Uporabnik:Zala Mele

Predstavitev

Sem Zala Mele, študentka slovenistike ter latinskega jezika, književnosti in kulture na Filozofski fakulteti. Lahko bi se opisala kot dobrodušno, rahlo zmedeno ljubiteljico srednjeveške literature, mrtvih jezikov in kosmatih domačih ljubljenčkov.

Domače naloge

Prva domača naloga

Črna gospa. 152

Druga domača naloga

Za začetek bi bilo morda modro skesano priznati, da sem za revijo Sodobnost tistega petkovega jutra slišala čisto prvič. Ko sem jo premierno vzela v roke, si nisem mogla kaj, da me ne bi prešinilo, kako zelo "na nivoju" ta skupek potiskane celuloze deluje, kar me je navdalo z veliko več nelagodja, kot sem ga sploh pripravljena priznati. In kako me ne bi, ko pa zadnjih trinajst let svojega šolanja že skoraj religiozno uporabljam zgolj in samo Wikipedijo, ko se je treba posluževati gradiva "na nivoju". Roko na vedno bolj skesano srce, vir vsega nelagodja je bila slutnja, da bo večina člankov napisana v jeziku, ki ga, kot bi se reklo v mojem ljubem domačem zakotju, "žiu Buh ne razume". Moji strahovi pa so se, hvala Bogu, razblinili že ob prebiranju uvodnih strani - ne samo, da sem dokaj hitro ugotovila, da mi revije ne bo potrebno prebirati z rednimi premori na trideset sekund, da bi s pomočjo Frana dešifrirala vsako drugo besedo; izpiljen jezik in tekoč slog pisanja sta me dejansko začela nagovarjati, da se tale skupek potiskane celuloze splača prebrati v celoti. In sem ga.

In mogoče bi bilo tule dobro omeniti, da mi niti malo ni žal. Najbolj me je navdušila rubrika Namesto uvodnika, v moji številki naslovljena Kultura, kdo bo tebe ljubil?, v kateri so mnoga ugledna imena z različnih področjih slovenske literarne umetnosti podala svoj pogled na ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, ki se je zgodila pod Janševo vlado leta 2012. Šele ob branju slednjih sem docela spoznala, kako imajo kulturniki, kljub temu da so prispevali k oblikovanju slovenstva in slovenske države več, kot se splošna javnost zaveda, krivičen status nepotrebnih zažiralcev državnega proračuna. Prav tako sem uživala ob branju članka doktorja Simonitija O vrednotah kristjanov, 2, saj na jasen in korekten, do vernikov prav nič žaljiv način oriše svoj pogled na rimokatoliško Cerkev. Sprva se osredotoča predvsem na njeno pokvarjenost in valjenje krivde za vsa amoralna dejanja svojih članov, od pohlepa do pedofilije, na Hudiča - kar se izkazuje za še posebej priročno, saj posameznik vendarle ne more biti odgovoren za svoja grešna dejanja, če ga je posedel sam Satan. V nadaljevanju se Simonoti fokusira na to, kako Cerkev izkorišča lastno religiozno metafiziko Nebes, Vic in Pekla za občo manipulacijo oziroma siljenje k pokorščini. Simoniti omenja nekdaj cvetoč posel prodaje odpustkov, s katerimi si je posameznik lahko zakupil mesto v Nebesih, le mošnjiček z denarjem je moral dovolj izprazniti. Presenetila me je tudi misel, kako je Cerkev kot simbol nasilne širitve Zahoda najbolj osovražena institucija, kar pa ji omogoča spodbujanje mučeništva in maščevanja drugih civilizacij. Za ilustracijo svoje trditve Simoniti v opombo zapiše, kako je proti muslimanstvu nastrojena misel Benedikta XVI. vodila v nasilne izbruhe na pripadnike krščanske vere. Tako je rimokatoliška Cerkev lahko opravičila svoje besede, ne da bi priznala, da je prav ona zanetila vžigalno vrvico dinamita, ki je eksplodiral.

In mogoče bi bilo tule dobro omeniti, da vse vendarle ni tako rožnato, da je treba reči bobu bob in priznati, da se v reviji Sodobnost nahaja tudi rubrika, skozi katero sem se prebila skoraj tako težko kot skozi dobrega starega maturitetnega kompanjona Angel pozabe, ki me je enkrat celo spravil do polurnega histeričnega joka, in sicer Sodobna slovenska proza. Nikakor nočem trditi, da so objavljena besedila slaba, samo zame so bila preveč nerazumljiva, preveč sodobna, da bi v njih lahko resnično uživala. Morda jih nisem brala dovolj natančno, mogoče sem spregledala kakšen skriti pomen ali dva. Res pa je, da že na splošno nisem največja navdušenka nad sodobno literaturo s svojim specifičnim načinom pripovedovanja.

Svojo domačo nalogo bi lahko končala z mislijo, da je revija Sodobnost vredna branja. Napisana je na zanimiv, vabljiv in predvsem razumljiv način, ki bo prepričal, da se včasih splača v roke vzeti malce bolj kompleksno gradivo, ki ni Wikipedijina domena.

Tretja domača naloga

Govori se, da je konsistenca eden izmed glavnih faktorjev za uspeh v današnjem svetu. Tako bom konsistentno tudi to domačo nalogo pričela z opisom svojega zdaj še bolj skesanega srca. Priznam, skesano priznam, revija me je presenetila v tistem hipu, ko mi je zašla pod roke. Navkljub temu da sem še kako dobro vedela, da gre za strokovno revijo, si nisem mogla kaj, da ne bi bila začudena nad njeno minimalistično strokovno naslovnico in njenimi še bolj minimalistično strokovno opremljenimi stranmi, kajti naivno in definitivno neumno sem si domišljala, da je strokovna revija Slavistična revija, kako bi rekla ... malce bolj humanistična verzija National Geographica - namesto potopisov par opisov slavističnega raziskovanja, namesto intervjujev s fanatičnimi popotniki par intervjujev s fanatičnimi slavisti, namesto 365 slik luštnih tigrov 365 slik luštnih slovanskih pisateljev. Pa ni. Niti približno ni. Vendar mi ni preostalo drugega, kot da se spopadem še s tem podarjenim revialnim biserom, ker, kot pravi star pregovor, kar se mora, ni težko, domača naloga pa vsaj za moje pojme spada v kategorijo "se mora". In tudi tokrat mi ni bilo žal.

Poglobila sem se v članek Milene Mileve Babić z naslovom Primerjalna analiza germanskih, romanskih in slovanskih ljudskih pravljic na primeru motiva živalskega ženina oz. živalske neveste. Babićeva slednji motiv primerja med tremi pravljicami, nemškim Žabjim kraljem, italijanskim Prašičjim kraljem in slovenskim Ježem, ki se ženi. Ugotavlja, da je motiv živalskega ženina oziroma živalske neveste prisoten po vsej Evropi v treh različicah: prva opisuje zakonski par, ki si srčno želi otroka, pa naj bo človek ali ne, druga opisuje očetovsko psihološko izsiljevanje oziroma prisilo, da hči omoži žival oziroma zver, tretja pa opisuje motiv živalske neveste, ki je manj nasilna, zastrašujoča oblika živalskega ženina, in v katerem se očetovsko psihološko nasilje ne pojavlja. Moram priznati, da me je članek popolnoma navdušil. Morda se bo slišalo butasto, vendar o njem ne morem zapisati ničesar negativnega. Posebej me je pritegnila razlaga, kako se lahko očetovska prisila, da mora hči držati svojo obljubo in omožiti živalskega oziroma zverinskega ženina, interpretira kot poudarjanje patriarhalnosti, moške nadvlade, saj sem sama to prisilo vselej dojemala kot prijem stroge moralistične vzgoje po principu če obljubiš, tudi izpolniš. Všeč mi je bilo, kako avtorica najprej oriše osnovni motiv in ga predstavi kronološko, potem pa primerja izbrana besedila med seboj, naposled pa sleherno razlago podkrepi z drugimi strokovnimi viri ter osvetli tematiko živalskega ženina oziroma živalske neveste še iz sociološkega, psihološkega in celo feminističnega vidika, ker sama o slednjih nikoli nisem razmišljala; tako mi je članek Babićeve dal nov, izboljšan pogled na pravljično izročilo. Prav tako bi rada pohvalila razumljivost članka, saj je napisan tako, da ga razume sleherni ljubitelj pravljic.

Kaj bi torej lahko zapisala o prebiranju Sodobnosti in Slavistične revije? Sodobnost me je prepričala z bistroumnim uvodnikom, nepričakovanim intervjujem in s pronicljivimi članki. Navdušila me je njena jasnost, njena razumljivost in njena berljivost. Lahko bi se pošalila, da je bila uporabniška izkušnja nadvse prijetna. Sodobnost bi priporočila vsakemu, ki literaturi nameni vsaj kanček prostega časa. Na drugi strani Slavistična revija znanja željnega bralca ne pusti praznih rok, saj podaja izčrpne raziskave z jezikoslovnega in literarnovednega področja, ki so pretežno gladko berljive. Vendar bi rada poudarila, da brez vsaj kančka fakultativnega znanja o slavističnih vedah po mojem enostavno ni moč polno uživati v člankih, saj so izredno specifični, zlasti jezikoslovni. Ponovno bi se lahko pošalila, da je bila uporabniška izkušnja prijetna, vendar je prišla z nelagodnim zavedanjem, da prava kakovost besedil ostaja zavita v koprene megle, ki jo lahko prežene zgolj študij.

Četrta domača naloga

Če se je konsistenca izkazala za ključ do uspeha pri predhodnih domačih nalogah, ni vrag, da se ne bi še pri tejle. Tako moje zdaj že do konca in kraja skesano srčece priznava, da do danes zjutraj ni imelo niti najmanjšega pojma, da obstaja beseda separat ali kaj sploh zaznamuje. In če sem imela pri literarni in strokovni reviji vsaj približne, pa naj se ob strani pusti, da napačne, predstave, kako naj bi slednji izgledali, sem se tokrat znašla v popolni temi - nisem vedela, kakšno besedilo naj pričakujem, predvsem glede dolžine, saj mi je bilo začuda kristalno jasno, da bo tematika slovenistična. Krajši nakupovalni spisek za Mercator? Ano Karenino? Združeno izdajo celotne starogrške in latinske Biblije z opombami? Izkazalo se je, da nič od navedenega. Separat, kot sem se lahko podučila, je prijetno kratka samostojno izdana publikacija iz neke druge knjige oziroma revije. V mojem primeru je šlo za članek Franceta Zadravca z naslovom Odtisi Dostojevskega v slovenski poetiški, filozofski in estetiški zavesti v prvi polovici XX. stoletja, ki je izšel pod okriljem Slavistične revije. Tudi tokrat sem svojo domačo nalogo vestno opravila - prebrala sem članek. In tudi v tretje mi ni bilo niti najmanj žal.

