Uporabnik:Zala Berk

Zala B

Zapiski: Nova pisarija

Uvod

Nova pisarija je nadaljevanje in dopolnitev šestih natisov priročnika Praktični spisovnik. Tovrstni priročniki so skrbeli za standariziranje strokovnega pisanja (med slovenisti, zgodovinarji...). Ob digitalizaciji je strokovno pisanje doživelo marsikatero spremembo - zato prenova priročnika.

Izraz pismenost je sprva pomenil slovnico (v naslovu Vodnikovih knjig, začetek 19. stol). Danes v slovarjih pod geslom pismenost najdemo 'znanje branja in pisanja', pa tudi sodobni pomen 'znanje, poznavanje česa sploh'. Po vzoru te definicije govorimo o:

• digitalni,
• informacijski,
• medijski,
• ekološki,
• prometni,
• kartografski,
• finančni,
• bralni,
• kulturni,
• politični... pismenosti.

Wikimedijina spletišča so (z izjemo Wikivira) namenjena skupinskemu avtorstvu. Hkrati ravno slednje predstavlja glavni dvom za objavo knjige na takšnem mediju, saj je knjiga avtorsko individualna. → kljub temu objavljena (popravki skozi pripombe bralcev, možen vpogled v zgodovino urejanja strani, princip sprotnega nastajanja, eksperiment z genezo besedila, eksperiment z medijem).

Kam z avtorjem

Dilema o umestitvi avtorja ter ob navedbi datuma glede na to, da knjiga nastaja/se dopolnjuje sproti. Rešitev: datum vpisa prve izdaje v Cobiss

»Se bodo dodajale letnice, ko bo knjiga doživela bistvena dopolnila? Ali pa se bodo taka dopolnila razumela in vpisovala kot ponatisi? Se bo vpis v Cobiss dopolnjeval glede na morebitne nove udeležence pri izdaji?«

»Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno »rastočo knjigo«.«

Prešernova Nova pisarija

Satirična pesnitev (prvotni naslov Kranjska pisarija), objavljena v drugem delu zbornika Kranjska čbelica leta 1831. Nova pisarija

• V Poezijah natisnjena v razdelku Različne poezije,

• med Prešernovimi daljšimi, obsega 47 tercin (141 + 1 verz),

• karikatura ideala ljudskega jezika in nabožnega (verskega) utilitarnega (tak, ki poudarja praktično uporabnost, koristnost) pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost,

• pogovor med učencem (sprašuje) in učiteljem/pisarjem (odgovarja),

• Prešeren za pisarja ubral nesimpatično stališče: ironiziral nasprotnike svoje poetike (Kopitar, Ravnikar, cenzor...),

Črkarska pravda/abecedna vojna: »V Ljubljani je bil revizor knjig janzenist Pavšek, na Dunaju pa je cenzorske posle opravljal Jernej Kopitar. V tistem času Prešeren izda dialoško satiro Novo pisarijo, s katero je osmešil tedanje prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja predvsem Kopitarja. Pravi boj z le-tem se je začel leta 1833, ko je Matija Čop, duhovni vodja Čebelice, napadel metelčico. In tako se je vnel abecedni boj, ki ga je sprožil že prej sam Kopitar s tem, ko je izdal slovnico. Kopitar je zagovarjal načelo, naj vsakemu glasu ustreza ena sama črka, brez kakršnih koli znamenj, kar pomeni, da bi latinski abecedi bilo potrebno dodati za slovenske glasove le nekaj novih črk, ki jih latinica nima.« Slovenska abecedna vojna

• pesnitev začne enako kot novodobne kulturnopesimistične tožbe, zaskrbljenost zaradi nekontroliranega, količinsko neobvladljivega porasta pisanja (»De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, / že bukve vsak šušmár dajè med ljúdi«).

Pismenost

Definicija pismenosti: znati brati in pisati (PREVEČ ENOSTAVNA)

                             obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. ✔️

Zgodovina pojma pismenosti: sprva odlikoval posameznike, ki so se znali sporazumevati tudi pisno (ostala večina pa zgolj ustno). Sprva oblikovali, razlagali predvsem religiozne tekste. Z uvedbo obveznega šolanja je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine, postajala nuja za vsakega posameznika.

Danes biti nepismen ali polpismen sramotno, družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito - pismenost določa prag civiliziranosti.

Spremembe komunikacijskih navad vzrok za konflikte

Starejši pismeni državljani očitajo nepismenost mlajšim in obratno (mlajši »ne obvladajo izražanja«, starejši »ne obvladajo osnov sodobne komunikacije«). Pismenost dvojna sposobnost - sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij ter tvorjenja in posredovanja.

                            »Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji«.

(Preprosto pritiskanje na gumbe, tipke... sicer res lahko interpretiramo kot tvorjenje sporočila, vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ne pomeni splošne pismenosti, tako kot npr. ošiliti svinčnik, znati držati nalivnik... ni dovolj da bi rekli da smo usvojili tradicionalno pismenost.) ključ/merilo za usvojitev pismenosti: INTERAKTIVNOST

Več vrst pismenosti: več jezikov znaš, več veljaš, enako velja za pismenosti (glasbeno pismena znam brati note, računalniško pismena obvladam računalniške spretnosti, kartografsko pismena če se znam orientirati na zemljevidu...)

»Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati«.

Testi pismenosti deležni pozornosti zlasti ko dosežemo slabo uvrstitev na primerjalnih lestvicah, le to prvi pogoj za to, da se napake popravijo, priča tudi o velikem pomenu, ki ga pripisujemo pismenosti.

• Kreativnost: zadnji civilizacijski cilj pismenosti/opismenjevanja ali pomembnejša od opismenjevanja (Ken Robinson)?

          V pismenost si prizadevajmo sproti vključevati vedno nove aspekte, zahteve ter širiti krog pismenih.

Namesto upiranja tehnologiji in prisilnega/togega vztrajanja pri izključno sredstvih tradicionalne pismenosti (zavračanje uporabe interneta, e pošte...) nesmiselno. Tehnologijo obrnimo sebi v prid in uporabimo za dosego raznovrstne, kompleksnejše, čimbolj učinkovite pismenosti.

Kljub temu je nujno potrebno navdušenje za informacijsko družbo, elektronsko podporo ustrezno omejiti. Računalniki po eni strani res olajšajo delo/opravijo kaj namesto nas, hkrati pa nalagajo več dela kot prej, saj odpirajo povsem nove možnosti, ki jih prej ni bilo. To (tako nalaganje več dela kot tudi ozaveščanje zavedanja, da je slednje prisotno) dobro za skupnost in posameznika - človek resnično zadovoljen ko smiselno in ustvarjalno dela (prosti čas fantazma).

Novodobna elektronska pismenost širi polje demokratičnega (izenačenje aktivnega udejstvovanja vsakega izmed spolov pri npr. pisanju blogov).

V tem priročniku nas bolj kot osnovna pismenost zanimajo višje oblike pismenosti (bolj kot razumevanje pisnih sporočil sposobnost tvorjenja in razširjanja sporočil v javnosti).

S pisanjem ukvarja majhen del populacije, ni enako cenjeno ko fizično delo, pogosto povezovano s čudaštvom, nezaupanje večine populacije nanaša na vse kar prihaja od izobraženih. Spet pomembno ozaveščanje pojma kreativnosti; morali zavzemati, da je kreativen čim večji del populacije, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

= poimenovanje za socialno paradigmo današnjega časa, nadomešča pojem (starejše) industrijske družbe

participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja//knjižna kultura, potrošniška kultura

tiskana knjiga//elektronska knjiga (in rivalstvo med njima) Skrb za tiskano knjiga, ali bo preživela? Bo, njena vloga sicer marginalizirana.

Digitalna informacija ranljivejša od natisnjene? Natisnjeno besedilo »večno«, digitalno bolj fluidno, potrebne bistveno več opreme za dostop do digitalnega. Fluidnost že prej odražala v tiskani besedi, ki ni bila nikoli usmerjena striktno v fiksiranje znanja.

Zaupanje v digitalno ali preobilje informacij? Pasiviziranje družbe ali odpiranje novih možnosti? Zagovarjanje tiskane besede zavoljo dobrobiti ljudi ali lastnega zaslužka (ljudje, ki delujejo na knjižnem trgu)?

Wikiji

(Wikipedija in sestrska spletišča) (havajsko wikiwiki ’res hitro’)

= metafora nove družbene paradigme - informacijske družbe, sodobne pismenosti

= žargonski izraz za skupino spletišč, ki so se z Wikipedijo pojavila leta 2001

= spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0 - zajema še bloge, programe ki jih uporabljajo socialna omrežja: SKUPNA neposredna uporabnikova udeležba pri produkciji informacij)

Spleta ne dojemajo le kot vira informacij, temveč prostor kjer le te oblikujemo in objavljamo sami, prostovoljno (voluntarizem), brez želje po zaslužku (voluntarizem), v sodelovanju z drugimi (kooperativnost). ---- pogosto v nasprotju s tiskano besedo

• Lahka dostopnost (prispeva lahko vsakdo),
• voluntarizem (prostovoljno zastonjkarstvo),
• kooperativnost (namesto tekmovalnosti, princip dajanja, princip pomoči namesto privoščljivosti),
• tesnejši stik z realnostjo (vpetost v svet, zavest o nedokončnosti in spreminjavem značaju znanja)).

Wikimedijina spletišča:

• Wikipedija (spletna enciklopedija),
• Wikivir (stara besedila v javni lasti),
• Wikiknjige,
• Wikiverza (za predavanja, seminarje, projekte),
• Zbirka (slikovno gradivo),
• Wikislovar...

(Butalopedija)

• Povečala dostopnost znanstvenih informacij,
• spremenila odnos do strokovne verodostojnosti.

Prednost pred definicijo funkcije spletišča kot vira informacij ima funkcija uporabnikovega poseganja v spletišče (INTERAKTIVNOST,SODELOVANJE).

Značilnosti spleta 2.0 (DOPOLNI)

Kornaijeva kategorizacija jezikov

• 1. skupina: (16 svetovnih jezikov) t.i. comfort zone, ni treba bati za preživetje
• 2. skupina: (83 jezikov, med njimi slovenščina) vitalni jeziki, digitalna orodja jim zagotavljajo nadaljnji obstoj
• 3. skupina: (90 jezikov) border line, nejasna prihodnost
• 4. skupina: (41 jezikov) umirajoči oz. mrtvi jeziki, se še pišejo

Pribl. 6500 jezikov na svetu se ne piše, govorijo jih zelo majhne skupnosti, izginjajo skupaj z njihovimi govorci.

