Uporabnik:Zala Kokalj

Študentka Slovenistike ter Pedagogike in andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Test 12. 2. 2021

--Zala Kokalj (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. France Bernik. France Pibernik.

Je literarni zgodovinar. Ukvarja se s pisatelji

2. Marijana Željeznov-Kokalj. Brezdomci. Ljubljana: Belo-modra knjižnica, 1930.

3. Zaklepalka velikosti.

4. Zakon o varstvu osebnih podatkov.

Domače naloge

1. Moje srečanje s Slavistično revijo

ROMANI SODOBNIH SLOVENSKIH PISATELJIC

Avtorica članka: Silvija Borovnik

V novejši slovenski prozi se izraziteje ženske pojavijo na prelomu tisočletja oziroma po letu 1980. Za njihova dela je značilno oživljanje žanrov kot je pisemski roman, ki je včasih kombiniran z dnevnikom ali pisemskim esejem. Posegale so po ljubezenskem ali družinskem romanu, pa tudi avtobiografsko-esejističnem in potopisnem romanu. Obravnavajo teme, ki se nanašajo na iskanje sodobne ženske identitete, vse skupaj pa je združeno v »ženskih zgodbah«. Te nam pripovedujejo o iskanju ljubezni, o mestu ženske kot literarne ustvarjalke, odstirajo politična vprašanja, se ukvarjajo s človeško eksistenco ter, v slovenski literaturi dobro poznano, temo tujstva. Povezane so s kritiko sodobnega slovenstva in kažejo na oblike sodobnih kulturnih razlik. Pogosto izražajo ženski pogled na dogajanje, ki se potrjuje z naklonjenostjo do spoznavanja in v želji po premagovanju stereotipov in predsodkov, tako na medkulturnem področju, kot tudi med spoloma. Specifično so v t.i. ženski prozi oblikovani tudi ženski liki, katerih značaji se gibljejo med kreatorkami in polaščevalkami življenja. Avtorica je v članku zajela šest najvidnejših ustvarjalk med leti 1980 in 2000 ter njihova dela, ki jih bom povzela v nadaljevanju.

Brina Švigelj-Merat (1954), ki ustvarja pod umetniškim imenom Brina Svit, je svoje delo predstavila s prvencem April. Zasnovala ga je v obliki pisemskega romana, s prvoosebno pripovedovalko in kratkimi, fragmentarnimi poglavji. Pomenljivo vlogo ima že sam naslov, saj avtorica mesec april dojema kot čas, v katerem se vse začne in konča. V romanu sta predstavljeni podobi dveh žensk, ki si dopisujeta. To sta pripovedovalka in njena prijateljica Klara, katerih vlogi sta simbolni. Obe sta si zelo različni, a skupaj tvorita celoto, predstavljata dva pola iste osebnosti. Odločili sta se za različni življenjski poti, ki bralcu postavljata neslišno vprašanje, katera od njiju bo srečnejša. V delu srečamo tudi tretji lik, Rojo, ki simbolizira absolutno srečo. Kasneje nam avtorica razkrije, da si pripovedovalka to osebo izmisli, Rojo tako ostane le prispodoba in nedosežen ideal. V romanu je odstrta tema iskanja ženskega obraza, odnosa med partnerjema, pričakovanja otroka ipd. Glede na to da je avtorica režiserka, ne preseneča uporaba tehnike filmskega reza, s katero omenja nekatere vzore in vplive. S pisemskim romanom se srečamo tudi v drugem romanu Švegelj-Meratove, ki ga je osnovala na podlagi dopisovanj z novinarjem in pesnikom Petrom Kolškom. V Navadnih razmerjih pisateljica svojemu dopisovalcu podtika izmišljeno zgodbo o svoji sosedi Almi, ki naj bi si upala napraviti nekaj, česar si oba dopisovalca že dolgo časa želita, to je odločen in odločilen rez v svojem življenju. Njuni pisemski monologi izražajo hrepenenje, hojo za ljubeznijo. Pisma prinašajo nove vezi med njima, ubrane na staro prijateljstvo. Ob liku Alme se zavesta, da oba živita brez temeljne ljubezni in strasti. Kljub temu da je zgodba o Almi izmišljena (motiv spominja na ljudsko lepo Vido), začne sčasoma spreminjati življenji protagonistov.