V članku Zadravec, priznani slovenski literarni zgodovinar s posebnim zanimanjem za Cankarja, Gruma, Kranjca in druge, oriše vpliv romanov Dostojevskega na slovensko literaturo v prvi polovici 20. stoletja. Dostojevski v svojem romanu Besi izpostavi, kako je razum ena izmed poglavitnih ovir v človekovem življenju, kar je imelo velik efekt na ekspresionistično generacijo, ki je morijo prve svetovne vojne dojemala kot produkt razuma. Takratni literati so se namreč močno opirali na estetiko nebes in pekla, ki lepoto definira kot področje izstopajočih nasprotij oziroma združevanje ideala Madone in ideala Sodome. Prav tako so poskušali natančno definirati realizem Dostojevskega. Navkljub temu da sem pričakovala, da mi bo članek zanimivo čtivo, saj že od nekdaj gojim posebno ljubezen do ruske kulture, si nisem niti malo predstavljala, kako zelo me bo navdušil. Prepričal me je z natančno predstavitvijo vpliva Dostojevskega na slovenske literate, za katerega nikoli nisem vedela, da je tako velik. Posebej me je presenetil podatek, da so Bartol, Cankar, Kosovel, Levstik, Pregelj in mnogi drugi znani slovenski pisci svoj navdih iskali prav v slovečem ruskem pisatelju. Prav tako mi je bil všeč povzetek Vidmarjevega analiziranja del Dostojevskega, ki se je še posebej osredotočalo na idejo ruskega pisatelja, ki se pojavlja v Bratih Karamazovih, da nravnost oziroma moralnost ne more obstajati brez vere. Takšen odkrit verski fanatizem naj bi po Vidmarju iznakazil estetsko plat romana. Tako je tudi potrdil, da je bil Dostojevski poleg pisateljskega veleuma tudi ideolog. Ravno tako me je pritegnil podatek, da so slovenska gledališča v obdobju, ki ga Zadravec opisuje, z navdušenjem prirejala besedila Dostojevskega za odrsko uprizoritev, navkljub temu da je Dostojevski začasa življenja izrazil mnenje, da se slednjega ne bi smelo početi, saj se kakšne misli dajo izraziti zgolj v eni literarni vrsti.

Zaključim lahko, da je tudi separat berilo, ki se ga splača vzeti v roke in prebrati do zadnje črke, saj bralca opremi s kopico koristnih informacij. Morda je separat še najboljši način, kako se posameznik lahko začne spopadati s strokovno literaturo, saj predvsem zaradi svoje kratkosti bralcu daje občutek obvladljivosti.

Peta domača naloga

Čeprav se je v mojih predhodnjih nalogah dejansko izkazalo, da konsistenca vestno tlakuje pot do uspeha, se ne sme pozabiti, da je včasih sprememba vendarle dobrodošla. Tako torej moje ljubo srčece prvič ponosno razglaša, da ni skesano - poznalo je spletni slovenistični forum SlovLit, vedelo je, kaj je arhiv, in celo to, kje ga na SlovLitu iskati! Skratka, po začetnih sramotilnih priznanjih končno (in kolikor se poznam, najverjetneje tudi zadnjič) zmagoslavje! Kar pomeni, da lahko kar takoj spesnim povzetek članka na SlovLitu, ki je izšel na moj rojstni dan pred devetimi leti.

6. avgusta 2010 je Miran Hladnik na forum posredoval vabilo Koroškega pokrajinskega muzeja, enote Ravne, na osmo tradicionalno srečanje na Prežihovi bajti, ki se je odvijalo 10. avgusta 2010. Takratno srečanje, ki je bilo posvečeno sedemdesetletnici izida Samorastnikov, je zajemalo predavanje o Samorastnikih, predstavitev nove izdaje prej omenjenega Prežihovega dela in nove izdaje Prežihovega romana Jamnica ter igrani monolog Mete Hudabivšek.

Skratka, objava je bila vabilo na prireditev, za katero mi postaja vedno bolj žal, da se je nisem udeležila tudi sama.

Razstava Doktorati Filozofske fakultete: 100 let oster in potreben inštrument družbe

Nobeno zmagoslavje ni večno in moje ni nobena izjema - moje srčece tako ponovno skesano priznava, da pred petnajstonovembrsko jutranjo seanso ni imelo niti najmanjšega pojma, da Filozofska fakulteta organizira kakršno koli razstavo. Na srečo je profesor Hladnik prijazno opozoril, da se v fakultetni avli nahaja lep skupek panojev o doktoratih Filozofske fakultete, ki ga splača iti pogledat in ga vsaj malce, vsaj kanček preštudirati. In sem ga šla. In, glej ga zlomka, tudi tokrat mi ni bilo žal!

Raizskovalni program Slovenska zgodovina in fakultetni zgodovinski oddelek sta priredila razstavo z naslovom Doktorati Filozofske fakultete: 100 let oster in potreben inštrument družbe, na kateri so predstavljeni najuglednejši doktorji in doktorice Filozofske fakultete, denimo Slavoj Žižek, Dušan Pirjevec, Nataša Golob, ... Vsak izmed razstavnih panojev se je posvečal drugemu doktorju znanosti, na kratko povzel njegovo doktorsko delo in predstavil mnenja ter misli o danem doktorju znanosti, mnogi izmed slednjih pa so kar sami podali pogled na svoj doktorat in znanstveno delo.

Priznati moram, da se mi je razstava zdela kratka in jedrnata - v najboljšem pomenu besedne zveze. Brez dolgovezenja opiše, čemu so si izbrani doktorji prislužili mesto na razstavnem panoju, tako da obiskovalci in bralci razstave res dobijo najbolj ključne informacije za pridobitev solidnega vpogleda v znanstveno pomembnost posameznega doktorja. Osebno sta me najbolj presenetila podatka, da je včasih Filozofska fakulteta pod svojim okriljem imela še naravoslovne vede in da je bila prva oseba, ki je doktorirala na leta 1919 ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, ženska - Anka Mayer, ki si je s trdim delom prislužila doktorat s kemijskega področja.

Lahko zaključim, da se res splača malce dlje postopati v avli Filozofske fakultete in se podučiti o slovenskih doktorjih in doktoricah znanosti.

Izpiski iz Nove pisarije

Uvod

Nova pisarija bi se lahko opredelila kot nadaljevanje in dopolnitev literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki skrbi za standardizacijo strokovnega pisanja. Gradivo je v zadnjih letih doživelo korenito prenovo spričo vedno bolj opaznega prehoda posredovanja informacij s papirja na elektronski zaslon. Beseda pismenost se je včasih uporabljala kot sopomenka besede slovnica, danes pa predvsem zaznamuje znanje, denimo branja in pisanja.

Kam z avtorjem

Wiki ima glede avtorstva elektronskih prispevkov posebne principe, saj na Wikijevih portalih ni mogoče vpisati avtorjevega imena na "naslovnico". Poleg tega se pojavljajo zadrege in dileme glede izpostavljanja avtorskega izdelka, ki je lahko podvrženo manipulaciji, ter datuma izdaje elektronskega članka.

Prešernova Nova pisarija

Nova pisarija pa je tudi Prešernova satirična pesnitev, s katero je pesnik karikiral takratno prepričanje, da sta ljudski jezik in nabožno utilitarno pisanje idealna podlaga za slovensko besedno umetnost.

Pismenost

Pismenost zaznamuje obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo. Včasih je imela ta sposobnost negativni prizvok, saj sta bili zmožnosti branja in pisanja privilegij izrazite manjšine. V tem pogledu je prišlo do preobrata, saj dandanes nepismenost nosi nekdanji negativni pridih svoje protipomenke, saj družba, v kateri razsaja nepismenost, velja za nerazvito. Spremenile so se tudi komunikacijske navade; če se je včasih informacije posredovalo preko pergamenta ali papirja, se jih danes preko elektronskih naprav. Zgodil se je tudi prehod od komunikacijske enosmernosti do interaktivnosti. Specialna pismenost pomeni sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah ali specifičnih situacijah. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je danes postala del splošne pismenosti; to lahko sklepamo po izjemno velikem številu slednjih naprav v slovenskih gospodinjstvih. Veliko težavo predstavlja posamezniki sloja, ki načeloma tradicionalno skrbi za opismenjevanje ljudstva, ki zavračajo oziroma ignorirajo novo obliko kulturne komunikacije. Elektronska pismenost je postal nujni sestavni del splošne pismenosti, saj med drugim širi polje demokratičnosti - delež ženskih blogerk je denimo izenačen s številom moških. Delež aktivno pisočih, čeprav je pisanje postalo lažje in cenejše kot kadar koli poprej zaradi cenovne dostopnosti modernih sredstev za pisanje in brezplačnosti objav rezultatov pisanja, znaša zgolj štiri procente, saj obča javnost dojema to delo kot nekaj manjvrednega v primerjavi s fizičnim delom.

Informacijska družba

Informacijska družba zaznamuje socialno paradigmo, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo, podrobneje bi jo lahko opredelili s pojmi participativne kulture, družbenih medijev, družbenih omrežji in fanovsko kulturo. Pogosto se pojavljajo predsodki o informacijski družbi, denimo škodljivost branja na zaslonu ali posledično povečevanje cene tiska. Kultura knjige se sicer vedno bolj umika drugačnim informacijskim kulturam, vendar so strahovi, da bi fizična knjiga izumrla, brezpredmetni.

Wikiji

Neprofitno organizacijo Wikimedio bi lahko označili kot metaforo nove družbene paradigme, informacijske družbe. Spletni portali pod okriljem Wikimedie, ki jim žargonsko lahko rečemo tudi Wikiji, se ponašajo s prednostmi, kot so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, tesen stik z realnostjo. Skupek teh spletišč so torej vzorčna oblika sodobne pismenosti, kjer informacije oblikujejo, objavljajo in vanje posegajo posamezniki splošnega ljudstva. Wikimedia zajema vsem dobro znane internetne platforme: Wikipedijo, enciklopedijo; Wikivir, portal za elektronske knjige in priročnike; Wikiverzo, portal za seminarje, projekte in predavanja, ter Zbirko, portal za slikovno gradivo. Obstajajo sicer še Wikislovar in druga spletišča. Če so včasih predstavljali merilo za vitalnost in sposobnost preživetja jezika prevod Biblije, epska pesnitev ali prevod Microsoftovega sistema Windows, je danes to kvaliteta člankov na Wikipediji. V tem pogledu spada slovenščina med vitalne, neogrožene jezike s stabilno bodočnostjo. Včasih se poraja vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, da bi celotno človeštvo uporabljajo en sam jezik zavoljo lažje komunikacije. Odgovor na slednje je odločen ne, saj več jezikov pomeni več kultur, več kultur pa več možnosti preživetja. Wikipedija je glede avtorskih pravic ustvarjalna gmajna, saj se poslužuje sistema creative commons - avtorske licence ustvarjalnega ljudstva. Kredibilnost posameznih prispevkov je nadzorovana preko utečenih recenzijskih postopkov. Ena izmed glavnih kvalitet člankov na Wikipediji je nepristranskost oziroma nevtralno stališče Wikipedijinih piscev. Mnenja posameznikov, od avtorjev prispevkov do bralcev le-teh, se obiskovalcu spletne strani odkrijejo v zavihku Pogovori, kjer so posamezne diskusije lahko daljše od samih Wikipedijnih člankov. Samo Wikipedijo sestavljajo štirje zavihki - Članek, Pogovor, Uredi in Zgodovina. Drugačnost Wikipedije se kaže v tem, da gre za neprofitno organizacijo, kjer kljub temu da se avtorske pravice posameznikom ne priznajo, cveti sodelovanje med ljudmi. Poleg tega ima Wikipedija kulturno-blagodejni učinek na samo slovenstvo, saj poskuša ozavestiti koncepte principa dajanja, pomoči in prostovoljnega zastonjkarstva, ki so Slovencem pregovorno tako tuji. Čeprav živimo v obdobju neoliberalizma, kjer je izrazito poudarjena akumulacija, se prav preko Wikipedije in sorodnih portalov obuja socialna aspiracija.

