Uporabnik:Vid Skrbinšek

Slovar

• vademekum knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
• standardizirati določiti, kakšno sme, mora kaj biti sploh
• radikalen ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit
• arhaizem starinska značilnost
• gramatik strokovnjak za slovnico; slovničar
• diči izraža spodbudo, veselje
• historiat potek, opis kakega dogajanja
• koncipirati napraviti, sestaviti koncept
• geneza izvor, nastanek in razvoj česa
• samorefleksija nanašanje česa na samega sebe
• konstruktiven ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden
• adaptacija preureditev, prenovitev
• impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
• parazitirati biti zajedavec, živeti kot zajedavec
• utilitaren ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost
• poetika nauk o bistvu in oblikah besedne umetnine
• korpus skupina, zbor
• ciklostil stroj za razmnoževanje odtisov z matric
• kolofon podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
• silabičen zlogoven
• toničen naglas
• strofoide kitice z različnim številom verzov
• stihična pesem pesem z eno samo kitico
• izglas je konec verza od vključno zadnjega ikta naprej
• enjambement pojav, da se stavek zaključi hkrati z varzom, ampak sega v naslednji verz, miselni prestop
• formalizem pretirano povdarjanje oblike ali predpisov na škodo vsebine
• ikt naglašeno mesto v metričnem vzorcu
• heterometrija različni metrumi v isti kitici
• polimetrija kitice različnih metrumov
• izometrična kitica kitica z enako dolgimi verzi
• anakurza nepovdarjeni zlog pred prvo stopico v verzu
• naglasni verz vsebuje isto število iktov, a različno število nenaglašenih zlogov, namreč enega ali dva.
• iregulirani silabotonični verz verzi imajo zelo različno število zlogov
• iregularni naglasni verz verzi imajo različno število iktov
• eksaminator izpraševalec (pri izpitu)
• generirati povzročati nastanek česa; porajati, ustvarjati
• pasivizirati spraviti v nedejavnost, nedelavnost
• interaktivnost aktivna udeležba uporabnika
• ekskluziven ki zavrača, kar ni izjemno, posebno
• avtentičen ki mu je verjeti, verodostojen
• dekadenca propad, propadanje, nazadovanje
• malikovalec kdor ima kaj za najvišji vzor, ideal
• apel javen poziv, klic
• fantazma fantazmagorija
• fantazmagorija podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije
• deklarirati javno izraziti, razglasiti
• distribuiran razpršen
• analfabet dor ne zna pisati in brati, nepismen človek
• šarlatan kdor se dela, da je strokovnjak, čeprav za to nima znanja, sposobnosti
• participacija udeležba, sodelovanje
• paradigma vzorec, primer
• repertoar količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira
• artikulirati izgovarjati
• recepcija sprejem
• nostalgija močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel
• pridušati se preklinjati, navadno z besedami pri moji duši
• marginaliziran ki je odrivan, potiskan na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
• bibliofil ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih
• kataklizma dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• fluiden spremenljiv, nestalen
• pergament nestrojena živalska koža, obdelana tako, da je primerna za pisanje
• emancipacija pridobitev enakopravnega položaja
• indikator kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa; kazalec, kazalnik
• voluntarizem mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji
• hermetičen neprodušen
• subverziven prevraten
• etatizem sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju
• merkantilizem političnoekonomski nauk od 16. do 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na zunanji trgovini in obilju žlahtnih kovin
• redigirati delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati
• recenzija prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena
• relevanten pomemben, bistven
• skepsa odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom
• aspekt izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik
• srenja ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
• plasirati oseči, da kaj kam pride, se uveljavi, spraviti
• eklatanten očiten, jasen, prepričljiv
• mantra kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči; vodilo
• aspiracija prizadevanje za kaj; težnja, želja
• uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev
• postulat zahteva, nujnost
• kontaminirati onesnažiti, okužiti
• benigen nenevaren, neškodljiv
• eminenten zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen
• avtonomija samouprava
• avra eugodni občutek pred napadom božjasti, histerije
• adoracija češčenje Boga
• brezpriziven ki ne dopušča priziva, ugovora
• masohizem doživljanje spolnega užitka osebe, kadar je mučena ali poniževana
• inferiornost manjvrednost
• intenca težnja, nagnjenje, usmerjenost
• disertacija znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
• frustracija duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje
• prgišče zelo majhna količina česa sploh
• konzument potrošnik, porabnik
• altruizem ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
• aprioren dan neodvisno od izkustva
• antologija zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik
• keoksistenca mednarodno sožitje
• defetizem mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
• pereč ki ga je treba rešiti
• haptičen ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih
• legitimirati zahtevati od koga, da dokaže, zlasti z osebno izkaznico, svojo istovetnost
• potvoriti natančno posneti kaj z namenom goljufanja; ponarediti
• kapriciozen muhast
• deklaracija javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju
• ekspertiza izvedensko mnenje, poročilo
• arbiter oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče
• mecen kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik
• konfiscirati zapleniti
• tavtologija opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje
• regulirati delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnavati
• precep položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče
• ekspertiza strokovno mnenje
• kalkirati dobesedno prevajati značilne izraze v tujih jezikih
• habilitacijaipridobitev pravice predavati na visoki šoli
• fetišizem pretirano, slepo oboževanje, priznavanje česa
• naratologija veda o pripovedovanju, pripovedi
• korifeja prvak, veličina
• entiteta kar je, obstaja
• eskalirati postopno se širiti, stopnjevati
• konformen ki je v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami
• konsenz soglasje, privolitev
• distribucija razdeljevanje, razpošiljanje
• patologija odklon od normalnega, pravilnega stanja
• konstitutiven ki določa bistvo, vsebino česa; bistven, pomemben
• sublimen vzvišen, plemenit
• rabota tlaka
• konotacija pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
• neologizem beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena
• razpečavati delati, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb
• parafraza nova, drugačna predstavitev ali razlaga že znane teme
• kompetenca obseg, mera odločanja, določena navadno z zakonom; pristojnost, pooblastilo
• segment del, odsek
• akter ustvarjalec, pozročitelj
• frankirati nalepiti znamko na poštno pošiljko, kot dokaz plačane poštnine
• korespondenca vzdrževanje medsebonjih pisemskih stikov
• kurziv tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
• egalitarizem nazor o družbeni enakosti
• bagatela kar je malo vredno, malenkost
• analogija pojav, ki postane zaradi sorodnih, vzporednih vzrokov (skoraj) enak drugemu pojavu
• paginirtioštevilčiti (strani)
• konzorcijzačasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja

Povzetek

Uvod

Nova pisarija je proročnik ali vademekum vsem, ki so navzoči sporočanja, raziskovanja, posredovanja, sporazumevanja preko računalnika oz. zaslona. Razglablja strokovno pisanje ki je povezano zlasti s prehodom iz papirja na zaslon. Tako kot lahko govorimo pismenosti, kot o zmožnosti branja, pisanja in sporazumevanja, lahko govorimo tudi o ZASLONSKI PISMENOSTI. Vademekum je spletna knjiga in stem rastoča knjiga. Knjiga ki nenehno nastaja vglavnem s strani glavnega avtorja, po drugi strani pa z adaptacijami ostalih. To je ena izmed bistvenih razlik med klasičnimi (ročnimi) in spletnimi knjigami. Pri tem se gre za vprašanja kako navajati avtorja in kako navajati impresum ali kolofon. Datum izdaje oz adaptacij je nedoločljiv, saj se nenehno spreminja. Avtor je prvensko prof. Miran hladnik, knjigo pa adaptirajo še ostali, kar je zaželjeno. Delo z istim naslovom je izdal že Prešeren. Prešeren z delom nagovarja k podlagi ideal slovenske besedne umetnosti.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Izraz pismen je v začetku odlikoval posameznike, do katerih so nepismeni imeli nezaupljivo distanco. Danes je nepismenost sramotna in je skorajda ni. Razumevanje pojma pismenost se časovno spreminja. Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Med mlajšimi se nepismenost kaže v tem, ko težko tvorijo stavke, povedi in besedila. Navajeni so hitrega e-komuniciranja. Pri starejših pa se nepismenost kaže v tem, ko ne razumejo računalniškega jezika. Nekako jih je povozil čas. Pismenost v osnovi (tradiciji) razumemo ko sposobnost sprejemanja (razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost tvorjenja le teh. Naša pismenost pa je v večini primerov samo enosmerna. Ogromno ljudi podatke samo sprejema, tvori pa jih ne. Spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrditev pismenosti. Testi pismenosti govorijo o slabi bralni pismenosti šolarjev, lahko pa se pohvalimo z nadpovprečno e-pismenostjo. Prav mogoče je, da pismenosti nekega dne ne bomo povezovali z ročnimi spretnostmi. Pismenosti je nesmiselno vrniti nekdanji ekskluzivni status, saj gremo s časom naprej. Zaslonska pismenost je v nekaterih krogih še vedno zatirana. Sporno se zdi, da so po eni strani humanistični izobraženci zaskrbljeni nad kulturno dekadenco, po drugi strani pa kažejo ignoranco do zaslonske pismenosti. Izogniti se je treba misli, da računalniki delajo vse namesto nas. Računalniki na nas vplivajo kvečjemu nasprotno in sicer nam nalagajo vedno več dela – kreativnega dela. Prihod novih tehnologij venomer spremlja strah, ki se izkaže prazen. Elektronska pismenost širi polje demokratičnega, tako imamo vedno večji delež žensk pri ustvarjanju besedil. Praktični spisovnik govori o pismenosti kot sposobnosti tvorjenja pisnih sporočil in razširjanja v javnosti. Pisanje in objavljanje se začne navadno po diplomi. Ocenjeni delež aktivno pišočih med prebivalstvom ne more biti več kot štiri-odstoten. Ljudje pisanje ne spoštujemo tako kot spoštujemo ostale pismenosti. Tako se nam zdi plačilo fizičnemu delavcu samoumevno, po drugi strani pa se nam plačevanje prevajanja, sestavljanja govora it'd. zdi nesmiselo.

