Uporabnik:ZalaOkorn

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Test 29. 1. 2021[uredi]

--ZalaOkorn (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET) 1. Imena slovenskih naratologov: Miran Štuhec, Alojzija Zupan - Sosič.

Po domače bi naratologom rekli pripovedoslovci oz. pripovedovalci.

2. Slike spomenika Ivana Prijatelja žal ne smemo objaviti, saj ima tudi kipar svoje avtorske pravice. Sliko kipa bi lahko objavili 70 let po kiparjevi smrti.

3. Pravilno oblikovani podatki za objavo v seznamu literature:

Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak: dogajalni prostor romana. Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede 66/3 (2018). 251–263.

--ZalaOkorn (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET) --ZalaOkorn (pogovor) 08:44, 29. januar 2021 (CET)


Test za test[uredi]

--ZalaOkorn (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)

1. Aaron Swartz je bil računalniški genij, ki je žal končal življenje s samomorom zaradi stiske, ki jo je privedla objava znanstvenih člankov. --ZalaOkorn (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)



Kratka predstavitev[uredi]

Pozdravljeni! Moje ime je Zala Okorn in obiskujem enopredmetno slovenistiko. Obiskovala sem srednjo računalniško šolo, tako da mi računalniške stvari ne povzročajo večjih težav. V prostem času preberem kakšno dobro knjigo, se družim s prijatelji (v letošnjih razmerah bolj težko). Občasno pa tudi prižgem kakšno računalniško igrco in si tako skrajšam čas.

Članek Metulj na Wikipediji[uredi]

Popravila sem kar ste mi napisali v e-pošti, razen knjige Marjan Rožanc: Ljubezen (spremna beseda Tomo Virk) ne morem dobiti, saj v bližnji okolici knjiga ne obstaja. Za intervju pa sem sklepala da sta to intervjuja, ki sta ju opravile Manca Košir v reviji Sodobnost in Darja Juvan v reviji Naša skupnost.

Klasifikacija in analiza podatkov

  • Pravopis: Pred podrobnejšo korekcijo članka so se pojavljale pravopisne napake. Naprimer: nepravilna raba stičnih (nestičnih) ločil, raba pomišljaja in posledično tudi vezaja. Opazila sem tudi, da so bile nekatere besede zapisane z velikimi tiskanimi črkami, kar pa se v strokovnem pisanju ne dovoljuje. Seveda so bile tudi vejice problem.
  • Slog: Slog se je izkazal pri vsebini. Kritik seveda nismo spreminjali, saj tako ne bi bile več avtorske. Pri vsebini pa se je videlo: preveč besedičenja in ponavljanja besed.
  • Povezave: Povezave so delovale s klikom na gumb. Nekatere pa so osstale rdeče, saj še nihče ni oblikoval Wikipedijske strani o tem.
  • Členjenje: Nekateri odstavki niso bili pravilno členjeni. Pojavljali so se tudi trikratni presledki med besedilom.
  • Viri: Pojavljalo se je tudi napačno navajanje literature. Prav tako so bili v nekaterih kritikah nepravilno oblikovani kratki sklici.

Posegi v članke na Wikipediji[uredi]


Domače naloge[uredi]

Prva domača naloga|Slavistična revija[uredi]

Iz te slavistične revije oz. časopisa za jezikoslovje in literarne vede, sem se naučila, da se v njej objavljajo najrazličnejše literarne in znanstvene stvari. V knjigi so bile določene stvari, ki so se mi zdele zelo zanimive npr. najrazličnejši slovarji:

  • Urban dictionary
  • Razvezan jezik

Druga domača naloga|Popravljalci sveta[uredi]