Na Wikipediji 290 jezikov.

Zakaj potrebno zavzemati za čim večje število jezikov na svetu? Lažje, če bi vsi govorili en jezik? Vsak jezik dojema svet po svoje, več jezikov, več kulturnih izbir, večja možnost za preživetje v svetu (podobno kot biotska raznovrstnost veča možnosti preživetja).

Status člankov na Wikipediji urejen z licenco creative commons (cc).

Širjenje Wikipedije kot alternativa državnim in tržnim družbenim sistemom (ni finančnega zaslužka, ni materialne nagrade, ni družbenega ugleda/vpliva - urejanje z uporabniškim imenom).

»Wikipedije, ki je v bistvu strašno občutljiv in ranljiv sistem, ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna in da je rezultat človeškega mujanja po svetu ob vseh zdrsih, dvomih, napakah, krivicah, nasilju, manipulaciji ... na dolgi rok vendarle pozitiven, tj. postopno boljšanje življenja posameznika in skupnosti.«

Wikiji in šola

Wikiji - močno pedagoško orodje

Sprva dilema uporabe wikijev v šolstvu - bi to spodkopalo temeljno značilnost tj. prostovoljnost? - s tem ogrozimo njihovo privlačnost. Zavračali tudi študentje zaradi pričakovanja, da morajo svoj izdelek spreminjati. Kljun temu negativnih izkušenj z wikiji za šolsko rabo skorajda ni (neprijavljeno urejanje/vandaliziranje člankov, a vendarle zanemarljivo - učitelj lahko vandalizem hitro razveljavi/članek povrne v prvotno obliko)

Kljub temu odločitev za njihovo uporabo:

• saj na ravni fakultete meja med prostovoljnim in prostočasnim delom zabrisana,
• premalo kvalificiranih ali elektronsko pismenih ekspertov (s področja književnosti),
• vstop v svet strokovne komunikacije (koristen stik z odraslim svetom),
• opravljanje nalog v odgovornem odnosu do skupnosti (namesto dela za ugajanje učiteljevim zahtevam).

Nedotakljivost avtorskega besedila

Možnost neposrednega posega v tuje besedilo še do nedavnega nepredstavljiva. Zdaj navadili; napisano je vedno mogoče podati na drug, morda celo boljši način.

Wikiverza (priprava za vstop na Wikipedijo), orodje za učenje in poučevanje na daljavo, to tudi: MOOC, Moodle. Wikiverza enostavnejša; ne zahteva programa na strežniku inštitucije. Zaradi odprtosti NI primerna za ocenjevanje.

Avtor

Literarna zgodovina sprva večinoma usmerjena na avtorja.

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev se od avtorja usmeri k besedilu (zdaj v ospredju avtonomnost umetniškega besedila).

V 80. letih se nova generacija usmeri k bralcu (njegovim kulturnim interesom, potrebam, obzorju). Vrednost besedila/njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega, aktualnega.

Trivialna literatura(literatura za bralca)///Avtorska literatura (elitna literatura)

Motivacija za pisanje

Zakaj se lotimo pisanja?

Kaj je etično pisanje? Tisto, ki izvira iz zanimanja za témo sámo, ne raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije, manipulacije rezultatov, zlorabe zainteresirane publike oz. strokovnih bralcev.

Ali "etično pisanje" sploh obstaja? Humanistike ni brez etike, etičnost privzeta lastnost humanističnega odnosa do sveta. - poudarjanje pojma etičnega pisanja torej odveč

Etična problematika kljub temu prisotna: avtorski napuh - samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu, ugledu, prepoznavnosti, v najslabšem primeru znanstvene prevare.

• Neetično zadrževanje zbranega gradiva, ko ga ne ponudimo v obdelavo drugim.
• Neetična objava članka na podlagi gradiva, ki ga je zbral/se z njim na pisanjem članka na isto temo pripravljal nekdo drug.
• Neetična motivacija///Bolezenska motivacija (skribomanija, grafomanija - obsedenost/obsesija s pisanjem)

Znanost= iskanje primerne teorije, ki nam pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta.

Znanstvenik oblikuje predvidevanja (hipotezo), z eksperimentiranjem in opazovanjem le to preveri.

Leposlovje (poudarek na načinu sporočanja)///Znanstveno pisanje (poudarek na vsebini)

Podobna pa sta si (po ožjem krogu bralcev), ekskluzivno leposlovje (hermetizem omejuje splošno razumljivost) in znanstvena besedila.

V splošnem velja, da pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno (žaljivo do bralca?).

Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno (znanstvena spoznanja popularizirajo, približajo vsem) in znanstveno (znanstvene teze preverjajo in usklajujejo) ter publicistično oz. novinarsko (brez ustreznih strokovnih referenc AVTORJA).

Publicistično zaganjanje enkrat v eno in drugič v drugo temo, ki bolj nereflektirano kot manipulativno pušča ob strani množico drugih pomembnih tematskih izbir, ne sme postati zgled za obnašanje v stroki, saj takim splošnim kulturnim interesom v obliki proslave jubilejev že zdaj preveč popušča /.../. Primerov publicističnega glodanja kosti je v vsakdanjem življenju toliko, da navajanje primerov ni potrebno. O strokovnem odnosu lahko govorimo šele takrat, ko ni pod vplivom publicističnega forsiranja enkrat ene drugič druge teme.

Izbira jezika

Jezik znanstvenih objav

• Pišemo za globalno javnost - angleščina
• Pišemo za domačo publiko - slovenščina

Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. ---- na to ne smemo omejiti; širimo slovenistična spoznanja preko nacionalnih meja, mejà jezika

Slavistična revija: objavljala tujejezične povzetke že od leta 1950, od leta 1970 tudi drugojezične izvlečke

»zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje.« - spremljanje Slavistične revije v zbirki AHCI zaradi premajhnega oz. skorajda ničelnega zanimanja, opustili

Privilegiran položaj angleščine v svetu znanstvenih objav (Razlog: jezikovna, kulturna ignoranca, predsodki angleško govorečih akterjev)

• Krivda ne na strani malomarnih bralcev
• temveč nezadostnem promoviranju objav v drugih jezikih (s strani njihovih tvorcev).
• Problem deloma rešilo dodajanje povzetkov in kazal v angleščini, skrb za vključitev v ustrezna gesla na Wikipediji.

Vzporedno dvojezično objavljanje ima tudi slabosti:

• dražje,
• bolj zamudno.

Slovenska Wikipedija - nastala, da se v njej združijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev, inštitucij (v slovenščini), omogočila primerjavo tega znanja z znanjem v drugih jezikih, spodbudila k vzajemnemu poseganju (gesla v slovenščini pridobijo, če se zgledujejo po istih geslih v tujem jeziku in obratno)

Izbira teme

Svet naraščajočih možnosti izbir

To lahko osvobajajoče ali omejujoče (navajeni sveta omejenih izbir nismo nikoli zares prepričani, ali smo izbrali pravo)

Z realiziranjem ene možnosti se avtomatsko (samodejno) odpovemo vsem drugim

Kulturni izkušnji, ki motita naš užitek izbiranja

• Glavni krivec za naraščanje naših izbir kapitalizem? Je izbira možnosti zgolj slepilo kapitalističnega ekonomskega sistema?
• Odločitve ali-ali (odločanje med dvema radikalnima možnostima - odločitev status usodne odločitve)

Izvor nezadovoljstva s svetom številnih izbir:

• pravo vrednost imajo za nas samo realizirane, konzumirane izbire

Kljub temu da je svet naraščajočih izbir je še vedno svet omejenih izbir

'Humanistični napotek:' odpovejmo se potrošniškemu razmišljanju; uživajmo v zavedanju raznolike ponudbe izbir, ne obremenjujmo pretirano z nerealiziranimi možnostmi, ampak cenimo njihov obstoj (kljub temu da jih ne izberemo in torej ne uživamo v polnosti njihovih ugodnosti in sadov/posledic/realnosti te izbire) - užitek v zavesti raznolikosti izbir, vsega pač ni mogoče izbrati in udejanjiti (izbira enega ne pomeni biti prikrajšan za drugo oz. si prikrajšan a s tem pomirjen)

Teme v raz. okoljih narekujejo različni dejavniki (v šoli učitelj, organizatorjem konferenc jubileji, projektom aktualne tematike/problematike/moda...)

Naklonjenost temi za njeno raziskovanje/za raziskovalno delo ni nujna

»praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja.«

• ni dobrih in slabih tem

Ljubezni vredno vse, kar se nanaša na naše domače navade in kraj?

»dokler so bila na seznamu diplomskih tem samo neznana pisateljska imena, se jih ni lotil nihče, ko pa sem zraven v oklepaju zapisal njihov rojstni kraj ali prebivališče, so se takoj oglasili interesenti iz teh in bližnjih krajev.«

Kako se opredeljuje pomembnost tem? Različni kriteriji (v različnih časih), ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za le to (npr. v literarni stroki za najbolj relevantno označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu), relevantne teme (v književnosti) lahko narekuje tudi trenutna oblast, prevladujoča vera (pri čemer lahko pride do načrtnega izključevanja/zatiranja)

Vaje v pisanju

Pisec - veže izjave v sporočilo (piščevi osnovni sredstvi miška in tipkovnica)

Pisec mora najprej usvojiti orodje za pisanje, nato si zamisliti temo in koncipirati tekst

Zakaj pomembno pisanje z roko? Ročna spretnost - krepi otrokova/človekova inteligenca, (pomembno za otrokov fizični in psihični razvoj, boljši spomin, ustvarjanje več idej, izboljšanje finih motoričnih spretnosti, ohranjanje možganov v dobri formi, ko smo starejši), igra vlogo pri boljšem pomnjenju črk (v primerjavi s tipkanjem)

Tako tipkanje kot pisanje - haptični oz. tipalni izkušnji, ki sta razvojno pomembni

Na Wikiverzi/Wikiviru: pretipkavamo/popravljamo besedila nacionalne literarne preteklosti, potrebna digitalizacije (saj čez desetletja ne bi bila več berljiva ali/in dosegljiva)---- digitalizacija - korektura besedil - le ta javno dostopna

Wikivir - postalo zajetno spletišče slovenske literarne klasike v javni lasti (slovenščina trenutno eden izmed 114 jezikov s tako spletno digitalno knjižnico)

Usoda avtorstva

Avtorstvo - (iz razvojnega gledišča) eden starejših konceptov, pravno urejen, (trdoživ - vztraja skozi čas)

Zakon:

• NE ureja/sankcionira: ravnanja z besedilom, ne namenja pozornosti bralcu (razen zakon o varstvu potrošnikovih pravic - če razumemo interes bralca kot potrošniški interes)
• UREJA: avtorstvo

Avtorji imajo svojo zakonodajo.

