale so kritična politnična stališča

Analiza članka

Članek sodi na področje literarne zgodovine, ki se ukvarja z razvojem literature, dežele in kulturnega kroga. Vsebuje dela, avtorje in širše literarne tokove. Ukvarja se tudi z znanstvenim raziskovanjem in pikazuje njegov razvoj.

V članku Silvije Borovnik je glavna tema borba za socialne in kulturne pravice žensk v prozi Zofke Kveder. Avtorica ugotovi, da vse poti in vsi začetki, ki so jih pisateljice in pesnice razvile v 20.stol., vodijo prav h Kvedrovi. Odnos Silvije Borovnik do Zofke Kveder, njenih idej in njene literature je zelo spoštljiv. Ugotovi, da je glavni pomen njenega pisateljevanja en sam upor proti takratnemu vzorcu življenja in da žensko predstavlja kot žrtev socialnih krivic in negativnega odnosa do žene v družini. O tem govorijo zbirke črtic Misterij žene (1900), roman Njeno življenje in roman Hanka.

Sprva se avtorica članka osredotoči na črtico Moja prijateljica, kjer ženska prvič poroča o temah, o katerih bi morala molčati. Najprej izpostavi nekaj izvlečkov iz črtice, kjer vidi podobo družine, v kateri je prisotno nasilje in alkoholizem. Pravzaprav nasilje med mamo in očetom, ki se prepirata in pretepata, otrok pa to opazuje. Tukaj avtorica ugotovi Kvedrino razočaranje nad cerkvijo, ki ščiti tako ravnanje do otrok. S tem mislim na to, da so otroke lahko tepli. V tistem času je bilo namreč treba brezpogojno spoštovati starše, oni pa so lahko postopali kot so hoteli. Avtorici članka je zanimivo, da Kvedrove podobe žensk oziroma mater niso ljubeče, ampak trpeče ženske, ki jim otroci predstavljajo oviro oziroma so jim v nadlego. Jemljejo jih kot nujno zlo in mislijo, da so otroci kazen zaradi vdajanja pijanim in neljubečim možem.

Silvija Borovnik povzame delo Kvedrove Njeno življenje, kjer se pisateljica umakne od lastne biografije. Tukaj je glavna junakinja Tilda Ribič, ki je žrtev utesnjenosti. Njena usoda naj bi bila, da bi se poročila in bila pod vplivom izbranega moža. Avtorica ugotovi Kvedrino spoznanje, da je bila izobrazba za moške samoumevna, saj sta se Tildina brata šolala. Dekleta pa so morala potisniti svoj talent, vedoželjnost in bistrost globoko vase ter ga ne pokazati. Starši so videli hčerino prihodnost le v zakonski zvezi. Imam občutek, da se avtorici članka zdi sporno, da je mati hčerki dopovedovala, da je za dekle tudi nesrečen zakon boljši kot »prazno življenje zunaj pred pragom«(Jezik in slovstvo LII/5:55). Tako so se dekleta oziroma ženske sprijaznile s tako usodo in sprejele spoznanje, da je »življenje ženske slučaj«(Jezik in slovstvo LII/5 2007:55), kot pravi Silvija Borovnik. Trpeča ženska se ne upa potožiti ne staršem ne tašči, zato ostane čisto sama. Borovnikova ugotovi, da Kvedrova kaže in opozarja na napačno vzgojo. Ko junakinja Tilda Ribič ugotovi, da je njen sin prav tak kot njegov oče, ga umori. Pisateljica tako oblikuje nov lik, lik matere-morilke, ki v takratnem času sploh ne bi smel obstajati, saj so se kritiki močno spotaknili ob to in Zofki Kveder to močno očitali.

Avtorica si v članku zastavi nekaj ključnih vprašanj. Sprva se sprašuje, zakaj so bili zlasti kritiki iz konzervativnih krogov ob izidu črtic nad njimi zgroženi. Mnenje avtorice je, da bi morale biti teme Zofke Kveder skrbno varovane in ostati skrivnost, zato pa so se iz nje in njene literature norčevali in jo kot pisateljico poniževali. Borovnikova ponovno pokaže svoje spoštovanje do Kvedrove, ki je po njenem mnenju velik literarni talent, ki je zrastel iz omejevalnih socialnih razmer.

Avtorci Silviji Borovnik se postavlja vprašanje, zakaj so zapisali, da bi bilo bolje, če bi ostali njeni misteriji nenatisnjeni. Njeno mnenje je, ker je s tem pisateljica rušila idealizirano podobo družine.