Wikiji in šola

Uporabiti Wikipedijo v okviru šole pomeni stopiti izven zone udobja, varnega zavetja, "šole zaradi šole same". Pomeni vstopiti v svet realne strokovne komunikacije, ki je lahko strašljiva, tako za študente kot za predavatelje. Študenti bi lahko s svojim znanjem mnogo doprinesli k tej spletni zakladnici znanja, vendar se pogosto dogaja, da študenti enostavno nočejo tvegati morebitni posegov v njihove prispevke, poleg tega pa niso pripravljeni na vse toliko ponovno pregledati in izboljšati članke. Vendar je dejstvo, da je spletni vandalizem vsaj na portalih Wikimedie praktično ničnega pomena, saj se vsaka sprememba lahko razveljavi v eni sami sekundi z enim samim klikom.

Avtorji

Pozornost literarnih zgodovinarjev se vselej preusmerja - od avtorja do besedila do bralca in njegov kulturni interes.

Motivacija za pisanje

Motivacijo lahko tvorci besedil najdejo v posebej privlačni tematiki, v samih sebi ali pa se lotijo pisanja zgolj in samo zato, da bi pripomogli k narodovem blagoru. Pogosto avtorje besedil spravlja lastni napuh v etične dileme: recimo, da pisec v svojem besedilu pozabi referirati avtorja, na katerega se je skliceval, slednji pa mu to zameri do te mere, da ga tudi sam vestno pozabi omeniti pri pisanju lastnega članka. Strokovna besedila se pričnejo s tezami, ki se izkažejo za korektne ali ne. Edini način, s katerim se lahko preveri pravilnost teze, je raziskovanje. Pri tem se je treba zavedati, da se včasih avtor besedila namensko odloči za metode raziskovanja, za katere lahko predvidi, da bodo njegovo tezo potrdile. Škoda, saj zmotne teze niso nič sramotnega - v zaključku bi moral avtor zgolj zapisati, da se je njegova teza izkazala za napačno. Leposlovje se osredotoča predvsem na to, kako nekaj povemo; zaobjame pa bralce vseh profilov. Avtor mora pri svojem pisanju misliti na bralca, saj so nerazumljivi teksti ožigosani kot neprofesionalni - včasih pa si jih vendarle privoščijo “veliki avtorji”, kar bi lahko opisali kot ego trip za utrditev lastne avtoritete. Pismenost lahko opredelimo za štiri področja - za vsakdanjo rabo, za leposlovje, za strokovno pisanje, ki je namenjeno razlaganju znanstvenih dognanj obči publiki, za znanstveno pisanje, ki je namenjeno objavi v revijah, zbornikih, spletiščih oziroma imajo status znanstvene publikacije.

Izbira jezika

Avtor besedil mora svoj jezik izbrati upoštevaje namembnika. Tako so članki, namenjeni globalni javnosti, napisani v angleščini, članki, namenjeni domači publiki, pa v slovenščini. Če se torej razpravlja o slovenski književnosti, bo besedilo tvorjeno v slovenščini, saj slednja tematika ni ravno interes globalne javnosti. Vseeno je vitalnega pomena, da se slovenistične vede širijo izven meja države. Tako denimo v upanju, da bi dosegla čim širši spekter bralcev, Slavistična revija že vrsto let objavlja dvojezične članke. Wikipedijski članki, katerih jezik razpravljanja ni privilegirana angleščina, so bolj ali manj obsojeni na nevidnost, proti čemur se lahko bori edino z angleškimi povzetki na koncu besedila, s čimer bi slednje postalo del obsežnejših kazal na Wikipediji. Fiormonte ugotavlja, da prevlada angleščine kot občega znanstvenega jezika povzroča jezikovno in kulturno ignoranco ter predsodke angleško govorečih (pisočih) avtorjev.

Izbira teme

Dandanašnji svet je svet ogromno možnosti izbir. Čeprav se slednje dojema kot prednost, je dejstvo, da ljudi neprestano skrbi, če so se odločili napačno ali ne. In če je včasih pravilnost izbire imela vpliv na človekovo eksistenco, ima danes pretežno samo na človeški užitek. Glede na humanistični odnos do sveta človek svoje neizkoriščene možnosti privošči drugim. Večina ljudi se ob izbiranju teme, ki jo nameravajo raziskovati, opira na predhodno ljubezen oziroma naklonjenost do posamezne tematike; vendar se pogosto zgodi, da temo se resnično vzljubi šele, ko se z njo intenzivno ukvarja, četudi spočetka ni bila nič kaj privlačna. Tako bi se morali odločati za nove, "še neprivlačne" teme, namesto da se zateka k starim, poznanim, varnim. Pomembnost posamezne tematike se določa glede na posebne kriterije - prvih deset romanopiscev, prvih deset romantičnih pesnikov, prvih deset jezikoslovcev ... Včasih so bile nadvse pomembne tematike, ki so se dotikale samostojne nacionalne eksistence, danes pa so tiste, okoli katerih se zbere največ piscev. Relevantnost teme pa ni povezana zgolj z globalno slavo, številom piscev ali številom del posamezne književnosti. Res je, da je globalna relevanca zgolj ena, vendar se ne sme prezreti avtorjev, ki so kulturnozgodovinsko pomembni zgolj in samo zaradi svoje popularnosti. Odnos do tematike je strokoven šele tedaj, ko ni pod vplivom neprestanega publicističnega forsiranja vedno novih tem.

Vaje v pisanju

Pisanje je zelo pomembno, saj krepi inteligenco. Vseeno se v današnjem svetu že čuti potreba po učenju uporabe tipkovnice - računalniki so namreč postali sestaven modernega sveta, kjer pisalo počasi, a zagotovo izginja.

Pomembnejši napotki za pisanje

Klikljivost ustvarimo z znakovnim zaporedjem [[]]. Če imata dve ali več besedili isti naslov, se zraven doda ime pisatelja, mesto izdaje, ...
Odstavek ustvarimo s prazno vrstico.
Zaporedje :s:sl označuje slovenski Wikisource.
Slog in pravopis se v besedilih ne popravljata, saj gre za korekturo in ne lekturo.
Kategorije se doda na koncu.
Pomoč se nahaja na Napotki

Usoda avtorstva

Za avtorje in njihove pravice skrbi posebna zakonodaja, vendar sama besedila ostajajo brez pravne zaščite. Avtorji imajo velik vpliv, še posebej, ko se združijo v močne skupnosti, kot je denimo Društvo pisateljev. Pravna ureditev glede avtorskih pravic se vedno znova izkazuje za neustrezno, saj se vselej uveljavi s faznim zamikom, kar je v informacijski dobi enostavno nedopustno. Nekdaj je biti avtor pomenilo pripadati sami kreativni smetani skupnosti, s čimer je bil posameznik deležen družbenega ugleda. Dandanes se visok avtorski ugled kaže po zahtevah po malo ali skoraj nič lektorskih oziroma uredniških posegih v besedilo. Pogosto se dogaja, da avtorji besedil v prepričanju, da so ustvarili neprecenljivo publikacijo, ki bo za vedno obogatila človeška življenja, zahtevajo enormne prodajne cene za svoje izdelke, prav tako pa so sovražno nastrojeni do kakršnega koli pojava njihovih tekstov v učbenikih ali, še huje, na internetu. Slednje bi se moralo označiti kot čista neumnost in na posameznikih je, da se uprejo takšnemu manipuliranju.

Soavtorstvo

Pojav Wikijev je piscem odprl vrata v svet sodelovanja za skupni blagor, kjer poseg v tuja besedila pomeni znak kooperativnosti, ne pa kritiko. Včasih je veljalo, da ima knjiga ali besedilo enega samega avtorja; slednje pa rušijo Wikiji, kjer je ustvarjalcev besedil na pretek. Wikiji prav tako učijo, da je treba odpraviti pomisleke glede delitve dela in gonjo po izrecnih zaslugah za ustvarjen prispevek; da je treba biti odprt spremembam in usklajevanju načrtov; da je treba zatreti lasten ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in prispevka samega; da je treba zaupati soustvarjalcem in njihovem znanju, v skrajni sili pa angažirati nevtralne osebe; da je treba upoštevati pravico veta vseh sodelujočih; da je treba imeti jasno zavedanje, da ni važno, kdo posega v besedilo, temveč kaj stori v njem.

Objavljanje

Sam koncept avtorstva je tesno povezan z objavljanjem, ki postaja vedno lažje spričo vedno cenejše dostopnosti. Edina potencialna ovira, ki se lahko pojavi pri objavljanju besedila, je neobvladovanje orodij za pisanje in objavljanje. Včasih je izraz postaviti besedilo pomenil natisniti besedilo, pri čimer je seveda lahko nagajala cenzura, danes pa pomeni naložiti besedilo na splet. Vsako nalaganje besedila pa ni objava, saj mora biti mesto nalaganja spletno občilo oziroma spletni medij, kjer je besedilo dostopno širši množici. Besedilo se lahko preko posebne računalniške kode zakodira tako, da ga posamezniki s pomočjo spletnih brskalnikov, kot je Google, ne morejo najti. Besedila namreč ni v spletnih kazalih, dostopnih povezav na tekst prav tako ni. Do besedila lahko dostopajo zgolj tisti, ki jim tvorec teksta priskrbi ustrezno spletno povezavo. Praviloma se besedila na splet objavljajo, da jih lahko prebere čim več ljudi; posledično mora biti besedilo čim bolj vidno. Vidnost teksta se premo povečuje s številom obiskovalcev strani in številom hiperpovezav znotraj besedila; marsikaj pa pripomorejo ključne besede v glavi, vključenost v različna spletna kazala in reklamiranje. Če avtor besedila na internet ni naložil z željo, da bi slednje doseglo širšo množico, ga ni objavil, temveč postavil. Fraza javno objaviti je hud nesmisel, saj dobesedno pomeni javno dati pred javnost.

Množični um ali pametna množica

Na Wikipediji znanje tvorijo neposvečeni anonimneži, ki jih vodi želja, da bi prispevali v skupno zakladnico znanja. Wikipedija je torej sistem proti hierarhiji, za egalitarizem. Koncept skupnosti znanja poudarja, da je znanje javna dobrina in bi kot tako moralo biti dostopno. Wikipedija podobno kot mnogi srednjeveški pisci, denimo Francis Bacon, poskuša združiti globalno človeško znanje. Tradicionalne enciklopedije se poslužujejo dveh tipov prikazovanja znanja, abecednega, kjer je znanje razporejeno kot nekakšen kalejdoskop, in drevesnega. Wikipedija je drugačna, saj za iskanje ustreznih informacij uporablja posebne algoritme iskalnika. Jason Lanier, ameriški glasbenik, pisatelj in računalničar, je Wikipedijo oklical za poskus digitalnega maoizma, saj slehernik lahko sodeluje pri oblikovanju informacij, kar naj bi predstavljalo grožnjo zahodnemu svetu. Kritike so, roko na srce, deloma upravičene, še posebej ob pogledu na slovensko različico Wikipedije, vendar je dejstvo, da je Wikipedija, volontaristična in kooperativna spletna enciklopedija, motnja v kapitalističnem sistemu. Množica je v zadnjem času pridobila pozitivno konotacijo, saj predstavlja konstruktivno kreativno silo; ni več sinonim surovi neobvladljivi masi.

Avtorske licence

Besedilo se lahko opredeli kot obliko jezikovne komunikacije, nekaj berljivega ali kot intelektualno lastnino. S slednjim se z zakonodajnega vidika ukvarja Copyright oziroma avtorske pravice. Pravni koncept intelektualne lastnine služi ozaveščanju o posebnih pravicah, ki pritečejo ustvarjalcem besedil. Problem je današnja zakonodaja in regulacija širitve arhitekture, besedil, filma, fotografije, glasbe, ...