Informacijska družba

Informacijska družba je družba računalniške dobe, digitalne dobe. Ta doba prinaša veliko slabosti, ki jih zagovorniki knjig mečejo pod nos novemu tehnološkemu napredku. Prisoten je strah pred izumrtjem knjige. Knjiga ne bo izumrla, tako kot ni izumrlo kolo ob izumu avtomobila. Spremenila se je le vloga knjige, postala je bolj marginalizirana. Knjige predstavljajo v računalniški dobi zbirateljski artikel bibliofilov. Dandanes brez elektrike in informacij v digitalni obliki praktično ne moremo živeti oz. obstajati.

Wikiji

Razlogi za prednost WP so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Z WP so se pojavili leta 2001. Splet vidijo kot prostor, kjer oblikujemo objavljamo informacije na svojo pobudo. Ko govorimo o WP nimamo v prvi vrsti v mislih spletišča kot vira informacij, ampak možnost bralčevega poseganja v spletišče. S kvaliteto člankov na WP se meri vitalnost jezika in njihova sposobnost preživetja. Na lestvici jezikov na WP jezike razvrščamo tudi po številu člankov. Slovenija je na 40. mestu. Delež angleščine ne WP pada in znaša približno 21%. Na WP je 290 jezikov in 533 takšnih, ki še čaka na vstop. Treba se je zavzemati za čim večje število jezikov. Vsak jezik namreč po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje število jezikov je več kulturnih izbir in večja možnost za preživetje, obstoj. V Sloveniji imamo na WP 142.000 gesel. 20 najbolj zagriženih administratorjev prispeva kar 83% vnosov, od tega 3 ženske. Status avtorskih izdelkov na WP je urejen z licenco cc kar pomeni LICENCA USTVARJALNEGA LJUDSTVA. Avtoriteta je na WP razumljena kot ovira kreativnosti, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želja po honorarju. Na WP se privzeto znajdemo v bralnem načinu, če hočemo članek urejati kliknemo ikono uredi, če hočemo komentirati vsebino odpremo pogovorno stran. Če nas zanima zgodovina nastajanja članka kliknemo zgodovino. Krediabilnost bodo pri WP v prihodnosti odpravljali kompetentni strokovnjaki, kokor to počno že nekateri učitelji sedaj. WP je zelo povečala dostopnost znanstvenim informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Pisci si prizadevajo za nevtralna stališča člankov. WP se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker zanjo ne stoji država ne mednarodne profitne družbe, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti, so objave neposredno mednarodno primerljive, je samorefleksivna.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Če Wikipedijo kontaminiramo z atributi prisile, ogrozimo njeno privlačnost. Wikipedija je za šole lahko samo koristna. Učitelje prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverjajo in potrjujejo, študenta ali dijaka pa pripravi, da nalogo opravlja v odgovornem odnosu do skupnosti. Pisci (učenci) dostikrat nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom, po drugi strani pa zavračajo delo na Wikipediji, ker spremljajo svoj izdelek. Wikipedija ni nadomestek spletnih učilnic, to je kvečjemu Wikiverza (pripravljalnica za vstop v zahtevnejšo Wikipedijo). Wikiverza zaradi odprtosti ni primerna za ocenjevanje. Vandalizem na Wikipediji je benigen, saj ga administratorji popravijo v hitrem postopku.

Avtor

Pozornost lit. zgodovinarjev je bila v 60. letih 20. stoletja večidel omejena k avtorju. Naslednja generacija lit. zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. V 80. letih se je pozornost preusmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Ni več pomembno besedilo kot tako, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacije za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Etično sprejemljivo posanje je samo tisto, ki izvira iz zanimanja temo samo. Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je namreč s stališča »visoke kulture« nekaj slabega, ker naj bi pomenilo »prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu«. Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnjega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže cilj.

Izbira jezika

Kadar tvorimo besedila, se moramo iz pragmatičnega vidika ozirati na namembnika (bralca). Za razprave o slovenski književnosti je osrednji jezik slovenščina. Naša naloga pa je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja filologije in jezika. Angleščine je resda več, vendar procentialno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov prav nič ne raste. Večina gesel na WP je v angleščini. Krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo na strani malomarnih bralcev, ampak tudi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev. Če so naše želje po mednarodni odmevnosti zaresne in ne zgolj izraz formalnega upoštevanja zahtev financerjev, potem si bomo prizadevali za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju, to pa storimo bodisi s povabilom poznanih tujih akterjev na domačo razpravno sceno (v revije, na simpozije, na predavanja) ali tako, da se sami prijavimo k besedi na konferencah v tujini ali pošljemo članek za objavo v tuji reviji. Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.

Izbira teme

Romantičnemu pedagoškemu principu človeške »samorealizacije« ustreza prizadevanje, naj si učenec, dijak, študent izbere temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitiven čustveni odnos. Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica zavzetega odnosa do nje. Namesto iskanja ljubezni do določenih predmetnih izbir, zakopanih globoko v sebi in do zdaj prav nič pogrešanih, svetujem raje odprtost za predmete in teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo, pred oči pa nam pridejo na predavanjih, ob branju knjig, v obliki razpisanih tem za seminarske in diplomske naloge. Nekatere teme se nam zdijo v začetku nevredne branja, po nekaj dneh intenzivnega študija pa se začenjamo čuditi, kako to, da ni splošno poznana, in že izrekamo drugim očitke, zakaj ne uvidijo njene pomembnosti. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih. Pomembnost opredeljujejo na zelo različne načine in v različnih časih drugače, tako da ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za določitev tega pojma. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.

Vaje v pisanju

Pisanje oz. opravljanja z orodji se moramo naučiti kot pri vsaki stvari. Pri zaslonskem pisanju sta orodji miška in tipkovnica. Vaje se nanašajo na eno izmed naših prvih nalog.

Usoda avtorstva

Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo. Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo. K omejevanju avtorskega napuha in samovolje bomo prispevali tako, da ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagirali predragih knjig, ne bomo posegali po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu ali napisali in prevedli svoja.

Soavtorstvo

Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Na WIkipediji je soavtostvo kot izkušnja enciklopedičnega pisanja. Wikiknjige v nasprotju s tradicijo individualnega avtorstva spodbujajo skupinsko avtorstvo in se z vprašanjem avtorske lastnine ne ubadajo. V principu naj bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.

Objavljanje

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. Danes je objavljanje lažje in cenejše, to velja izrecno za objavljanje na spletu. Spleta nimamo zato, da bi se vanj skrivali, ampak zato, ker bi radi nanj naložili informacije v skupno dobro. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Za aktualnost oz. popularnost objave se je treba potruditi z dobro promocijo oz. reklamiranjem, vstavljanjem hiperpovezav. Če besediloni imelo namena biti objavljeno, smo naleteli povsem naključno ali celo z nelegalnim vdorom na strežnik ali se je v javnem obtoku znašlo po avtorjevi nespretnosti, potem je bilo na splet samo postavljeno, ne pa tudi objavljeno. O potrebi natančnejšega določanja statusa objave lepo priča tavtološka, torej nelogična sintagma »javno objaviti«: včasih je bilo dovolj reči samo objaviti 'postaviti pred javnost', 'uradno sporočiti javnosti', danes pa se marsikomu zaradi različnih stadijev priobčanja zdi primerno pretiravati z nerodno sintagmo, ki pomeni pzp. 'javno postaviti pred javnost'.

Množični um ali pametna množica

Pri WP gre za znanje pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopen in ki se stalno izpopolnjuje. Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega, ki obuja znanje kot javno dobrino, ki ni plačljiva. Um oz. znanje, ki ga prejmemo preko WP je brezbarven, brez konteksta, neusmerjen in konformen. Slaba stran WP je tista, ki jo omenjajo kritiki, da spletni enciklopediji ne gre za resnico ampak konsenz, ki ga oblikujejo najbolj vztrajni sodelavci.

Avtorske licence

Tekst je iz pravnega zornega kota intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Takšen sistem zakonodaje pri takšnemu tipu literature ne funkcionira. Za takšno intelektualno lastnino je primeren alternativni pravni koncept znan kot creative commons.

Creative commons'

V slovenščini ustvarjalna gmajna. Je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture) (Lawrence Lessig). Ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja pod kakšnimi pogoji. Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo npr. tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Tole poglavje je ne namerava izčrpno predstaviti, ampak pokazati na njeno problematičnost. Očitamo ji, da izhaja iz trojih neustreznih konceptov: 1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo, in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Razpečavanje ali distribucija je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. Vse to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za »korektno rabo« (fair use). O taki pošteni ali korektni uporabi (fair use) govorimo, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda, oziroma kadar uporabnik počne to v dobri veri (lat. bona fide, angl. good faith), da ni nikomur škodoval.

Bralec Prosti dostop

K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo npr. zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča. V »besedno umetnost«, ki je predmet strokovne komunikacije, vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti. Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede (če se omejimo samo na ta segment znanosti) so bile praviloma kupljive, dostopne pa skozi podobne kanale kot njen predmet. Znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav tistih projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu jo podpirajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati. O zlatem prostem dostopu (angl. gold access) govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem (green OA) pa, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. V zlatem OA so običajno recenzirani revijalni članki, v zelenem OA pa predobjave (članki pred recenziranjem) ali poobjave. Ravnajmo tako, da bo drugo desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega prostega dostopa.

Založbe

Upajma, da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro. Šele izobražen in dobro informiran posameznik je namreč na dobri poti, da se odloča po pameti, v korist sebi, skupnosti in obenem odgovorno do okolja, v katerem živi. Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih avtonomnih posameznikov. Cehovski interesi trenutnih oviralcev proste poti do znanja (knjižnih in časopisnih založb, novinarskih združenj in združenj drugih intelektualnih proizvajalcev, fotografov, slikarjev, kiparjev, literatov, arhitektov ... in njihovih pokvarjenih pravnih svetovalcev!) se morajo umakniti višjemu civilizacijskemu cilju, principu prostega dostopa do informacij. Zakaj sploh avtorji in inštitucije vabijo založbe k produkciji publikacij, če pa te ne opravljajo več svoje osnovne naloge, zalaganja oz. kreditiranja publikacij? Iz inercije in iz iluzije, da jim bodo založbe pomagale do bralcev. Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne potrebujejo. Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji, Slavistična revija npr. leta 1991. Predatorske založbe funkcionirajo tako, da avtor ki izdaja več kot 100 znanstvenih časopisov z vseh znanstvenih področij, postavlja revije na splet v prostem dostopu po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, namesto uredniškega honorarja jim ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji, zato ni nobenega dvoma o njeni koristnosti, le o načinu porazdelitve stroškov, ki bo na dolgi rok sprejemljiva za vse akterje, se bo treba še zmeniti. V poštev pride táko ali drugačno subvencioniranje, zlasti univerzitetnih knjižnic oz. tistih inštitucij, ki bodo skrbela za univerzitetne in inštitutske repozitorije. Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu táko vzporedno spletno objavo dovoljuje.