Popravljalci sveta je predavanje, ki ga je vodil Miran Hladnik. To predavanje je potekalo v sklopu TEDxa. Že na začetku je profesor vprašal kje se v današnjem času išče podatke in odgovor je seveda jasen. Velika večina podatkov se nahaja na svetovnem spletu. Karkoli potrebuješ, samo vtipkaš besedo v iskanje in že se ti bo pojavila. Največkrat te bo povezava popeljala na Wikipedijo, kjer pa ni nujno da so podatki pravilni. V veliko primerih sem že zasledila, da ko sem iskala po Wikipediji nekatere strani sploh niso obstajale. Seveda na Wikipediji lahko objavlja vsak. Vedeti pa mora, da se vsak neprimeren komentar ali članek izbriše skoraj takoj. V redkih primerih pa se je to dejansko zgodilo. vandaliziranja je bolj malo če ša se že slučajno pojavi za to poskrbijo usposobljeni administratorji. Stvari na spletu je treba dobro preveriti in se pozanimati o njih. Ni dovolj, da odpreš samo prvi zadetek v iskanju. V nadaljevanju se osredotoči na načine popravljanja sveta. Lahko bi rekli da je v današnjem času s to tehnologijo, način popravljanja sveta Wikipedija. Na predavanjih predmeta Uvod v študij slovenske književnosti nas je profesor spodbujal na ustvarjanje in oblikovanje Wikipedije. Če opazimo napake jih lahko popravimo, vendar moramo to delati previdno in s premislekom. Wikipedija je nekaterim tuje območje, nekateri pa smo se z njo srečali že v srednji šoli. Pisanje in oblikovanje me spominja na pisanje Html kode. Tej temi smo v preteklosti posvečali veliko časa in prav vesela sem, da lahko nekaj znanja uporabim tudi na fakulteti.

Tretja domača naloga|Jezik in slovstvo[uredi]

Za tretjo domačo nalogo smo morali poiskati še eno revijo, ki vsebuje literarnovedne prispevke. Našla sem revijo Jezik in slovstvo, ki pa je revija, ki ponuja različne zapise o slovenskem jeziku in literaturi. Ob enem pa tudi vsebuje tudi predagoške teorije in prakse. Revija deluje že od leta 1955, objavljena pa je tudi na spletu. Glavna urednica revije je Mojca Smolej. Ostali uredniki pa so profesorji na različnih univerzah v Ljubljani. Med njima sta tudi dva moja profesorja, in sicer Aleksander Bjelčevič ter Hotimir Tivadar. Revija izide štirikrat letno. Avtorji revije, morajo upoštevati jasno podana navodila, ki so objavljena na spletni strani. Njihovi članki morajo ustrezati visokim strokovnim kriterijem, za kar skrbi recenzentski postopek. Revija je dostopna vsem, ki jih to področje veseli. Revijo so v preteklosti urejali:

Viri:

Kazalo revije Slovan[uredi]

  • 1904/4

Četrta domača naloga|Ko ciproš zacveti[uredi]

Ciproš je pesem Janka Glazerja in je namenjena preminulemu sinu. Napisana je bila leta 1945, izdaja pa 1. januarja 1953 v knjigi Pesmi in napisi. S tem naslovom, so se po Sloveniji odvijale različni literarni dogodki oz. bralne uprizoritve, najdejo pa se tudi predstave s tem imenom.

Viri:


Odziv na članek Ali imajo naši vedno prav[uredi]

Ko sem prvič videla članek, se mi je zdel malo drugačne oblike, saj ni napisan na navadni spletni strani ampak na SlovLit. To je posebna stran na katero avtorji objavljalo članke in diskusije. Članek ki pa sem pa mogla prebrati pa predvsem govori o obnašanju. Predvsem, kako se obnašamo če kdaj nimamo prav. Pa tudi izvemo kdo so "naši" in kako se oni soočajo s tem, ko imejo nekaj narobe.

SlovLit sporočilo[uredi]

Na svoj rojstni datum žal nisem našla objave, sem pa zato uporabila objavo nekaj dni starejšo.

Ta objava se je navezovala na nekakšno obvestilo, da je ta stran začela delovati. V obvestilu tudi izvemo, da je urejena tudi začetna stran te spletne strani. Besedilo bi uvrstila v žanr: obvestila.