Primerjava pozicije avtorja in bralca glede na vplivnost:

• Avtorji: združujejo v skupnosti (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija...)
• Bralci: bralski krožki in forumi (npr. Knjižni molji)

Pravo: zavira kulturni sistem ALI skrbi za njegovo fleksibilnost? Morda bolj prvo

Vloga avtorja v preteklosti:

• pomenilo pripadati ustvarjalni eliti (vstop v privilegirano družbeno manjšino),
• prinašalo družbeni ugled,
• osebno zadovoljstvo,
• velika družbena teža vloge avtorja (tako pozitiva (ugled) kot bremenilna/prinaša odgovornost (konstruirati, kulturno emancipirati skupnost iz katere je avtor izhajal)).

Preprečevanje obtoka besedila med publiko s strani avtorja? To lahko avtorji dosežejo s postavitvijo previsoke cene publikaciji (ali ceno res povečini postavljajo avtorji?), s prepovedjo razširjanja po spletu, preprečevanjem ponatisa v učbenikih... - tako dosežejo težjo dosegljivost publikacije - to vzbudi zanimanje publike/publikaciji dvigne vrednost? - vzrok za tako početje: avtorski napuh

Soavtorstvo

Delo z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči avtorski napuh in tovrstno občutljivost, pisce odpre za sodelovanje z drugimi zavoljo skupnega cilja

*Tuji posegi v besedilo: ne kritika, temveč sodelovanje

Pravila obnašanja soavtorjev/sourednikov na Wikipediji: utrjena, izoblikovana s strani enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je skupinske narave

Wikiknjige: odpirajo pot skupinskemu avtorstvu, ne ubadajo z vprašanjem avtorske lastnine, avtorski delež posameznika zaradi bistveno daljše dolžine besedil vseeno bolj očiten kot na Wikipediji - na začetku seznam vseh sodelujočih oz. najbolj produktivnih sodelavcev, pravila avtorskega sodelovanja: soglasno usklajevanje

Eden izmed temeljinih wikijevskih principov: princip usklajevanja

S soavtorstvom humanisti nimamo prav veliko izkušenj, zato si ne bo odveč zapomniti nekaj pravil, ki jih moramo upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

• vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj,
• bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov,
• zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same,
• zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre,
• soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo,
• ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu.

Pisec, ki se uskladi z drugimi:

• ne piše za dokaz lastne odličnosti, večvrednost,
• o svojem izdelku ne razmišlja v prvi vrsti kot o zasebni lastnini do katere dostop kontrolira/omejuje,
• s pisanjem prispeva k skupnemu interesu/koristi.

Objavljanje

Koncept avtorstva bolj kot s priložnostjo za pisanje povezan z objavljanjem

Internet ustvaril nov pomen izraza »postaviti besedilo«. - včasih besedila postavili stavci v tiskarni, danes pomeni naložiti besedilo na strežnik, spletno mesto... (besedila objavljena na spletiščih, tista ki so vključena v spletno kazalo lažje najti kot nepovezane dokumente, ki v le te niso vključeni)

Objaviti besedilo v spletnem okolju = postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi

K vidnosti objave na spletu prispeva:

• postavitev na močno obiskovano spletno mesto,
• vključitev v kazala na takih mestih,
• hiperpovezave v besedilu (več kot povezav, bolj se vpenja v sobesedilo, lažje priti do njega).

Je vsako besedilo na spletu objava? Ne. - o tem v prvi vrsti odloča avtorjeva namera.

• Besedilo na splet postavljeno z namenom, da ga prebere čim več ljudi, je ustrezno opremljeno (ključne besede, linki, reklamiranje...) - GRE ZA OBJAVO.
• Če takega namena nima - na splet samo POSTAVLJENO.
• Sivo polje (status besedil težko opredeliti): Facebook, Twitter...

Pravica do informiranosti///Pravica do zasebnosti (pravna praksa na spletu daje vedno prednost slednji - je to primerno?)

Množični um ali pametna množica

množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, angl. collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica' - vsem pomemben način organizacije znanja v informacijski družbi - t.j. znanje, ki ga oblikujejo/producirajo pogosto anonimni posamezniki, je javno dostopno, se nenehno izpopolnjuje

Cilj tega prizadevanja ni korist neki abstraktni, skonstruirani in fetišizirani skupnosti (npr. naciji), ampak korist za vsakega člana skupnosti. Izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je egalitaristična, brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira.

Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Wikipedija:

• metafora novodobne, nikoli videne organizacije znanja
• ALI le najbolj nedavno prizadevanje človeštva za globalni/totalni/enciklopedični zajem vsega našega znanja. (v preteklosti podobni primeri npr. Aleksandrijska knjižnica, knjiga Etymologiae Izidorja Seviljskega...).
• Združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim (v smislu znanja), znanje gradi od spodaj navzgor.

Premalo upoštevano vprašanje o pravični razporeditvi znanja, namesto tega govora (le) o materialnih dobrinah; kje na lestvici človekovih vrednot je znanje? Nad (ne nujno potrebnimi - npr. nov avto) materialnimi dobrinami?

Sosedu zavidamo samo avto, njegova knjižnica pa nam je malo mar. Kulturni spomeniki navadno postanejo predmet javnega zanimanja le takrat, kadar jih s podstavkov odrežejo

Razporejanje informacij v enciklopedijah:

• po abecedi (na Wikipediji ni več tako pomembna - naše iskanje usmerjajo algoritmi iskalnika),
• drevesno (je to asociativni princip??).

Funkcija spleta, da lahko pri oblikovanju informacij sodeluje vsak posameznik - grožnja ali prednost?

Lanierjeva kritika množičnega uma: množična pamet neumna, dolgočasna, njen voluntaristični značaj ne podpira produkcije novih vsebin.

Lanierjevo nelagodje ob novih modelih produkcije znanja ima korenine v tisti socialni teoriji, ki do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov, ki jim edinim pripisuje moč družbenega spreminjanja. Nezaupanje se kaže že v izbiri izrazja s slabšalnim prizvokom (crowd, mob, Ivan Cankar je v podobnem kontekstu rabil besedo Gsindl - drhal.

Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem. V tej disciplinirani družbi je oblast delovala z določanjem meja, pravilnosti/nepravilnosti obnašanja in sankcioniranjem napačnega obnašanja. V skladu s tem razumevanjem množice niso sposobne vladati sebi. Množica misli v slikah, s telesom, brez kontrole razuma. Slikovno mišljenje blokira kritično mišljenje in kadar posameznik stopi v množico, pomeni to njegov sestop na civilizacijski lestvici.

Razsvetljenski/kantovski pogled na množico: masovnost nevarna, saj množica brez refleksije ves čas išče avtoriteto (da se ji podredi). Vodja artikulira želje množice in jo drži skupaj.

Postliberalni demokratični pogled: množice ne prezira, skupnost je skupnost posameznikov (posameznik razvija kot član razumne skupnosti, ne v opoziciji do nje)

Sodobna množica: sublimna, samoregulirana, prisega na red (za razliko od tradicionalne, ki zgolj zasledovala svoje želje), namesto centraliziranega odločanja (avtoriteta) zdaj sodelovalna komunikacija, ni potrebe po avtoritativnih voditeljih

Sodobna socialna teorija o množici: je konstruktivna kreativna sila, ima pozitivno konotacijo, ni več sinonim za surovo, neobvladljivo silo, njene inštitucije (religija, nacija, krajevna skupnost, občinska uprava...) so:

• načini samorealizacije, samoorganizacije in samoregulacije družbe ---- na enak način potrebno razumeti tudi tisto pametno množico, ki odločila človeško znanje združiti na Wikipediji (je pismena v kreativnem pomenu besede).

Wikipedija dokaz, da množica včasih opravi naloge in rešuje probleme bolj kot posamezniki.

Avtorske licence

Besedilo - rezultat pisanja

Kaj je besedilo?

• Jezikoslovje: oblika jezikovne komunikacije
• Literarna veda: nekaj berljivega
• Pravo: intelektualna lastnina (okrog nje oblikovala specifična zakonodaja: copyright ali avtorske pravice - ozaveščajo in si prizadevajo za realizacijo posebnih pravic, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem).

Ker tale knjiga nastaja tudi z namenom rušenja preživete avtorske zakonodaje, začenjam poglavje raje s poročilom o alternativnem pravnem konceptu, primernem za promet z besedili v digitalnem času. Koncept je poznan pod imenom creative commons.

Creative commons

(slovensko "ustvarjalna gmajna")

= avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture (nasproti kulturi dovoljevanja); namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov

Creative commons (svobodna kultura, lajša dostop do intelekt. lastnin, tekste najprej ponuja nato pa podaja pogoje)////Copyright (kultura dovoljevanja, preži za morebitnimi zlorabami intelekt. lastnin, dovoljuje bralcu samo določeno rabo, grozi s sankcijami)

Vrste cc licenc:

• Priznanje avtorstva (attribution – BY),
• Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA),
• Nekomercialno (non-commercial – NC),
• Brez predelav (no derivative works – ND).

Licence so spremenljive, avtor lahko licenco spremeni.

(Creative Commons uporabljajo npr. medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, spletišča Videolectures, Culture.si...)

Najsodobnejša cc licenca: Creative Commons Attribution 4.0 International license (ima globalno veljavnost, dela opremljena z njo prostodostopna pod pogojem da uporabnik navede avtorja, oprema del na spletu z licenco enostavna) Creative Commons

Za založbe in uredništva, ki sklepajo z avtorjem pogodbo za objavo pod licenco cc 4.0, je na voljo vzorčna avtorska pogodba; avtor besedila pogodbe prosi, če ga pri uporabi njegovega besedila citiramo. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo t. i. moralne avtorske pravice.