Podoben poskus dopisovanja in pisemskega romana, najdemo tudi pri Manci Košir in Dušanu Jovanoviću, slovenskemu režiserju in pisatelju. Njuna pisma nosijo naslov Moški : ženska in izražajo nasprotje med avtorjema. Ona je tista, ki je pripravljena spregovoriti o tabuiziranih temah, odpira samo sebe, želi si ustvarjati nove bližine; on je v nasprotju z njo zabaven, samoironičen in kritičen, njenim »vzvišenim« temam pa se izogne z »nizkimi« (alkoholizem). Pisma so literarni esejistična, tisto kar v njih šteje je življenjska izkušnja.

Povsem drugačen primer sodobne slovenske literature, ki jo Slovenkam pišejo ženske, najdemo v romanu Kalipso, avtorice Vesne Milek (1971). Zapisan je kot dnevniški roman in vsaj na začetku obljublja zanimive teme, kasneje pa preko natančnega izpovedovanja erotičnih prizorov, ki jih avtorica lepi na nekakšno globoko iskanje ljubezni, preide v značilen primer trivialne literature.

Odličen avtobiografski roman z esejističnimi prvinami, pa je objavila avtorica ameriških korenin, Erica Johnson Debeljak (1961). Tujka v hiši domačinov je zanimiv primer literature prevedene v slovenščino, ob čemer se pojavlja vprašanje, ali ji lahko prisodimo, da je slovenska. Avtorica članka nam odgovarja pritrdilno. V romanu je glavna tema vzhodno-zahodni konflikt, ki ga doživlja avtorica ob selitvi in privajanju na novo domovino. Johnson-Debeljakova je v delu močno poudarila žensko perspektivo, ki orisuje »svobodnjaško« življenje v Ameriki v nasprotju s svetlo, a pogosto ujeto v spone prejšnjega režima, Slovenijo.

Za žensko prozo tega obdobja nenavadno zvrst, pa najdemo v potopisnem romanu Sonje Porle, Črni angel, varuh moj. Njeni zapisi združujejo avtoričin izkušenjski in fiktivni svet, ki se prepleta s poglobljenim dojemanjem afriške glasbe ter likovno-estetskim svetom afriškega kontinenta.

Zadnja med pisateljicami, predstavljenimi v romanu, pa je Nina Kokelj. Z romanoma Milovanje in Sviloprejka se spušča v fantazijske vode, daleč od avtobiografskosti in izkušenjskosti ženske literature. Gibalo romana Sviloprejka so ženski liki, ki se pojavljajo v skrajno mitičnem in pravljičnem svetu.

Vesela sem, da se med brskanjem po arhivu Slavistične revije odkrila ta, meni do sedaj še nepoznan del, slovenskega literarnega opusa. Ob branju članka sem tako pridobila ne samo obsežen seznam gradiva , ki ga bom uporabila ob prihodnjem obisku knjižnice, pač pa tudi odlično podlago za moje nadaljnje raziskovanje slovenske književnosti izpod peresa žensk.

2. O reviji Jezik in slovstvo

Ko nam je bila naročena domača naloga o predstavitvi še katere revije, ki vsebujejo literarno vsebino, sem takoj pomislila na revijo Jezik in slovstvo. Z njo sem se že bežno srečala, dodobra pa sva se spoznali med prečesavanjem njenega arhiva. Naposled sem se odločila, da si med kopico člankov pobližje preberem prispevek Davida Bandelja o poeziji Beneških Slovencev.

SODOBNA POEZIJA BENEŠKE SLOVENIJE: MODEL ANGAŽIRANEGA PESNIŠTVA MED SLOVENCI V ITALIJI

Avtor: David Bandelj

Slovenska poezija v Beneški Sloveniji, ki obsega prostor od Milj do Trbiža, je nastajala od leta 1945 dalje in je bila močno zaznamovana s politično konstitucijo prostora. Vpliv fašističnega terorja je bilo čutiti še dolgo po podpisih zadnjih mirovnih pogodb, najbolj ga je bilo čutiti v obliki t.i. mehke asimilacije. Jezo, razočaranje, obup in nemoč, ki so bili prisotni v ljudeh, je bilo mogoče sprostiti prav s poezijo, ki je na tem področju od vseh treh književnih zvrsti še najbolj razvita. Poezijo Beneške Slovenije lahko razdelimo na tri obdobja. V prvo generacijo spadajo ustvarjali bolj »ljudskega« značaja, ki so šele začeli uvajati lirske in družbene izrazne prvine v lastno poezijo, kakor so Rinaldo Luščak, Luciano Chiabudini, Izidor Predan, Valentin in Anton Birtig. Tu najdemo zametke upora in skorajda preroško napoved o tem, kako pomembno vlogo bo imela poezija pri njem.