Creative Commons

Creative Commons oziroma Ustvarjalna gmajna izvira iz svobodne kulture, njena osnovna naloga pa je lajšanje dostopa do intelektualnih produktov. Ustvarjalna gmajna ima štiri kategorije licenc: Priznanje avtorstva, ki omogoča kopiranje, razširjanje, prikazovanje, izvajanje, izdelavo derivativnih del pri navedbi avtorja; Deljenje pod istimi pogoji, ki omogoča razširjanje derivativnega dela pod licenco, enaki tisti izvornega dela; Nekomercialno, ki omogoča razmnoževanje, razširjanje, prikazovanje, izvajanje in derivacijo za nekomercialno rabo; Brez predelav, ki omogoča razmnoževanje, prikazovanje, razširjanje, izvajanje brez predelave dela. Licenca Creative Commons se lahko za posamezno besedilo spremeni kadar koli. Creative Commons Attribution International License omogoča prost dostop do dela, vendar mora uporabnik ob uporabi slednjega navseti prvotnega avtorja. Pri izpolnjevanju licence se najprej opredeli svobodna kultura, torej možnost spreminjanja avtorskega dela, nato se opredeli komercialna raba, naposled pa še bibliografski podatki.

Copyright

Copyright oziroma zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ščiti izvirna avtorska dela v katerem koli mediju; filmu, literaturi, literaturi, ... Copyright tako ščiti pred vsakršno zlorabo, denimo nepooblaščenim razmnoževanjem, distribuiranjem ali predelavo; ne preprečuje pa dostopa do samega dela, saj je opredelitev slednjega naloga založbe oziroma avtorjev. Dostop do objav je preprečen le, če gre za delo zasebne narave. Problem Copyrighta je pretirano poudarjanje avtorstva, nekompatibilnost z današnjo informacijsko družbo, dojemanje intelektualne lastnine kot nekaj, kar ni javno dobro. Pri informacijah je materialnost potisnjena v ozadje; zajetni bukvici, ki obsega 1000 strani, se materialna plat sicer res pozna, vendar se slednja občutno zmanjša, ko se prej omenjena bukvica pretvori v format PDF. Infromacija torej ima neko materialno plat, ki pa postane zanemarljiva v primerjavi z nematerialno vsebino. Izvirno delo se opredeljuje kot nekaj, v kar je bila vložena minimalna količina kreativnosti. Avtorska dela na obrtni ravni niso pod zaščito. Zaščita posamezne intelektualne lastnine traja za časa avtorjevega življenja, nato pa še dodatnih 70 let. Anonimna oziroma psevdonimna dela so zaščitena zgolj 70 let po prvotni objavi. Izdajatelj neobjavljenega dela v javni lasti ima avtorske pravice 25 let po prvotni objavi. Uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti ima pravno zaščito 30 let po prvotni objavi. Lastnik Copyrighta je avtor, dokler svoje licence ne proda ali odstopi. Delo, narejeno v službenem okvirju, so po zakonu last inštitucije, za katero je tvorec besedila sploh ustvaril svoj intelektualni produkt. Pri skupinskem delu več avtorjev predstavlja svoje delo kot neločljivo celoto. Pri javnih prezentacijah ni potrebno iskati avtorjevih dovoljenj za uporabo njegove intelektualne lastnine, dokler se prezentacija odvija v prostorih zakonitega lastnika kopije oziroma je sprejemnik prezentacije fizično prisoten. Pri učenju na daljavo pa je drugače, saj se mora za uporabo intelektualne lastnine prositi njenega avtorja. Velik problem so tudi izvedena dela, kot je denimo film po romanu. Če slednja nastanejo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic izhodiščnega dela, nastane novo, avtorsko zaščiteno delo. Copyright se ukvarja tudi s pravico razmnoževanja, kamor sodita denimo tipkanje in fotokopiranje izvirnega dela, in pravico razpečevanja oziroma distribucije, kamor sodita denimo dajanje gradiva na razpolago v razred in posoja knjig. Oboje je korektno, če je uporaba poštena. Če avtor proda avtorske pravice, ne odloča več o njihovem razmnoževanju. Kupec knjige ima zelo malo svobode glede tega, kaj lahko počne z delom. Razmnoževanje in razpečevanje sta dovoljena, če sta storjena v dobri veri oziroma za neprofitno rabo. Tudi citiranje tujih del za raizskave je dovoljeno ob korektnem navedku vira. Početje z delom torej ne sme biti okoriščevalno. Pojavlja se tudi polemika spletnih učbenikov, saj so avtorji do slednjih zelo sumničavi in ne dopuščajo objave svojih del v njih. To je velika neumnost, saj se na spletu doseže večji odziv kot na papirju. Prav tako je velika neumnost mnenje, da je vse, kar je na spletu, prosto uporabno.

Bralec

Prosti dostop

Še nedolgo nazaj je knjiga predstavljala edini vir znanja. Njen poglavitni problem pa je seveda bila pogosto visoka cena. S pojavom interneta se je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, zato se je počasi začelo pričakovati, da bodo dela postala lahko dostopna in poceni, če ne že zastonj. Pri širjenju prostora svobodnega pretoka informacij se mora omeniti tudi to, da je proces potekal popolnoma mimo države oziroma davkoplačevalskega denarja. Včasih se pojavlja strah, da bi zastonjske stvari kaj kmalu dobile svojo ceno. Slednja fobija je neutemeljena. Enciklopedija Britannica, ki je svoje čase bila plačljiva, je propadla. Wikipedija, ki je že od nekdaj popolnoma zastonj, pa še vedno živi. Že od Prešernovega junaka Črtomirja, da se krompirja, ki ga je uvedla Marija Terezija, sploh ne omenja, rešitve za slovenski narod prihajajo iz tujine. Zato so vsaki strahovi, da bodo tuja dela, zaenkrat še zastonj, postala plačljiva, neutemeljeni. Zaradi specifičnega značaja informacij si informacijska družba lahko privošči kooperativnost. Literarni članki so praviloma še vedno plačljivi, medtem ko znanstveni niso; zadnjih namreč ne financirajo niti uredniki niti izdajatelji niti založbe, saj denar prihaja od denarja za projekt, v okviru katerega je članek nastal. Tako se znanstveni članki lažje prilagajajo novim razmeram oziroma internetu. Geslo današnje družbe je prosta oziroma odprta dostopnost (Open Access), ki omogoča dostop do informacij kjer koli in kadar koli. Obstaja več vrst prostega dostopa: odprti dostop (Open Access), ki zajema svobodno dosegljivost podatkov in znanstvenih informacij na spletu; odprti podatki (Open Data), ki zajema podatke na internetu, ki niso podvrženi Copyrightu; oprta vsebina (Open Content), ki zajema svobodno dosegljivost raznolikih virov, denimo literarnih; odprto znanje (Open Knowledge), ki zajema širše znanje kot odprti podatki, denimo glasbo, film; odprta koda (Open Source), ki zajema programsko opremo in licenciranje za svobodno razširitev; odprto izobraževanje (Open Education); odprto raziskovanje (Open Research); odprta znanost (Open Science), ki zajema podatke, metode in orodja, interdisciplinarno, transparentno in reproduktivno raziskovanje. Pojavljajo se težave z ločevanjem med prostim (Free) in odprtim (Open) dostopom. Prosti dostop omogoča zastonjski dostop do dela, avtor pa je materialne pravice dal založbi, odprti dostop pa prav tako omogoča zastonjski dostop do dela, vendar je avtor obdržal materialne pravice in licenco Creative Commons. Obstaja pa tudi več vrst prostega dostopa: zlati prosti dostop (Gold Access), kar pomeni, da založba da prost dostop do izbranega dela; zeleni dostop (Green Access), kar pomeni, da avtor s samoarhiviranjem objav ali pa delodajalec s postavitvijo v dostopni repozitorij da prost dostop do izbranega dela; sivi dostop (Grauer Weg), kar pomeni, da je omogočen prost dostop do težje dosegljivih del, kot je diplomska naloga; hibridni dostop, kar pomeni, da poleg spletnega dela obstaja še njegova spletna različica; zakasnjen dostop, kar pomeni, da delo pride na splet kakšno leto ali več po fizični izdaji; platinast dostop, kar pomeni, da z objavo na splet stroškov ni imel avtor, temveč tretja oseba, denimo država. Prosti dostop pa ovirajo založbe, ki bogatijo na račun oderuških tarif za objave in naročnin. Edini način boja proti založniškim muham so univerzitetni repozitoriji, digitalna besedna skladišča, kjer avtorji sami arhivirajo svoja dela.

Založbe

Poglavitna problema sta intelektualna kraja in nepravilno oziroma odsotnost citiranja virov. Vseeno se pojavlja optimizem, da se bo intelektualna kraja nehala, da bodo posegi drugih v tuja dela pomenila zgolj in samo doprinos h kvaliteti besedila. Založbe, avtorske agencije in novinarske združbe nastopajo proti zastonjskemu znanju, kar je enostavno narobe. Zastonjsko znanje pomeni večjo informiranost posameznikov, kar pomeni večjo korist splošni družbi. Plačljiva informacija pač ni več nujno boljša od zastonjske. Založbe ostajajo del produkcije publikacij, saj se avtorji nadejajo, da jim bodo pomagale pri pridobivanju bralcev. Za znanstvene publikacije fizična izdaja pomeni zgolj prestiž; vendar bi bilo neprimerno bolje, če bi se znanstvene publikacije objavljale na splet, kjer bi se bolje promovirale zaradi večje vidnosti. Poleg tega založbe zelo rade igrajo na karto ohranjanja delovnih mest; ta izgovor obožujejo do te mere, da obtožujejo knjižnice, da uničujejo slovenski knjižni trg. Interes ceha postavljajo pred interes javnosti. Predatorske založbe ogrožajo oziroma pomenijo potencialno ukinitev založniškega monopola, saj omogočajo zlati prosti dostop. Urednike in recenzente novačijo s samodejno ustvarjenimi vabili na naslove priznanih znanstvenih piscev, pri čimer se sklicujejo na njihove dosežke. Kot honorar ponujajo dve brezplačni publikaciji. Te metode se denimo poslužuje Science Publishing Group. Predatorske založbe poskrbijo za urejeno indeksiranje pri 10 bibliografskih inštitucijah, vidnost in relativno dostopno ceno objav. Pojavljajo se polemike glede uglednosti takih založb; kritiki navajajo, da predatorske založbe objavljajo nerecenzirana besedila, da gre, po domače, za nateg. Slednje kritike najverjetneje niso utemeljene in gre bržkone za poskus zatiranja novega konkurenta na znanstvenih poljih.

Repozitoriji

Citiranje posameznega besedila in njegova obiskanost oziroma branost se štejeta kot dokaz o vplivnosti dela; slednjo povečuje prav prost dostop, saj omogoča spletni obisk besedila kar najširši možni publiki. Financiranje spletnih objav bi se lahko vključilo v druge stroške, denimo naročnino za internet. Obstaja več slovenskih akademskih repozitorijev, denimo Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen trenutnih repozitorijev je omogočati dostop do težje dosegljivih besedil, kot so diplomske, magistrske in doktorske naloge. Prišlo je do spremembe sloga pisanja strokovnih prispevkov; vedno manj se uporablja strokovna terminologija, saj prosti dostop omogoča vedno več laičnih bralcem, da posegajo po njih. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost so brezplačno dostopne na internetu. Prav tako je del prostega dostopa forum SlovLit, ki naročnike preskrbi z elektronsko pošto o dejavnosti slehernega dne in 800 svežimi informacijami na letni ravni. Tako se ohranja strokovna komunikacija in spodbujata principa skupnostnega dela ter komunikacije.