Copyright

= avtorska zakonodaja (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah), varuje avtorska dela (pred zlorabo, zloraba = nepooblaščeno razmnoževanje, distribuiranje, nedovoljena javna izvedba, predelava, objava dela) v kateremkoli mediju (glasbena, dramska, literarna, arhitekturna dela...).

Nekateri mnenja, da lahko avtorska zakonodaja preprečuje tudi dostop do objav ---- to ni res. Bralec lahko s pridobljenim delom počne marsikaj (kopira, predeluje), da je le početje zasebno.

V primeru da avtor utrpi materialno (npr. finančno škodo) se lahko obrne na sodišče, mnogi obračajo na sodišče tudi ko so bile kršene moralne avtorske pravice (odsotnost citiranja, prisvajanje dela...).

Problematičnost avtorskih pravic Zakonodaja izhaja iz trojih neustreznih konceptov:

• 1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo),
• 2. zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami, drugim medijem slabše prilega, najslabše internetu (ni kompatibilna z informacijsko družbo),
• 3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto kot javno dobrino.

V ZDA avtorska zakonodaja zelo spreminjala:

• začetek 20. stol.: obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let,
• konec 20. stol.: povprečno 89 let (po njihovem nastanku).

Dostop do del tako omejuje in pogojuje, namen copyrighta zapisan v ustavi pa pravi - z ekskluzivnimi pravicami za omejeni čas pomagati pri napredku znanosti in uporabnih umetnosti.

• Napačno v prvi vrsti skrbi za ščitenje avtorja/pretiran poudarek na tvorcu, kot da bi skrbela za nemoten pretok informaacij,
• potreba po drugačni zakonodaji.

Copyright ne upošteva nematerialne dimenzije izdelkov človeškega uma. Razumimo jih kot različne oblike informacije, razkrije se nam pomembno zavedanje: lastnina običajno materialna-lahko pripada enemu-ne more biti dosegljiva večim hkrati (npr. čevlji lahko pripadajo le enemu naenkrat, če si jih več ljudi deli je razpoložljivost čevljev za posameznika manjša), pri INFORMACIJI materialni delež zanemarljiv, sploh kadar gre za njeno elektronsko/digitalno obliko. Z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj in ni posameznemu interesentu nič manj dosegljiva.

Kaj je izvirno delo?

• Po avtorski zakonodaji - vsaj minimalna količina kreativnosti. (npr. portreti za dokumente, amaterske fotografije, avtorska dela na ravni obrtnega znanja, ledene skulpture, govorjeni verzi, ideje, koncepti, principi, odkritja, koledarji, ceniki, merske tabele... NISO ZAŠČITENI)

Nekaj pravil:

• Kraja ideje za knjigo neetično, ne pa tudi kaznivo dejanje.
• Bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko zaščitena njihova posebna ureditev.
• Izdelki, ki naročila vlada/javna inštitucija lahko zunaj avtorske zaščite, ni pa nujno.
• Zakon velja tudi za dela ki niso izrecno opremljena z ©.

• Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let po smrti.
• Anonimna, psevdonimna dela v javni lasti 70 let po objavi.
• Neobjavljena dela zaščitena enako kot objavljena.
• Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti ima avtorsko zaščito 25 let po izdaji.
• Uredništvo dela v javni lasti avtorsko zaščito 30 let po izdaji/objavi.

Lastnik avtorskih pravic - avtor (dokler/če le teh ne proda ali odstopi). Če delo ustvari v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji.

Skupinsko delo/avtorstvo - zelo težavno poglavje v avtorskem pravu///najtežji problem v avtorskem pravu so dela izvedena po filmu, knjigi, prevod, skrajšana verzija romana...

Javne predstavitve in razstave (branje besedila, projiciranje na steno, ogled teksta na zaslonih v računalniški učilnici) so pogost način uporabe intelektualnih izdelkov v visokem šolstvu. Za vse to ni treba prositi dovoljenja, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten, dovoljenje pa je potrebno pri učenju na daljavo. Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.

Med avtorske pravice spada pravica razmnoževanja (tiskanje, prepisovanje, citiranje, digitaliziranje...) in razpečavanja (delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani...). Vse to dovoljeno dokler gre za fair use ali pošteno uporabo.

Pomen objave na spletu za avtorje Objava na spletu za avtorje morala biti zelo pomembna, če niso na spletu bodo slej ko prej pristali v "gluhi lozi", na spletu lahko računajo na neprimerno večji odziv kot na spletu.

Ni vse, kar se najde na spletu prosto dostopno. Prosto dostopne le redke stvari, opremljene z ustrezno licenco.

Bralec

Prosti dostop

S spremenjenim konceptom pismenosti nastopi tudi zamenjava nekaterih drugih konceptov/idej. Prej bolj pomembno vprašanje ustreznega bralčevega dojemanja, dekodiranja sporočila, bralske kompetence, zdaj v ospredju njegova zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij.

• Sem sodi prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno znanje; zastonj osnovno, srednje, visoko šolstvo.

Skupnost z željo po trajni in kvalitetni eksistenci je močno zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov.

Razširjanje prakse zastonj

Knjige, ki bile do nastopa interneta glavni vir znanja redko prosto dostopne - zastonj. Primeri iz preteklosti: v ZDA dali zastonj šoferske priročnike, s tem država jasno kazala na željo po večji prometni pismenosti, zmanjšanju števila nesreč... Ali npr. da je mogoče do dnevnoinformativnih oddaj brez naročnine, so nam pokazali šele zgledi v državah na Zahodu z višjo stopnjo blaginje.

Internet - razširil prostor svobodnega pretoka informacij, krepi pričakovanja njihove lahke nedostopnosti in neplačljivosti.

Digitalizirane zemljevide Slovenije je Geodetski zavod Slovenije interesentom drago zaračunaval, vse dokler se ni pojavila zastonj alternativa v obliki Googlovih zemljevidov; zgodovinske zračne posnetke še zdaj zaračunava, čeprav so bili posneti z davkoplačevalskim denarjem. Slovar slovenskega knjižnega jezika je bilo mogoče dobiti na zgoščenki samo za denar, vse dokler se ni iz širnega sveta prijela navada, da so slovarji na spletu zastonj.

Digitalizacija slovenske literarne dediščine

Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine rodila zunaj Slovenije, hramba besedil na tujih strežnikih (Wikiviru itd.) zanesljivejša od hrambe na strežnikih domačih inštitucij. Tuji strežniki slovenščine ne diskriminirajo.

Strah pred globalnim zastonjkarstvom

Strah da globalnemu zastonjkarstvu ne gre zaupati ali da bo propadlo je odveč. Plačljiva Britannica propadla v konkurenci z neplačljivo Wikipedijo, elektrika (???)... - ta strah v nasprotju s temeljnim humanističnim postulatom: vero v naturno usmerjenost človeka k dobremu in njegovo zmožnostjo doseganja višjih kulturnih ciljev.

Domača plačljiva, tuja brezplačna informacija?

V izmišljeni dilemi, poseči po domači plačljivi informaciji ali po brezplačni tuji, ne bi smelo biti dvoma: v interesu kulturnega preživetja se bomo odpovedali fantazmi o večvrednosti »domačega« samo zato, ker je domače, in posegli po tistih informacijah, orodjih in servisih, ki bodo lažje dostopni.

Informacijski molk

• marsikdaj vsiljuje (inštitucije kot so vojska, vera, uradovanje, industrija...)
• Razlog: npr. tekmovanje med podjetji, orodje za obvladovanje družbenih odnosov (npr. v uradovanju)
• Raje kot molk: informacijska družba prakticira kooperativnost - civilizacijsko višja oblika odnosov.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?

Prosta ali odprta dostopnost/Prosti dostop (OA open access) je geslo današnjega časa; zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo.

Prosti dostop/dostopnost///prosta vsebina (free content)

• Prosti dostop: ne dovoljuje poseganja v vsebino
• Prosta vsebina: lahko poljubno spreminjamo

Odprti podatki (open data), odprti dostop (open access), prosta vsebina (open content), odprta koda (open source), odprta znanost (open sceince), odprto raziskovanje (open research)...

V Sloveniji smo v zadregi z izrazoma prost (free) in odprt (open) zaradi prevajanja (open prevajamo s prost in ne odprt).

Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Najblažja oblika oviranja poti do informacije je zahteva nekaterih upravnikov spletišč, da se uporabniki registrirajo in prijavijo. Ovira je lahko tudi slabo narejen vmesnik, ki upočasni ali celo onemogoči pot do dolgih dokumentov, ali omejitev njegove uporabnosti: na nekaterih spletnih mestih lahko besedila samo gledamo, ne moremo pa jih označevati, kopirati, prenesti na svoj stroj in komentirati. Še slabše je, kadar po njih niti iskati ne moremo, npr. kadar jih (ponevedoma ali nalašč) njihovi skrbniki shranijo v slikovni obliki. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

• Zlati prosti dostop: kadar prosti dostop zagotovi založnik
• Zeleni prosti dostop: prosti dostop avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec - delo postavi v prosto dostopni repozitorij
• Sivi dostop: spletna dosegljivost publikacij do katerih sicer težko priti (doktorati, diplomske naloge..)
• Zakasnjeni dostop: objave, ki pridejo v prosti dostop z zamikom, npr. eno leto po objavi
• Platinasti prosti dostop: publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; npr. slovenske znanstvene objave na spletu

Založbe

Wikipedija počasi odpravlja potrebo po sklicevanju na avtorska imena v naši kulturi (ko gre a ustvarjanje/soustvarjanje dela).

Ko so 2012 z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora založbe stisnile v kot študenta in internetnega genija Aarona Swartza, ki je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do njih, so mladega entuziasta pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Nadvse žalostno je, da šele tak dogodek ozavesti družbo o nuji, da znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino. Šele izobražen in dobro informiran posameznik je namreč na dobri poti, da se odloča po pameti, v korist sebi, skupnosti in obenem odgovorno do okolja, v katerem živi. Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov.

Založbe kot segment kulturne industrije ki bralca obravnavajo kot potrošnika kulturnih dobrin (daleč od vloge bralca kot kreativnega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe).

V ospredju moral biti višji civilizacijski cilj: princip prostega dostopa do informacij (le tako do bolj kakovostne, napredne, izobražene, odgovorne družbe).