Za pesnike druge generacije (Giorgio Qualizza, Renato Quaglia, Silvana Paletti in delno Miha Obit) je značilno, da so raje kot zborni jezik izbrali svoje narečje. Ta odločitev je pomemben mejnik v osamosvajanju in iskanju celovitega literarnega in družbenega izraza Benečije. Strah in resignacija, ki so ju izražali pesniki prve generacije se tako prelevi v pogum do sprejemanja in ponosa, ki drži slovensko kulturo v Benečiji v objemu bogastva prostor.

Pesniki, kakor so Marina Cernetig, Viljem Černo, Andreina Trusgnach, Bruna Dorbolo`, Aldo Clodig, Loredana Drecogna, Gabriella Tomasetig, Claudia Salamant idr., so prešli razvojno fazo dveh generacij in trenutno – skupaj s še živečimi predstavniki druge generacije ustvarjajo zanimivo pesniško podobo Beneške Slovenije. Če je še pred kratkim veljalo, da so narečja značilna za manj razvito in obrobno pesništvo, se z nastopom teh pesnikov udejanja zavestna pesniška izbira. Takšna literatura je za bralca, ki ne izvira iz Benečije morda težje razumljiva, a zato nič manj izpovedna in kvalitetna.

Kljub razvoju in novim časom pa avtor članek zaključuje v pesimističnem tonu. Benečanom se zdi, kot da se zgodovina ponavlja in protislovenska mržnja ponovno dobiva moč. V upanju, da se časi ponovno obrnejo na bolje in bo slovenska pesem spet lahko peta s "polnimi pljuči", za konec dodajam pesem pesnika Izidorja Predana Doriča. Nastala je v času prve pesniške generacije, s svojim optimizmom pa vliva pogum tudi za današnje dni, nas, prebivalce Republike Slovenije pa lahko opominja na našo vlogo, ki jo imamo pri boju bratov Benečanov.

Izidor Predan-Dorič, S strani Matajurja

S strani Matajurja nebo se jasni,
po temnih oblakih spet sonce žari.
pokonci Slovenci, stopimo na dan,
veselo zapojmo, saj noč je za nam.

3.Ko ciproš zacveti ...

Avtor in nastanek

Verz pripada pesmi Ciproš, avtorja Janka Glazarja. Nastala je leta 1948, objavljena je bila pri založbi Aristej.

Kaj je ciproš in interpretacija

Ciproš je cvetje, ki zacveti na posekanih gozdnih goličavah. S svojim rdečim cvetjem spominja na kri in ima v pesmi simbolen pomen. Predstavlja spomin na sina, ki je padel in je po njem ostala samo še skrita rana. Ta je posekan gozd, kjer cveti ciproš, rdeč kot kri. Pesem je lirska, z impresionističnim slikanjem narave je avtor izrazil svojo bolečino, najdemo tudi nasprotje med večnostjo narave in človeško minljivostjo.

Tema in zgradba

O čem govori pesem lahko povzamemo kar s pesnikovimi besedami:"O ciprošu, fratah in še čem." Govori o neizbrisni bolečini, zaradi izgube sina. Gozd bi tako lahko razumeli kot metaforo za pesnika oziroma njegovo srce. Včasih je bilo močno, brezskrbno, krepko in polno življenja; smrt sina pa ga je uničila. Ostala je "frata" (poseka, krčevina), iz katere lije kri, rdeča kot ciproš. Glavna tema je tako bolečina ob smrti sina. Pesem je sestavljena iz štirih kitic štirivrstičnic. Zgradba je tradicionalna, rima oklepajoča.

Vtis in viri

Pesem v sebi nosi močno izpoved bolečine, ki se me je dotaknila. S pomočjo vtisov iz narave je avtor uspel pričarati uvid v njegov notranji svet in pričaral brezčasno pesnitev, ki nas lahko vedno znova nagovarja.