Varovanje zasebnosti

Kritiki vidijo najprej možnosti zlorabe in spregledajo deklarativne cilje digitalizacije, ki naj pomaga globalizacijskim prizadevanjem. Ta prizadevanja niso v komercializaciji, monopolizaciji, kopičenju in profitu, ampak v lajšanju človekove eksistence. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje svoje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje svojih samovoljnih želja, ampak je zainteresiran za skupno blaginjo, bolje rečeno: za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja, v katerem se nahajajo. »Privatizacija« informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki, gre v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv, ki so mogoče samo ob čim večji, hitrejši in lažji dostopnosti informacij.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Za samozaložniški natis je vendarle še treba seči v žep, za objavo na spletu pa niti to ne več. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem

Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd. Aktivizem iz tradicije povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja. Aktivizem skratka ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Civilni aktivizem kot alternativa regularnim olesenelim in neprožnim političnim in upravnim inštitucijam je prav simpatičen. Kaj pa v znanosti? Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker pač egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente.

Avtorstvo

Na področju strokovnega objavljanja do solističnih publicističnih akcij ne prihaja pogosto, so pa običajnejše za leposlovno produkcijo. Govorimo o samozaložbah, za katere se avtorji odločijo, ko jih nobena od t. i. uglednih založb (pridevnik ugleden je popolnoma izpraznjen, ker standardno spremlja besedo založba in se z njim ponaša vsaka založba) ne vzame pod streho.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov. O objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent. Urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih recenzij bo upošteval in ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta. Delo, ki je predmet strokovne presoje (strokovne ekspertize ali ocene), recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami: recenzenti del z novih ali mejnih področij ali zelo specializiranih področij utegnejo spregledati pomemben prispevek mladega raziskovalca in nespametno zavrnejo kvaliteten članek. O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. V majhnih znanstvenih skupnostih, kjer se vsi akterji med seboj osebno poznajo, se zdi tako skrivanje identitete piscev in ocenjevalcev odveč, saj je ponavadi avtorja lahko prepoznati že po izbiri teme, slogu pisanja in citiranja, recenzenta pa po tipu pripomb in načinu, kako jih prezentira, potreben pa se zdi v trenutkih, ko stroke doživljajo veliko rast in anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov. Recenzentske popravke in komentarje v besedilu anonimizira urednik tako, da besedilo shrani v formatu rtf, ga odpre kot golo besedilo v editorju, poišče moteča osebna imena recenzentov in jih nadomesti z nevtralnimi, npr. recenzent ali urednik, ali jih samo izbriše. Kadar je v tekst posegalo več rok, se to na zaslonu pozna po različnih barvah komentarjev ali popravkov. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo; revije namreč včasih od avtorja zahtevajo izjavo, da so članek poslali v recenzijo samo njim in ne na več uredništev hkrati. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredniki se pogosto odločajo prav za slednjo možnost: avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Razlikovanje med tremi dolžinami črtice in čuječnost glede njihove stičnosti ali nestičnost se zdi ljudem drobnjakarska in odveč in uporabljajo, tako kot v času dobrih starih mehaničnih pisalnih strojev, samo najkrajšo črtico, tisto, ki je na tipkovnici najbolj pri roki. Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih je treba najti v orodjarni med simboli. Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”). Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto'). Še eno slogovno opozorilo je nujno. Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika,). Zapomnimo si na tem mestu še, da je odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam (Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije sodijo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika). Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd., vendar marsikdo rabo tropičij v strokovnem besedilu dojema kot znak kontaminacije z leposlovnim izrazom, zato je treba tropičje v strokovnih tekstih uporabljati previdno. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo! Tudi vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih, čeprav se nam zdi, da bi bilo naše sporočilo z njimi bolj slogovno prepoznavno in živo.

Velike začetnice

Dotaknili se bomo samo tistih akutnih dilem, ki jih odpira specifika strokovnega pisanja. Prva med njimi je, kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico? Priporočilo gre v smer velike začetnice (npr. Januar | Februar | Marec ... ali Protagonist | Antagonist | Stranske osebe). Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. Na koncu alinej pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo piko le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Kadar je daljše narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo dvopičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Drugo

Digitalna pismenost

Samo metuzalemsko stari ugledni avtorji lahko računajo s tem, da jim bodo v objavo sprejeli besedilo, natipkano na mehanični pisalni stroj, za vse druge pa velja, da morajo natančno upoštevati tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki, če hočemo, da bodo naše besedilo sploh vzeli v roke.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov: txt pomeni golo besedilo, doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo, htm ali html je spletno besedilo, pdf je natisljivo besedilo. Za format golega besedila se bomo odločili pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), pri pisanju računalniških programov. Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno. Uredniku, ki mora v besedilu vnesti še pripombe in popravke, pa s tem formatom povzročamo samo težave, zato promet z besedili v pdf-formatu, ko so še v fazi recenziranja, močno odsvetujem.

Besedili v wikijih

Pišemo lahko neposredno v okno, ki se nam odpre, ko pritisnemo na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran. Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih. Kadar nam je kakšna stran všeč, kliknem na zavihek Uredi, si ogledamo, kako je narejena, in potrebne ukaze prekopiramo v svoje besedilo.

Vaje v wikijih

Kar nameravam sporočiti v tem odstavku, nekoliko prehiteva, ker bi se prav lepo vključilo v poglavje o slogu ali pa v poglavje o napakah strokovnega pisanja. Naštel bom opozorila, ki so jih začetniki na Wikipediji najpogosteje deležni. Nanašajo se na: preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej); mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese; prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom; dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih pasusov, ki jih ne razumemo (prevode, ki nam jih ponudijo prevajalniki, je treba pred objavo preveriti). Pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena. Namesto jeze raje izrazimo hvaležnost za tuje posege, tako da v zavihku Zgodovina strani na koncu alineje s tujim prispevkom kliknemo na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.

Navajanje

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz). Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina.

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. »Kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal« so ustaljene zveze, s katerimi opremi svoje besedilo z namenom napraviti ga čim prepričljivejšega. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. Novinarski teksti so neredko zlepljeni iz dolgih citatov kakšnega strokovnega besedila (kdo je avtor časopisnega intervjuja - izpraševalec ali ta, ki odgovarja - tudi sicer ni jasno). V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Tako početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih .Znanstvene revije so še kako zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (angl. impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Izračunajo jo bibliografski servis Thomson Reuters za omejeno število revij, ki jih indeksirata SCI (6166 naslovov) in SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi AHCI. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije.

Slovenske znanstvene revije

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistike nima samo enega. Glavni citatni stili naj bi bili: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno) The Chicago Manual of Style Online, wikipedijski. V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jevega pa od daleč prepoznamo po rabi narekovajev za naslove člankov v revijah in zbornikih. Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje .Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote: avtor, naslov. Potem pa glede na vrsto objave še: ime spletišča in datum pri spletni objavi, kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi, naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku, naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji, naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata: -dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek; -vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali. Kazalka je lahko v obliki:opombe, kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju), neposredne povezave na vir. Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kar med besedilom v oklepajih kratke sklice s priimkom avtorja, letnico publikacije in stranmi, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj. Kolikor spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja pravzaprav ne potrebujejo, kakor tudi ne dobesednega navajanja izjav. Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla.

Kratki sklici

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja: »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Označevanje navedkov

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. Ker je namen citiranja tudi, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij, imajo prednost tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive, pri tistih iz ustnih pogovorov ali iz zasebne korespondence pa se je treba piscu verjeti na besedo.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Odpovedali se bomo taki delitvi virov na primarne in sekundarne, pri kateri naj bi bili primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, čeprav gre zgolj za preslikano arhivsko gradivo.

Zaslon in papir

Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access, podpirajo ga tudi vlade prosvetljenih držav, ker je to zanje cenejše. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov. Cenijo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Bralska izkušnja bralcev, ki smo bili vzgojeni v eri knjige, je neločljivo povezana s predstavo natisnjene strani, pri mlajših pa omemba strani vzbudi asociacijo na spletno stran. Spletne strani so zelo različne od natisnjenih strani. Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. Navzven se spletni seznam literature razlikuje od natisnjenega po uporabi alinej; spletno besedilo je bolj kot natisnjeno besedilo naklonjeno naštevanju, od tod samoumevnost uporabe alinej pri seznamu uporabljenih bibliografskih enot. Če le obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo. Povezava bralca usmerja bodisi na enciklopedični zapis o avtorju, če je sklicevanje zelo splošno, na celotno knjigo ali na konkretno mesto v knjigi. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev! So preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni, saj jih nihče ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi

Podatke o publikacijah, ki smo jih navajali, smo svojčas prepisovali z njihovih naslovnic (ne pa s platnic!) in iz kolofona. Manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo s Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot hočemo. Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, v njih pa moti tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu, ampak je treba ločila v Cobissu razumeti kot separatorje med podatkovnimi polju v zapisu.

Knjiga

Izpustili smo glavo zapisa v krepkem tisku, ker se ime avtorja, ki si ga je Cobiss izbral za glavo, v zapisu ponovi, izpustili vezaje, ki ločujejo polja zapisa, izbrisali podatek o kraju in imenu tiskarne, obsegu v straneh, o ovitku, o formatu, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji in lebdeča dvopičja, kjer so ostala, po slovenskem pravopisu popravili v levostična. Cobissov zapis smo dopolnili z ležečim tiskom za naslov samostojne publikacije, kar bi verjetno storil tudi Cobiss sam, če ne bi bil narejen v predpotopnem programu, kjer je to težko, za navedbo na spletu pa smo si privoščili iz prakse na wikijih navesti še identifikacijsko številko Cobissa, ki je pri citiranju na papir nismo nikoli prepisovali.