Dogajanje na domačem založniškem trgu nas vedno znova potrjuje v prepričanju, da gre za preživeto obliko kulturnega posredništva, z izrazom Stevena Tötösyja, za »kolonializem znanja«. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker edino knjige znajo prodajati, in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet.

Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb ne potrebujejo. Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji, Slavistična revija npr. leta 1991.

• Zaviranje prostega dostopa informacij kontraproduktivno (v civilizacijskem smislu, za družbo), produktivno za denarni dobiček

»Predatorska založba« (predatory open access publishing) - ponuja nove izbirne možnosti znanstvenim piscem, ogroža/ukinja monopol založniških korporacij, problematizira njihovo ekskluzivno indeksiranje (???, glej poglavje Citatna industrija), imena avtorjev in urednikov prihajajo v opazni količini iz tretjega sveta, najrazličnejših držav, govorijo o demokratičnem potencialu znanstvenega publiciranja

Kako funkcionirajo predatorske založbe? Science Publishing Group, ki izdaja več kot 100 znanstvenih časopisov z vseh znanstvenih področij, postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj; več o prostem dostopu v poglavju Prosti dostop). Urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih (hvaljenih) znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, namesto uredniškega honorarja jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (mdr. pri Googlovem Učenjaku), poskrbijo za vidnost objav in ne pretirava s stroški: cene za objavo članka segajo od 90 $ do 500 $ na članek, za Slovenijo 370 $.

• Pomisleke glede predatorskih založb zbujajo: komercialni videz portala, pomanjkljiva angleščina posameznih člankov, avtomatizirano angažiranje urednikov/recenzentov

Repozitorij

Najočitnejši dokaz o vplivnosti znanstvenega dela dobimo preko števila citiranj/številk citiranosti.

Manj, a vseeno pomembne tudi številke o branosti objave (meri s številom dostopov na stran, lahko tudi številom klikov na objavi).

Meriti da obisk vsake spletne strani:

• vgradimo katerega od zastonjskih števcev vstopa,
• vgradimo Googlovo analizo obiska (naprednejše).

Sledimo kako se stranke odzivajo na našo ponudbo na spletu, raziskovalec tako lažje pridobi financiranje ministrstva (dokaže da je veliko ogledov njegove objave)...

Prosta dostopnost zelo koristna - prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji

Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM) in na univerzi v Novi Gorici. Univerza v Ljubljani je z repozitorijem grdo zamujala in ga je vzpostavila med zadnjimi (Repozitorij Univerze v Ljubljani), na enostavno nalaganje diplomskih nalog, doktoratov in drugih publikacij vanj še čakamo. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Objavljanje na spletu (do neke mere) spremeni slog pisanja. Bralci bolj raznoliki, izhajajo iz drugih znanstvenih disciplin - avtor izraža nekoliko poljudneje da vzdržuje bralčev interes. Tak slogovni zasuk lahko privoščijo le bolj uveljavljeni avtorji, z zagotovljeno akademsko pozicijo.

Individualne spletne objave opremljene z:

• licenco Creative commons (dopisujejo pod vsako spletno objavo) - licenca zahteva priznavanje avtorstva in za izvedena dela uporabo iste licence,
• nekateri dodajajo prepoved komercialne rabe besedila (non commercial) - slednje onemogoči uporabo na Wikipediji.

Pred desetletji objavljanje v znanstvenih revijah in leposlovno objavljanje dobro honorirano, zdaj ukinjeno, avtor dobi npr. spodobno število izvodov revije.

Vse tri slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija (npr. zdaj stroške prevajanje krijejo avtorji sami, avtorji za objave do zdaj niso plačevali-izhajale iz državne subvencije, to zdaj znalo spremeniti), Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju (tudi v digitalni obliki/korigirani digitalni verziji).

Maksimalno odprtost, dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

Varovanje zasebnosti

• Slovenska avtorska zakonodaja (glej poglavje Copyright) in
• zakon o varstvu osebnih podatkov (glej to poglavje + konec poglavja Objavljanje)

sabotirata sodobno informacijsko družbo in njen potencial.

• Nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja (Raz. razlogi za nezaupanje: nekatere strah velikosti podjetij, ni všeč da prihajajo iz Amerike, pomenijo premočno konkurenco domačim podjetjem, se bojijo digitalnih tehnologij nasploh ... skratka NEZAUPANJE V DOBRONAMERNOST POČETJA).

Kritiki vidijo najprej možnosti zlorabe in spregledajo deklarativne cilje digitalizacije, ki naj pomaga globalizacijskim prizadevanjem. Ta prizadevanja niso v komercializaciji, monopolizaciji, kopičenju in profitu, ampak v lajšanju človekove eksistence. Skupaj z mednarodno trgovino, integracijo trgov in povečanjem varnosti želijo doseči kvalitetno osnovno izobrazbo, spolno enakost, enakomernejšo razporeditev bogastva na svetu, izbrisati ekstremno revščino, lakoto in smrtnost med otroki, z iztrebljenjem bolezni izboljšati splošno zdravje, zagotoviti okoljsko trajnost ipd.

Vsemu pripisujejo manipulativne namene, ne zaupajo v dobre namene ljudi...

Črne vizije prihodnosti - protihumanistične - humanizem: zaupanje v hotenje, zmožnost človeka za pozitivno urejanje življenja in sveta.

• Razvita družba: posameznik, individualnost

///

• Primitivnejša skupnost: skupnost kot eno, odpovedovanje individualnosti

Literatura 19. stoletja gradi na po možnosti problematičnemu posamezniku, ki je v nenehnem spopadu z družbo, hkrati pa je tudi nad njo; gradi na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika.

Posamično/individualno v naši družbi torej pozitivno, ne smemo pa zamenjevati z zasebnim, privatnim in sebičnim.

Ne smemo enačiti!!!

• Posamezno ≠ zasebno
• Skupno ≠ javno

Kaj je javno? Sprva zaznavamo le splošno javno (vsebino medijev/medije), kasneje ločujemo še posebno ali strokovno javno (kar se pojavlja v strokovnih publikacijah, inštitucijah, forumih...). -za javno dobro si lahko prizadevajo institucije, posamezniki, zasebniki

Zbiranje podatkov

(npr. državni organi) zlorabe spodbujajo pravno regulacijo zbiranja podatkov, previdnosti pri posredovanju, ne smemo pa se zaradi zlorab odpovedati zbiranju in obdelavi podatkov.

Okoli leta 2010 v Sloveniji agresivno uveljavljanje Zakona o varovanju osebnih podatkov; posegel v prepoved Google Street View projekta, ogrozil obstoj panoramskih posnetkov na spletišču Burger.si, prepoved iskanja po imenu in priimku v besedilnem korpusu Nova beseda...

Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev.[88] Pravice potencialno kriminalnega potencialnega današnjega Frana Levca so povozile kulturno zaslužnega Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. In povozile so tudi pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine.

Leta 2013 v Sloveniji preganjanje rentgenskih posnetkov na spletni strani Wikimedia Commons češ da gre za poseg v zasebnost ljudi na slikah.

• zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti na račun javne blaginje.

Takšna privatizacija informacij družbo potiska v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv (ki so čim večji, lažji, hitrejši dostop do informacij).

Kredibilnost

Za objavljanje (na spletu kot tiskano) danes bistveno manj ovir kot včasih. "Vsakdo lahko objavi vse."

Kriteriji urednikov za objavo nekega dela: najrazličnejši, lahko tudi sporni (nazorska, politična, spolna pripadnost...).

Preden objavljeni informaciji zaupamo preverimo avtorja, inštitucijo/medij, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Avtorju lahko zaupamo če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Ni nujno da se z njim strinjamo, mu pa verjamemo da piše z najboljšim namenom, informacije preverja, trezno sklepa.

Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.

Ne smemo pa prenašati statusa/ugleda avtorja z enega področja na drugega, npr. Pavšič v mladih letih odličen literarni kritik, kasneje piše zaupanja nevredne venetološke teorije (ne smemo slepo zaupati njegovemu ugledu).

Mlajši avtorji - do njih smo bolj nezaupljivi, manj izkušenj, a bolje teoretično podkovani, učinkoviteje dostopajo do informacij na spletu

Če so avtorji pristranski (zavezani kateri izmed družbenosistemskih, političnih, religioznih... paradigem) ni okej - znanost zanje le instrument, ne gre jim za nevtralno, objektivno podobo sveta, paradigmam podredijo vse ostalo

Aktivizem

Zgoraj kritika aktivizma (uporabe znanstvenih besedil za podrejanje le teh paradigmam, aktivizmu na temo določene paradigme)

• 70. leta: slo. humaniste vzgajali v veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, bistvo je tešenje radovednosti
• 80. leta: iz Amerike prihajajo drugačne ideje; potrebno zgledovati po družboslovju, ni dovolj zgolj radovednost temveč dosega plemenitih socialnih ciljev (pravično, kvalitetno življenje...) npr. raziskovanje redkega jezika je zares smiselno le, kadar se hkrati zavzame za kulturno preživetje skupnosti njegovih govorcev

Spremembe v dojemanju znanosti: prepričanje da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, vedno ga zmoti raziskovalčev interes, torej je spoznanje manipulativno (spoznavni nihilizem: ne verjamejo v objektivno spoznanje)npr. od tod je mogoče razumeti močno ideologiziranost literarnovednih šol (feministične, črnske, marksistične) ki so si priznale, da je njihova glavna naloga zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta. Torej ni prisotnega raziskovalčevega interesa/je le ta postranski oz. pametno vključen že v ideologijo (torej predmet kateremu se posveča)

spoznavni nihilizem (ne verjame v objektivno spoznanje)///dobrodošla novost ne le opazovati ampak tudi reševati

Problem avtonomistične drže/ozkogledi pogled na humanizem in njegovo področje raziskovanja: klasični humanisti naj bi bili izurjeni le za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, zaznavanje problemov tam kjer jih drugi ne vidijo, ne pa tudi njihovo reševanje/nudenje receptov za izboljšavo

• Čim je streglo družbenim potrebam - označeno za trivialno in tendenčno, kar pa ni prav; namesto tega imejmo bolj odprt pristop, ne bodimo ozkogledi in avtonomistični

Z večdesetletnim zamikom ideologija iz Amerike (glej 80. leta) pride tudi v Slovenijo. Ta ideologija se kaže v obliki aktivizma/aktivističnega sloga pisanja (razcvet v Slo. doživi leta 2011).