Varovanje zasebnosti

Zakona o avtoskih pravicah in varstvu osebnih podatkov sta neke vrste sabotaža moderne informacijske družbe. Do nezaupanja do digitaliziranih podjetji prihaja zaradi različnih razlogov, denimo zaradi njihove velikosti, ameriškosti, same digitalizicije. Slednja pa se v resnici bori za napredek in si prizadeva za enakopravnost spolov, odpravo lakote, zagotovitev kvalitetne osnovne izobrazbe, ... Nelagodje in zaskrbljenost povzorča tudi nerazlikovanje med pojmoma posamezno in zasebno ter skupno in javno. Problem informacijske družbe je tudi dejstvo, da bi državna vlada koristila vse bonitete zbiranja podatkov, na primer hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni, vendar vseeno trdi, da nadzorovanost prestavlja izgubo osebne svobode. Tako uradi ne pospešujejo, marveč ovirajo pretok informacij in njihovega prometa.

Kredibilnost

Danes lahko svoje delo na splet objavi dobesedno kdor koli, kar lahko vodi v množico nerecenziranih tekstov. Tako je nujno, da so bralci pri prebiranju besedil kritični in njihovo relevantnost merijo glede na starost objave, število obiskov, ... Praviloma velja, da imajo starejši, že uveljavljeni avtorji večjo kredibilnost, vendar se je treba zavedati, da ni vsak avtor na slehernem področju ugleden pisec. Do mlajših, še ne uveljavljenih avtorjev, ki vendarle znajo priti do željenih informacij na svojstven način, se pogosto krivično goji nezaupanje. Način za določanje stopnje relevantnosti posameznega pisca je preverjanje avtorjeve bibliografije in biografije. Izrazit problem je tudi zavajanje v neverodostojno produkcijo znanstvenih konstruktov filozofskih in socioloških teorij, iz katerih se rodijo pridige o nedostopnosti dejanskega sveta.

Aktivizem

Včasih je za izvor humanističnega akademskega dela veljala radovednost sama, danes pa radovednost za doseg plemenitih ciljev. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, kar omogoča odprtost mnenjem in stališčem drugih. Za razliko od slednjega aktivizem obvezno potrebuje trdno vero v svoj prav, drugače niti ne more obstajati. Christian Fuchs je kritično mišljenje opredelil kot vprašanje socialne moči. Kritična teorija, ki se sklicuje na Karla Marxa, se sicer zavzema za pravično družbo, vendar trdi, da svet poganja antagonizem med priviligiranimi in izkoriščanimi, pri čimer so mediji zgolj priročno orodje za manipulacijo. Tako v grobem biti kritičen pomeni biti nezaupljiv. Zahodni svet temelji na zaupanju, prepričanju, da človek človeku vendarle ni volk, temveč prijatelj. Pogosto se opozarja na izkoriščevanje človeštva, ki se ga poslužujejo socialna omrežja. Uporabniki slednjih pa izkoriščanja ne zaznajo, če niso posebej opozorjeni. Je torej sploh smiselno razpravljati o izkoriščevanju socailnih omrežji, če pa je ena izmed njegovih posledic prikazovanje reklamnih sporočil, ki bi utegnile zanimati uporabnike? Poleg tega so socialna omrežja korak v pravo smer k artikulaciji socialne enakosti.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorjev je po eni strani pozitivna, saj ogromno pripomore k njihovi kredibilnosti, po drugi pa negativna, saj inštitucije pogosto zavirajo objave prelomnih odkritij. Spričo spleta postajajo vedno pogostejše samozaložbe, ki niso več nujno a priori znak nezanesljivosti spričo pomanjkanja recenzije. Avtorji se samoložbe morda poslužujejo zaradi svoje neučakanosti, da bi svetu predstavili svoje ugotovitve. Starost objav ima prav tako pozitivno in negativno plat; prva je, da so starejše zanesljivejše, že presojene informacije, druga pa, da so starejše informacije podvržene nekritičnemu prepisovanju in seveda napakam. Pri prebiranju je potrebno uporabiti kritično presojo, poseči oziroma pregledati druge, predvsem znanstvene vire. Wikiji odpirajo akademski prostor v smer javnega preverjanja, kar je definitivno pozitivno, saj so akademiki pogosto lenobni in se ne odzivajo na druge interpretacije dovolj hitro.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je metoda selekcioniranja kredibilnih informacij od tistih, ki niso. Tako prihaja do samoregulacije znanstvene skupnosti, preko slednjega pa do vzdrževanja standarda kvalitete del. Problemi strokovnega recenziranja so pristranskost, samovolja, napake; zato se vse pogosteje zanaša na javno recenziranje. Slepa recenzija pomeni, da avtorji del ne vedo, kdo so njihovi recenzenti, dvojna slepa recenzija pa, da avtorji del ne vedo, kdo so njihovi recenzenti, recenzenti pa ne vedo, kdo so avtorji del. Za anonimizacijo besedil je potrebno brisati osebne podatke, kot je denimo ime računalnika, iz dokumentov, ki bodo podvrženi recenziji. Anonimizacija avtorje del varuje pred nekompetenco in zlonamernostjo ocenjevalcev, recenzente pa pred avtorsko jezo zaradi domnevno neutemeljenih posegov v besedilo. Recenzentova naloga ni odločanje, ali bo prispevek objavljen ali ne, saj je to delo urednika. Resen problem predstavlja dejstvo, da uredniki ob zavrnitvi prispevka pogosto avtorjem ne posredujejo recenzentovih popravkov, tako da avtorji niti ne vedo, kaj manjka njihovim besedilom. Recenzija lahko vodi do zavrnitve, sprejema ali pogojnega sprejema, kjer morajo avtorji upoštevati recenzentove pripombe in besedilo popraviti, da se ga lahko nato objavi. Revije in založbe morajo imeti lastno recenzijsko politiko objavljeno na svoji spletni povezavi. Recenzenti imajo možnost vpisa komentarjev v posebne formularje, kjer se opredeli tip članka, ustreznost naslova, slog članka, ...

Pravopis

Pravopisne napake oziroma neznanje pravopisa vodi v dvom avtorjeve kredibilnosti.

Ločila

Najbolj problematična ločila so vezaj, pomišljaj in dolgi pomišljaj. Čeprav se vsakega izmed slednjih uporablja v različnih okoliščinah, večina piscev posega po vezaju, saj ga je najlažje in najhitreje najti na tipkovnici. Težave pri teh treh ločilih se porajajo tudi zaradi pogostega spreminjanja pravopisnih pravil glede njihovega zapisa. Filozofi se pogostokrat poslužujejo pravopisnih napak, denimo napačne uporabe velike začetnice, da bi ustvarili navidezno prestižno vrednost. Ločimo več vrst narekovajev, denimo enojne in dvojne; za slovenski pisateljski prostor je neprimerna uporaba tujih narekovajev, denimo angleških. Težavo predstavlja tudi sledenje tujim citatnim slogom, saj ima prednost domači citatni slog. Uporabo dvopičja je zapletel sistem Cobiss, ki znamenje kot separator uporablja nestično, čeprav je dvopičje levostično ločilo. Slednjega se ne uporablja pred naštevanjem elementov. V znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do pretirane rabe tripičja, klicaja in vprašaja; slednji se morajo pojavljati manjkrat kot v vsakodnevnih sporočilih. V znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do dilem glede uporabe podpičja in pike. Ker se pravopisna pravila skupaj z jezikom spreminjajo, se lahko glede na pravopis sklepa o avtorjevi starosti.

Velike začetnice

Za naslove kolon in vrstic v tabelah se uporablja velika, za celice tabel pa mala začetnica, če se v celico ne vpisuje stavka ali imena. V filozofskih terminih tipa "živalski Drugi" je raba velike začetnice v drugi besedi nepravilna.

Drugo

Povedkov spol se veže na osebek, če pa je ta dvoumen, se odloča za nevtralni moški spol.

Digitalna pismenost

Pri pisanju se mora upoštevati tehnične parametre; avtor mora dandanes sam znati pripraviti besedilo od začetka do konca.

Formati besedil

Format besedil se razbere po končnici v naslovu dokumenta. Končnica .txt označuje golo besedilo, končnici .doc in .docx ter njuni nekomercialni različici .rtf in .odt označujejo obogateno besedilo, končnici .htm in .html označujeta spletno besedilo, končnica .pdf pa natisljivo besedilo. Posebne končnice za besedila na Wikijih in repozitorijih ne obstajajo.

Besedilo v Wikijih

V Wikijinih spletiščih se lahko piše besedila, ustvarja tabele, matematične formule, grafe, dodaja slike, ... Tehnično pomoč pri urejanju besedil v Wikijih ponuja rubrika Pomoč oziroma Pod lipo. Koristno je tudi učenje ob zgledih, ki se jih lahko vidi s klikom na rubriko Uredi, kjer si je moč ogledati strukturo besedila.

Vaje v Wikijih

Napotki za ustvarjanje na Wikipedijo so denimo registracija, pregled zgodovine, dodajanje Cobiss povezav, ... Začetniške pisateljske napake v Wikipedijskem članku so preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehod iz tretje na prvo glagolsko osebo, prehod iz preteklika v sedanjik in dobesedni prevodi besedil iz drugih jezikov.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in bralci svoje pripombe podajajo ustno ali pisno. Ukaz Sledi spremembam omogoči, da urejevalnik beleži vse posege v dano besedilo. Avtor lahko z enim klikom sprejme ali zavrže vse popravke oziroma interakcije v besedilo. Priporočljivo je, da se popravljene verzije dokumentov dobro in natančno označi; prav tako je zaželjeno, da se v pregled ne pošilja besedil v formatu .pdf, saj slednji onemogoča pisanje opomb. Na Wikijih se lahko pripombe podaja na pogovorni strani avtorja, pogovorni strani besedila, samostojni strani, v samem besedilu ali predlogi za urejanje.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Dandanes brez citiranja skorajda ni mogoče ustvariti znanstvenega besedila, saj citiranje naredi tekst prepričljivejši, zlasti ob uporabi izjav cenjenih avtoritet. Reference ustvarjajo referenčne kroge, ki so znak avtorjeve načitanosti. Pogoj, da se znanstveno besedilo lahko tako okliče, je, da slednje poda neko novo znanje. Sklicevanje na vir in avtorja je tako rekoč prepoznavni znak strokovnih besedil. Avtorji imajo še vedno velik pomen, saj so svoje čase predstavljali izjemno redke producente in prenašalce znanja. Na Wikijih posameznik ni avtor celostno zaključene informacije; slednje bi lahko pomenilo, da na Wikijih ustvarjajo avtorji z manj napuha in večjo željo po sodelovanju. Človeški napredek ni povezan z genialnim posameznikom, ampak z zavzetimi množicami oziroma njihovimi anonimnimi posamezniki. Priznavanje avtorstva je še danes zelo občutljiva točka, saj pravni sistem zaradi denarja in ugleda hoče vzdrževati hierarhično sistemsko povezavo med genijem in množico. Pasivni člani množice pa si želijo oziroma kar potrebujejo avtoriteto, da se lahko znebijo odgovornosti za svoja dejanja. Družba načeloma kaže popustljivost do genijev, dokler so slednji njej koristni. Genij z avtoriteto je škodljiv, saj predstavlja množitev zgleda družbeno nesprejemljivega obnašanja in potuho destruktivnežem. Današnji svet se zavzema za informirano kompetentno družbo, vendar se ob množični kreativnosti pojavi dvom v slednji cilj. Citiranje je neplačljiva dejavnost, saj se pri njem ne uporablja celega dela besedila. Tako se pojavi vprašanje, kdaj postane uporaba dela plačljiva. Pretirano citiranje ni kazensko preganjano, navkljub temu pa velja za etično in strokovno spornega.