Knjiga na bralniku

Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le kje navedeni. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh v glavnem ne navajamo. Če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, ni paginirano in zato podatka o straneh v kratkem sklicu pač ni.

Članek v zborniku

Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku. Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju in kot kaže naslednja varianta, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji in ker povezava ne potrebuje pojasnila, za katero spletišče gre, pa še nepotrebnega številčenja zunanjih povezav se znebimo.

Poglavje

V Praktičnem spisovniku je sicer zgled za citiranje poglavja iz knjige, manjka pa pojasnilo, da potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine. Pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije.

Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo (pedanti to vendarle lahko dodajo v oklepaju), pomembna sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, tu pa smo se odločili zapisati jih kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil! Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov. V zadregi bi se znašli, če bi članek poleg nadnaslova vseboval tudi podnaslov, kar se ne zgodi tako redko. Tedaj te naslovne nize smiselno razporedimo, v sili pa v oglatem oklepaju, ki označuje našo interpretacijo, dodamo pojasnilo, za kaj gre.

Članek na dlibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko) ali na konkretno številko.

Enciklopedijsko geslo

S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih na Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov. Posamezni učitelji še vedno povprek prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji, vendar so taka nerazgledana stališča vedno bolj redka. Seveda ne bomo citirali kratkih člankov, ki so označeni kot škrbine, pri kvalitetnih geslih pa ne moremo imeti prav nikakršnih pomislekov. Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta sama ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook: Slog Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX. Avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. Do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh pomembnih virih, na papirju in zadnja leta na zaslonu, Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal med leti 1925 in 1991 v Ljubljani, Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica, 1974–1994) in Novi slovenski biografski leksikon (2013). Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, in se bomo (razen v izjemnih primerih, ko bi npr. hoteli pokazati na napake v predhodnih verzijah) sklicevali samo nanj. Žalostno je, da še ni digitaliziran tako temeljni leksikografski vir, kot je Enciklopedija Slovenije. Nov dokaz, da takih podjetij ne smejo voditi komercialne založbe klasičnega tipa.

Forum

Spletni tečaj

Blog

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik.

Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije.

Diplomska naloga

Bogato nahajališče informacij, ki jih Cobiss ne razkrije, je katalog diplomskih nalog in slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Če bi bila diplomska naloga vpisana v Cobiss, bi dodali še sklic nanj, vendar diplomskih del iz tistih let v Cobissu še ni. Vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah. Če se (kar preverimo v fizičnem izvodu), oklepaji niso potrebni. Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ne bo nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime.

Prosojnice, video predavanja animacija

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

Zemljevid

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo (npr. Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel, panoramski zemljevidi Franceta Planine), v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev. Na avtorska imena ali imena urednikov naletimo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja, če je za vpis ljudi, ki posegajo v javno dostopne zemljevide, predvideno posebno polje, vendar tudi v tem primeru navajanje sodelavcev ni običajno.

Fotografija

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Navajanje fotografij na način polnih bibliografskih opisov citiranih knjig in člankov v seznamu literature ni v navadi, zato se bomo navadili na vire sklicevati pod sliko. Podoben status kot fotografije imajo tudi tuji grafikoni ali tabele, s katerimi opremimo članek. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi. Problemom avtorstva pri slikovnem gradivu se Nova pisarija posveča tudi v drugih poglavjih, tu naj izrazimo le dvom v ozko legalistično stališče, da je avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, v vsakem primeru treba navesti. Mirno izpuščamo tudi imena ljudi, ki s pritiskom na sprožilec dokumentirajo naslovnice knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev.Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija umetniški izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ker je to težko objektivno presojati, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, ki jim očitno ni vseeno, če bi jih ne navajali, korektno opremimo z njihovimi imeni. Ime fotografa pa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom (mogoče bi celo protestiral, ko bi v napisu k sliki razkrili njegovo pravo ime!).Na slovenski Wikipediji, ki se glede avtorskih pravic obnaša bolj papeško kot papež, smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste, ki so izrecno označene kot javna last. Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela. Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike. Včasih sta imeni skoraj identični (táko je tudi priporočilo), včasih pa je ime datoteke popolnoma nepomenljivo ali nerodno.Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji. Oblikovanje informacij pod fotografijo ni prav nič enostavno. Težave povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja. Ime fotografa neredko manjka. Naletimo pa lahko na ime človeka, ki je fotografijo digitaliziral in ime koga drugega, ki jo je postavil na splet, od koder jo citiramo. Kadar digitalne fotografije napravijo muzeji, imen ljudi, ki so opravili to delo, ne navajajo, pa tudi datumov slikanja oz. digitalizacije ne vedno. Vsa ta veriga udeležencev, ki se ne podpisuje ali se podpisuje z vzdevki, nas nagovarja, da njihova imena pri navedbi izpustimo, razen kadar gre za reprodukcije (izvedena dela), ki so umetnine same po sebi ali kadar želimo iz drugih razlogov poudariti njihov prispevek.

Risba

Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom. Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo

Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu.

Radijska, televizijska oddaja in film

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisali, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo potem s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo iz njihovih digitalnih posnetkov. Mika nas, da bi na prvem mestu navedli režiserja, kot to počnemo pri filmih, vendar tega ne storimo, ker vemo, da so imeli večjo vlogo sodelujoči uredniki in novinarji. Vendar tudi novinark, ki sta nastopajoče spraševali, ne navedemo, spet iz zavesti, da sta pripravili gradivo, ki je bilo pozneje močno selekcionirano in predelano. Saj nismo čisto prepričani o svoji odločitvi, ker nam manjkajo informacije, ampak zdi se nam prav, da kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana. Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• amocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na wikipediji

Tako obsežno mesto, kot je Wikipedija, kliče po dokaj jasnih pravilih obnašanja, če se hoče izogniti očitku neurejenosti in s tem neverodostojnosti. Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih. Slovenski napotki za navajanje so eksotični v tistem delu, kjer proti globalnim in domačim navadam postavljajo založbo pred kraj; nekoč bo treba zbrati voljo in pogum za spremembo tega zgrešenega napotka. Podobno velja še za nekatere druge alineje v tem članku, npr. za citiranje slik in predloge, ki po eni strani sicer lajšajo navajanje, vendar tudi utrjujejo napake.

Žanri

Na internetu je možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo nasploh veliko, njihov zvrstni repertoar pa je podoben kot v tiskani obliki. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Meje med njimi niso vedno ostre in zdi se, da pogosteje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja zato, ker jih pisci mešajo.

Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki so še kako zainteresirani za promocijo svojih raziskovalnih rezultatov in objav v obliki intervjujev, časopisnih člankov, predavanj, prezentacij, poljudnoznanstvenih poenostavitev, vendar za te dejavnosti in objave ne dobijo (enako število) točk, strokovna dejavnost te sorte skratka ne šteje. Štejejo samo tiste objave, ki jim je mogoče podeliti nalepko znanstvene. Poleg zgoraj naštetih zahtev je najpreprostejši kazalec znanstvenosti mesto objave. Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom. Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

• podatkovna zbirka
• poročilo o dogodku
• povzetek
• članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
• kritika (polemika, strokovna ocena)
• enciklopedijsko geslo (wikipedija)
• esej
• predavanje (prosojnice)
• kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
• učbenik
• priročnik
• navodila (tutorial)
• razprava
• pregledna znanstvena razpr
• izvirna znanstvena razprava
• strokovna recenzija

Šolsko pisanje

Od naštetih žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo:

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikujejo v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil.

Popravljanje

• niveliziratiizenačevati
• renomiratihvaliti, slaviti
• renomeugled, sloves

Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Zadrega s prevajanjem besed lektoriranje in lektor v druge jezike razkrije slovensko specifiko teh izrazov in dejavnosti, ki jih poimenujejo. Najbližji prevod v angleščino, copy editing, namreč poimenuje dejavnost urednika, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo, kar danes pomeni v prvi vrsti skrb za njegov format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd., skratka tehnične opravke z besedilom, medtem ko si pod slovenskim lektorjem predstavljamo poseben poklic, slovenista jezikoslovca, ki v prvi vrsti skrbi za pravopisno ustreznost besedila. Lektor skratka popravlja strokovna besedila v skrbi za sporočilo samo, ne pa za njegovo avtorstvo. Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor v principu ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo in paziti samo na to, da bo po njegovih intervencijah besedilo čim bolj ustrezalo tistemu, kar je avtor dal iz rok, vendar se korektura in lektura včasih pomešata. Sintagma »rdeči svinčnik« spominja na nekdanje lektorjevo delovno orodje. Opraviti je imel z avtorjevim tipkopisom ali rokopisom in popravke je vnašal vanj z roko med vrstice ali na robove. Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta. Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejela v objavo ali ne. Sprejme ga lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Če besedilo ne ustreza konceptu revije ali knjižne zbirke, ga vljudno zavrne.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Socialna omrežja

• eksploatacijaneplačano prilaščanje proizvodov tujega dela, izkoriščanje

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. Ključne besede socialnih omrežij s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje, kar vse omogočajo šele računalniki (CSCW), kritična teorija pa jih uporablja tudi v zvezi s pojmi z negativno konotacijo, kot so eksploatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč, ki omogočajo izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje. Facebook je drugo najbolj obiskano spletišče na svetu in že zato pomemben tudi za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij.

Tvit

• aforizemzgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, reče se mu tudi »SMS interneta«. 500 milijonov uporabnikov objavi 340 milijonov tvitov na dan. Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo in da svojemu tvitu ustrezno ime, npr. @romani, na Twitter prijavi svojo akademsko inštitucijo ali časopis, ki ga ureja. Uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami, #THATCamp npr. združuje tvite na temo letnih srečanj digitalnih humanistov (The Humanities and Technology Camp).

Drugo

Burno, vendar redko strokovno, je dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov. Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne. Zli sloves si je rubrika pridobila zaradi sovražnega, žaljivega in vulgarnega govora nemoderiranih anonimnih prispevkov. Drugačno kulturno raven in drugačno žanrsko pripadnost bi lahko pričakovali v okviru strokovnih časopisov, vendar ti te funkcije ne podpirajo.