• Pogosto pozabljeno: aktivizem ni nujno povezan z naprednimi družbenimi gibanji, po njem posega tudi nezanemarljiv del konzervativno usmerjene populacije (prepogosto pa pomislimo zgolj na liberalna gibanja, nazore)

Civilni aktivizem - simpatičen

Aktivizem v znanosti - neuporaben (saj naj bi v prvi vrsti šlo za objektivno spoznanje), aktivizem v tem kontekstu znanstvenega raziskovanja le slepo sledi svojim prepričanjem, gluh za pomisleke/nasprotne argumente, namesto na razum apelira na čustva

Aktivizem ne mara statističnih podatkov, češ da je statistiko vedno mogoče zlorabiti. V resnici statistike ne mara zato, ker ta vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki odslikavajo svet v njegovi kompleksnosti, in hromijo akcijo

AKTIVIZEM:

• s humanističnim prizadevanjem: nezdružljiv,
• v znanstveni komunikaciji: nesprejemljiv.

Definicija kritičnega mišljenja (po Christianu Fuchsu) = mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in kdo ima od tega korist.

Da, to je prava oznaka kritičnega mišljenja: biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.

Nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je po definiciji konservativna.

/.../ treba je misliti s svojo glavo, izstopiti iz črede, prepoznati lažne preroke. Nevarno pa bi bilo slabe izkušnje z lažnimi preroki /.../ posplošiti.

le kakšno izkoriščanje je to, če ga ne občutimo in nam ga razkrije šele kritična socialna teorija: poglej, ozavesti se, tudi Facebook je izkoriščanje! Ali ima tako izkoriščanje sploh kakšno težo? - se strinjam s tem? Niti ne.

Socialni aktivizem poganja zavist?

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja:

• mu daje kredibilnost/podeljuje legitimiteto njegovim objavam (domnevamo, da inštitucije ne zaposlijo kar vsakega),
• inštitucije lahko zavirajo objavo prelomnih odkritji (ki se ne vklapljajo v trenutne raziskovalne rutine).

Samozaložba (solistična publicistična akcija): s pojavom digitalnega tiska postaja običajna oblika objave, z množičnostjo izgublja negativni prizvok

• !!!kljub temu takšno besedilo ni šlo skozi uredniški ali recenzijski postopek - do njega smo upravičeno previdni in sumičavi

Starejši dokumenti/besedila: predvidevamo, da so že prestala kritične presoje - so njihove informacije zato zanesljive

• !!! ne smemo pa tekstom zaupati samo zaradi njihove starosti
• Stare dokumente zato nujno primerjamo s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo (npr. informacije na spletu, Wikipediji - tam vitalna strokovna področja).

Vitalno strokovno področje na Wikipediji je npr. literarna veda. Splošne enciklopedične informacije so tu celo bolj zaupanja vredne od natisnjenih: nastale so namreč na podlagi natisnjenih, bile primerjane z mnogimi natisnjenimi viri, napake pa so bile ob primerjanju spletnega besedila s predhodnimi natisnjenimi viri odpravljene/popravljene.

Letnica objave usmerja tudi bralčevo branje (npr. v besedilih 19. stol. "damo v oklepaj" patetične izraze nacionalnega ali slovanskega navdušenja, danes zadržano sprejemamo/smo zadržani ob sodobnem aktivizmu v strokah ipd.)

Ob odkrivanju nepreverjenih dejstev nam pomaga tudi ogled mesta objave. Npr. objavljeno v rumenem tisku - vprašljiva verodostojnost (ne bodimo lahkoverni, pred razširjanjem dejstev preverimo zanesljivost le teh v relevantnih znanstvenih revijah/knjigah).

Pogosto zabrisana meja med strokovno ekspertizo in laičnim mišljenjem

V tejle knjigi je precej kritike samozadostnosti ekspertnih mnenj, vendar bomo kljub temu ekspertovemu stališču zaupali, ljubiteljskemu zbiralcu, ki si iz želje po javni pozornosti domišlja, da je raziskovalec, in svoji fantazmi celo iskreno verjame, pa ne.

Dva konkretna primera preverjanje in filtriranja literarnovednih informacij:

• »presodimo verodostojnost članka o tem, da Ivan Cankar ni umrl naravne smrti, ampak je bil umorjen. Članek z naslovom Cankarjeva smrt je bila političen umor je objavil Dimitrij Kebe na spletišču Hervardi.« - članek zaokrožil po spletu, zbudil veliko pozornosti ljudi (tudi tistih ki jih literatura in Cankar sploh ne zanimata), članek ima navidez izgled poljudnega znanstvenega članka (ima ilustracije, obsežen seznam literature na koncu, pregledno urejeno spletišče z vrsto resnih rubrik), dvome pa vzbuja: ob senzacionalnem odkritju se ni zganil noben ugleden predstavnik literarne zgodovine/cankaroslovec, na Wikipediji informacija da so Hervardi »slovensko nacionalistično združenje«, njegov vodja Andrej Šiško, gre torej za politično radikalno združenje (ki se navezuje na nacizem) - njihovo spletišče torej ni prostor kjer bi pričakovali objavljanje nevtralnih informacij, temveč takšne, ki so v njihovem političnem interesu, tudi sam avtor članka Dimitrij Kebe ima problematično zgodovino, prav tako: »Dokazi o Cankarjevi nasilni smrti so tam predloženi v obliki poročila nekoga, ki da je od nekoga drugega »v zaupnem pogovoru« slišal, da ... Gre za princip škandaloznega pisanja rumenega tiska, ki parazitira na človekovi potrebi po skrivnostnem, zaupnem, prikritem.«, ob branju nas moti izhodiščna teorija zarote ki se s člankom ustvarja KAJ NAREDITI DA PREPREČIMO VZNEMIRJANJE JAVNOSTI S TAKIMI SENZACIONALISTIČNIMI OBJAVAMI? Literarnozgodovinske info. ponudimo v privlačni obliki, info. dejavno oblikujemo na mestih kamor jih hodi gledati večina (npr, na Wikipediji) in dejavno sodelujemo v dilemah na Wiki pogovorni strani članka
• »Drugi primer naj bo oznaka Prešerna kot kranjskega pesnika, ki je nadomestila oznako največjega slovenskega pesnika in krasila angleško Wikipedijo v dneh od 5. januarja 2013 do 13. februarja 2013. To alternativno definicijo je zapisal uporabnik Eleassar, wikipedijski veteran, ki z uredniško kompetenco in legitimiteto ter z zavidljivo vztrajnostjo uveljavlja svoje rešitve.« - kot wikipedist bi moral Eleassar zaupati utrjenim formulacijam za katerimi stoji cela literarnozgodovinska stroka, mučno prepričevanje na Wikipedijski pogovorni strani Prešernovega članka je zaključil Marko Juvan z obširnim pojasnilom Prešernove oznake kot slovenskega pesnika. »Eleassar se je na koncu razlagam zahvalil: »To razjasni dileme. Hvala«, a je še isti dan, 15. februarja 2013, zahvalo zbrisal in tako potrdil sum, da z njegovimi »prešernoslovskimi« domislicami še ni konec.«

Strokovno recenziranje

= (angleško peer reviewing) v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih/postopek za ločevanje kredibilnih informacij od nekredibilnih

= oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete.

• Podvrženi so mu avtorji, raziskovalci, referenti, pisci...
• Aktualno postalo šele v zadnjih desetletjih, z vstopanjem novih/nepoznanih piscev ter z globalno dostopnostjo publikacij (prej o kvaliteti prispevkov v npr. reviji odločal predvsem samo glavni urednik)

Recenzenti = strokovnjaki katerim je znanstvena stroka priznala kompetenco recenziranja, v skupnosti uživajo ugled (uredniki časopisov, zbornikov, knjig...)

Formaliziran recenzijski postopek --> prvi pogoj za pridobitev statusa znanstvene revije

Glavno besedo še danes urednik - presoja o recenzentovih mnenjih/predlogih, primerja predloge dveh recenzentov itd.

»Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami (povsod do neke mere prisotna pristranskost, samovolja, nehotene napake) --> zaradi tega znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju: zaenkrat ena izmed rešitev javno recenziranje.«

Javni strokovni presoji je prepuščena tudi učbenik Nova pisarija.

Nevtralni in pravični presoji skuša biti zadovoljeno z anonimizacijo postopka recenziranja (da ne pride do nepotizma)

Slepa recenzija - avtor ne ve kdo je ocenjevalec njegovega izdelka

Dvojno slepa recenzija - tudi recenzent nima podatka kdo je avtor izdelka, ki ga ocenjuje ---> Kritika tovrstnega recenzentskega postopka: avtor nima možnosti argumentirati in braniti svojih stališč, kritiki postopka se zavzemajo za vpogled v recenzentovo ime vsaj ko je bila ocena pozitivna/ko je ocena pripeljala do objave (NAPAKA: o objavi odloča urednik, ne recenzent)

»/.../v strokovni javnosti prevladuje podoba recenzenta kot človeka, čigar naloga je v zavračanju. V resnici je strokovna skupnost zainteresirana za objavo dobrih člankov in recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo.«

Kako anonimiziramo besedilo? V računalniku gremo na ime datoteke, desni klik z miško, izberemo Briši lastnosti dokumenta

Kako anonimiziramo recenzentske popravke? Besedilo shranimo v rtf formatu, poiščemo moteča osebna imena recenzentov, jih nadomestimo z nevtralnimi (npr. recenzent, urednik) ali jih samo izbrišemo

Vloga urednika: urednik=posrednik, avtorja obvaruje pred užaljenostjo (avtorji ob popravkih/zavrnitvi užaljeni, prepričani v svoj prav, popravljalcem pripisujejo zlonamernost...), ironičnimi komentarji recenzenta, torej ohrani zaupanje podjetnega avtorja, kot tudi pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje, hkrati vzdržuje zahtevnostno raven revije

Recenzijska politika in postopek: mora biti objavljen na spletni strani revij, tam razložijo tudi merila za presojo (pomembnost teme, metodološko neoporečnost, slogovno brezhibnost prispevka...), tam tudi informacija koliko časa bodo avtorji čakali na uredniško odločitev

Recenzijski postopek 3 možne izide: sprejem članka, zavrnitev članka, pogojni sprejem članka. Zelo pogosta zadnja možnost: urednik avtorju sporoči recenzentove komentarje in ga prosi, da jih upošteva. Avtor članek umakne ali popravi in ponovno pošlje uredništvu. Pred natisom dobi avtor v roke postavljen članek in ga zadnjič korigira/še enkrat potrdi ali je primerno za natis.