Prepisovanje

Plagiat se lahko definira kot uporabo tujega znanja kot lastnega, pri čimer pride do pravnih sankcij le, če se pri plagiatu krši avtorsko zakonodajo, torej uporabi delo, ki ni v javni lasti. Wikipedija naj bi rahljala zahtevo po sklicevanju, vendar je slednja trditev nepravična, saj administratorji spletne enciklopedije budno bedijo nad njenimi članki v iskanju morebitnih prekopiranih tekstov. Največja težava prepisovanja je, če njegov povod ni lenoba, ampak načrtna strategija, kar se imenuje tudi intelektualna kleptomanija. Slednja je težko dokazljiva, saj znanstveniki pogosto parafrazirajo tuje znanje. Postmoderna s citatomanijo rahlja preveliko občutljivost glede avtorskega lastništva.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citiranost služi kot mehanizem za oblikovanje strokovne hierarhije. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki vsebuje izpis sklicev na predhodne objave iz znanstvenih revij. Najbolj znani citatni indeksi so SCI, SSCI, AHCI, Scopus, Web of Science. Citatni indeks Googlov Učenjak zajema iz več virov kot zgornji citatni indeksi, zaradi česar se mu očita nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Uradno Učenjak še ni priznan. Učenjak uporablja dva indeksa, h-index, ki računa razmerje med številom največkrat citiranih del in skupnih številom citatov, in i10-index, ki beleži število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane. Problemi citatnih indeksov so komercialni status inštitucij izvajanja meritev, anglocentričnost in omejitev na novejše publikacije. Kriteriji za uvrstitev na citatne indekse so recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo in spletna dostopnost. Faktor vpliva se računa enkrat na leto; da bi bil višji, uredništva spodbujajo vzajemno citiranje. Težava citatnih indeksov je tudi (ne)vključenost v baze, ki vplivajo na odločanje o oceni strokovne odličnosti. Tako je Slavistična revija zaradi necitiranosti oziroma globalnega nezanimanja o problemih slovenskega jezika in slovenske kulture izpadla iz SSCI in AHCI seznamov.

Faktor vpliva

Faktor vpliva je številka vplivnosti znanstvene revije, ki se jo izračuna kot razmerje med številom citatov iz znanstvene revije in številom objavljenih člankov v dveh letih. Meritve so kulturno pristranske, saj je njihov fokus angleško govoreče področje - Severna Amerika, Evropa in Avstralija. Težava je prav tako nerazlikovanje med znanstvenim člankom in znanstveno recenzijo. Uredništva se poslužujejo manipulativnega prisilnega citiranja za dvig faktorja vpliva. Pojavljajo se zahteve po pravičnejšem vrednotenju znanstvenih del, kot je denimo Googlov algoritem za rangiranje strani in Open Citation Index. Zunaj znanosti relevantnost objave določa njeno število branj oziroma ogledov. Wikipedija podatke o branosti oziroma številu kliki hrani pod rubriko Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

Najkvalitetnejše domače revije so denimo Primerjalna književnost, Slavistična revija, Slavia Centralis, ... Tuje revije z razpravami o slovenščini so denimo Slovene Studies, Slavia Meridionales, Wiener Slavistisches Jahrbuch, ...

Citatni slog

Glavni citatni slogi so denimo APA, MLA, AMA, čikaški citatni slog, Wikipedijski citatni slog, ... Humanisti najpogosteje posegajo po čikaškem citatnem slogu in MLA. Citatni slogi se spreminjajo, torej je nesmiselno vztrajanje pri že uveljavljenih pravilih; potrebno je ubrati srednjo pot med novimi in ustaljenimi pisnimi navadami. Pri spletnih virih se navaja avtorja, naslov, ime spletišča in datum objave. Pri knjižnih virih se navaja avtorja, naslov, kraj, založbo, letnico izdaje, in knjižno zbirko. Pri člankih v zbornikih se navaja avtorja, naslov, naslov zbornika, kraj, založbo, letnico izdaje in stran. Pri člankih v znanstvenih revijah se navaja avtorja, naslov, naslov revije, letnik, številko, letnico izdaje in stran. Pri časniku se navaja avtorja, naslov, časnik, datum objave in stran.

Tehnike citiranja

Citat je zgrajen iz navedenega besedila in navedbe vira. Dobesedni navedek se od ostalega besedila loči preko grafične ločitve s samostojnim odstavkom ali z narekovaji. Vir se lahko navaja v oklepaju na koncu besedila, opombi, kratkem sklicu ali neposredni povezavi na vir.

Opombe

Opombe so včasih na dnu strani ali koncu članku služile navajanju glavne sklicevalne literature, danes pa se večinoma uporablja kratke sklice v oklepajih in sezname referenc na koncu članka. Enciklopedični članek ima na svojem koncu opombe, ki služijo navajanju dejanskih navedkov, in seznam referenc, ki služi navajanju referenc, del, ki niso bila citirana, vendar so še vedno relevantna za področje, kot zaključek.

Kratki sklici

Priimek, letnica in stran vira morajo biti obvezno zabeleženi.

Označevanje virov

Označevanje virov predstavlja narekovaje, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje lastnega teksta vanje.

Od kod vse citiramo

Citira se iz vsepovsod, denimo knjig, člankov v zborniku, člankov v reviji, ... Praviloma se najprej navaja tiskane vire.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, denimo na tiste iz arhivov, tiste iz knjižnih gradiv, tiste iz spletnih gradiv, ... Smiselna je delitev na vire, gradivo, ki je predmet raziskave, in literaturo, teoretične oziroma metodološke pripomočke za raziskavo. Nesmiselna je tudi delitev na primarne, torej rokopisne in natisnjene, in sekundarne, torej elektronske, vire.

Zaslon in papir

Strokovni časopisi se vedno pogosteje selijo na spletišča, najpogosteje vzporedno s tiskano verzijo. Zaenkrat so izključno spletne strokovne publikacije bolj izjema kot pravilo. Prehod s tiska na zaslon prav tako ni povsem samoumeven, saj se tiskarske storitve cenijo. Ker spletne strani praviloma niso oštevilčene, pri citiranju slednjih ni potrebno zapisati številk strani, s katerih je kaj povzeto. Pri spletnih straneh ni potrebno priimka avtorja postaviti pred njegovo ime ali dosledno slediti abecednemu redu, celo napačno pa je navajanje celotnega URL. Zaradi neposrednih povezav na Cobiss, ki se jih lahko ustvari pri citiranju na elektronskih medijih, se pojavlja vprašanje, ali je v takem primeru smotrno navajati vse bibliografske podatke.

Primer navajanja virov na zaslonu:
Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). COBISS
Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.
Primer navajanja virov na papirju:
Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).
Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Zgledi

Sistem Cobiss pozna tri različne oblike zapisov bibliografskih enot: polni zapis, ISBD, COMARC. Kadar je vir medija samoumeven, njegova zapisana opredelitev ni potrebna.

Knjiga

Pri urejanju navedbe vira iz Cobissa se mora vsa lebdeča dvopičja popraviti v pravopisna levostična dvopičja. Če je knjiga dostopna na spletiščih, potem se ustvari povezavo nanje. Za navedbo spletišč ni dogovora o uporabi kurzive. Koda DOI se navaja samo, če obstaja - najti pa jo je moč zgolj pri angleški literaturi.

Primer navajanja knjige na zaslonu:
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.
Primer navajanja knjige na papirju:
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Ker izdaja za bralnik ni posebej zapisana, se raje citira z dLiba in Wikivira. Lahko se sklicuje na tiskano verzijo, torej se pri citiranju navede njene podatke.

Primer navajanja knjige na bralniku:
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku

Primer navajanja članka v zborniku:
Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.
Primer navajanja predavanja v videu:
Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. COBISS Videolectures.net.

Poglavje

Poglavje v knjigi se navaja zgolj takrat, kadar ima publikacija več avtorjev.

Primer navajanja poglavja:
Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Primer navajanja spremne besede:
Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS
Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Uporaba polnega naslova revije ali njene kratice je odvisna od avtorjeve odločitve.

Primer navajanja razprave v reviji na zaslonu:
Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS
Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS
Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib
Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib
Primer navajanja razprave v reviji na papirju:
Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

Letnika in številke časnika se ne zapisuje. Pred datum se ne zapisuje ločil.

Primer navajanja članka v časniku:
Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

dLib loči 2 vrsti zapisa, povezavo na posamično avtorsko objavo z urejenimi metapodatki in povezavo na celo številko revije.

Primer navajanja članka na dLibu na zaslonu:
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS
Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib
Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.
Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib
Primer navajanja članka na dLibu na papirju
Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.

Enciklopedijsko geslo

Prepoved sklicevanja na Wikipedijo je neutemeljena. Obstajajo avtomatsko generirani citatni slogi za navajanje članka, med seboj pa se razlikujejo denimo po zaporedju podatkov. Obvezno je navajanje naslova gesla, naslova spletišča, datuma. Slovenska biografija, na katero se sklicuje, združuje Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon, Novi slovenski biografski leksikon.

Primer navajanja enciklopedijskega gesla na zaslonu:
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija 10. maj 2010.
Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.
Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.
Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.
Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.
Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.
Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].
Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.
Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, ⁵2009 (Mali leksikoni CZ).
Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).
Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.
Primer navajanja enciklopedijskega gesla na papirju:
Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Forum

Primer navajanja foruma:
Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.
Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

Primer navajanja spletnega tečaja:
J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Primer navajanja bloga:
Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Objava strokovnih člankov na spletu je redka, večinoma se pojavljajo predobjave, kar je potrebno ustrezno označiti.

Primer navajanja članka na spletišču na zaslonu:
Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.
ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.
Aljoša Harlamov. Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote. airBeletrina 17. okt. 2013.
Andrej Mrak. S Prešernom po »hudičevih« hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je »vzel hudič«. Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014.
Primer navajanja članka na spletišču na papirju:
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Zapis v podatkovni bazi

Imena urednikov se mora postaviti za naslov zbirke.

Primer navajanja zapisa v podatkovni bazi:
Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Primer navajanja diplomske naloge:
Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.
Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanje, animacija

Primer navajanja prosojnice, video predavanja, animacije:
Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Sklic se praviloma napiše neposredno pod zemljevid, pri čimer se avtorja praviloma izpušča.

Primer navajanja zemljevida:
Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Sklic se praviloma napiše neposredno pod fotografijo, pri čimer se avtorja praviloma izpušča, razen če je fotografija avtorski umetniški dosežek. Težave pri navajanju fotografij se pojavljajo zaradi pomanjkanja podatkov in pomanjkljivih standardov popisovanja. Navajanje dopisa datuma dostopa ni obvezno.

Primer navajanja fotografije:
Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.

Risba

Primer navajanja risbe:
Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Glasbeno delo

Primer navajanja glasbenega dela:
Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Avtor radijske ali televizijske oddaje je ali urednik ali novinar.

Primer navajanja radijske, televizijske oddaje in filma:
Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju

Pogoste napake pri citiranju vključujejo med drugim samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega in navajanje celotnega URL naslova.