Zagovor

• obskurenki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo, v strokovni ceh, in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti. Mogoče bi bilo ravno tako dobro, če bi ga obravnavali v poglavju Govorna prezentacija, bolj na silo pa v poglavju o strokovnih žanrih.Med izpolnjevanjem formalnih zahtev, ki v najbolj obskurnih primerih diktirajo celo, kako morajo biti udeleženci oblečeni, utegne zbledeti glavni smisel takega dogodka, ki je v strokovni diskusiji o znanstvenih novostih, ki jih prinaša kandidatov izdelek.

Literarna kritika

• inercijastanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost

Poudariti velja razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Po inerciji imajo literarne kritike status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih uvrstijo lahko celo v kategorijo znanstvenih besedil. Seveda kritike v posameznih primerih od te načelne opredelitve lahko močno odstopajo, vendar to dejstvo ne ukinja razlik med žanroma.

Enciklopedični članek

• konciznostjasnost, natančna izoblikovanost

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Ker je pisanje enciklopedičnih člankov tako rekoč vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja, enciklopedično jedrnatost pričakujemo in princip leksikonskega sloga uveljavljamo tudi v strokovnih žanrih, kjer je bila toleranca do slogovno manj ekonomičnih form izražanja doslej večja, tj. v razpravah in referatih.

Biografski članek

Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih. Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu. Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije, ko pa so ti v grobem pokriti, napoči potreba po vključevanju mlajših kreativnih osebnosti, ki jih leksikografska produkcija še ni utegnila zajeti, in osebnosti, ki jih svojčas zaradi tega, ker so jih imeli za marginalne, niso predvideli za enciklopedični popis.

Članek o knjigi

Učbenik

• lukrativendonosen, dobičkonosen

Pisec učbenika je hendikepiran z nujo po didaktično ustrezni redukciji gradiva, po izboru relevantnih tekstov, ki bodo v času, ki ga dodeljuje učni načrt, optimalno funkcionalni. Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen segment založniške dejavnosti, založbe npr. prežijo na informacije, kateri avtor bo izbran za maturitetno berilo, da lahko pravočasno, tj. pred konkurenco, pripravijo didaktična gradiva zanj. Kadar jim uspe zavzeti monopolni položaj, ga na račun potencialnih kupcev, na račun šolarjev in dijakov, brezobzirno izkoristijo. Vrednostno razliko med razpravnim in učbeniškim pisanjem odraža njuno različno točkovanje za potrebe merjenja akademske odličnosti. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zaradi česar se lepi nanj načelno nezaupanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. Tale priročnik Nova pisarija ima status učbenika. Namenjen je v prvi vrsti študentom na ljubljanski slovenistiki pa tudi študentom na drugih univerzitetnih slovenistikah, študentom in učiteljem literarnih predmetov, po izkušnji s predhodnim učbenikom Praktičnim spisovnikom pa bo lahko koristil tudi drugim pišočim humanistom in humanistično zainteresiranim iz drugih strok.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Programi za spletne dnevnike so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta. Od številnih vsebinskih možnosti so za strokovni namen vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav in k demitizaciji statusa »publiciranega avtorja«. Bolj ko znanstvenim so blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom. Podobni so si v ritmu izhajanja (redno pisanje bloga pomeni dobro pisno prakso), loči pa jih odsotnost selekcije. Tradicija znanstvenega publiciranja je v osnovnih potezah nasprotna dnevniškemu objavljanju. Med potezami, ki bloganje oddaljujejo od znanosti, navajajo pogosto anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom oziroma prevelik poudarek na izrazu.

Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd. Po številu strokovnih forumov, številu naročnikov, pogostosti sporočil presojamo stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti. Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Prav zaradi enostavnosti arhiviranja se nekateri forumi konservativno oklepajo golobesedilnega formata sporočil, čeprav ni nobenih tehnoloških ovir za vključevanje oblikovanega besedila, slikovnih in zvočnih priponk ter videa.

Slog

Spletna družabna omrežja s svojo dnevniško naravo (sporočilo sledi sporočilu in izriva starejša sporočila preko roba zaslona) spreminjajo tako temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila. V knjižni kulturi so se novi deli besedila pripenjali na predhodne dele besedila tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, zdaj prihaja v navado, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, tako da pridejo bralcu najprej pred oči sveže informacije, listanje navzdol po strani pa ga seznani s historiatom. Tisk takega razporejanja »po aktualnosti« ni omogočal, na spletu pa tehnološko ni problematičen in se uveljavlja tudi zunaj socialnih omrežij, čeprav ne čisto sistematično. Pred desetletji je izraz besedilo najpogosteje prizival v zavest besedilo, natisnjeno na papir. Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča (panoramska). Ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje, zato se zaslonsko besedilo pri njem pogosto zgleduje, tako da levo in desno od zrcala ostane precej praznega prostora, ki ga zapolnijo okviri z drugimi informacijami (kazali, reklamami, komentarji).

Sestavni deli

avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe.

Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. V bistvu gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed. Podobno jedrnat želi biti seznam ključnih besed, vendar se naslov od seznama ključnih besed razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga zraven druge. Sploh ni vseeno, kako naslovimo članek. V skladu z latinskim pregovorom Nomen est omen ('ime je pomenljivo') pričakujemo, da naslov zadene vsebino. Kadar mu to ne uspe, npr. pri šolskih esejih, rečemo, da vsebina ni skladna z naslovom, kjer si je naslov izmislil sam avtor, pa da naslov zavaja ali vzbuja napačna pričakovanja. Tako kot si strokovno pisanje ne more privoščiti poljubnih naslovov (ta svoboda je rezervirana za umetnostna besedila, pa še tam jo malokrat izrabijo), ne sme zaiti v nasprotno skrajnost in si prizadevati, da bi že naslov povedal pol tistega, kar je namen besedila. Navodila za dober naslov: izraža temo natačno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo; je pravopisno brezhiben; ne vsebuje krajšav; ni v obliki stavka ali vprašanja; stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim; ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena; ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami; če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico; podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.

Izveček

Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Sestavni deli izvlečkov: predmet raziskave; metode; rezultati; sklep oz. implikacije. Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost, še posebej so moteči stereotipni uvodi tipa V pričujočem prispevku si avtor prizadeva. Urednik revije ali zbornika malomarnemu avtorju črta polovico dolžine izvlečka, ne da bi pri tem trpela njegova sporočilnost. Poleg informativnih izvlečkov, kot je opisan zgoraj po alinejah, obstaja tudi praksa deskriptivnih izvlečkov: nekaterim avtorjem se zdi dovolj, če v takem izvlečku zgolj naštejejo probleme, ki se jih članek loteva (nekakšno kazalo vsebine v linearni obliki), ne pa tudi njegovih glavnih ugotovitev.

Ključne besede

Izbira ključnih besed, s katerimi so avtorji dolžni opremiti svojo razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene termine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem.

Kazalo vsebine

Trud za smiselno strukturirano kazalo se obrestuje s preglednejšo razporeditvijo snovi. Pri oblikovanju kazala še zadnjič premečemo poglavja tako, da si sledijo v logičnem zaporedju: strnemo kratka in podobna, predolga razbijemo, hierarhiziramo tista, ki niso v prirednem odnosu ipd.

Povezave

Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. V veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine in brez njih ne gre niti v seznamu literature. V besedilih v spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti. Na takih besednih nizih se kazalka, če gremo z miško čezenj, spremeni v ikono dlani, kar pomeni, da je niz klikljiv in da nekam vodi. Povezave, na katere kliknemo, po vrnitvi na besedilo spremenijo barvo v vijolično, tako da vemo, da smo tam že bili. Na wikijih so nekatere povezave rdeče. Rdeča barva pomeni, da gesla tam še ni. Ko kliknemo na tako neobstoječo povezavo, se znajdemo pred praznim zaslonom, na vrhu strani pa stoji poziv, naj geslo sami napišemo. Povezave so oblika sklicevanja. Wikimedijina spletišča ponujajo zelo uporabno možnost ogleda, kateri članki se povezujejo z izbranim. Ko v stolpcu levo od članka kliknemo na vrstico Kaj se povezuje sem, se odpre seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega poizvedujemo.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so: gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje); nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila); pomanjkanje konteksta; slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«); slogovna puščobnost; pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila); nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca; skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom; mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

Velik del lektorskih opravkov je črtanje odvečnih besed in besednih zvez. Seveda nič v besedilu ni čisto odveč. Tako kot so v hrani potrebne balastne snovi, ki nimajo hranilne vrednosti, imajo tudi besedila dele, ki ne prispevajo najbolj k tistemu, kar želimo sporočiti, so pa sporočilni v kakšnem drugem smislu: s pogovornimi elementi namigujejo na situacijo, v kateri je besedilo nastalo (npr. za potrebe kakšnega predavanja), sporočajo o načinu avtorjevega razmišljanja in izražanja ipd. Brez škode lahko črtamo besede:tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato, izpostaviti, poudariti, naglasiti, predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma, prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del, nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli, določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni (Pavle Zidar je objavljal v različnih revijah in knjižno. > Pavle Zidar je objavljal v revijah in knjižno.)

Nerazumljivost

Na čudenje in nerazumevanje v prvem letniku slovenistike naleti učiteljeva zahteva, naj študent svoja sporočila oblikuje razumljivo. Njegov prostodušni ugovor se glasi, da se je vpisal na ta študij prav zato, ker se zna zapleteno izražati, in da je pričakoval ravno nasprotno: da se bo tu mojstril v prevajanju preprostih resnic v kompliciran izraz. Ponovimo, da bo jasno: zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo. Nerazumljivost žal ni samo posledica površnosti pri pisanju. Neredko je naravnost hotena. Zapletena sintaksa, intenzivna raba terminologije ozkega raziskovalnega področja, iskani izraz in sporočilna dvoumnost so za marsikoga odlika, zaradi katere rad strokovno komunicira. Pomni: znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni sposobnost zapletenega izražanja. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Seveda ni kar vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, ampak vsaj prizadevajmo si v to smer.

Pomankanje konteksta

Celo izkušeni strokovni pisci včasih v trenutku, ko sestavljajo izvleček pravkar dokončanega besedila, ugotovijo, da so pozabili na tezo. Nič novega niso odkrili, nobene stare trditve popravili, do nobene posplošitve se niso dokopali, članek nima rdeče niti. Brez ustreznega pojasnila se uporabljata besedi že in šele (konkretno pomankanje konteksta v besedilu).