Viri: Ciproš Janko Glazer

4. Srečanje s forumom SlovLit

SlovLit je okrajšava za slovensko literarno vedo in prostor za debate slavistov in slovenistov o njej. Delovati je začel leta 1996, s preprostimi elektronskimi okrožnicami preko e-pošte in v tiskani obliki. Vsebina novic je bila raznolika, od tega kdo je diplomiral, magistriral, doktoriral, predaval, izdal knjigo, do tega kdo je dobil otroka ali šel na dopust. Kasneje so se pridružile še novice o zakonih v visokem šolstvu, navodila za rokovanje z računalnikom in e-pošto, vabila na konference, razpisi za štipendije ... Teh novic so bili še posebej veseli dislocirani kolegi ali tisti, razpršeni po svetu. Objave so bile včasih tudi malo "zbadljive" in povzročile neodobravanje predstojnikov. Ti spori se danes zdijo smešni in forum deluje nemoteno. Trenutno šteje približno 160 članov, med katerimi so tudi strokovnjaki iz drugih fakultet. Vsa sporočila so moderirana, v zadnjih letih objavijo približno štiri na teden.

V forumu sem poiskala svoj rojstni datum, četrtek 10. maj 2001. Na ta dan je dr. Bogomir Mihevc objavil povabilo na večerno srečanje Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko. Srečanje je obravnavalo tematiko Premiki v evropskem visokem šolstvu in razvoj naše univerze, ki jo je predstavil gost večera rektor Jože Mencinger. Sporočilu so dodane tudi povezave do dveh gradiv s srečanj evropskih univerz v Salamanci. Sam dogodek je potekalo teden kasneje, 21.5.2001.

5. Slovenski literarni zgodovinar Matija Ogrin

Matija Ogrin je bil rojen 14. julija 1967. Študiral je slovenistiko ter literarno teorijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 2001 doktoriral z disertacijo Literarno vrednotenje na Slovenskem. Svojo akademsko pot je posvetil starejši slovenski književnosti od 17. do 19. stoletja, predvsem baročnemu slovstvu, poznobaročnim delom v času razsvetljenstva in romantike ter slovstvenemu krogu Antona Martina Slomška; kot literarni zgodovinar pa se ukvarja z recepcijo in vrednotenjem slovenske literature. Deloval je kot urednik revije Tretji dan, ureja zbirko filozofske esejistike Sidro pri založbi Družina, od leta 1996 je zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ureja inštitutsko zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v zadnjih letih pa se posveča zlasti rokopisom. Leta 2003 je prejel nagrado Srebrni znak ZRC, s Tomažem Erjavcem pa Google Digital Humanities Research Award (2010).

Ogrinovo delo temelji na raziskavah primarnih virov in njihovi klasični obravnavi (prepisovanje, komentiranje, izdajanje). Veliko pozornost posveča tudi metodam elektronskega znanstvenega objavljanja virov, v zvezi s tem je sodeloval tudi pri več projektih. Najodmevnejši med njimi je zagotovo e-izdaja Brižinskih spomenikov. Poleg sodelovanja pri projektih in objavljanja člankov, je napisal tudi tri monografije, zadnja od njih; z naslovom Slovensko slovstveno izročilo: drobci slovenskega slovstva, izročeni v rokopisih; je izšla letos pri Mohorjevi založbi.

6. Srečanje z zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Za začetek lahko priznam, da sem se z zbirko srečala prvič. Na splošno tekom študija ugotavljam, koliko se dogaja na različnih področjih, o katerih laiki sploh ne razmišljajo (razmišljamo). Koliko ljudi opravlja t.i. družbenokoristna dela, ki imajo velik doprinos k našemu znanju in kulturi, pa se o njih ne govori. Medtem drugi dvignejo nemalo prahu v medijih le z objavo, ki bi ji težko pripisali veliko vsebine, kaj šele kakšno koristnost.

Dovolj besed o "narobe svetu", prihranimo jih raje za zbirko. Obsega 38 avtorjev in eno avtorico, ki so s svojimi zapisanimi besedami v prozi ali poeziji, pustili sled v našem malem narodu. Ta sled je morala biti precej velika, saj morajo biti avtorji, za uvrstitev na ta eminentni seznam, kanonizirani. Zbirka je začela, na pobudo Ivana Prijatelja, izhajati leta 1946, pod vodstvom Antona Ocvirka. Trenutno je pod založniškim okvirjem Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, vajeti uredništva ima v rokah Matija Ogrin, ki sem ga predstavila v prejšnji domači nalogi. Principi zbirke so natančno določeni, zajemajo navodila glede moderiranja besedil, zvrsti, sestavi ... V seznamu so navedeni uredniki posameznih zbirk, ter čas izdaje.