Navajanje na Wikipediji

Znotraj Wikipedijskega članka je prepovedano navesti drug Wikipedijski članek kot vir in sklicevati se na lastne raziskave in ugotovitve. Znotraj Wikipedijskega članka morajo biti citatni slogi poenoteni.

Žanri

Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov. Monografske publikacije v humanistični stroki uživajo najvišji ugled. Predsodki glede tega, da je Wikipedija izključno strokovno in ne znanstveno obarvana, se počasi opuščajo. Podatkovne zbirke, poročila o dogodku, povzetki in drugi imajo status strokovnega pisanja.

Šolsko pisanje

Referat, esej, diplomska naloga, magistrska naloga in doktorska disertacija spadajo med šolsko pisanje. Past diplomske naloge, ki povezuje dve študijski smeri, je morebitno trčenje prestižnih ambicij obeh mentorjev.

Popravljanje

Popravljanje zajema lektoriranje in koregiranje, v današnjih časih pa sta se obe dejavnosti začeli prepletati. Uredništvo zajema vrsto kompleksnejših opravkov s tujimi besedili. Nespametno je (ne)popravljanje urednikovih pripomb brez podajanja avtorjevih lastnih odzivov, komentarjev.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Pravilna in korektna komunikacija, tudi preko spletnih medijev, je v humanistični stroki vitalnega pomena. Če ima e-pošta veliko prejemnikov, se jih zapiše v okvirček Bcc - Blind carbon copy oziroma Skrita kopija. V posameznih primerih je konsistentna uporaba izključno malih začetnic dopustljiva, ko hoče pisec e-pošte poudariti svojo demokratičnost in podporo egalitarnosti. Prepošiljanje celotne sporočilne verige je grda razvada. Glede na bolj ali manj strokovno komunikacijo se pisec e-pošte odloča o uporabi tikanja ali vikanja.

Socialna omrežja

Socialna omrežja praviloma enosmerno spletno komunikacijo spreminjajo v dvosmerno. Najbolj uporabljano socialno omrežje je Facebook z 1,6 milijarde uporabnikov. Zavedati se je treba, da tudi blogi prispevajo k znanstvenemu napredku. Nevključenost večine akademikov v spletno okolje je resen problem. Akademiki bi morali v spletnem okolju postati kompetentni pomočniki.

Tvit

Tvit se sloveni kot čivk. Socialno omrežje se je rodilo leta 2006. Tvit je omejen na 140 znakov. Tvit je sodobna promocijska spremljava, nabiranje sledilcev na Twitterju pa pomeni širitev vplivnostnega kroga.

Drugo

Obstajajo še drugi načini strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij, denimo LinkedIn, ki zajema Digital Curation Group, Digital Humanities in Digital Humanities/Humanities Computing.

Zagovor

Zagovor je oblika strokovnega pogovarjanja, ki obsega predviden protokol. Zagovor ima praviloma generalko, da gre lahko kasneje vse kot po maslu. Trajanje zagovora za doktorsko disertacijo je dve uri, za nižje stopnje pa seveda manj.

Literarna kritika

Obstajata strokovna in literarna kritika. Prva se ukvarja s strokovnimi ali z znanstvenimi, druga pa z literarnimi deli. Tako strokovna kritika velja za strokovno, literarna kritika pa za publicistično besedilo. Obstaja parodična verzija obeh vrst kritik.

Enciklopedični članek

Enciklopedični članek zahteva jedrnatost, saj je vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja. V enciklopedičen članek naj se ne bi zapisovalo anekdot ali prevelikih podrobnosti.

Biografski članek

Za literarne zgodovinarje so kriteriji za biografski članek na Wikijih avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca. Standardna poglavja biografskega članka vključujejo življenje, delo, bibliografijo, nagrade, poimenovanja. Standardna podpoglavja biografskega članka vključujejo romane, kratko prozo ... Zaželjeno je tudi naložiti sliko literarnega zgodovinarja, o katerem govori članek. Vir informacij za biografski članek so enciklopedije in svojci. Znotraj biografskega članka je potrebno vzpostaviti povezave na Wikivir.

Članek o knjigi

V poštev seveda ne pridejo vse knjige, ki so kadar koli izšle. Slovenski Wikipedisti morajo poleg slovenske popisati še svetovno klasično literaturo. Naslov članka je kar naslov knjige; če je slednji dolg, ga je potrebno okrajšati. Povzetek knjige mora biti jedrnat, obsegati pa mora do 500 besed. Potrebna je tudi žanrska uvrstitev.

Učbenik

Knjigo Dekameron sestavljajo pripovedi, med katerimi je znamenita Novela o sokolu.
Po zgradbi so romani lahko tretjeosebni, kronikalni, pisemski, dnevniški itd.
Egipčanska književnost je iz epike in lirike.
Vede vsebujejo religiozna nacionalna epa Mahabharata in Ramajana.
Indijska književnost je cvetela v daljšem obdobju.
Dogajanje v noveli je dramatično.
Humanisti spodbujajo čut za lepoto in naravo.
Renesansa sovpada z zgodnjim kapitalizmom, ki so ga spodbudila nova znanstvena in tehnična odkritja.
Ep se dogaja brez naglice.
V komedijah tematizira vsakdanje življenje in ostro kritizira politiko, dramske osebe so čustvene in ambiciozne.
Najbolj znani grški pisci tragedij so Sofoklej, Ajshil in Evripid.
Stara zaveza vsebuje knjigo psalmov.
Komedija je šaljiva igra.
Zelo priljubljene so bile kratke zgodbe.
Komedija se satirično, parodično in polemično odziva na družbeno dogajanje.
Himno napolnjujejo neposredni opisi vsakdanjega življenja.
V jeziku je precej nemških izposojenk.
Besedilo je humorno.
Literarne vrste in zvrsti v renesansi.
Lirika je doživela višek v zlati dobi rimske književnosti.
Katere kulture so živele v antiki na naših tleh?
V klasicizmu je nastajala polliterarna proza.
Dramatiki so pisali klasične tragedije, lahkotne rokokojevske in druge komedije.
Obstajata dve vrsti komedij.
Sledi atiško ali klasično obdobje v 5. in 4. stoletju pred štetjem.
Arabska književnost se je začela v 6. stoletju in je trajala do leta 1400.

Strokovni blog

Slovenska ustreznica bloga je spletnik. Primeri blogov so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Sama beseda blog izvira iz leta 1997. Strokovni ali znanstveni blog nima znanstvenega statusa.

Spletni forum

Strokovni ali znanstveni forum je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne in znanstvene skupnosti. Pojavil se je v drugi polovici 90. letih 20. stoletja. Forumska komunikacija je regulirana na več načinov. Moderator regulira primernost potencialnih objav. Moderirani forumi so bolje organizirani in z daljšo življenjsko dobo.

Slog

Spletna socialna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedil. Danes imajo absolutno prednost najbolj sveže informacije. Besedila se čedalje bolj povezuje z zasloni, kjer se lahko v posamezni vrstici nahaja od 120 do 150 znakov. Zaslonsko besedilo odlikujejo menijske izbire in povezave.

Sestavni deli

Nekateri izmed ključnih sestavnih delov so avtor, naslov, izvleček, ključne besede in literatura.

Naslov

Naslov mora izražati temo in biti jedrnat, pravopisno popoln, brez krajšav in v trdilni obliki.

Dane Zajc in slogovne tendence v sodobni slovenski poeziji.
Zgodnjesrednjeveške ljudstva in dramska publika.
Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem: Interdisciplinarnost prakse in teorije.
Literarni programi v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine.
Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000.
Novo odkriti izvod Cerkovne ordninge.
Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki.
Značilnosti prevodov iz slovenščine v makedonščino s področja migracij in azila.
Pristopi k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu in razvoj jezikovnih zmožnosti.
Zmanjšanje uporabe bralnikov.
Bralčevo doživljanje bolezni.
Vrednote, osebnost in psihično blagostanje pri nadarjenih pisateljih.
Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev.
Vpliv daljše izpostavljenosti veliki višini na indikatorje vidne pozornosti.
Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini.
Vpliv farmakoterapije in psihoedukcije na paciente z bipolarno motnjo razpoloženja.
Napovedna vrednost osebnostnih mer in socialno prilagajanje v otroštvu.
Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja.
Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje.
Dnevni centri aktivnosti: Alternativni koncept dejavnega staranja v skupnosti,
Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih.

Izvleček

Izvleček opredeljuje predmet raziskave, metode, rezultate, sklepe implikacij. Obsega največ 10 vrstic.

Marja Boršnik zagovarja stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Depedagogizacija poljudne književnosti ter igra in humor sta njeni pomembni sestavini. S tem je med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.
Vsebinska in metodološka analiza knjižnih izdaj umetne pravljice v slovenščini od knjige Skok, Cmok in Jokica Ljube Pretner (1929) dalje s težiščem v pravljicah Hansa Christiana Andersena je prispevek k teoriji tega žanra.

Ključne besede

Ključne besede zaznamujejo poimenovanje ožjih predmetnih področij. Kot ključne besede se uporablja frekventne izraze s terminološko težo, redko pa se uporabljajo neologizmi. Uporaba izrazov iz naslova kot ključnih besed je korektna.

Kazalo vsebine

Velikokrat so kazala vsebine samodejno ustvarjena. Kazalo vsebine se ponaša z malimi črkami, s kratkimi naslovi in podnaslovi. Krajši besedil se ne členi, daljša pa.

Povezave

Povezave so najbolj očitna ločitev med tiskanimi in elektronskimi besedili. Modre povezave pomenijo obstoječo povezavo, rdeče povezave pa neobstoječo povezavo. V Wikijih se povezave nahajajo v dvojnem oglatem oklepaju. Povezave so oblika sklicevanja.

Napake

Najpogostejše napake so gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovna puščobnost in pristranskost.

Gostobesednost

V klasicizmu se je razvijala polliterarna proza.
Snov novel je ljubezenska, kmečka, vojna, oblastniška.
Med umetniki je pritegnila tudi slikarje.
Med knjigami Nove zaveze so tudi Pridige.
Zgledoval se je po grških lirikih.
Izbral si jo je za muzo.
Večkrat je bil nagrajen, dobil je tudi Prešernovo nagrado.
Realisti popisujejo sodobne družbene spremembe.
Rokopis je v njegovi zapuščini.
Prizadeval si je za ohranitev slovenščine.
V študiji (Pezdirc Bartol 2004) je pometla z nasprotniki svojih tez.
Pesmi so navadno kratke.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je napaka. Nerazumljivost je posledica površnosti in hotenosti, saj nekaterim znanstvenikom ni mar za razumljivost besedila širši javnosti. Davkoplačevalce se mora prepričati v smiselnost znanstvenega početja.

Pomanjkanje konteksta

Navajanje teze je obvezno. Pravi problem pomanjkanja konteksta je nasilno posploševanje. Pravi poznavalec svojega področja ve, kako priti do informacij, in kako informacije dati v kontekst. Že, šele, celo, kar, samo imajo čustven naboj.

Manierizem

Besedilo mora biti zaokroženo. Izrazni asketizem mora biti upoštevan. Humanisti pogosto nočejo spremeniti sloga pisanja navkljub priporočilom. Pojavljata se uporaba arhaizmov in zapadanje sintaktičnim obsesijam.

Slogovna ubornost

Slogovna ubornost pomeni pretirano ponavljanje posameznih izrazov in je znak malomarnosti. V besedilo namreč vdirajo navade ustnega izražanja, mašila pa so v tiskanih besedilih nesprejemljiva. Izogibati se je potrebno besedama predstavnik in predstavljati.