Nekateri recenzenti svoje komentarje vpisujejo v obrazec (formalizacija recenzentskega postopka).

Pravopis

»Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.« tudi slogovne hibe lahko kažejo na piščevo slabo jezikovno kompetenco

Ločila

Indikator piščeve pisne kompetence: ali ve da/za:

• razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) (na tipkovnici najlaže dosegljiv vezaj),
• kdaj jih zapisovati stično/nestično,
• zaimek le-ta značilen samo za pisna besedila (papirnat),
• dolgi pomišljaj pride redko v poštev (npr. za členitev dolgih odstavkov ki jih ne smemo razbijati na manjše: npr. opombe),
• nestični dolgi pomišljaj stoji samo MED in NE ZNOTRAJ povedi,
• minus zapišemo s pomišljajem,
• med imenom in pseudonimom avtorja ter med dvema priimkoma istega človeka (razen če je ta človek črtico med priimkoma ukinil) stoji nestični vezaj,
• slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih narekovajev,
• slo. Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«) v besedilu (najdemo med simboli),
• zgoraj levo na tipkovnici narekovaj zgoraj/spodaj ("), ta je enak za začetno in končno pozicijo (z njim opremljamo povezave na zunanja spletna mesta v wikijih),
• vejični narekovaji („“) pri katerih pazimo na pravilno rabo: (prav)„unarekovajena beseda“ (narobe)“unarekovajena beseda”
• enojne narekovaje uporabljamo le za označevanje pomenov besed ('privzeto')
• nekateri citatni stili zahtevajo rabo narekovajev ob naslovih člankov
• citati označeni z narekovaji NE potrebujejo ležečega tiska,
• kadar je pred besedo t.i. tekst NE potrebuje ležečega tiska (t.i. smejko)
• dvopičje je levostično ločilo,
• pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika),
• odveč je če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. (npr. mačke, psi > npr. mačke, psi itd.)
• tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd.
• Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo!
• vprašajev, klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj
• podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se nam zdi pika premočna, vejica pa prešibka
• Na koncu alineje (kadar se ta začenja z malo) najraje ne postavimo nič, piko damo le ko so naštevane stvari v stavčni obliki in se začenjajo z veliko začetnico.
• Podnapisi/nadnapisi k tabelam, slikam: krajši pika nimajo, daljši podnapisi s stavčno strukturo piko imajo.

• Piko včasih uporabljali na koncu naslovov (Kino Ljubljana.)

Nepravilna raba pravopisa v filozofskih tekstih: »To počnejo z ekscesno rabo velikih začetnic (Drugo nam. drugo), z ekscesno rabo narekovajev, ki naj pričajo o pomenski niansiranosti uporabljenih besed, in z garniranjem besed z vezaji (u-biti, sub-jekt), ki naj osvežijo pozabljeno etimologijo – vse troje skuša sporočilu dodati vrednost presežnega, drugačnega, zapletenega, skritega, gre torej za slogovne efekte. Je mogoče to rabo regulirati? Težko.«

Raznolika raba narekovajev bi lahko povzročala preglavice ob iskanju po spletu, a na srečo so iskalniki dovolj pametni, da z enim iskalnim nizom najdejo vse vrste narekovajev.

Pomišljaj dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice.

Dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice.

Pravopis se spreminja, po njegovi rabi sklepamo starost pisca.

Velike začetnice

Omenili bomo samo tiste dileme na to temo ki se dotikajo strokovnega pisanja.

Kako pisati naslove kolon ali vrstic v tabelah? Z veliko začetnico. Celice znotraj tabele se večinoma začnejo z malo začetnico, razen kadar gre za cele stavke ali lastno ime.

Kdaj uporabimo veliko začetnico pri alinejah v navpičnem naštevalnem seznamu? Kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo (vendar morajo biti potem take vse alineje - kadar je stavčna zgolj posamezna alineja med povedmi uporabimo podpičje namesto pike).

Drugo

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

Komentar: spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Besedila smo se naučili obvladati pravopisno, obvladajmo jih še po tehnični plati.

• natančno moramo upoštevati tehnične parametre, ki jih diktirajo uredniki
• danes mora znati besedilo pripraviti do konca avtor sam: brez računalnika ni mogoče

Formati besedil

Nujno poznavanje računalniških formatov besedil in razlik med njimi. Ločimo jih po končnicah dokumentov:

• txt (golo besedilo - pri pisanju računalniških programov, koda spletne strani, koda wikistrani v ogledovalniku ali editorju))
• doc, docx, rtf, odt (obogateno besedilo - rtf, odt nekomercialni različici formata doc in docx)
• htm ali html (spletno besedilo)
• pdf (natisljivo besedilo - format namenjen oddaji v tiskarno)
• Nimajo končnic: besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in drugod

Dox, doc ali rtf-format - za vnašanje popravkov ob recenziranju

V pdf formatu pošljemo uredniku šele, ko smo prepričani da ne bo več popravkov.

Nedopustno je pošiljanje besedil v slikovnem formatu

Besedilo v wikijih

Pišemo ga neposredno v okno ki se odpre s pritiskom na zavihek uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike. Tekst lahko tudi najprej sestavimo v nam znanem urejevalniku in ga nato prenesemo na wikistran.

Za osnovno oblikovanje besedila na wikijih je potrebnega zelo malo znanja. Nekatera osnovna pravila:

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave - že obstoječa gesla, rdeče - gesla še ni (kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.)
• sliko vstavimo preko menija

Oblikovanja besedila na wikijih se učimo ob zgledih.

Dodatni napotki:

• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s COBISS,[113] okvirček za avtorja s predlogo Predloga:Infopolje pisec, okvirček za knjigo s predlogo Predloga:Infopolje knjiga, razprti tisk z Predloga:Razprto, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)

• V wikijih delujejo tudi ukazi za format html:
• 
  za prelom vrstice,

• ---

  za vodoravno črto,
• za centriranje besedila,

uvaja pesemsko besedilo,

ga zaključuje.

Vaje v wikijih

Wikipedija: Zgodovina strani, Pogovorna stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije (na dnu članka)

Primeri vaj: pravopisno ali slogovno popravi/izboljšaj naključni članek, z oglatima oklepajem znotraj članka označi potencialna gesla, dodaj povezave v Cobiss, popravi članek ki je označen kot škrbina, poenoti citiranje v članku, napiši samostojen članek na temo ki jo poznaš, povezavo na članek vpiši v čim več kazal

Citiranje na Wikipediji: na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno

Najpogostejše napake začetnikov: preintenzivno členjenje na odstavke, mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese, prehajanje med prvo in tretjo osebo, med preteklikom in sedanjikom, dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih pasusov, ki jih prevajalec ne razume, začetnik pobriše obstoječe informacije in jih nadomesti s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnil oz. popravil, ne bodimo jezni če kdo posega v naše urejanje, izrazimo - v zgodovini strani na koncu alineje s tujim prispevkom kliknemo možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu ali neposredno v besedilu na katerega se nanašajo pripombe (preko komentarjev).

V urejevalniku izberemo Sledi spremembam: le ta zdaj beleži vse naše posege v besedilo (črtanja, dopolnila, zamenjave ...).

Avtor dobi nazaj besedilo s komentarji, sam odloči kaj bo spremenil/upošteval in kaj ne. Z enim klikom lahko sprejme ali razveljavi vse popravke/komentarje naenkrat. Popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3.

Če v naslov dokumenta, v katerem smo kot recenzenti puščali svoje sledove, dodamo kratice svojega imena (npr. Hladnikov članek za SSJLK_UP.docx za članek, v katerem so pripombe U[rške] P[erenič]), bomo pomagali uredniku, da se lažje znajde med verzijami dveh ali treh recenzentov, ki jih mora združiti.

Posegi v spletna besedila namenjena skupinskemu urejanju, se arhivirajo samodejno. Le te si lahko tudi ogledamo (Datoteka > Prikaži) zgodovino različic in jih razveljavimo.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, komentiramo pa jih lahko na:

• pogovorni strani besedila
• pogovorni strani avtorja
• odpremo samostojno stran za diskusijo na Wikiverzi (univerzitetno delo)
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje
• uporabimo posebno predlogo (beseda s popravljeno napako).

Korektura podlistka (1. domača naloga)

Kino "Ljubljana"

Umestitev slikovnega gradiva v besedilni kontekst (2.1 domača naloga)

Slika iz Nove pisarije, iz poglavja Pismenost:

Ludisti razbijajo stroj, 1812.

Slika prikazuje uničevanje stroja, nove tehnologije - napredka. Strah pred le tem je bil prisoten že v 19. stoletju, nikakršna neznanka pa ni niti v današnjem času. Kot so se v preteklosti zbali za prihodnost rokopisov, katere je počasi nadomeščala tiskana beseda, se danes pogosto pojavlja skrb za obstoj tiskane knjige. Jo bo pokopala digitalizacija? Tovrsten strah omejuje možnosti za učinkovito in celostno uporabo inovacij ter zavira njihov nadaljnji napredek. Namesto da bi se osredotočili na koristi in nove možnosti sodobnega časa se včasih paradoksalno oklepamo inovacij preteklosti. Bolj kot da nepremišljeno grajamo novo, še razvijajoče se področje, pomislimo na prihodnost, ki bi gotovo izgledala bolje, v kolikor bi se osredotočili na odlike in nove priložnosti uporabe inovacij. Pristopajmo do njih z bolj objektivnega in razumnega stališča (torej brez prisotnosti strahu, ne pa tudi brez zdrave mere kritike).