Kot sem že omenila se je v moški družbi na seznamu pojavila le ena ženska avtorica, Zofka Kveder. Ta podatek me ni presenetil, saj je v skladu s takratnimi druženo-kulturnimi razmerami in prepričanji. Glede na to, da so se ta do današnjega dne že precej spremenila, pa je omembe vreden podatek, da tudi med uredniki in urednicami najdemo le malo ženskih imen. Ob tej informaciji svoj zapis končujem v spodbudnem tonu. Glede na to, da študiram slovenistiko se lahko zgodi, da že čez nekaj let na seznamu uzrem poznano ime kakšne kolegice iz študentskih dni.

7. Srečanje z zbirko Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 jo je izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Odločilno pobudo za nastanek je dal Anton Ocvirk, ki je tudi zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Leksikon je bil po nemškem vzoru zasnovan kot znanstveno delo, namenjeno obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj. Sestavljajo ga samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Priprava posameznega zvezka je zahtevala izjemno strokovno podkovanega avtorja, delo je trajalo več let. V zbirki je izšlo 46 zvezkov, do vključno leta 2001.

Pojmi, obravnavani v Literarnem leksikonu, so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Izdane študije sodijo v več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Gesla, so različnega pomena, kar se izraža v različnem obsegu in poglobljenosti obravnave. Zlasti temeljna gesla so morala biti obdelana izčrpno po vseh navedenih vidikih; obravnava manj pomembnih gesel pa je bila nekoliko krajša, tako da je več sorodnih lahko združenih v eni študiji ali da je več krajših študij objavljenih v enem zvezku. V vsakem zvezku so dodani še: bibliografija, v kateri so poleg izbora najpomembnejših tujih navedena vsa za temo relevantna slovenska strokovna dela; stvarno kazalo, ki navaja v študiji obravnavane termine ter imensko kazalo, ki zajema vse avtorje, obravnavane oziroma omenjene v študiji in bibliografiji. Avtorji zvezkov so dobro poznani strokovnjaki (Janko Kos, Anton Ocvirk, Lado Kralj ...). Na seznamu pa se dvakrat pojavi tudi ime nosilca predmeta, v okviru katerega sedaj to pišem. :)

8. Nalaganje slike na Wikimedijino Zbirko

Ker v svoji okolici nimam nobenega spominskega obeležja, občine pa so zaprte, sem naložila sliko Blejskega vintgarja.

Blejski vintgar

9. Poljubna domača naloga

Pretipkala sem besedilo Prevarani norec iz časopisa Slovenski narod.

10. Literarni zgodovinarji, nagrade, revije ...

Osredotočila sem se na literarne zgodovinarje iz Oddelka za slovenistiko:

• Ivan Prijatelj (1875-1937)
• France Kidrič (1880-1950)
• Anton Slodnjak (1899-1983)
• Anton Ocvirk (1907-1980)
• Boris Paternu (1926-1997)
• France Bernik (1927)
• Matjaž Kmecl (1934-1997)
• Helga Glušič (1934-1997)
• Jože Koruza (1935-1988)
• Boža Krakar Vogel (1950)
• Miran Hladnik (1954)
• Aleksander Bjelčevič (1962)
• Alojzija Zupan Sosič (1964)
• Peter Svetina (1970)
• Mateja Pezdirc Bartol (1972)
• Urška Perenič (1982)

Slovenske literarne nagrade:

• Prešernova nagrada: najvišje priznanje na področju slovenske umetnosti
• Jenkova: za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let
• Stritarjeva: za literarno kritiko
• Levstikova: za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti
• Rožančeva: za najboljšo esejistično zbirko
• Grumova: za najboljše dramsko besedilo
• Veronikina: za najboljšo pesniško zbirko
• Vilenica: avtorju iz Srednje Evrope za vrhunske dosežke na področju literarnega ustvarjanja in esejistike
• Fabula: za najboljšo zbirko kratke proze (v zadnjih dveh letih)
• Kresnik: za najboljši roman preteklega leta
• Desetnica: za otroško in mladinsko književnost
• Nagrada za prvenec: za najboljše prvo izdano leposlovno delo

Revije:

• Jezik in slovstvo
• Sodobnost
• Literatura
• Apokalipsa
• Mentor

O Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija ali strokovno pisanje na spletu nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Učbenik lahko najdemo tudi v elektronski verziji, kot odgovor na prilagajanje razmeram današnje družbe. V skladu s tem se poglavitno ukvarja z besedilom na zaslonu.