Pristranskost

Benigna pristranskost je zaljubljenost v tematiko, maligna pristranskost pa je ideološka naravnanost. Ideologijo izražajo narekovaji. Ideologija zlorablja strokovna besedila - taka besedila so trojanski konji.

Terminologizacija

Utrjen naziv je vstopnica za inštitualizacijo. Terminološke diskusije so izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom. Nedopustni so terminologizacija v učbenikih, ignoranca terminologije in odpor do slovenske računalniške terminologije.

Spol in število

Izbira spola in števila je ideološko zaznamovana. Možni nevtralni rešitvi sta izbira množine in izbira sedanjika.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Skrajne drže so nedopustne. V slovenističnih vedah je zavest za nacionalno močna. Servilnost je druga skrajna drža slovenske literarne vede.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje. Govorne prezentacije so lahko slabo dokumentirane. Podloga za govorno prezentacijo je predhodna objava. Med govorno prezentacijo se publika ne sme dolgočasiti, govorec pa mora natančno vedeti, kaj želi sporočiti publiki in biti popolnoma predan predmetu.

Prosojnice

Prosojnice so pomoč pri nastopanju. Primeri programov s prosojnicami so PowerPoint, Google Slides, Prezi ... Prosojnice seznamsko podajajo informacije. Njihova slabost je morebitno zavajanje publike s sledenja predavanju na golo branje besedila na prosojnicah. Prosojnice morajo biti estetske.

Vizualizacija

Vizualizacija zajema prosojnice in slikovitejše besedilo na spletu. Vizualizacija je zahtevek pedagoškega in popularizacijskega interesa.

Fotografija

Fotografija predstavlja rastoč delež v sferi strokovnega sporočanja. Verbalno sporočanje postaja manj pomembno kot slikovno sporočanje, kot pove pregovor Slika pove več kot tisoč besed. Fotografija je znanstveno orodje. Spletišča za nalaganje fotografij so denimo Picassa Web Albums, Flickr, Instagram ...

Licenciranje fotografij

Objava fotografije mora biti v skladu s slovensko in z ameriško zakonodajo. Slike umetniških del se lahko objavi šele 70 let po smrti umetnika, izjema so naslovnice knjig, zgoščenk ... Pojavljajo se zamisli o zalogi javno uporabnih fotografij. Fotografije postanejo prosto dostopne 70 let po fotografovi smrti.

Fotografiranje kulturne dediščine

Za fotografiranje kulturne dediščine se potrebuje soglasje lastnika. Treba bi bilo dovoliti slikati javno lastnino v muzejih, knjižnicah ... Žrtev zakonodaje o avtorskih pravicah so tudi filmi na YouTubu, ki se jih briše. Slovence več kot očitno ne briga za lastno kulturo. Preganjanje fotografij na Wikijih je v nasprotju z duhom svobodne kulture.

Nalaganje na Wikije

Fotografije se na Wikije nalaga s pomočjo obrazca s predlogo OVL - opis, viri, licenca.

Infografika

Infografika je oblika vizualizacije podatkov, kot so denimo spletni zemljevidi. Infografika velike količine podatkov predstavi na preprost in pregleden način.

Tabele

Tabele vsebujejo stolpce in vrstice, podatki pa so razporejeni po celicah. Za izdelavo tabel obstajajo posebne vrste računalniškega programja.

Grafikoni

Za literarno vedo so uporabni grafikoni, diagrami, kartogrami, sheme in piktogrami.

Zemljevidi

Marja Boršnik je prva začutila potrebo po zemljevidih v literarni vedi. Vse od interaktivnih kart dalje prihaja do večje in sistematične rabe zemljevidov. Geopedija vsebuje literarnovedne zemljevide.

Besedni oblak in Literarnovedna igra?

Programa za besedni oblak sta denimo Wordle in Voyant Tools.

Iskanje

Način dostopa do informacij se je radikalno spremenil. Cobiss avtorje z istim imenom ločuje po številski identifikaciji. ISBN zaznamuje knjižne objave, ISSN zaznamuje periodične objave, DOI pa zaznamuje spletne objave.

UDK

Številka UDK skrbi za pravilno umeščenost objave na strokovno področje. Številka 1 pomeni filozofijo in psihologijo, številka 2 pomeni teologijo in verstva, številka 8 jezik in književnost, številka 9 geografijo, biografijo in zgodovino.

DOI

DOI predstavlja standard označevanja spletnih objav. Številka DOI je nespremenljiva. Pridobitev številke DOI ni zastonj. Pooblaščeni organizaciji za DOI sta denimo mEDRA in CrossRef.

Cobiss ID

Vsaka registrirana objava mora imeti svojo Cobiss številko, ne glede na vrsto medija. Številke Cobiss se pri citiranju ne navaja z izjemo citiranja na Wikijih, kjer se zraven doda še ustrezno povezavo. Ukazno iskanje v sistemu Cobiss da vse članke v zborniku.

Podatki in podatkovne zbirke

Namesto podatek se je začela uporabljati beseda zajemek. Tako je opazno etimološko razmerje med data in capta. Informacije zajemajo dokumente in podatke. Do podatkov je običajno težko priti. Javno dostopne podatkovne zbirke so denimo SSKJ, Nova Beseda, Wikipedija.

Iskanje po dLibu

Iskanje po dLibu je vitalnega pomena za raziskovalca. Za iskanje po večjih skeniranih enotah se uporablja išči tudi po celotnem besedilu. Iskanje se omeji z vtipkanjem dodatnih izrazov. Niz besed znotraj dela gre v oklepaj. Vire se omejuje v levem stolpcu.

Seznami

Za Gustava Šiliha se pogleda v Predmetni indeks prve in druge knjige Bibliografije rasprava, članaka i književnih radova, ki pokriva članke do druge svetovne vojne. Od literarnih zgodovin pridejo v poštev Matičina Zgodovina slovenskega slovstva, 6 (1969, poglavje Lina Legiše V ekspresionizem in novi realizem), Zadravec-Pogačnikova Zgodovina slovenskega slovstva, 7, in Slovenska književnost, 2 (1999). Brskanje se začne v predmetnem kazalu na koncu knjige.
Bibliografija člankov za povojno obdobje se nahaja v Slovenski bibliografiji, do katere pa je neroden dostop. Zato je potrebno pregledati še NUK spletne strani, kjer se lahko najde njena digitalizirana verzija za ustrezno leto. Bibliografija žal ne vsebuje vseh izšlih literarnih ocen. Enostavnejše in plodnejše je iskanje po besedilih časopisov na dLibu. Za avtorje na prve črke abecede do Nj, med katere spada tudi Koprivec, se vzame novosadski Leksikon pisca Jugoslavije, 1–4 (1972–1997). V poštev pridejo iste literarne vrste kot zgoraj, samo poznejši zvezki, povrhu pa še 1. knjiga Slovenske književnosti 1945–1965 (1967); stvarno kazalo se nahaja v drugi knjigi. V čisto vseh se Koprivca ne more najti.

Digitalna humanistika

Digitalna humanistika predstavlja združitev znanosti in umetnosti. Izraz se je prvič pojavil leta 1997. Pod digitalno humanistiko spada nova veda kulturomika, ki preučuje kvantativno analizo kulture s pomočjo preučevanja pogostosti rabe besed ali besednih zvez v določenem času ali določenem prostoru. Digitalnohumanistična problematika je postala del učnega programa na univerzah.

Empirične metode

Empirične metode zajemajo pridobivanje materialnih podatkov z eksperimentiranjem in opazovanjem. Vključujejo merjenje podatkov, preverljivost meritev. Kratka poglavja naj bi pripomogla k temu, da bralec prebere knjigo v celoti. Empirične metode so v literarni vedi teoretično utemeljene od 2001.

Programi

Programi, uporabni za literarno vedo, so denimo Gephi, TokenX, MONK Project, Voyeur Tools, PAIR.

Projekti, revije

Projekti, revije, uporabni za literarno vedo, so denimo Glottometrics, Literary Lab, Text Grid, DiRT, Perseus.

Računalniško jezikoslovje

Računalniško jezikoslovje zajema iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb, analizo bralčevih čustvenih odzivov, analizo konstelacije oseb in oblikovanje priporočilnih seznamov.

Orodja in korpusi

Orodja in korpusi, uporabni za literarno vedo, so denimo Prevajalni sistem Amebis Presis, Gigafida, Kres, Gos, Šolar.

Slovarček

Agitator - kdor pridobi koga za politično dejavnost.

Akumulacija - kopičenje.

An sich - sam po sebi.

Anahronističen - nesodoben.

Analfabet - nepismen človek.

Antologija - cvetnik.

Apoliničen - skladen.

Arbitraren - poljuben.

Aspiracija - prizadevanje za kaj.

Atavist - tisti, ki katerem so se ponovile telesne ali duševne lastnosti davnih prednikov.

Atavističen - nanašajoč se na atavizem, ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomce.

Bibliometrija - kvantitativni aspekti produkcije.

Brambovstvo - kar se nanaša na brambovce, vojake, vpoklicane le ob veliki vojni nevarnosti.

Ciklostirati - razmnoževati na ciklostilu.

Dedukcija - sklepanje iz splošnega na posamezno.

Defetizem - malodušje.

Diletant - kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim.

Disambigvacija - razločitev pomenov.

Diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu.

Eklatanten - očiten.

Embargo - trgovinska zapora.

Enumeracija - naštevanje.

Famulus - služabnik.

Festšrift - fiksna pisava.

Habilitacijski - nanašajoč se na habilitacijo.

Hermetizem - lastnost, značilna umetnosti, ki se ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi.

Imanenten - ki je v nečem kot neločljiv.

Impresum - kolofon.

Indukcija - sklepanje iz posameznega na splošno.

Inercija - lenobnost.

Inertnost - lenobnost.

Interpunkcija - postavljanje ločil.

Kataklizma - dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju.

Kleptomanija - bolezensko nagnjenje h kraji.

Klitika - breznaglasnica.

Koncipiranje - delanje osnutka.

Koncipirati - narediti osnutek.

Korifej - vodja dramatičnega kora.

Konkordanca - skladnost.

Konzorcij - začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega finančnega poslovanja.

Konzument - potrošnik.

Lobist - kdor načrtno vpliva na tistega, ki odloča o kakšni stvari.

Manierizem - umetnostni slog med renesanso in barokom.

Manihejski - lastnost, značilna trditvi, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega.

Napaberkovati - priti do česa z nesistematičnim zbiranjem.

Nereflektirano - nekritično.

Osorej - ob tem času, ob tej uri.

Paradigma - primer.

Patina - plast na predmetih, ki daje starinski videz.

Pasus - odlomek.

Plasiranje - dosežek, da kaj kam pride.

Pleonastičen - besedno preobilen.

Postulat - zahteva.

Pregnanten - zgoščen.

Preuranjen - prezgodnji.

Sintagma - besedna zveza, kjer je ena beseda glavna, druga pa podrejena.

Stavec - kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje.

Stilometrija - preučevanje možnosti merjenja lingvističnega stila avtorjev pisane besede.

Sublimen - plemenit.

Taksonomija - nauk o razvrščanju in poimenovanju rastlin in živali.

Tavtološki - nanašajoč se na tavtologijo, istorečje.

Uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev.

Valenca - psihološka vrednost predmeta, osebe, pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost.

Veduta - slika z natančno upodobitvijo mest ali pokrajin.