Slavistična revija (2.2 domača naloga)

Najbolj me je ob prvotnem listanju presenetil sistem oz. način številčenja strani v zborniku. Le ta se začne z 201. stranjo. Kazalo vsebine je natisnjeno na notranji strani platnice, kar je vsekakor ekonomična, z moje strani pa gotovo tudi ne prav pogosto videna praksa. Naj na kratko povzamem še zgradbo zbornika, ki ga sestavljata dva glavna dela, pri čemer je prvi izmed njiju še dodatno razdeljen na dva tematska bloka. Tu me je presenetilo dejstvo, da ima (zgolj) eden izmed tematskih blokov tudi svojega urednika oz. v tem primeru urednico (ki je torej odgovorna le za omenjeni tematski blok). Ta kot uvod v blok napiše tudi kratek predgovor, v katerem povzame zgradbo samega bloka ter na kratko predstavi vsak posamezen prispevek, ki se v njem pojavi. Kar zadeva same prispevke, so me nekateri presenetili z izdatno količino opomb, ki je kdaj (glede na prostor na dani strani) celo presegala količino ostalega besedila. Na koncu zbornika se pojavi tudi razdelek Navodila avtorjem, ki je napisan tako v slovenskem, kot tudi angleškem jeziku. Enako se v angleškem jeziku, na notranji strani zadnje platnice, znova pojavi kazalo vsebine (zakaj na koncu?).

Nacija - Kultura (3. domača naloga)

Nacija - Kultura

Umetnik Vuk Ćosić s pomočjo velepodatkov in umetne inteligence preslika sovražni govor v formo umetnosti. S postavitvijo bolj ali manj sovražnih tvitov v drugačen kontekst (oddaljen od družbenih medijev: kjer je bolj kot interaktivnost v ospredju aktivno opazovanje), izpostavi njihovo sovražno nastrojenost, neprimernost ali celo opolzkost ter hkrati opozori na pomemben družbeni problem. Kot pravi Ćosić je »javnost zastrupljena s sovražnim govorom«, morda celo do te mere, da ga v njegovi prvotni obliki komajda še zaznava kot neprimernega. Njegovemu zrcalnemu odsevu v obliki sonetnega venca zdaj ne preostane drugega, kot razgaliti svoj negativen naboj in se prepustiti ponovnemu vrednotenju, tokrat s strani obiskovalcev razstave.

Trubar(jevanju) in... (4. domača naloga)

Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Povsem se strinjam z izpostavljenim dejstvom, da se, v kolikor želimo napredka, ne smemo držati tradicije prej uveljavljenih vzornikov, saj je to ravno tako neproduktivno, kot če ne bi ničesar naredili oni sami (oziroma bi se le vztrajno oklepali idej njihovih predhodnikov). Poglejmo v prihodnost oboroženi z znanjem iz preteklosti in ne s sledenjem vsem že takrat odkritim principom. Slavljenje le teh in njihovih izumiteljev je sicer pomembno, pa vendar ne sme biti pretirano - v tolikšni meri da postane fokus znanstvene stroke, ki pravzaprav s slavljenjem preteklega napredka zavira možnost za inovativnost v sedanjosti.

Trubar in internet

Da prispevek ni vključen v redno/obvezno branje je lahko vsekakor njegova prednost. Šolski sistem temelji na obveznem, nujnem, če ne že skorajda prisilnem delu. Posledica neopravljenega je namreč v vsakem primeru oblika kazni - dodatno delo, slabša ocena, navsezadnje morda tudi nehoteno subjektivno vrednotenje na podlagi neopravljenega dela - možne subjektivne napake učitelja pri ocenjevanju. Neobvezno, a primerno predstavljeno in ponujeno delo, do katerega zagotovimo kar najlažji možen dostop, saj to še dodatno poveča možnosti, da si ga bodo učenci/študentje tudi dejansko ogledali, je tako za učeče mnogo bolj privlačno od obveznega. To gre pripisati že samemu elementu neobveznosti; predvsem psihološkemu učinku, pri katerem se nam obvezno upira, prepovedano pa je mamljivo.

(Članek o okupaciji ff: "Okupacija" se širi tudi na fakultete?)

Popravljalci sveta (5. domača naloga)

Popravljalci sveta TED Talk

Ogled predavanja, kot tudi branje učbenika Nova pisarija, mi je odstrlo povsem nov pogled na Wikipedijo. Omenjeno kritiziranje Wikipedije s strani učiteljev (po moji izkušnji predvsem v osnovni šoli) zaznamuje učenčevo dojemanje te spletne enciklopedije. Tu se še enkrat izkaže že dobro znano - učitelj je vzornik in s svojim vedenjem, mišljenjem in načinom dela vpliva na učenca, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. S pričakovanji, kritiko, hvalo, spodbudo, prepovedmi sooblikuje učenčevo dojemanje sveta. Zadnja postavka predavanja; nagovor učiteljev/ic v občinstvu s predlogom, naj Wikipedije v razredu ne prepovejo, pač pa spodbujajo pravilno citiranje, navajanje virov ter sodelovanje pri sestavljanju Wikipedijskih člankov, se mi zdi izredno koristna za spremembo dejanskega stanja. Le to je potrebno v šolah, kjer naj začne prevladovati zavedanje o koristnosti Wikipedije za vse - ne zgolj "lene" učence, ki se jim informacij ne da iskati v "pravih" virih. S tem izgrajujemo tudi bolj gotovo prihodnost Wikipedije: spodbujamo nadaljnjo rast in razširjanje že obstoječih člankov, kot tudi nastajanje novih. Krepimo digitalno kompetenco učencev, ki je v sodobnem svetu še kako pomembna.

Geopedija - literati v bližini Iga (6. domača naloga)

Geopedija

Pri preverjanju, ali imajo književniki rojeni na Igu in v okolici tudi Wikipedijske članke, sem se omejila na naslednje:

• Fran Govekar (ima geslo na Wikipediji, je pa članek označen kot pomankljiv - z nezadostnim številom sklicev in virov),
• Janez Nepomuk Primic (ima geslo na Wikipediji, članek je popoln/ustreza Wikipedijskim standardom),
• Kazimir Zakrajšek (ima geslo na Wikipediji, članek ustreza wiki standardom),
• Jožef Ambrožič (ima geslo na Wikipediji, vendar je članek označen kot škrbina, prav tako ga ne označuje kot slovenskega književnika/literata, pisatelja ali pesnika),
• Ivan Zorman (ima geslo na Wikipediji, vendar je članek označen kot škrbina),
• Jože Grdina (ima geslo na Wikipediji, vendar je članek označen kot škrbina).

Večina literatov iz zgornjega seznama je le kratek čas delovala na Slovenskem, nato so se preselili v ZDA. Le redkokateremu je bilo ukvarjanje s književnostjo primarno ali edino področje delovanja.

Popravljanje wikipedijskih člankov (7. domača naloga)

Povezave na popravke v wikipedijskem članku halo učinek:

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

Dodajanje enote kulturne dediščine v Wikimedijino Zbirko (8. domača naloga)

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Gostilna_Gerbec.jpg

Gostilna Gerbec na Igu

Zapiski: Ken Robinson - šola ubija kreativnost

Otroci: se še ne bojijo delati napak, poskušajo nove stvari in se motijo

Odrasli: bojijo delati napake, strah pred "napačnim" jim privzgoji tudi šolski sistem

Strah pred napakami zavira kreativnost.

Kreativnosti se ne naučimo ko odraščamo, temveč jo z odraščanjem/izobraževanjem izgubimo/izgubljamo.

V vsakem izobraževalnem sistemu na svetu velja enaka hierarhija predmetov:

• Matematika in jeziki (najpomembnejši predmeti so najuporabnejši)
• Humanistični predmeti
• Umetnost (hierarhija znotraj umetnosti pa: likovna umetnost in glasba, ples, gledališče, film - zanemarjeni)

Nikjer na svetu ne učijo otrok v šoli plesati, tako kot jih učijo matematike. Zakaj?

Otroke z odraščanjem progresivno izobražujemo od pasu navzgor in nazadnje se osredotočimo le na njihove glave. Kaj je namen javnega izobraževanja? Proizvajanje univerzitetnih profesorjev? Le ti "raztelešeni"?

Pred 19. stoletjem na svetu v resnici ni bilo pravega javnega izobraževalnega sistema ---> vsi so bili ustvarjeni za zadovoljevanje potreb industrializma

Proces akademske inflacije (prej za službo potreboval diplomo, zdaj za to isto službo potreben že magisterij, za naprednejšo že doktorat) --> nakazuje da se celotna akademska struktura "trese pod našimi nogami" - potrebna radikalna sprememba izobraževalnega sistema

Inteligenca je:

• raznolika,
• dinamična (je interaktivna - možgani niso razdeljeni v predalčke).

Premislimo o osnovnih principih po katerih izobražujemo svoje otroke.

Diplomske naloge slovenistika

Iskalnik diplomskih nalog

Zbirka diplomskih nalog s polnim besedilom

Slovar (ne)znank

Historiat - potek, opis kakega dogajanja

Nabožen - nanašajoč se na versko življenje

Korpus - zbirka besedil v elektronski obliki s standardizirano obliko zapisa in izbranimi podatki

Eksaminator - izpraševalec (pri izpitu)

Habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli (habilitacijski kriteriji - kriteriji za pridobitev habilitacije, doseči habilitacijo)

Ad hoc - posebej za ta primer, v ta namen

Uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev (uzurpacija oblasti)

Eminenten -zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen

Diletantizem - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

Skribomanija, grafomanija - bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju/obsesija s pisanjem

Literatenliteratur - literatura, ki jo lahko razume zgolj ozek krog strokovnjakov ali pisci sami (zaradi očitka neberljivosti ima tudi slabšalni pomen)

Lôza - gozd, območje, ki je brez zvoka, šuma, odmeva (gluha loza - okolje, ki se ne odziva)

Koncipirati - napraviti, sestaviti koncept, osnutek, (s prislovnim določilom) zamisliti, izoblikovati kaj

OCR - optično prepoznavanje črk

Zlati prosti dostop - kadar prosti dostop zagotovi založnik

Zeleni prosti dostop - prosti dostop avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec - delo postavi v prosto dostopni repozitorij

Sivi dostop - spletna dosegljivost publikacij do katerih sicer težko priti (doktorati, diplomske naloge..)

Zakasnjeni dostop - objave, ki pridejo v prosti dostop z zamikom, npr. eno leto po objavi

Platinasti prosti dostop - publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; npr. slovenske znanstvene objave na spletu

Rariteta - redkost

Renomírati - hvaliti, slaviti, renomiran pisec (hvaljen, slavljen)

Darvinízem - teorija, po kateri je naravni izbor/selekcija glavni tvorec novih vrst; socialni darvinizem: smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi

Famulus - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku (moj famulus vam bo takoj odprl; profesor in njegov famulus)

Analfabetizem - neznanje branja in pisanja; nepismenost (odpraviti analfabetizem), slabš.: nevednost v kaki stroki (digitalni analfabetizem)