Manierizem

• manierizem likovno izražanje z elementi tega sloga
• formulacija besedna oblika izrazitve česa

Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Upoštevali ga bomo npr. pri povzemanju romanesknega dogajanja. Obstaja pa tudi potreba po tekstih, kjer taka povezanost ni ravno nujna, npr. seznami ali naštevalni opisi. Kompaktna besedila se zdijo lepša, zato pisci včasih preradi posegajo po retoričnih sredstvih, ki lepijo izjave med seboj in ukinjajo videz njihove fragmentarnosti.

Izrazni asketizem ne škoduje in še varnejši je. Strokovni pisec bo lektorju hvaležen, kadar bo ta pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva. Posebej med humanisti pa se rado zgodi, da avtor lektorju ne bo dovolil šariti po besedilu, razen kadar bi našel manjkajočo vejico ali zatipkanino. Samovšečno bo vztrajal pri svojih očitnih slogovnih zdrsih in se skliceval na pravico do osebnega sloga in na nedotakljivost avtorskega besedila. Takim gre blago opozorilo, da so zgrešili zvrst. Osebni slog naj gojijo v leposlovju, v strokovnem pisanju pa naj se držijo izraznih standardov, ki jih narekuje izbrani strokovni žanr. Za take pisce se zdi, da so pravzaprav neuresničeni literati in da z retoričnimi figurami v strokovnih spisih kompenzirajo nesrečo, da jim ni dano biti v njihovi ponosni družbi. Prav nenavadno je, kako so pisci pripravljeni v tekstu uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli. To izraža njihovo predstavo o pisnem besedilu, ki mora biti drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo. Raba redkih in zastarelih besed je v veliki meri nezavedna in se ji pisci odpovejo šele, ko so opozorjeni na njihov slovarski status. V enciklopedičnem pisanju, ki rado prevzema iz starejših virov, je tak pogost izraz list za časnik ali glasilo. Krivdo za opazno prepogosto rabo drugih izrazov (zategatelj, potemtakem, bržčas, bržkone, nemara, malodane, povsem, denimo, tolikanj) nosijo posamezni vplivni pisci.

E-pošta

Vtisi

Menim, da sem imel do sedaj precej bolj skromno predznanje pisanja oz. obnašanja preko e-pošte. Tako na primer nisem vedel, kako se odzvati na marsikatero zadevo pri e-pošti, kajti zame je vedno bila manj osebna od ročne pošte. Sam se dostikrat, še posebej v zadnjih letih rajši poslujem le te. Tisto, kar me pri e-pošti najbolj moti so množična in nepremišljena pisma, ki so v večini primerov nepotrebna. Mnogokrat pošiljamo balast in ga tako tudi dobimo nazaj. S tem delom besedila sem se še posebej strinjal. Mislim, da sem se naučil marsikaj novega na temo e-pošte, po drugi strani pa upam, da bom začel gojiti večjo strast do ročne korespondence.

Jaz in slovenistika

Moj prvi stik s slovenistiko je bil tako kot pri vsakem prvi verbalni stik s starši in okolico. Že kot otrok sem bil bolj tih in sem se rajši razodeval oz. sporočal v okolico preko vizualnega prenosnika. Moje otroštvo je tako poznalo bore malo pravljičnega sveta in ljudske književnosti. Pričevanja mame govorijo o mojih večurnih sentimentalnih gledanjih strokovnih knjig, predvsem načrtov. Z vstopom v osnovno šolo na začetku nisem imel prevelikih preglavic kar se tiče slovenistike. Oče in mama sta in še vedno povprečno prebereta dve knjigi dnevno, sam pa osebno v začetku nisem imel ljubezni do leposlovja. V nasprotju s tem sem zelo prebiral knjige raznih umetnostnih smeri, pri katerih sem se najbolj posvečal zopet vizualnemu sprejemanju. V zadnjem delu osnovne šole se mi je slovenščina kar zamerila, ravno nasprotno se mi je zgodilo v srednji šoli. V drugem letniku gimnazije sem spoznal sebi najljubšo profesorico slovenščine. Prvič sem spoznal kako zelo je lahko zanimiva tudi besedna umetnost. Takrat sem se tudi prvič srečal z osebno poezijo. Pri pouku sem vzljubil tudi najbolj nezaželene in dolgočasne dele snovi. Še vedno pa sem ohranjal neizmerno ljubezen do vizualnega izražanja. Odločil sem se za študij arhitekture. Študij sem opravljal odlično in se prvič bollj obsežno seznanil z javnim nastopanjem in predstavitvijo. Naučil sem se ogromno strokovnega jezika, ki pa mi koristi pri spoznavanju vseh smereh umetnosti. Študij me je po dveh oz. treh letih razočaral in tako sem prvič doživel poraz. Samo o tej odločitvi bi lahko napisal novo poglavje, a bi premalo povzemalo slovenistiko, tako ga ne bom preveč razglabljal. Skozi vse življenje me je spremljal nekakšen strah pred verbalnim izražanjem, kar pa je v današnjem svetu ena izmed osnovnih tipov sporazumevanj. Za študij sem se odločil v začetku s ciljem, da postanem učitelj in tako mislim še dandanes. Z vsakim novim dnevom na fakulteti pa se naučim nekaj novega oz. vsakič dobim nov razlog, zakaj me študij tako zanima. Jezik je tisti, ki se ga bojim, delati pa moramo tisto, česar se bojimo.

Izkušnje s Slavistični revijo

• Aleksander Bjelčevič. Kettejev verz: Tradicija, inovacija in rojevanje svobodnega slovenskega verza. Slavistična revija. 63/1 (2015). 61–87. COBISS

Povzetek

Avtor je izmed 222 Kettejevih pesmi pri petih izsledil svobodni verz. Kette se je večinoma ukvarjal s tradicionalno metriko, v nekaterih delih pa je zaslediti inovacije in s tem poseganje v klasično metriko, ponekod pa celo rojevanje svobodnega verza. Bistvene so transformacije klasične metrike in ritmike. Izmed vseh svojih vrstnikov in predhonikov je bil Kette kar se tiče metrike najbolj inovativen. Zanj metrum še vedno ostane nujna sestavina! Sam pravi, da metrum samovoljno rabi, a ne nepravilno, kot so mu očitali kritiki. Standardno prepričanje, da je večino pesmi napisal v duhu svobodne metrične sheme, je nastalo pod vtisom neregulirane manjšine del (22%). Kette je preiskušal, kaj vse je mogoče početi s silabotoničnim verzom, s klasičnimi oblikami: slovensko silabotoniko je pripeljal do konca. Za njim več ni bilo inovacij, ampak le še variacije in svobodni verz novejših generacij. Kettejev tradicionalni silabotonični verz ima več variacij. Napisal je pesmi v izometričnem silabotoničnem verzu, iregularnem silabotoničnem verzu (je nasprotje od izometrije: pesem je narejena iz nepredvidljivega zaporedja različno dolgih verzov), hetorimiji (prepletanje dveh metrumov v isti kitici, npr. troheja in amfibraha), dvosistemski polimetriji (polimetrija je podobna heterometriji: heterometrija prepleta različne metrume znotraj iste kitice, pri polimetriji pa so kitice monometrične (iz enega metruma), a vsaka drugačna, npr. ena kitica je trohej, naslednji dve amfibrah, spet trohej ipd.). Ukvarjal se je tudi z inovacijami v silabotoniki. Tako je preiskušal lomljenje metrumov (dolge verze, npr. 4-iktne amfibrahe, daktile in jambe, je prelomil na dva, tri ali štiri kose), krajšanje in daljšanje metrične sheme (včasih je z ritmom(kot realizacijo metrične sheme) silabotoničnega verza postopal tako kot ljudska pesem: pri daktilih in amfibrahih občasno kak nenaglašen zlog manjka, pri jambih in trohejih pa je višek), stapljanje 3-zložnih metrumov (Kette ponekod ni delal razlik med daktilom, amfibrahom in anapestom in je v isti pesmi mešal vse tri), kombiniranje lomljenja metrumov in podalševanja anakruze. Pisal je tudi v naglasnem verzu(število nenaglašenih zlogov med ikti se nepredvidljivo spreminja: včasih eden, včasih dva). Tako se je preiskušal v izometričnem naglasnem verzu in iregularnem naglasnem verzu. Svobodni verz danes pomeni svobodnost od metričnega reda, verz, ki ni metričen. Kandidatnih prostoverznih je le 8 od vsegaskupaj 220 Kettejevih pesmi.

Vtisi

Prvič sem se srečal s takšnim tipom revije in moja prva izkušnja ima pozitiven predznak. V reviji sem se poglobil pri članku prof. Aleksandra Bjelčeviča (Kettejev verz: tradicija, inovacija in rojevanje slovenskega svobodnega verza). Ker sem študent dvopredmetnega študija in je moja druga smer primerjalna književnost, sem pri tem članku videl največje povezave. Branja sem se pri večino točka lotil ponovno zaradi lažjega razumevanja in mnogih meni neznanih terminov. Tako poglobljeno namreč verzologije ne obdelujemo niti pri profesorju verzologije. Ravno prejšnji mesec sem prebiral in še prebiram knjigo prof. Borisa A. Novaka (oblike srca). S tem sem ponovil srednješolsko znanje in se pripravljam na omenjeni predmet. Tako sem dobil nekaj osnove za članek, ki sem ga poskušal temeljito brati. Nikoli si nisem mislil, kako veliko je morje možnosti v samem verzu oz. metrumu nasploh. Pri branju članka sem si sprotno ispiševal neznane termine in si večkrat razlagal nove besedne zveze. Članek se mi dopade že iz stališča, da vsako trditev besedno ovrednoti, nato pa sleherno prikaže praktično (na osnovi Kettejevih pesmi). Zelo težko mi je bilo ločevati vse različne inovacije, saj se mnoge dostikrap v pesnitvah kažejo skupaj. Lahko rečem, da sem osupel nad Kettejevim delom, ki ga slabo poznam in po drugi strani nad neizmernimi zmožnostmi raziskovanja takšnih gramatičnih področij.