Kam z avtorjem

Pod pisarijami iz Nove pisarije se je podpisal Miran Hladnik.

Prešernova nova pisarija

Naslov knjige parazitira Prešernovi pesnitvi s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. Gre za daljšo pesnitev, s katero je največji slovenski pesnik ironiziral nasprotnike svoje poetike Kopitarja, Metelka, Ravnikarja in Pauška. Reciklaža naslova Prešernove pesnitve, pa se je pojavila že pred delom gospoda Hladnika.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Včasih je bil to pridevnik, ki je kronal izbrano peščico ljudi, z uvedbo obveznega šolstva pa je postal nuja za vsakega posameznika, saj na nek način določa prag civiliziranosti. Razumevanje pismenosti se spreminja, nekoč je bilo pisanje definirano s svinčnikom, nalivnikom ali kemičnim svinčnikom; udarjanje po tipkovnici je bilo rezervirano za profesionalce. Spremembe komunikacijskih navad pa so privedle do konfliktov med novimi in starimi sporazumevalnimi praksami. Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost: sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja, posredovanja. Spremenila se je tudi vloga bralcev, gledalcev in poslušalcev, ki dandanes lahko aktivno sodelujejo pri oblikovanje vsebin, pri čemer je osnovno znanje rokovanja z elektronskimi napravami seveda nujno potrebno. Poznamo več vrst pismenosti, ki jih imenujemo specialne pismenosti in nam omogočajo komunikacijo v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Kljub temu je samoumevna in obvezna le splošna pismenost. Ta se preverja na več raziskavah (npr. PISA 2009), ki so v javnosti zelo odmevne, zlasti takrat, kadar se Slovenci na mednarodnih lestvicah uvrstimo na nižja mesta. Šolarji se slabše odrežejo pri bralni pismenosti (izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi), bolje jim gre na področju e-pismenosti. Slednje je razumljivo, saj je komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov danes del splošne pismenosti.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Skupaj z njenim prihodom pa se počasi umika tiskana knjiga.

Wikiji

Wikiji so metafora nove družbene paradigme, sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnosti družbe. Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki obstajajo od leta 2001 in so vzorčna oblika novodobne pismenosti.

Wikimedijina spletišča zajemajo:

• Wikipedijo (spletno enciklopedijo)
• Wikivir
• Wikiknjige
• Wikiverzo
• Zbirko
• Wikislovar
• itd.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije. Ustvarjajo se v 290 jezikih, in obsegajo 30 mio gesel. Slovenska gesla predstavljajo 0,5-odstotno udeležbo slovenščine pri akumuliranem znanju. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco "creative commons" (cc), lar dobesedno pomeni licenca ustvarjalenga ljudstva. Licenca cc zahteva priznanje avtorstva. Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki v obliki zavzetih posameznikov, ki tvorijo wikiskupnosti in niso nujno eksperti za kontrolirana področja.

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker:

• za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega
• piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic
• prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)
• uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti
• so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)
• je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Wikiji in šola

Danes vemo, da so Wikiverza in sestrska spletišča močno pedagoško orodje. Sprva se je potreba po uporabi spletišč pokazala leta 2004, dve leti po začetku, ko je bilo potrebno popisati skupinske projekte. Leta 2005 so se jih začeli lotevati na fakultetnih seminarjih, leta 2007 pa so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje. V zvezi z zadnjima korakoma so bile povezane mnoge dileme. Ali je delo študentov, ki ga ponavadi opravljajo zgolj zaradi prisile pri predmetu, v nasprotju s temeljno značilnostjo Wikiverze, prostovoljstvom? Hkrati, mladi Wikipediji lahko pripišejo negativno akonotacijo, ko jo povezujejo s šolo, s čimer je ogrožena njena privlačnost in veselje do dela z njo. V akademskih vodah sta prisila dela in prostočasni hobiji skupaj zabrisana pojma, kar je tudi razlog, da se Wikipedijo uporablja pri pouku. S tem se seveda opravi tudi delo, ki ga nebi sicer nihče drug: pisanje gesel o slovenski književnosti. Wikipedija je že sama po sebi uporabna v šoli, ker učitelja prisili, da svojo avtoriteto ves čas preverja in potrjuje; študenta pa pripravi na to, da svoje naloge opravlja z odnosom do skupnosti. Omenjeno spletišče pa ni nadomestek za spletno učilnico, še najboljši približek za to je Wikiverza. S tako dostopnim spletiščem hitro pride tudi do vandalizma, ki pa je popravljen že z nekaj kliki. Na angleški Wikipediji je povprečni čas trajanja vandalskih posegov dobri dve minuti, pri nas je najverjetneje podobno.