Naslednje vprašanje, ki se postavlja avtorici je, od kod pisateljici ideja, da se je odločila za obliko romana, napisanega v dnevniško-pisemski obliki, kjer nastopajo dnevnik, pismo in spomini. To razlaga s tem, da so pisma ženskam pomenila edino sredstvo komunikacije in priložnost za pogovor z nekom. Pisma so bila kot nekakšno okno v svet, skozi katerega so razvijale svoje talente, izražale čustva in prikazovale njihov življenski prostor, v katerem se nahajajo. Vendar pa Borovnikova opozarja, da so bili pisemski romani, ki so bili označeni za »ženske romane« kmalu diskvalificirani, saj so ženske začele izražati kritična politična stališča. Avtorica članka predstavi Zofko Kveder kot nepremožno žensko, ki je tudi drugod po deželah predstavila žensko stališče in politično prepričanje. Ugotovi tudi, da je pisemski roman v središče postavljal ženske z umetniško nadarjenostjo, seveda pa tudi take ženske, ki so se zavzemale za odpravo ozkih in konzervativnih družbenih norm. Opozarja, da so bili pisemski romani v Evropi zelo brani in so gotovo pripomogli k feminizaciji in nam želi prikazati, da je Kvedrova oblikovala nov ženski lik, ki je želen intelekta, raziskovanja, ambicije, še posebno pa zdrave komunikacije in nežnosti med moškim in žensko. Moškim so bile v tistem času to popolnoma nepotrebne stvari in niso opazili ženskega hrepenenja po lepi in prijazni besedi. To lahko vidimo iz citatov, ki jih je Borovnikova navedla v članku iz Kvedrovega pisemskega romana Hanka. Predstavi nam pisateljičino stališče, da ženske nočejo ubogati, da želijo samozavest in lastno voljo. Smilijo se jim matere, ker so morale vedno ponižno ubogati svojega moža. Stališča Kvedrove, ki jih je izrazila z romanom Hanka so bila revolucionarna. Prav tako so svoja podobna stališča predstavile tudi druge pisateljice in tako so bile močno kritizirane, označili so jih za sovražnice moških in jih obtoževali, da bodo pokvarile ženski rod. Za tisti čas je bilo zelo sporno, če je kdo, sploh pa ženska, odkrito spregovoril kritiko o cerkvi. Cerkev naj bi prispevala k temu, da se je žensko postavilo v ozadje in pa tudi pripomogla je k podobi trpeče, skromne in molčeče ženske, moškega pa prikazala kot aktivnega in ambicioznega. Tako situacijo je pomagal vzdrževati tudi katoliški tisk, ki je ženski odrekel intelektualne sposobnosti.

Meni osebno in verjetno tudi avtorici članka, se zdijo grozljive izjave slovenskega katoliškega ideologa Antona Mahniča, ki je v Rimskem katoliku 1891 zapisal: «Žena v javnosti – molči!» (Jogan 2001: 22-39), kasneje leta 1894 pa še: « Ne učenih, ampak blagih, pobožnih, sramežljivih žensk nam je treba... Ne delajmo pač žensk vsevednih!« (Jogan 2001: 22-39). V časopisu Slovenec pa je Krek leta 1906 o vlogi ženske zapisal: »Ženski je smoter – žrtva. Sveča je, ki se prižge, da gori za druge.«(Slovenec 1906). Borovnikova pravi, da je Zofka Kveder prav zato pisala o tej temi toliko, ker so bile ženske tako ponižane, ponižane na stopnjo koristnih živali.

Članek se dotakne tudi občutljive teme, ki se je je lotila Zofka Kveder v romanu Hanka in po mnenju Borovnike tej temi ni bila kos. Ta tema se pojavi v romanu Hanka in sicer Poljakinja protestira zoper razdeljenosti domovine med Poljake in Nemce, pri čemer je izražena nemoč zlasti ženske, proti močnemu vojaškemu aparatu. Avtorica omenja, da roman Hanka po prvem izidu ni bil več natisnjen v slovenščini. Kritiki so roman sprejeli zelo slabo, se posmehovali in žalili umetnost gospe Kveder. Romani so prispevali k temu, da so se dekleta uprla, zbežala iz hiš staršev in odšla študirat na lastno pest, večinoma v Švico, ki je bila ena od redkih držav, ki je omogočala šolanje deklet na univerzi.

Zofka Kveder se je zavzemala za svobodo žensk, izkazovala je svoj upor proti takemu ravnanju žensk z upanjem, da ji bo uspelo spremeniti način ravnanja. Za čas njenega življenja je kritiki niso sprejeli in kljub svoji močni volji je obupala. Danes pa je zelo spoštovana pisateljica in zavzemajo se, da bi njena dela našla pot v slovenske učbenike.

Zaključek

V zaključku lahko ugotovimo, da je Zofka Kveder za tiste čase dosegla zelo veliko. Če ne drugače, je dosegla nekaj za svojo dušo. Pokazala je, da se zna oglasiti in povedati javnosti kar misli. Danes so ženske spoštovane in sprejete enako kot moški. Lahko vodijo podjetja, organizacije in celo državo. Morda je celo Zofka Kveder v zgodovini pustila nekakšen pečat in prispevala k sprejemanju žensk kot je danes. Res pa je tudi, da so dandanes ženske še vedno lahko zatirane, samo da je to prikrito. Zagotovo pa so zatirane v državah tretjega sveta, kjer verjetno ženske sploh ne vedo, kako se živi na zahodu.

Viri

Silvija Borovnik: Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder. Jis LII/5 (2007). 53-62

Literatura

• Literatura, Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1984.
• Borovnik,Silvija: Pišejo ženske drugače. Ljubljana: Mihelič, 1995.
• Kveder, Zofka: Slovenska klasika. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004.