Slovenski literarni zgodovinarji

• literarni zgodovinar je strokovnjak za literarno zgodovino. V popularni rabi poimenuje vsakega literarnega znanstvenika, ne glede na to, ali se z literaturo ukvarja z zgodovinske ali s teoretične perspektive. V ožjem smislu pa je literarni zgodovinar strokovnjak za posamezno nacionalno literaturo, zato lahko govorimo o slovenskih, angleških, ruskih, ameriških, hrvaških ... literarnih zgodovinarjih. Pojem svetovna literarna zgodovina vključuje praviloma le kanonizirana dela in avtorje dominantnih nacionalnih literatur zahodne civilizacije. Tistim, ki jih zanima literatura kot taka (njena struktura, vloga, sredstva, oblike in postopki), pravimo literarni teoretiki. Ker se zdi termin literarna znanost za humanistično disciplino pretenciozen, znanstveno ukvarjanje z literaturo raje poimenujemo s terminom literarna veda.

• literarna zgodovina je eno od poglavij literarne vede. Ukvarja se z literaturo (leposlovjem, književnostjo) v njenem časovnem in razvojnem zaporedju. Nacionalne literarne zgodovine skupaj z raziskovanjem jezika, v katerem je literatura napisana, tvorijo nacionalne filologije: kroatistiko, rusistiko, nemcistiko, anglistiko, italijanistiko ..., ki se naprej družijo v slavistiko ali slovansko filologijo, germanistiko, romanistiko, klasično filologijo ... Slovenska literarna zgodovina skupaj s slovenskim jezikoslovjem tako dobi ime slovenistika. Pod slovenisti razumemo torej slovenske literarne zgodovinarje in slovenske jezikoslovce.

Povzetek

Ivan Prijatelj

Slovenski literarni zgodovinar in prevajalec, teoretik in esejist. Rodil se je 23. december 1875 v Vinicah pri Sodražici in umrl 23. maj 1937 v Ljubljani. Leta 1898 je z odliko končal klasično gimnazijo. V tem času se je preživljal z inštrukcijami in literarnim delom. Po maturi se je vpisal na študij medicine na Dunaj, a se je po treh mesecih prepisal na slavistiko in klasično filologijo. Zaradi dobrega znanja ruščine in poznavanja ruske književnosti je kmalu postal knjižničar in varovanec Vatroslava Jagića. Leta 1902 je doktoriral. V Zagrebu je zbral literaturo o ilirizmu in leto kasneje odšel kot štipendist v Rusijo, kjer se je posvečal predvsem novejši ruski literarni zgodovini. Po krajši vrnitvi domov ga je želja po znanju spet gnala v svet: v Moskvo, Helsinke, Varšavo, Berlin, Dresden, Prago in Pariz. Leta 1905 je dobil službo v dunajski Dvorni knjižnici in ob tem učil ruščino na orientalski in eksportni akademiji. Leta 1919 se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur. Upiral se je centralistični politiki slovenske liberalne stranke, zaradi česar so ga številni njegovi nekdanji somišljeniki obsojali. Po sinovi smrti leta 1932 se je zelo zaprl vase in veliko časa preživel v počitniški hiši v Polhovem Gradcu. Prijatelj je bil v študijskih letih 1920/1921 in 1932/1933 dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Ivan Prijatelj je proučeval zlasti novejše slovensko kulturno in politično življenje. Pisal je eseje in monografije o ruskih in slovenskih avtorjih (npr. Kersnik, Murn). Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Leta 1919 je imel nastopno predavanje na ljubljanski univerzi z naslovom Literarna zgodovina (prvič natisnjeno leta 1952 v prvi knjigi Prijateljevega izbranega dela Eseji). V njem je omejil pojem književnosti: »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi, razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo.« Književnost je torej po njegovem mnenju nasledek najvišje kulturne zavesti nekega naroda in psihološko dejstvo.

France Kidrič

Slovenski literarni zgodovinar, prešernoslovec, teoretik in esejist. Rodil se je 23. marec 1880, Ratanska vas pri Rogaški Slatini, † 11. april 1950, Ljubljana. Kidrič se je rodil kot najstarejši izmed šestih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Rogaški Slatini, gimnazijo pa v Mariboru. Šolanje mu je omogočil Vinko Žurman, lastnik Knežca, kmetije pod Sveto Trojico (ki jo je kasneje zapustil prav Kidriču). Želja po znanju ga je vodila na Univerzo na Dunaju, kjer je študiral slavistiko in filozofijo. Študij je zaključil leta 1906 z doktoratom Revizija glagolskih cerkvenih knjig in se zaposlil kot bibliotekar v slavističnem seminarju. Leta 1908 je nastopil službo v Dvorni knjižnici. Med tamkajšnjim službovanjem se je ukvarjal z literarno zgodovino in leta 1919 habilitiral z razpravo o Trubarjevi Cerkovni ordnungi. Leta 1911 se je poročil z Jelico Krušičevo. V tem zakonu se je rodil slovenski politik Boris Kidrič. Do 1. svetovne vojne in med njo je Kidrič živel na Dunaju, žena s sinom pa na Knežcu. Leta 1920 se je tudi sam vrnil v Slovenijo, kjer je nastopil službo profesorja starejše slovenske književnosti na ljubljanski univerzi, od leta 1925 dalje pa je predaval še primerjalno književnost. Trikrat je bil dekan Filozofske fakultete, leta 1923/24 peti rektor ljubljanske univerze, leta 1938 je bil med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti, kasneje 1945–1950 pa predsednik SAZU. Med vojno je bil med organizatorji OF na Univerzi, zato je večino časa preživel v zaporih in v internaciji. Šele po vojni se je vrnil v Ljubljano. Leta 1948 je zaradi bolezni zaključil s predavanji in postal upravnik literarnega inštituta na SAZU. Kidrič je naš prvi prešernoslovec, sodi pa tudi med utemeljitelje znanstvene literarne zgodovine pri nas, idejno in metodološko je vplival na celo generacijo učencev in naslednikov, t. i. Kidričeva šola. Njegovo znanstveno delo obsega okoli 400 člankov; preučeval je predvsem starejšo slovensko književnost in pesništvo Franceta Prešerna in Stanka Vraza. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado.

Anton Slodnjak

Slovenski literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in prešernoslovec. Rodil se je 13. junij 1899 v Bodkovcih in umrl 13. marec 1983 v Ljubljani. Slodnjak je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) od leta 1967 in dopisni član jugoslovanske akademije (JAZU) v Zagrebu ter izredni profesor na Univerzi v Zagrebu do leta 1950, ko se je vrnil v Ljubljano in na slavistiki Filozofske fakultete predaval Slovensko književnost 19. stoletja do leta 1959. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih od leta 1906 do 1912, jeseni tega leta pa so ga starši po nasvetu učiteljev vpisali v mariborsko gimnazijo, kjer je maturiral leta 1920. Vpisal se je na študij slavistike na ljubljanski univerzi in tam doktoriral leta 1925 z disertacijo o Davorinu Trstenjaku. Poslušal je tudi predavanja iz germanistike, umetnostne zgodovine in narodne zgodovine, iz nemškega jezika s književnostjo in narodne zgodovine pa opravil tudi diplomski izpit. Sledilo je znanstveno izpopolnjevanje za akademskega učitelja poljske literature na Jagielonski univerzi v Krakovu v letih 1925–27, kjer je deloval tudi kot lektor za slovenski jezik. Po vrnitvi v Ljubljano je prevzel mesto profesorja slovenščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, kjer je deloval od leta 1927–45. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF in bil trikrat aretiran ter za daljši čas zaprt (1941, 1942 in 1945). V letih 1945–47 je bil vršilec dolžnosti šefa in nato šef in načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu za trgovino in preskrbo. Nato je leta 1947 postal profesor slovenske književnosti na Oddelku za slavistiko v Zagrebu, po smrti Franceta Kidriča leta 1950 pa je prevzel mesto rednega profesorja slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med 1953–59 je bil tudi predstojnik Inštituta za slovansko filologijo. Leta 1959 je bil s teh mest upokojen, nato pa je sprejel delo interpreta slovenske, hrvaške in srbske književnosti na Goethejevi univerzi v Frankfurtu na Majni. V domovino se je na lastno željo vrnil leta 1965 ter se do smrti še naprej ukvarjal z znanstvenim delom. Anton Slodnjak se je ukvarjal z raziskovanjem slovenske književnosti. Udeleževal se je mednarodnih slavističnih kongresov in sestankov. V esejističnih razpravah se je loteval skoraj vseh obdobij slovenske literarne preteklosti in njihovih predstavnikov. Pomemben je tudi kot prešernoslovec, saj je sodeloval skoraj pri vseh povojnih književnih izdajah Prešerna ter napisal tudi pesnikov življenjepis na podlagi lastnih in tujih dognanj, ki velja za prvo Prešernovo zaključeno monografijo ...

Marja Boršnik

Slovenska literarna zgodovinarka. Rojena je bila 24. januar 1906 v Borovnici in umrla 10. avgust 1982 v Mljetu. Rodila se je v Košutovi hiši v Borovnici. Leta 1925 je v Ljubljani maturirala na realni gimnaziji, nato pa se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je 2. julija 1929 diplomirala iz zgodovine slovenske književnosti z južnoslovanskimi književnostmi, primerjalne književnosti s teorijo književnosti in zgodovine slovenskega jezika, narodne zgodovine in nemškega jezika s književnostjo. Med letoma 1930 in 1942 je poučevala na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani, Leskovcu v Srbiji, Celju in spet v Ljubljani. Medtem je leta 1932 na Filozofski fakulteti opravila profesorski izpit, 30. septembra 1938 pa tam promovirala z disertacijo Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi. Med drugo svetovno vojno je bila leta 1942 zaradi sodelovanja v OF aretirana in obsojena na 12 let težke ječe. Izpustili so jo leta 1943 po kapitulaciji Italije, skupaj s komaj nekaj mesecev staro hčerjo edinko Francko Premk, na katero je bila, kakor je večkrat poudarila v spominih, v življenju najbolj ponosna. Po vojni je bila med drugim inšpektorica za srednje in visoke šole, strokovna inšpektorica pri ministrstvu za prosveto LRS in referentka za učbenike na oddelku za šolstvo. Organizirala je delo pri srednješolskih slavističnih učbenikih in bila v uredniškem odboru zbirke Klasje. V letih 1947–1950, 1959 in 1969 je predsedovala Slavističnemu društvu Slovenije in bila 1974 sprejeta med njegove častne člane. Septembra 1948 je bila imenovana za docentko na oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Podedovala je tematiko, ki sta jo pred tem predavala Ivan Prijatelj in Anton Ocvirk, se pravi književnost druge polovice 19. stoletja in slovenske moderne ter novejšo slovensko književnost. Leta 1958 se je upokojila, a se je že 2. februarja 1959 vrnila kot redna profesorica za zgodovino slovenske književnosti. Bila je avtorica številnih člankov in znanstvenih monografij s področja slovenske literarne zgodovine, urednica Slavistične revije in revije Jezik in slovstvo. Na lastno željo je bila 1. januarja 1964 upokojena, ker je želela svoje mesto odstopiti mlajšim slavistom. Od takrat se je popolnoma posvetila znanstvenemu delu. Leta 1976 je prejela Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine, leta 1977 pa je bila izvoljena za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in imenovana za zaslužno profesorico Filozofske fakultete. Umrla je na Mljetu, pokopana je v rodnem kraju Borovnici. Njen grob urejajo učenci in učenke OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica.

Anton Ocvirk

Slovenski literarni zgodovinar, kritik, literarni teoretik, esejist in utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti. Rodil se je 23. marec 1907 v Žagah pri Bovcu in umrl 6. januar 1980 v Ljubljani. V Ljudsko šolo je hodil v Gorici, v nižjo gimnazijo pa v Veržeju. Zaradi selitve družine v Ljubljano, se je tam vpisal v klasično gimnazijo, na kateri je leta 1927 maturiral in se še istega leta vpisal na ljubljansko univerzo. Na Filozofski fakulteti je kot A-predmet študiral zgodovino slovenske književnosti z južnoslovanskimi književnostmi, kot B-predmet primerjalno književnost s teorijo književnosti, kot C-predmet pa zgodovino slovenskega jezika. Diplomiral je 20. oktobra 1931 in se naslednji mesec odpravil na podiplomski študij v Pariz. Leta 1933 je imel predavanje na Collège de France z naslovom Evropska misel šestnajstega, sedemnajstega in osemnajstega stoletja ter slovenska književnost. Istega leta je v Ljubljani oddal disertacijo z naslovom Levstikov duševni obraz in bil 20. julija 1933 promoviran v doktorja filozofije. Med leti 1933 in 1935 je bil urednik Ljubljanskega zvona, vmes se je s pomočjo štipendije odpravil na izpopolnjevanje v Pariz in London. Leta 1938 je postal docent na Filozofski fakulteti. Septembra 1944 je bil zaprt in poslan v Dachau, od koder se je vrnil junija 1945. Isto leto so ga potrdili za izrednega profesorja za slovensko in komparativno literarno zgodovino novejše dobe, leta 1950 je postal redni profesor. Kasneje je bil tudi dekan Prirodoslovno-matematično-filozofske fakultete v Ljubljani, upokojil se je leta 1974. Od leta 1964 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za izjemno pedagoško delo mu je ljubljanska univerza leta 1979 podelila častni naziv zaslužni profesor, še prej je leta 1975 za svoje znanstveno delo na področju slavistike, primerjalne književnosti in literarne teorije dobil Kidričevo nagrado. V povojnem času je bil urednik mnogih zbirk in revij: med leti 1946 in 1980 je urejal zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev; od leta 1948 do 1963 je bil prvi urednik Slavistične revije; med leti 1964 in 1977 je urejal zbirko Sto romanov.

France Bernik

Slovenski literarni zgodovinar, pisatelj in akademik, rojen 13. maja 1927 v Ljubljani. Leta 1951 je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bil nato do leta 1957 asistent za slovensko literarno zgodovino na Oddelku za slovanske jezike in književnosti; tistega leta je bil izključen iz univerze iz političnih razlogov. Leta 1960 je nato pridobil doktorat literarnih znanosti. Naslednje leto se je zaposlil pri Slovenski matici, kjer je bil sprva tajnik, nato pa urednik. Leta 1972 je postal znanstveni sodelavec Inštituta za literature pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Filozofska fakulteta ga je leta 1971 izvolila v docenta, leta 1977 v izrednega in leta 1984 v rednega profesorja zgodovine slovenske književnosti. Leta 1983 je postal izredni, leta 1987 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Med letoma 1992 in 2002 je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1993 je postal redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti in leta 1996 član senata Evropske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1994 je postal dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, leta 1999 pa redni član Mediteranske akademije (Neapelj). Leta 2003 je postal dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz – Sozietät (Berlin). Prejemnik mnogih nagrad.

France Bernik

Slovenski pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar, rojen 2. september 1928 v Suhadolah. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer jo je tudi končal, potem pa se vpisal na študij slavistike v Ljubljani, kjer je leta 1955 diplomiral. Do leta 1958 je poučeval na nižji gimnaziji na Dobrovem v Brdih, po tem letu in do leta 1990 pa na gimnaziji v Kranju, kjer je tudi dočakal upokojitev. Na začetku je bilo njegovo pesništvo blizu novoromantičnim tokovom, pozneje pa se je razvijalo v smeri modernizma. Po prvi pesniški zbirki Bregovi ulice, jih je izdal še več, najbolj dognana pa je njegova pesniška zbirka Ajdova znamenja. Najpomembnejši del Pibernikove literarne publicistike so knjige Med tradicijo in modernizmom, Med modernizmom in avantgardo in Čas romana.

Komentar

Biografska gesla so po večini sestavljena sistematično podobno. Večinoma se sestavijo iz osnovnega opisa, ki vsebuje stroko in življensko dobo oebe, o kateri govorijo. Navadno vsebujejo portretno fotogravijo, risbo ali sliko, včasih pa nič od naštetega (navadno pri geslih manj znanih oseb). Do glavnih opisov gesla lahko pridemo s klikom posameznega opisa v vsebini (kar je praktično pri velikih člankih), ali pa s pomikanjem miške navzdol. Biografski članki navadno v vsebini vsebujejo opis življenja, opis dela, izbrana dela, vire, zunanje povezave in rubriko glej tudi. Ko sem prebiral več gesel slovenskih literarnih zgodovinarjev, sem ugotovil, da se posamezni glavni opisi pri različnih avtorjih dostikrat sistematično zelo razlikujejo. Tako je marsikatero geslo ŠKRBINA.

SlovLit

Tip: Vabilo na delavnico

Tema: Internacionalizacija visokega šolstva

Povezava: Katarina Aškerc. INTERCULTURAL AWARENESS ACROSS THE CURRICULUM. SlovLit 20. september. 2015

Tip: Vabilo na okroglo mizo

Tema: Znanstvena fantastika

Povezava: Urška Kac. Okrogla miza o globalizaciji in znanstveni fantastiki. SlovLit 21. maj. 2014

Tip: Vabilo na literarni večer

Tema: Srečko Kosovel / Avantgarde

Povezava: Srečko Kosovel na Besedni postaji. SlovLit 15. april. 2013

Redakcija naslovov

• Dane Zajc in slogovne tendence v sodobni slovenski poeziji
• Zgodnjesrednjeveška ljudstva in dramska publika
• Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem: Interdisciplinarnost prakse in teorije
• Literarni programi v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine
• Slovenska in slovaška kratka pripovedna proza 1989–2000
• Novo odkriti izvod Cerkovne ordninge
• Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki
• Značilnosti prevodov iz slovenščine v makedonščino s področja migracij in azila
• Pristopi k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu in razvoj jezikovnih zmožnosti
• Zmanjšanje razširjenosti uporabe bralnikov
• Bralčevo doživljanje bolezni
• Vrednote, osebnost in psihično blagostanje pri nadarjenih pisateljih
• Stres in zadovoljstvo zaporskih delavcev
• Vpliv daljše izpostavljenosti veliki višini na indikatorje vidne pozornosti
• Vljudnostne strategije ob nesoglasjih in kritikah v japonščini in slovenščini
• Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na paciente z bipolarno motnjo razpoloženja
• Napovedna vrednost osebnostnih mer in socialno prilagajanje v otroštvu
• Emancipacija slovenske identitete in književnosti na prelomu 19. in 20. stoletja
• Slovenski prevodi sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje
• Dnevni centri aktivnosti: Alternativni koncept dejavnega staranja v skupnosti
• Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih

Literarnovedni dogodek

Na SlovLitu sem videl, da se je v četrtek, 26.11.2015 od 15.00–15.50, v debatni kavarni prvega preddverja knjižnega sejma, v Cankarjevem domu, odvijala debata z naslovom: Slovenska književnost v prevodih. Tema debate me je pritegnila, saj me kot komparativista zanima tudi to področje.

Za vse, ki vas zanima nekaj podrobnosti o temi debate sem prekopiral tudi tale povzetek.

Izhodišči debate o kompleksni problematiki prevajanja »eksotične« slovenske literature bosta nedavna odlična prevoda dveh odličnih sodobnih romanov: Köstlerjeva nemška verzija Ko se tam gori olistajo breze Brede Smolnikar in Vevarjeva slovenska verzija Angela pozabe, ki ga je slovenska pisateljica Maja Haderlap napisala v nemščini. Gostje: Majda Stanovnik, dr. Erwin Köstler, Breda Smolnikar, dr. Štefan Vevar.

Literarna kritika

Leterarna kritika romara Maks avtorja Dimitrija Rupla

• Bajt, Drago. Dimitrij Rupel: Maks. Razpotja: razprave, eseji, članki, kritike (1986). 93–96. COBISS
• Emilija Mančić. Umbruch und Identitätszerfall : Narrative Jugoslawiens im europäischen Kontext. Tübingen: Francke, 2012. 146. COBISS

Iskanje kritik pred drugo svetovno vojno

Kritike del pred drugo svetovno vojno dobimo v zagrebški Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova.

Kritika Pregljeve Mlade Brede

• Marija Stanonik. Procesualnost slovstvene folklore : slovenska nesnovna kulturna dediščina. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. 326. COBISS

Literarni kritiki

Josip Vidmar

Vanesa Matajc

Janko Kos