Kratek povzetek Zore Tavčar[uredi]

Na seznamom slovenskih literarnih zgodovinarjev se mi je zelo zanimiva zdela Zora Tavčar. Ta slovenska esejistka, prevajalka in pedagoginja živi v Loki pri Zidanem mostu. Izbrala sem si jo tudi zato, ker živi blizu mene. V gimnazijo je hodila v Maribor, na Dunaj in pa v Ljubljano. Diplomo pa je pridobila iz primerjalne književnosti z literarno teorijo in slovenskega jezika s književnostjo. Pisala je novele, mladinske radijske igre, različne eseje, uredila je več knjig in spisala spremne besede.

Novele (najbolj znane):

  • Luč z Vrhovelj
  • V srcu Afrike
  • Med vzporedniki in poldnevniki

Peta domača naloga|Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Za domačo nalogo smo dobili, da moramo poiskati kaj sploh je Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ugotovila sem, da je to urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Kot podzvirka tega pa izhaja Dela starejšega slovenskega slovstva. Zbirka je začela izhajati 1946 pod okriljem Antona Ocvirka. V njen sem zasledila, da je samo ena ženska avtorica in sicer Zofka Kveder. Ostala dela pa pripadajo moškemu delu populacije. Opazila sem tudi, da so urednici teh zbranih del samo dve; Katja Mihurko Poniž in Marja Boršnik. Kot urednik del Alojza Gradnika pa je sodeloval tudi naš profesor Miran Hladnik.

Šesta domača naloga| Slovenski literarni zgodovinarji[uredi]

V predstavitvi sem izvedela, da je aktivnih ženskih literarnih zgodovinark 42 %, mrtvih pa 7 %. Največ literarnih zgodovinarjev deluje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kmalu zatem pa jim sledijo tisti, ki delujejo v tujini. Delujejo tudi na ZRC SAZU, Filozofski fakulteti v Mariboru, AGRFT, Pedagoški fakulteti v Ljubljani in drugje. Po razvrstitvi iz filogolije jih je največ iz slavističnega kroga, takoj zatem pa iz slovenističnega kroga. Delujejo tudi na primerjalni književnosti, romanistiki, anglistiki, germanistiki, klasični filozofiji in drugje. Opažamo tudi, da delež doktorskih disertacij v tujih jeziki upada.

Sedma domača naloga| Nalaganje v Wikimedijino zbirko[uredi]

Žal v naši občini ni bilo nobene hiše kakšnega literata zato sem namesto tega objavila sliko spominske plošče padlim v narodnoosvobodilni vojni. Prilagam povezavo na to sliko.

Uvod|O Novi pisariji[uredi]

Nova pisarija govori predvsem o tem kakšne pismenosti imamo. Največ pa je omenjena pismenost povezana z zvokom, videom in večpredstavnostjo (multimedija). V uvodu tudi izvemo, da so to knjigo razvijali profesorji, študentje in na koncu tudi bralci.

Kam z avtorjem[uredi]

Glavni avtor je literarni zgodovinar in redni profesor za slovenisko književnost Miran Hladnik. Bil je v veliki dilemi, kako bi opisal svojo odgovornost zanjo. Na koncu pa se je odločil, da si izbere licenco cc (creative commons) namesto c (copyright). Imeli so seveda malo zadreg, ampak čez čas se bojo že rešile.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

V Poezijah (1847) je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije. Ta pesem je med Prešernovimi daljšimi pesmimi, govori pa o pogovoru med učencem in učiteljem (pisar).

Pismenost[uredi]

Biti pismen v ndanašnjem času pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Sprva je ta ločevala privilegirano manjšino od večine. Večina se je sporazumevala zgolj ustno, pismeni pa so lahko oblikovali in razlgali napisano, sprva religiozne tekste. Z uvedbo obveznega šolstva v zadnji četrtini 18. stoletja pa je pismenost postala nuja. Če si v današnjih časih nepismen, to pomeni nekaj zelo sramotnega. Nekoč je pismenost pomenila znanje pisanja z roko, danes pa raje uporabljamo elektronske naprave. Spremembe komunikacijskih navad pa so privedle do konfliktov med generacijami(starejšimi in mlajšimi). Mladi očitajo starejšim, da ne znajo uporabljati računalnika, starejši pa očitajo mlajšim, da se ne znajo tvoriti stavkov.

Pismenosti obstaja več vrst: strokovna, kartografska, glasbena, računalniška, urbana... Testi pismenosti so v Sloveniji deležni veliko (medijske) pozornosti(PISA 2009). Kažejo, da so naši šolarji slabo bralno, ampak nadpovprečno e-pismeni.

Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni deli splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega.

Informacijska družba[uredi]

Informacijski družbi, bi lahko v današnjem času rekli tudi digitalna doba. Dejstvo je, da so digitalni viri precej ranljivjši od natisnjenih, ker za dostop do njih potrebujemo elektriko pa tudi računalnik ali kakšno drugo elektronsko napravo.

Wikiji[uredi]

Pod družino Wiki spadajo:

  • Wikipedija,
  • Wikivir,
  • Wikiknjige,
  • Wikiverza,
  • Zbirka(slike),
  • Wikislovar, ter številna druga spletišča.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije. Prevedeni so v več različnih jezikov. So pa seveda zelo ranljiva spletišča, saj lahko vsak, ki ima pet minut časa objavi besedila,članke, v glavnem karkoli. Torej lahko posameznik praktično napiše karkoli se mu zdi zanimivo. Če ni registriran, se bo pod objavo videl njegov I.P naslov, če pa je registriran pa se bo avtomatsko videlo njegovo ime in priimek.

Wikiji in šola[uredi]

  • Če Wikipedijo uporabljamo z atributi prisile, ogrozimo njeno privlačnost in veselje z njo
  • Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico
  • Negativnih izkušenj s študentskim delom ni
  • Učenci želijo pozirnost pritegniti z kakšnimi neumnostmi(opisanje po drugih "peskovnikih", in brisanje poti do različnih pomembnih stvari na Wikipediji, ampak seveda take stvari spadajo v kategorijo vandalizem, administratorji pa to takoj popravijo

Avtor[uredi]

  • V 80. letih se je pozornost usmerija k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju
  • Ustvarjanje > proizvodnja, besedna umetnina > tekst, poezija > verzi(fikacija)

Motivacija za pisanje[uredi]

  • Pisanja se lotimo zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo(nacionalna skupnost), ali kot je temu rekel Ivan Cankar,"za narodov blagor"
  • Neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo drugim
  • Še bolj sporno pa je če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral, in se pripravljal na njegovo objavo
  • V splošnem velja, da je pisanje ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno
  • Pismeni smo na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko
  • Težave se pojavijo z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim

Izbira jezika[uredi]

  • Če pišemo za globalno javnost, javnost nagovorimo v angleščini (lingui franci), če pišemo za domače ljudi, pišemo v slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti izključno o slovenščini, ampak moramo tudi gledati preko meja
  • Na Wikipediji je v veliki večini literature v angleščini

Izbira teme[uredi]

  • Ni dobrih in slabih tem
  • Na začetku se vsaka tema(ki ni naš hobi), zdi težka, pusta in neobladljiva
  • Ko pa se enkrat poglobiš v temo, lahko odkriješ tudi drugačne hobije in seveda nove stvari

Vaje v pisanju[uredi]

  • Pisanje je veščina, ki se je je treba naučiti
  • Pisati smo se učili s prepisovanjem besed iz čitanke v zvezek, pri tem predmetu pa bomo prepisovali besedila iz knjig in revij na zaslon
  • Po zaslugi čitalnikov in optičnega prepoznavanja črl, nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil težaško delo
  • V peskovniku(izhodišče študentskih projektnih popravljanj na Wikiverzi) utegnemo naleteti na takšne ali drugačne napotke

Usoda avtorstva[uredi]

  • Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo; propadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo
  • Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi po tem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj

Soavtorstvo[uredi]

  • Upoštevati moramo kup pravil, da z soavtorstvom ne bi bilo kakšnih nesporazumov
  • Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremnljena z licenco cc

Objavljanje[uredi]

  • Do objave rokopisa je vodila dolga in naporna pot in ovire na tej poti so selekcionirale in filtrirale kandidate za "Avtorja"
  • Danes pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški tiska so vedno manjši in si jih lahko privošli skoraj vsak
  • Z internetom se je rodil nov pomen izraza "postaviti besedilo", to pomeni naložiti("uploadati") besedilo na strežnik ali na kakšno spletno mesto

Množični um ali pametna množica[uredi]

  • Množico in pamet lahko poimenujemo na več načinov: množični um, kolektivna pamet oz. zavest, množična zavest
  • Znanje je javna dobrina
  • V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno

Avtorske licence[uredi]

  • Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, okrog katere se je bolikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice
  • Creative commons(cc) je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja(permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture(free culture)
  • Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni

Copyright[uredi]

  • Avtorska zakonodaja = copyright
  • Ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju
  • Obstajajo literarni( med njimi spadajo tudi računalniški programi), glasbeni, dramski, filmski, arhitekturni mediji
  • Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna. Za muzeje in galerije je treba plačati vstopnino, za vstop v knjižnico plačamo članarino, leposlovne in druge knjige v knjigarnah dobimo s popustom, če ne grejo v promet, za revije in časnike pa plačujemo naročnino. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njegove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Ukinja tudi staro slovensko izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega, kar prihaja od zunaj, in da se je najbolje zanesti na svoje domače. Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so:

  • vera,
  • vojska,
  • trgovina,
  • uradovanje in industrija

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content).

Založbe[uredi]

Vse kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last. Pogled na vzorno spletno stran International Journal of Language and Linguistics, ki je ena od revij založbe Science PG, vzbuja zaupanje. Teme so aktualne, avtorji, uredniki in recenzenti so znanstveniki, zaposleni na univerzah.

Repozitorji[uredi]

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu. Individualne spletne objave avtorji opremnljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstnostni.

  • velikost,
  • prihajanje iz Amerike
  • strah pred digitalnimi tehnologijami

Najboj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk.

Kredibilnost[uredi]

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Do mlajšiih avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje podkovani in znajo učinkovitele priti do informacij na spletu.

Aktivizem[uredi]

Aktivizem ne mara statističnih podatkov, češ da je statistiko vedno mogoče zlorabiti. V resnici statistike ne mara zato, ker ta vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki odslikavajo svet v negovi kompleksnosti in hromijo akcijo.

Avtorstvo[uredi]

Založbe, inštitucije ne zaposlijo prav vsakega, ljudje se morajo dokazati, da so vredni in sposobni za pisanje. Avtor pa lahko ustvari tudi samozaložbo, v primeri če ga nobena od uglednih založb ne vzame pod svojo streho. V današnjih časih smo bralci pogosto sumničavi, kadar za piscem ne stoji nobena znana založba. Ni pa nujno, da so takšna besedila slaba. Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Ni pa nujno, da so tudi starejša besedila verodostojna, saj so bili včasih nekateri pisci površni, drugi pa spet ne. Novejša besedila pa niso nujno preverjena in v njih najdemo polno nezanesljivih informacij (ali pa tudi ne).

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje informacij od tistih ki so verodostojne, do tistih ki niso. Podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, ... Delo, ki je predmet strokovne presoje, recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Pravopis[uredi]

Besedila, ki vsebujejo veliko pravopisnih napak so pogosto dvomljiva v avtorjevo poznavanje pravopisa.

Ločila[uredi]

Največ napak pri ločilih se opazi pri vezaju, pomišljaju in dolgem pomišljaju. Napake se pojavijo, ker pisci nepoznajo pravil, ali pa se pravila tako hitro spreminjajo. Težave pa se pojavljajo tudi pri citiranju besedil. Zlasti pri tujem slogu citiranja.

Velike začetnice[uredi]

Naslove kolon in vrstic pišemo z veliko začetnico (priporočilo). Celice znotraj tabele pa pišemo z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.

Drugo[uredi]

Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

DIgitalna pismenost[uredi]

Dandanes mora besedilo avtor pripeljati sam od začetka do konca, tako da brez računalnika ne bo šlo.

Formati besedil[uredi]

Končnice v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
  • htm ali html je spletno besedilo
  • pdf je natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v Wikijih[uredi]

  • za odstavek pustimo eno vrsto prazno
  • enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
  • ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
  • povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.
  • sliko vstavimo preko menija

Vaje v Wikijih[uredi]

Napotki za ustvarjanje in urejanje Wikipedije, Wikiverze in Wikivirov so:

  • registracija
  • pregled zgodovine strani
  • popravljanje pravopisa in sloga
  • ...

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Lahko napišejo svoje pripombe tudi na avtorjevo pogovorno stran.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. »Kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal« so ustaljene zveze, s katerimi opremi besedilo z namenom napraviti ga čim prepričljivejšega. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije.V 80. letih letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti in ko vsaj v svetu akademskega publiciranja niso mogli pokazati na noben sodni primer, ki bi se nanašal na kršenje avtorske zakonodaje, je že kazalo, da bodo družbe blaginje najprej v akademskem getu, potem pa še drugje prosti pretok informacij še bolj sprostile, pa se je žal izteklo v prav nasprotno smer: informacije (znanje, vednost, objave) so postavili v pravni kontekst industrijske družbe in jih opredelili kot intelektualno lastnino, čeprav je že skraja jasno, da jih ni mogoče obravnavati na enak način kot čevlje ali živilske artikle v trgovini, in podaljšali njihovo pot do proste uporabe na 70 let po avtorjevi smrti.

Prepisovanje[uredi]

V prejšnjem odstavku nismo govorili o plagiranju (prepisovanju, plonkanju), ampak samo o prevelikem ali premajhnem deležu sklicevanja na tuje znanje. O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Táko početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic.

Slovarček za pomoč[uredi]

  • Shift – dvigalka
  • Backspace – vračalka
  • Delete – brisalka
  • Insert – vrivalka
  • Escape – ubežnica
  • Space – preslednica
  • Ctrl – krmilka
  • Alt – izmenjalka
  • Enter – return – vnašalka
  • Tab – tabulator
  • F1 – F12 – funkcijske tipke
  • Home – začetek
  • End – konec
  • Page Up – prejšnja stran
  • Page Down – naslednja stran
  • Yes/Ok – da – V redu
  • No/cancel – Prekliči
  • ostrivec – akut
  • krativec – gravis
  • strešica – cirkumfleks
  • opuščaj – preglas
  • tilda – valovita črtica nad črko
  • * - znak za rojstvo
  • # - grabljice, planke; rabijo se namesto <št.> pred številko
  • / - desna poševnica
  • [ ], { }- zaviti uklepaj in zaklepaj
  • < in > manjše in večje kot
  • & - latinski in
  • $ dolar
  • † - obelisk, dagger, obelus - znak za smrt

Ukazi, ki prikrajšajo čas[uredi]

  • označi celo besedilo <Ctrl> + a
  • označeno spravi v pomnilnik <Ctrl> + c
  • odpri nov dokument in tam besedilo odloži <Ctrl> + v
  • shrani (save) <Ctrl> + s
  • išči po besedilu <Ctrl> + f

Slovarček neznanih besed[uredi]

  • pasivizacija = boriti se proti
  • atavístičen = nanašajoč se na atavizem: atavističen pojav, znak / atavistična dispozicija / atavistična strast do zemlje
  • sinopsis = izvleček, napove osrednjo temo obravnave
  • rezime = povzetek
  • vademekum = priročnik s praktičnimi informacijami