Avtor

Literarni zgodovinarji so v različnih obdobjih namenjali različno pozornost različnim členom komunikacije. Prva generacija je bila usmerjena k avtorju, avtorska biografija se je uveljavila kot eminenten literarni žanr. Dve pomembni deli iz tega obdobja sta Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) in Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk). Naslednja generacija je pozornost namenjala besedilu, najpomembnejša je bila njegova avtonomnost. Iz te faze je znana knjiga Lirika, epika, dramatika in zbornik Obdobja. Ilustrativen izraz tega koncepta je ideal nepotvorjenega besedila, ki opozarja na avtonomnost in nemanipulabilnost (nedotakljivost) tega člena komunikacije. V 80. letih se je pozornost preusmerila k bralcu, njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Nastajale so študije o trivialni literaturi (literatura za bralca), porast socioloških razprav in terminološke spremembe, ki so besedilom odvzele nekaj avre. Nič več ni bilo pomembno besedilo samo po sebi, ampak se je njegova teža določala v razmerju do bralca (zgodovinskega in aktualnega). Slednje je bilo povezano tudi z demokratizacijo. Pri fazah je potrebno poudariti, da niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

V grobem se pisanja lotimo zaradi predmeta ali pa zaradi samih sebe oziroma zaradi skupine, ki ji pripadamo. Etično sprejemljivo je tisto pisanje, ki izvira izza zanimanja za temo in ne nastane z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali zlorabe zainteresirane publike. Etična problematika vedno obstaja, je stalni spremljevalec strokovne dejavnosti. Imenuje se avtorski napuh, kaže se v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in znanstvenih prevarah. Znanstvenik mora biti pozoren, da se ne izogne gradivom in metodam, ki bi utegnila pripeljati do nasprotnih ugotovitev, kot si jih je sprva zamislil. Če pride do morebitnih napak, pa jih mora biti zmožen tudi priznati. Pri neetičnih motivacijah za pisanje je potrebno ločiti bolezensko motivacijo (pisanje zaradi pisanja samega). Žanr znanstvenega pisanja torej predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje. Tudi pri leposlovju avtorji pišejo, ker se jim zdi pomembno nekaj sporočiti, vendar gre pi tem za večji poudarek na načinu sporočevanja in ne sporočilu samem. Tudi bralci leposlovja so bolj heterogeni. Pri pisanju se je potrebno zavedati, da je pisanje, ki se ne odziva na potrebe in interese publike, neprofesionalno in nepotrebno. Čeprav število piscev drastično ne narašča, pa se izboljšujejo tehnološke možnosti, ki omogočajo udeležbo v pisanju. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Razlika med znanstvenim in strokovnim besedilom je v prostoru objave in namembniku: znanstvena besedila (objave v revijah, zbornikih, knjiga, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij), strokovna besedila (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo širšim uporabnikom in jih popularizirajo – učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji).

Izbira jezika

Najbolj smiselna se zdi izbira jezika s principom maksimalnega upoštevanja namembnika. Kljub temu so izvlečki in povzetki v tujih jezikih spremljali literarnovedne publikacije že od nekdaj, žal obratnega zanimanja, za slovenski jezik in literaturo, ni. V znanstvenem svetu so seveda v priviligiranem položaju angleške izjave. Za to smo krivi tudi sami, ker del v drugih jezikih ne promoviramo dovolj. Bolj vedro se po jezikovni plati kažejo možnosti strokovnega objavljanja na Wikipediji. Vanjo se pretočijo spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnem poseganju. Razlog za neenakovredno udeležbo jezikov v svetu lahko pripišemo jezikovnim zadregam, pa tudi jezikovni in kulturni ignoranci ter predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme

Število možnih izbir je kazalec razvitosti sistema in življenjskega standarda. Živimo v svetu, kjer možnost izbir nenehno raste, kar prinaša tudi večjo odgovornost tistega, ki izbira. Ker smo življenjske izkušnje dobili v svetu omejenih izbir, imamo pogosto občutek, da so nekatere izbire le navidezne in vzbujajo lažne občutke, da je naše življenje bolj kvalitetno. S tem ko se odločimo za eno izbiro, se avtomatsko odpovemo drugi. Druga izkušnja, ki moti naš užitek v izbiranje pa so odločitve tipa ali-ali. Sploh v preteklosti si se odločitve dojemale kot takšne, človek je moral izbrati med dvema radikalnima možnostma. Pravo vrednost imajo za nas le realizirane, konzumirane izbire. To je razumljivo, saj nam je pravilna izbira v preteklosti omogočila preživetje. Danes tako drastičnih izbir ni več, morali bi uživati v številu izbir, ki so nam ponujene, saj z izbiro ene nismo prikrajšani za drugo. V pedagoškem svetu velja načelo, da naj si temo izbere referent (raziskovalec, pisec) izbere sam. Žal je to v praksi možno le za tiste posameznike, ki so dovolj radovedni in razgledani, da poznajo določeno polje stroke. Naklonjenost temi tako ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, ljubezen do teme se rodi ob delu. Posameznik ne postane osebnost, ko odkrije nekakšno svoje skrito bistvo, temveč ko najde svoje mesto v skupnosti in se uskladi z drugimi za doseganje civilizacijskih ciljev. Dobre in slabe teme ne obstajajo, ljudje smo pač bolj nagnjeni k tistim, ki smo jim že posvetili več časa. Pomembnejši razpisi uporabljajo termin relevantnosti izbrane teme. Tiste, ki so bolj relevantne bodo pogostoma tudi financirane. Kljub temu objektivne definicije za določitev tega pojma ni mogoče napisati. V stroki je bolj relevantna literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu. V zadnjem času, ko se pomembnost določa v mednarodnem okolju, večji status dobijo teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa od slovenskih tem ni mogoče pričakovati. Obstajajo tudi drugi filtri, danes literaturo izbiramo glede na vključevanje ženskega filtra (ženske teme), žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivno perspektivo (tematizacija drugega, mitološke teme). V stroki se moramo publicističnemu izbiranju tem izogniti in vsem namenjati pozornost.

Usoda avtorstva

Avtorstvo razvojno spada po starejše koncepte. Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, avtorji ga imajo in še celo razrašča se. Avtorji so dobro organizirani, združujejo se v močne skupnosti (društvo slovenskih pisateljev, Avtorska agencija), bralci imajo na drugi strani le svoje krožke in forume. Do pravnih utrditev prihaja z zamikom, tako da pravo na koncu ovira nove produktivne koncepte, torej ga ne moremo prišteti med mehanizme, ki skrbijo za fleksibilnost kulturnega sistema. Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo (pripadnost eliti, družbeni ugled, osebno zadovoljstvo). Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali domačo skupnost. Visok ugled avtroskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki vanje ne posegajo. Za poseg drugih se reče, da so »potvorili besedilo«. Problem nastane, ko želijo avtorji besedilu preprečiti obtok med publiko, ki se je avtorju zamerila. To lahko dosežejo z visokomi cenami, prepovedjo razširjanja po spletu ali preprečevanjem ponatisa v učbenikih. Taki nazori pogosto pripeljejo do tega, da je publikacija le še manj zaželjena.

Slovarček

A

• analfabet: kdor ne zna brati, pisati
• altruizem: ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
• agitator: kdor pridobi koga za politično dejavnost
• apoliničen: skladen
• Atavist: tisti, ki so se mu ponovile duševne lastnosti davnih prednikov

B

• bibliometrija: kvantitativni aspekti produkcije

D

• defetizem: mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

E

• etatizem: sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju

F

• fantazem: rezultat fantazije
• fluidnost: lastnost česa, da je nestalno, se spreminja ali je težje opredeljivo
• famulus: služabnik

H

• hermetizem: častnost, značilna umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

I

• inertnost: lenobnost, nedelavnost

K

• kataklizma: dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• konstituirati: narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije
• korifej: vodja dramatičnega kora

L

• lobist: kdor načrtno vpliva na tistega, ki odloča o neki stvari

M

• manierizem: umetnostni slog med renesanso in barokom
• manihejci: lastnost, značilna trditvi, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega

P

• paradigma:vzorec, primer

S

• Socialni darvinizem: Bistvena ideja socialnega darvinizma je, da je najbolje tistemu, ki je najbolj prilagojen družbi. Nič, niti človekova težnja k socialnemu preživetju, naj ne bi oviralo naravnih zakonov.

T

• taksonomija: nauk o razvrščanju in poimenovanje rastlin in živali

V

• valenca: psihološka vrednost predmeta, osebe, pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost