Uporabnik:Veronika Zorko

Test 12. 2. 2021

--Veronika Zorko (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. France Bernik.

France Kidrič. Prešernoslovec.

2. Lučka Zorko. Božji delec. Maribor: Zavod Droplja, 2013.

3.

4. Zakon o varstvu osebnih podatkov.

Test 29. 1. 2021

--Veronika Zorko (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)Veronika Zorko

1. Naratologu bi rekli pripovedovalec.

2. Ne, saj ni še minilo 70 let od smrti kiparja.

3. Oddaja na papirju.

Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak: Dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251–263.

--Veronika Zorko (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET)Veronika Zorko

--Veronika Zorko (pogovor) 08:44, 29. januar 2021 (CET)Veronika Zorko

Test za test

--Veronika Zorko (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)Veronika Zorko

Naredil je samomor, ker so ga preganjali, ker je plačljive članke naredil prosto dostopne.

--Veronika Zorko (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)Veronika Zorko

Domače naloge

Komentar članka iz Slavistične revije

Boris Paternu: KAKO BRATI »KRST PRI SAVICI«

Paternu v svojem članku predstavlja različne možnosti branja in razumevanja Prešernovega Krsta pri Savici. Krst lahko interpretiramo kot srednjeveško zgodbo o pokristjanjevanju, ki najbolj očitna in neposredno predstavljena. Hkrati ga lahko razlagamo kot novodobno zgodbo v katero je Prešeren dodal tudi svojo osebno zgodbo ob smrti prijatelja Matija Čopa in spoznanju, da je Primicova Julija zanj izgubljeno ljubezensko upanje. Razumemo pa ga lahko kot sodobno zgodbo, ki je vedno aktualna. Avtor članka tu najbolj izpostavi upor Slovencev proti fašizmu in nacizmu v 20. stoletju.

Kljub vsem zelo dodelanim in podrobno predstavljenim razlagam, pa mi je še vedno najbližja in najbolj osrečujoča primarna razlaga o pokristjanjevanju v 8. stoletju in žrtvovanju za ljubezen. Bogomilina pristna ljubezen in zaupanje v Boga, ter Črtomirjeva globoka ljubezen do Bogomile in pripravljenost storiti zanjo vse se mi zdijo vredne občudovanja. Oba sta se za združitev v večnosti bila pripravljena odpovedati svoji največji zemeljski ljubezni, kar se mi zdi zelo navdihujoče. Mislim, da v današnjem svetu manjka Bogomil in Črtomirjev, ki bi bili pripravljeni spremeniti svoje življenje za drugega in sebe ter svojo osebno srečo postaviti na stran.

Vir:

Boris Paternu. Kako brati "Krst pri Savici". Slavistična revija 54/3 (2006). 283–293.

Komentar članka iz revije Jezik in slovstvo

Alenka Žbogar: SLOVENSKO LJUDSKO SLOVSTVO IN ANTIČNA KNJIŽEVNOST PRI POUKU KNJIŽEVNOSTI

Članek predstavlja zastopanost ljudskega slovstva in antične književnosti pri pouku v zadnjem triletju osnovne šole in v gimnaziji. Obe področji sta, kar dobro zastopani, a je premalo poudarka na medpredmetnem povezovanju. Avtorica podrobno predstavi tudi učna načrta za slovenščino, pri čemer ugotovi, da je v novejšem učnem načrtu iz leta 2018 v osnovni šoli manj obveznega čtiva s področja ljudskega slovstva. Slovensko ljudsko slovstvo in antična literatura sta v gimnaziji bolj obširno obravnavana. V članku so predstavljene tudi številne možne medpredmetne povezave s slovenščino. Na koncu pa avtorica opiše tudi dve sodobni metodi dela, ki učencem približata učenje in omogočita še aktivnejše sodelovanje.

Članek sem si izbrala, ker mi je antika blizu, saj sem obiskovala klasično gimnazijo in smo pri pouku latinščine obravnavali številna antična dela. V delu članka, ko avtorica predstavlja vse možne medpredmetne povezave, sem ugotovila, da so vse naštete povezeve na naši šoli zrealizirali pri različnih predmetih. Zdi se mi, da je tovrstno povezovanje zelo dobrodošlo, saj si je posamezno snov tako lažje zapomniti. Prav tako menim, da je vključevanje antike v šolski učni načrt zelo pomebno, saj da poznavanje le te neko dodatno širino vsemu znanju. Po mojih izkušnjah ugotavljam, da je primerno, da je antična književnost v gimnazijah vključena v večji meri kot v osnovnih šolah, ker je v gimaziji lažje razumeti antično kulturo kot celoto.

Vir:

Alenka Žbogar. Slovensko ljudsko slovstvo in antična književnost pri pouku književnosti. Jezik in slovstvo 64/2 (2019). 31–40.

Janko Glazer: Ko ciproš zacveti

O avtorju

Janko Glazer (tudi Janko Glaser) je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah, umrl pa je 2. februarja 1975. Študiral je slavistiko in germanistiko. Ko je diplomiral je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, potem je bilj knjižničar v mariborski Študijski knjižnici in kasneje tudi ravnatelj te knjižnice. Med vojno je bil pregnan v Srbijo. Bil je oče pesnice, literarne zgodovinarke, prevajalke in urednice Alenke Glazer. Leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado. Bil je impresionistični pesnik, zelo pa ga je zaznamovala sinova smrt med vojno, kar je močno občuteno tudi v njegovi pesmi Ko ciproš zacveti, ki je nastala leta 1948.

Interpretacija

Ciproš je posebna divje živeča cvetoča trava, ki je na Pohorju simbol teh krajev, saj vsako poletje frate (poseke) obarva rdeče.

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

V barvi ciproša, ki se pojavi in znova izgine, vidi pesnik kri na posekah (fratah), ki se bo vedno znova pojavila, saj se določene rane nikoli trajno ne zacelijo. Smrt sina, ki ga je med vojno je nezaceljiva bolečina. To se simbolično povezuje s frato, ki zakrvavi po poseki dreves.

Odmev

Pesem Ko ciproš zacveti je navdihnila nekatere dogodke in podjetja. Ciproš se imenuje podjetje, ki proizvaja izdelke iz lesa. V Mariboru je potekala antologija mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa z naslovom "Ko ciproš zacveti". To je bila bralna uprizoritev poezije, ki jo je izvajala Drama SNG Maribor v koprodukciji z revijo Dialogi Maribor.

Viri

Janko Glazer Wikipedija 12. nov. 2020.

O imenu Ciproš. Ciproš. Pridobljeno 12. nov. 2020.

Ko ciproš zacveti. Drama operabalet Maribor Pridobljeno 12. nov. 2020.

Forum Slovlit

Prebrala sem razpravljanje Aleksandra Bjelčeviča z naslovom Besedni zaklad slovenskih maturantov iz 3. februarja 2001. Definiram lahko, da gre za jezikoslovje, za osnovni besedni zaklad širše populacije (maturanti) in večji besedni zaklad ljudi na javnih položajih (novinarji). Bjelčevič se sklicuje na knjigo Jureta Zupana in poda svoje mnenje o besednem zakladu, ki je utemeljeno s primeri in ugotovitvami. Besedilo bi uvrstila v jezikovni kotiček in mislim, da gre za polemiko.

Primož Kozak

Življenje

Primož Kozak je bil slovenski dramatik, esejist, filozof, dramaturg, rojen v Ljubljani, 11. septembra 1929. Umrl pa je 22. decembra 1981.

Primož Kozak je bil sin pisatelja Ferda Kozaka. Maturiral je leta 1948 na Ljubljanski klasični gimnaziji, leta 1955 je diplomiral iz dramaturgije na Akademiji za igralsko umetnost, in leto kasneje iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1956 do 1959 je delal pri Triglav filmu, kot dramaturg in filmski scenarist, vmes pa je kot štipendist francoske vlade študiral filozofijo in teorijo drame v Parizu. Leta 1960 se je zaposlil na SAZU, sprva kot tiskovni tajnik, kasneje pa kot asistent v Inštitutu za literarne vede. Leta 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz literarnih ved in bil nazadnje profesor ter dekan na AGRFT v Ljubljani. Bil je med ustanovitelji literarnega glasila Mladinska revija in sodeloval je pri ključnih revijah povojnega časa (Beseda, Revija 57, Novi svet, Sodobnost). Bil je tudi med ustanovitelji kulturno umetniškega društva Anton Tomaž Linhart in daljši čas v odboru njegove gledališke sekcije Oder 57. Bil je med ustanovitelji revije Perspektive, kjer je bil v zgodnjih šestdesetih letih nekaj časa eden glavnih urednikov. Od 1952 do 1954 je bil glavni urednik študentskega lista Tribuna. Poročen je bil s prevajalko Jolanto Groo Kozak, s katero je imel sina Krištofa Jacka.

Delo

V Kozakovem opusu sprva prevladuje proza, z izjemo otroških začetniških stihov, objavljenih v Našem rodu. Natis črtice Spomin v Mladinski reviji in natis cikla treh reportažnih črtic Trije obrazi v reviji Novi svet sta edini tiskani objavi pripovedne proze. Težil je bolj k osebnoizpovednemu pripovedništvu kot k realistični epiki, pisal je tudi partizansko prozo (Obsojenec na smrt, Jernej, Partizanska balada, Ana in Partijci). V Novem svetu je 1949 objavil prvi literarni esej in dva odmevna članka.

V ustvarjanju se je posvetil predvsem drami v eksistencialistični in idejno-politični podobi ter predvojni socialni moralni kritiki. Med 1958 in 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi, Afera (1961), Kongres, ki so izšle kot Trilogija pri Slovenski matici leta 1969, in Legenda o svetem Che. Afera je na Festivalu malih odrov v Sarajevu leta 1961 dobila nagrado za najboljšo predstavo. 1970 je na razpis za televizijsko dramo, napisal igro Direktor in prejel prvo nagrado.

Pisal je tudi esejistiko (Peter Klepec v Ameriki, Slovenija) in znanstvene razprave (Temeljni konflikt Cankarjevih dram). Ukvarjal se je s filmsko in televizijsko scenaristiko. Je eden od soavtorjev scenarija za film Grajski biki in avtor dramatizacije Ptički brez gnezda F. Milčinskega. 1976 je za državno proslavo ob 100. obletnici rojstva Ivana Cankarja v Hali Tivoli dramatiziral Hlapca Jerneja. Leta 2006 je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izšel prvi zvezek Kozakovih zbranih del, ki prinaša doslej neznano poezijo, predvsem pa mladostno prozo.

Leta 1968 je dobil nagrado mesta Ljubljane za posebne dosežke na področju kulture (za dramo Kongres), leta 1969 nagrado Sterijevega pozorja (Novi Sad) za besedilo v drami Kongres in leta 1973 nagrado Prešernovega sklada za knjigo Peter Klepec v Ameriki.

Viri

Primož Kozak

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Gre za najstarejšo in največjo kontinuirano knjižno zbirko v slovenskem jeziku. Z zbirko so znanstvene izdaje dosegle v slovenski literarni vedi svoje sistemsko mesto. Dosedanja glavna urednika zbirke, Anton Ocvirk in France Bernik, sta v njej izdala glavnino slovenske literarne klasike. Ocvirk je bil ustanovitelj zbirke in jo je urejal od 1946 do svoje smrti 1980, ko je glavni urednik postal Bernik do leta 2010. Potem je urednik postal Matija Ogrin, ki ima ob sebi tudi uredniški odbor za pomoč, saj ima en sam težko dovolj velik znanstven pregled nad celotno slovensko literaturo. Zbrika deluje pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje. Zajema leposlovje, članke, študije, podlistke in korespondenco. Besedila so natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb, modernizira naj se le pravopis in ne posega v stil avtorja. Zaključene avtorske opuse dopolnjujejo monografije o avtorjih, ki niso samo življenjepisi, marveč študije o pisateljevem značaju in razvoju, o dobi in njenih značilnih političnih in socialnih potezah ter odnosu pisatelja do nje.

Zbrana dela obsegajo številne avtorje, med katerimi ima največji opus Ivan Cankar (30 zvezkov), izmed avtoric pa lahko najdemo le Zofko Kveder.

Viri:

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Izdanih je bilo 64 zvezkov.

V seznamu zvezkov je veliko literarnih zgodovinarjev, med katerimi se najpogosteje pojavi Janko Kos. Tudi Anotn Ocvirk, ki je dal pobudo za nastanek literarnega leksikona in je zbral sodelavce, je veliko prispeval. Več prispevkov sta napisala tudi Lado Kralj in Miran Hladnik. Med avtorji je tudi kar precejšen delež ženskih avtoric, med drugimi Majda Stanovnik, Marjeta Vasič, Katarina Bogataj-Gradišnik in Vera Troha.

Študije obsegajo več zelo različnih literarnih tem. Od same literature in literarne teorije, antične, razsvetljenske, romantične, ekspresionistične literature, do bolj specifičnih tem proze, poezije in dramatike v posameznih obodbjih. Študije sodijo v več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Imajo različne stopnje poglobljenosti in so različne po obsegu.

Viri:

Literarni leksikon

Fotografija v Zbirki

Fotografija Ulica Martina Krpana

Naloge s citiranjem

Boža Krakar Vogel. Krakarjevi dnevi. SlovLit 14. februar 2020.

(Za datum sem izbrala 14. februar, saj je bil prispevek takrat objavljen. Naveden pa je tudi 13. februar, ko je avtorica poslala objavo, a takrat besedilo še ni bilo javno dostopno vsem, zato se mi ta datum ne zdi pomemben.)

Še povezava? --Hladnikm (pogovor) 18:40, 2. februar 2021 (CET)

O Novi pisariji

Uvod

Najprej je bil v načrtu naslov Nova pismenost, ki se je navezovala na Vodnika na začetku 19. stoletja, a v njegovem času je pismenost pomenila slovnico. V današnjem času pismenost pomeni 'znanje branja in pisanja'. Naslov Nova pisarija se navezuje na Prešernovo pesnitev z enakim naslovom, ki je bila izdana v Krajnski čbelci, leta 1831. V pesmi gre za pogovor med učencem in učiteljem, s katerim je Prešeren ironiziral svoje nasprotnike.

Pismenost

Pismenost je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenost je v zadnji četrtini 18. stoletja začela postajati nuja za vsakega posameznika in tako danes nepismenost velja za nerazvitost družbe. Za skupnosti razvitega sveta velja, da je pismenost skoraj 100%. Obstaja več specialnih pismenosti: glasbena, kartografska, računališka, strokovna ..., a obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Vendar pa je komunikacija preko mobijev in računalnikov že del splošne pismenosti. Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati, temveč si je bolje z njo pomagati priti do učinkovite pismenosti. Namen višjih oblik pismenosti je sposobnost tvorjenja in širjenja sporočil javnosti. Vendar pa je odstotek tistih,ki pišejo in objavljanjo, kljub temu da je pisanje danes enostavno in vsem dostopno, zelo majhen. Vloga pisanja nekateri sicer spoštujejo, a vseeno ne cenijo tako kot fizično delo. Kreativen (podjeten)bi moral biti čim večji del populacije in humanisti bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

Informacijska družba je družba današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Ob novostih, ki so se pojavile z informacijsko družbo, je potrebno izpostaviti skrb za tiskano knjigo. Med splošnim mnenjem o natisnjeni in elektronski knjigi je prišlo do številnih nestrinjanj. Kljub temu da je tiskana knjiga postavljena na stran, pa ne bo nikoli umrla, saj bo, če ne drugega, vedno ostala zbirateljski artikel bibliofilov.

Wikiji

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. Wikimedijina spletišča zajemajo spletno enciklopedijo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Na lestvici jezikov je Slovenščina trenutno nekje okoli 40. mesta in spada v drugo skupino, med vitalne jezike.

Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče, kar je eden glavnih wikipedijskih principov. Wikipedijo je potrebno uporabljati z optimističnim prepričanjem, da je vse, kar je napisano, dobronamerno. Sicer pa je pomembno vsako informacijo kritično presojati in ne le slepo verjeti.

Wikipedija, zlasti pa Wikiverza je zelo koristna tudi v šolah, ker učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti. Sicer pa šolska uporabnost wikijev ni bila očitna že od zečetka, vendar so jo šele leta 2005 (tri leta po začetku) začeli uporabljati v fakultetnih seminarjih.

Avtor

Do 60. let 20.stoletja je bil večji del usmerjen k avtorju, potem pa se je pozornost preusmerila k besedilu. V 80. letih se je pozozornost usmerila k bralcu in njegovim interesom in potrebam. Besedilo ni več pomembno "kot tako" ampak v odnosu do bralca.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Izbiranje gradiv, metod ali eksperimentov, za katere domnevamo, da bodo potrdili našo zamišljeno tezo ni sporno, ker smo upravičeni izbrati orodja, ki so kar najbolj primerna za uspešno obdelavo gradiva. Sporno postane takrat, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov. Žanr znanstvenega pisanja predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje. Tudi leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o nečem poročati, vendar se zdi, da je pri leposlovju večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini poročila.

V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

Pismeni smo lahko na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Znanstvene so objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli (zato učbeniki spadajo med strokovne knjige), v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd. spadajo med publicistična besedila.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina, kar ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, nasprotno, spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh je potrebno razširjati preko meja jezika. Avtorji in uredniki bi morali svojim delom dodati povzetke v angleščini in jih vključiti v različna kazala, zlasti v ustrezna gesla na Wikipediji. Ker tega ne počnemo, pa dela ostajajo nepoznana in necitirana.

Izbira teme

V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda. V pedagoškemu principu ustreza prizadevanje, naj si učenec, dijak, študent izbere temo, ki mu najbolj ustreza in do katere ima pozitiven čustveni odnos. Vendar pa to prizadevanje ni najbolj primerno, saj naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja.

Ni dobrih in slabih tem. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka tema zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva. Ljudje smo pač taki, da bolj cenimo tiste svoje izbire, v katere smo investirali več časa in energije, zato intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po sebi veča našo naklonjenost do nje.

Ker se pomembnost tem določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Čeprav bi bilo v današnjem času dovolj znanje tipkanja na računalnik, je pisanje z roko vseeno pomembno, saj se preko ročnih spretnostih krepi inteligenca. Tipkanje in pisanje spadata med tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Usoda avtorstva

Biti avtor/avtorica je včasih pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.

Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.

Objavljanje

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. Pri klasikih je sicer pomembno tudi tisto pisanje, ki je ostalo v rokopisu in ni prišlo med bralce, drugače pa štejejo le objave. Potencialni avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost.

Nekdaj so besedila postavili stavci v tiskarni, kar pomeni, da so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk in naprej med bralce. Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Za pravo objavo se je treba potruditi. Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih, pomagajo pa tudi hiperpovezave v besedilu.

Množični um ali pametna množica

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Sv. Avguštin je definiral, da mora biti znanje za razliko od materialnih dobrin zastonj. Znanja ne dojemamo in cenimo kot dobrine.

Masovnost je nevarna, ker brezglava množica ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Najsposobnejši izobraženi posamezniki, so hitro pripravljeni prevzeti vlogo vodij in usmerjevalcev množic, iz prepričanja, da neuka množica ni sposobna samostojnega in odgovornega odločanja. Vendar pa v današnjem času velja, da je skupnost skupnost posameznikov, ker se vsak posameznik lahko razvija kot član skupnosti. Wikipedija izrablja pamet množice, kjer vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence

Avtorske pravice so pravni koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo ustvarjalcem.

Creative commons (cc) je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji. Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo t. i. moralne avtorske pravice.

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred nepooblaščenim razmnoževanjem in distribuiranjem, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.

Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju.

Med ljudmi se napačno domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu. Prosto uporabne so nasprotno samo tiste redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno.

Bralec

Prosti dostop

Prosto dostopno mora biti osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej mora bit osnovno, srednje in visoko šolstvo zastonj. K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki. Vendar pa tako učbeniki, kot drugi pomembni viri informacij niso (bili) zastonj. Tako država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča.

V dilemi, poseči po domači plačljivi informaciji ali po brezplačni tuji, ne bi smelo biti dvoma: v interesu kulturnega preživetja se bomo odpovedali fantazmi o večvrednosti »domačega« samo zato, ker je domače, in posegli po tistih informacijah, ki bodo lažje dostopni.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Prosto vsebino (free content) lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu, odprti dostop pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons. Prosti dostop pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli.

Založbe

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov.

Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več, ampak v najboljšem primeru samo organizirajo pripravo publikacij. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo potencialne bralce s svojega ozkega področja in knjižnice, zainteresirane za nakup, zato za posrednika ne potrebujejo prav nobene založbe. Zanje se kljub temu največkrat odločajo zaradi domnevnega ugleda, ki naj bi ga knjigi dalo ime renomirane založbe, torej iz prestižnih razlogov, in zaradi predsodkov do samozaložbe. Subvencijo bi sicer lahko porabili veliko bolj racionalno, če bi jo namenili objavi in promociji knjige na spletu. Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne potrebujejo.

Predatorske založbe postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj). Zgroženi bibliotekar Jeffrey Beall je naredil svoj privatni seznam predatorskih založb, ki naj bi v prizadevanju za zaslužek kršila osnovna pravila akademskega obnašanja z objavo slabo ali nič recenziranih člankov, z nekorektnim zaračunavanjem objav, z navajanjem uglednih znanstvenih osebnosti med uredniki brez njihove vednosti in pristanka, s posnemanjem videza renomiranih revij ...

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja so številke o citiranosti. Manj pomembne so številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi.

Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano. Honorarji so se najprej ukinili pri znanstvenih revijah, tisti za znanstvene knjige pa so se postopoma zmanjševali in marsikje (npr. za knjigo v zbirki Slavistična knjižnica) dobi avtor namesto honorarja samo še spodobno število avtorskih izvodov.

Varovanje zasebnosti

Posamezno in zasebno ni enako in tudi skupno in javno ni enako. Kot javno razbiramo sprva samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji. Šele na fakulteti ugotovimo, da poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno. Za javno dobro, za blagor skupnosti, za skupni interes si lahko zelo prizadevata tudi posameznik in zasebnik, neredko celo precej bolj kot inertne javne inštitucije.

Zlorabe nagovarjajo k pravni regulaciji zbiranja podatkov in previdnosti pri njihovem posredovanju, zelo narobe pa bi se bilo zaradi slabih izkušenj z zlorabami preganjavično odpovedati njihovemu zbiranju in obdelavi, saj so nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja.

V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav. Saj v glavnem sploh ni tako težko, če le uporabimo zdrav razum in vemo, kaj vse je treba preveriti, preden objavljeni informaciji zaupamo. Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. V njegovi bibliografiji bo razbral, za katera področja je najbolj kompetenten. Pri starejših predpostavljamo večjo stopnjo modrosti ali vsaj previdnosti pri tvorjenju izjav. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu.

Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem

V sedemdesetih letih je veljalo prepričanje, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V 80. letih pa so iz Amerike začele prihajati drugačne ideje: da je tak znanstveni larpurlartizem prevelik luksuz in da se je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje.

Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste, a ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.

Avtorstvo

Bralci smo sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, a so tudi objave iz samozaložbe zelo kvalitetne. Tusi starost je pomemben dejavnik. Velikokrat bolj zaupamo starim spisom, ki so prestali več kritik, a so tudi ti lahko površni in jih je treba primerjati z novejšimi.

Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Preverba se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent. Urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih recenzij bo upošteval in ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. Ker so izkušnje z zavrnjenimi teksti travmatične, v strokovni javnosti prevladuje podoba recenzenta kot človeka, čigar naloga je v zavračanju. V resnici je strokovna skupnost zainteresirana za objavo dobrih člankov in recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredniki se pogosto odločajo prav za slednjo možnost: avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva. Recenzenti morajo pregledati več delov članka (podrobno opisano v NP na koncu tega poglavja).

Pravopis

Pravopis je ključnega pomena za kredibilnost informacij.

Ločila

Pomembnoje poznati razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in vedeti, kdaj se uporabljajo.

Izogibajmo se zaimku le-ta, namesto tega uporabimo tale.

Uporabljajmo slovenske narekovaje – spordaj/zgoraj, ali sredinske. Če uporabimo kratico t. i., opustimo narekovaje.

Dvopičje je levo stično.

Tropičje se uporablja namesto veznika itd. Tropičje je nestično in pred njim ni vejice!

Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka. Včasih so podpičja zaključevala alineje v navpičnem naštevalnem nizu, danes pa na koncu alineje (kadar se ta začenja z malo) najraje ne postavimo nič.

Velike začetnice

Naslovi kolonov ali vrstic v tabelah so z veliko začetnico, celice znotraj tabele pa z malo, razen ko gre za stavke.

V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Drugo

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški – spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna.

Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov: txt pomeni golo besedilo; doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo; htm ali html je spletno besedilo; pdf je natisljivo besedilo; besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Za format golega besedila se bomo odločili pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), ali pri pisanju računalniških programov. Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno, kar pa ni primerno za besedila, ki so še v fazi popavljanja.

Besedilo v wikijih

Za osnovno oblikovanje v wikijih potrebujemo zelo malo znanja: za odstavek pustimo eno vrsto prazno, naslove obdamo z dvema enačajema (podnaslove s tremi ...), ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi, povezave napravimo z oglatimi oklepaji, sliko vstavimo preko menija.

Vaje v wikijih

Najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji: preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehajanje med prvo in tretjo osebo ter sedanjikom in pretelikom, dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

Napako v zgodovini strani se odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave. Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa: pišemo na pogovorno stran besedila ali avtorja, odpremo lahko samostojno stran za diskusijo, komentiramo znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

S sklicevanjem na druge avtor izraža svojo načitanost in poznavalstvo. Ljudje tudi lažje verjamejo stališčem več ljudi.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani.

Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje, da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic. Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. Avtorsko delo, razstavljeno na javnem mestu, je tam zato, da je na razpolago morebitnim zainteresiranim.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in bralci začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost, kakor nam je po drugi strani sumljivo tudi, kadar je avtor preveč samozavesten in v zaverovanosti vase pozabi omeniti vse tiste, od katerih se je učil. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Pri plonkanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, in toliko bolj narobe je, če je takih stavkov več ali če se nanizajo v sklenjen odstavek ali celo poglavje.

Prepisovanja v študentovem tekstu ni težko odkriti, saj se prepozna že ob uporabi besedišča. Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi. Govorimo lahko o intelektualni kleptomaniji, parazitiranju na temah kolegov ali o sovražnem prevzemu teme. Prevzem tujega naslova, teme ali ideje ni kraja, ni pa strokovno korekten, kaj šele kolegialen.

Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč tudi na literarni sceni. Postmoderna je s citatomanijo sicer nekoliko razrahljala preveliko občutljivost za avtorsko lastništvo, a se kljub temu še najdejo pisci, ki očitajo svojim pisateljskim kolegom, da so si pri njih sposodili naslov ali da jih slogovno posnemajo. Naslovov in sloga seveda ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati, saj drugače ne bi imeli več Antigon, Lepih Vid, Krstov pri Savici ...

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu.

Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo. Da bi bil ta čim višji, revije spodbujajo vzajemno citiranje, spretnejši med raziskovalci pa se tako lahko znajdejo na seznamih višje, kot je njihovo dejansko mesto v stroki. Problematično je, kadar vključenost v citatne baze oz. odsotnost v njih odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, zlasti ko gre za nacionalno specifična področja, ki na širok mednarodni interes in odmevnost ne morejo računati.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin.

Uredništva napihujejo IF svoje revije s forsiranjem preglednih znanstvenih člankov in znanstvenih recenzij, ki so pogosteje citirani od povprečja, z zmanjševanjem števila »citabilnih« člankov v reviji tako, da jim odvzamejo izvleček in seznam literature, z objavo zgodaj v letu, kar potencialno poveča letno citiranost, in seveda s citiranjem drugih člankov v isti reviji; vse to spada k moralno vprašljivim praksam.

Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF. Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje).

Slovenske znanstvene revije

Seznam slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica ...

Citatni slogi

Glavni citatni stili so: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski.

Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Slovenske humanistične revije imajo vsaka svoj način citiranja; Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, slovenistični reviji pa sta bližje čikaškemu slogu.

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata. Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek, vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali.

Opombe

Včasih so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopno pa je prevladal čikaški slog, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave.

Kratki sklici

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije. (bolj podrobno o tem v Novi pisaiji)

Označevanje navedkov

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis.

Če imamo vir v različnih vzporednih formatih, navedemo tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja, ni pa to nujno.

Zaslon in papir

Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov.

Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani. Natisnjena stran ima omejen obseg: lahko je prazna, če je na njej natisnjen naslov ali kratka pesem, na primer trivrstični haiku, obsega vsega nekaj besed, če gre za gosto stavljeni roman, pa kakih 600 besed, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji: praznih strani. Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka).

Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej; spletno besedilo je bolj kot natisnjeno besedilo naklonjeno naštevanju, od tod samoumevnost uporabe alinej. Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem. Zaradi možnosti iskanja z uzakom Ctrl + f ni potrebno navajati virov po abecednem vrstnem redu.

Pogosto se zadovoljimo samo z avtorjevim imenom, naslovom dela, letnico izida in povezavo na Cobiss, ko je delo dostopno na Cobissu. Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev! V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi

Najbolje je, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse prav. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC. Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni.

MLA-jevega predloga, da dopisujemo na koncu navedbe podatek, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd., ne bomo upoštevali, ker je iz oblike zapisa in njegove vsebine ponavadi jasno, za kaj gre.

Knjiga

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo.

Knjiga na bralniku

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. To je razlog za priporočilo, da citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo.

Članek v zborniku

Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku.

Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine.

Razprava v reviji

Pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije. Odločitev se zgodi glede na bralca: če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem ni ovir za njihovo uporabo, če pa gre za kakšno drugo publiko, potem raje zapišemo polni naslov.

Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti.

Enciklopedijsko geslo

S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov.

Na Wikipediji avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. V zadregi smo edino glede naslova spletišča, ki je zapisan na dva načina: v stolpcu levo od članka »Wikipedija: Prosta enciklopedija«, pod naslovom članka pa »Iz Wikipedije, proste enciklopedije.« Eno ali drugo je prav, nič pa ni narobe, kadar gre za domače teme, tudi brez podnaslova, torej zgolj »Wikipedija«. Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo po analogiji z navajanjem časnikov brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov.

Citiranje biografskih člankov in Slovenskega biografskega leksikona, Primorskega slovenskega biografskega leksikona in Novega slovenskega biografskega leksikona.

Forum

Ko spletišče navajamo v tisku dodamo na koncu še podatek Splet, v spletni objavi pa je dovolj povezava. V forumu SlovLit se včasih naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani razlikujeta, vseeno je, katerega izberemo.

Spletni tečaj

V oglatih oklepajih napišemo, da gre za spletni tečaj.

Blog

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala. Potrebno pa je navesti datum objave bloga.

Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so postavljeni na spletno stran revije. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu.

Komentar v članku navedemo tako, da v oglate oklepaje napišemo, da gre z kometar in navedemo v katerem članku. V tisku dodamo na koncu še Na spletu.

Zapis v podatkovni zbirki

Imena uednikov zbornikov dodamo za naslov zbirke, nato pa še letnico postavitve. Ker se zbirke spreminjajo, je potrebno navesti še datum dostopa.

Diplomska naloga

Oznaka Diplomsko delo je v oglatem oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah. Če se (kar preverimo v fizičnem izvodu), oklepaji niso potrebni. Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ne bo nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime, in ker gre za unikat, shranjen v knjižnici Oddelka za slovenistiko, tudi ta podatek.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

Zemljevid

V zadnjem času so zemljevidi produkt kolektivnega dela, zato avtorjev ne navajamo. Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala.

Na Wikipediji avtorjev ne navajamo, navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo, kjer interesent dobi tudi vse druge podatke, in datum kreacije ter zadnje spremembe, ki stoji čisto na dnu strani; datum dostopa je po vseh teh časovnih podatkih odveč.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi.

Pri zaslonskih posnetkih,ki jih je nekdo le obdelal, avtorja ni treba navajati, prav tako ni treba navajati avtorja, ki je fotografiral naslovnice knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev.

Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ker je to težko objektivno presojati, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, ki jim očitno ni vseeno, če bi jih ne navajali, korektno opremimo z imeni.

Ko citiramo samó fotografijo kipa, so na prvem mestu podatki o izvirnem delu. Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji. Če gre za detajl slike, to navedemo. Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je v našem prostoru navajeni in jo regulira tudi pravopis.

Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno. Oglate oklepaje uporabimo za svoje dodatke ali komentarje.

Risba

Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Glasbeno delo

Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Pri oddajah kot tvorca oddaje navedemo urednika, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana. Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime. Pri filmih bomo na prvem mestu citirali režiserja.

Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov), prepovedano je lastno raziskovanje oz. sklicevanje nanj, Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Žanri

Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Meje med njimi niso vedno ostre in zdi se, da pogosteje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja zato, ker jih pisci mešajo.

Izraz stroka, strokovni, ima dva pomena. Kadar ga uporabimo v pomenu disciplina, poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.

Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji (strokovna je na literarnovednem področju npr. Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost), po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij. Še preprostejši so poljudni članki. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, knjige, ki jih ločimo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. Med monografskimi publikacijami Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije. V principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo. Knjižna oblika ne pomeni več izključno natisnjene in v platnice vezane knjige, ampak se kot knjige štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije.

Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Poleg zgoraj naštetih zahtev je najpreprostejši kazalec znanstvenosti mesto objave. Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom.

Med akademskimi pisci vlada dvom v smiselnost pisanja za Wikipedijo tudi zaradi predsodka, da spadajo gesla v Wikipediji med strokovne članke in se zato z njimi ni mogoče potegovati za tako potrebne in zaželene znanstvene točke. Vendar članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Zelo se razlikujejo že po dolžini. Člankom v obsegu nad eno avtorsko polo (30.000 znakov ali 4400 besed) pogosto pripišemo status preglednih znanstvenih razprav. Bolj ko se Wikipedija razrašča, več ima takih člankov in bolj bledí predstava o njenem zgolj strokovnem značaju.

Šolsko pisanje

V šolsko strokovno pisanje spadajo referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat). Njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva. Pri tovrstnem pisanju je pomembna vloga mentorja, ki se mora prepričati, da je kandidat preštudiral vso relevantno literaturo. Problem lahko nastane, kadar pisec piše kombinirano (interdisciplinarno) diplomsko nalogo, nad katero bdita dva mentorja, vsak iz svoje stroke, saj lahko pride do nestrinjanja med mentorjema.

Popravljanje

Besedila popravljamo, saj so urejena besedila pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Na Wikipediji se večinoma ukvarjamo z že postavljenimi besedili, na Wikiviru pa s postavljanjem in popravljanjem besedil. Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno- v besedilu je treba odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.

Avtorji so bili nekoč lektorjem za jezikovne popravke hvaležni, ker neredko slovenščine niso obvladali, po drugi strani pa so avtorji, na lektorje radi hudi, češ da jim s pravopisnimi popravki pačijo slog, ga nivelizirajo, ukalupljajo. Ti očitki so upravičeni, kadar je šel lektor s popravki predaleč, lahko pa tudi ne, saj pravopisna samovolja v leposlovnih besedilih ni pravi način za dokazovanje avtorske slogovne inventivnosti.

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor v principu ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo. Pazil naj bi samo na to, da bo po njegovih intervencijah besedilo čim bolj ustrezalo tistemu, kar je avtor dal iz rok. Vendar se korektura in lektura včasih pomešata. Zahtevna besedila v renomiranih publikacijah gredo skozi več korektur. Najprej opravijo korekture v tiskarni, potem besedilo prebere urednik in običajno se predvideva tudi avtorjeva korektura. Prav tu se korektura neredko sprevrže v nekaj drugega: avtor v svoje besedilo vrine še kakšno opombo, zamenja besedo, izbriše odstavek, ki se mu zdi odveč, s čimer podaljša in zaplete pripravo besedila za tisk.

Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta. Korekture so se nekdaj opravljale s pisalom na rob korekturnih iztisov in jih je stavec potem vnašal v stroj, danes pa tiskarne ali uredniki pošiljajo v korekture besedila v formatu pdf.

Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil, tako da je rezultat njegovega dela čim bolj podoben izvirniku.

Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi predloge za izbolšavo. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Če besedilo ne ustreza konceptu revije ali knjižne zbirke, ga vljudno zavrne. Uredniško delo je strokovno zahtevno, od odločitev urednikov so odvisne strokovne usode piscev in njihova akademska kariera, zato morajo biti uredniki ljudje z izkušnjami v stroki, ki so dovolj občutljivi, taktni in odločni obenem. Urednikovanje ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti in je temu primerno ovrednoteno.

Komunkacija v stroki

E-pošta

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov.

• neodzivanje na pošto je nedopustno
• nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo
• pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte
• na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj
• za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa (nepišemosamih velikih črk)
• preverimo naslovnike in vsebino citiranega odgovora
• več svojih poštnih naslovov preusmerimo samo na eno mesto
• obsežne priponke raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
• datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.)
• uporabljamo privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo
• sporočila arhiviramo v golem besedilnem formatu txt

Preden sporočilo pošljemo, dvakrat premislimo, če nismo česa pozabili, da ne pride do dopolnjevanja, ki onesnažuje poštni nabiralnik, krade prejemniku čas in mu cefra živce.

V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: (kopija) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: (skrita kopija) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov (ko pošiljamo večji množici ljudi).

Potrebno je paziti, kdaj odgovarjaš samo eni osebi in kdaj vsem hkrati.

Ko daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih potem prekopiramo v okno za novo pošto, moramo paziti, da zbrišemo morebitne prezne vrstice.

Pismo o strokovnih zadevah:

• na forumu: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi; najbolje pa je, da kar brez nagovorov začnemo s temo
• običajna kombinacija pri nagovorih je vikanje + priimek ali tikanje + osebno ime; nevtralna zveza Spoštovana kolegica ali Draga kolegica
• za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj
• pri nadaljnji izmenjavi pisem na isto temo, smemo nagovor izpustiti
• S spoštovanjem + podpis
• Lepo vas pozdravljam, Lepo te pozdravljam, Z lepimi pozdravi
• kraj in datum, ki sta zaključevala papirnata pisma, nista potrebna
• podpis z imenom pri dopisnikih, ki se z njimi tikamo, in z imenom in priimkom pri tistih, ki se z njimi vikamo
• podpis na dnu forumskega sporočila za dvema črticama -- z imenom in priimkom, samo z imenom ali s kraticami
• na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika, kar na zaslonu napravi dva vezaja in štiri tilde (--Veronika Zorko (pogovor) 20:06, 26. november 2020 (CET))

Na obrazcih, ki se z njimi prijavljamo za štipendije, študijska potovanja, subvencije, pišemo ocene, priporočila, ekspertize ipd., zahtevajo uradniki poleg žiga še lastnoročni podpis. Svoj podpis vgradimo v pismo, če smo ga prej preslikali in spravili kot slikovno datoteko na disk.

Naslov naj bo pomenljiv in kolikor mogoče specifičen.

Naslavljanje dokumentov, ki jih pošiljamo v priponkah:

• ime naj bo kratko, pomenljivo in enolično
• namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk
• variante naj se zaporedno številčijo
• morebitni popravljavec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice

Socialna omrežja

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje.

Primerjava najpopularnejših spletišč s tistimi pred desetimi leti pokaže, kako kratko življenjsko dobo imajo kljub milijonom uporabnikov in da bo čez deset let spletna pokrajina gotovo spet drugačna.

Socialna omrežja so namenjena potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, ker pa se sfera prostega časa in poklicnega udejstvovanja vedno bolj prepletata, lahko pričakujemo, da bo del prispevkov na socialnih omrežjih zanimiv tudi s strokovnega vidika, čeprav temu prvotno niso namenjena. Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča.

Dunbarjevo število(Dunbar's number), tj. maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik (150).

Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj. Med laike bi se morali vključiti tudi profesionalci, a ne v avtoritarni vlogi, temveč kot dobronamerni pomočniki.

Tvit

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje. Vsebinsko je na prvem mestu zabava, resnih tem pa je bolj malo.

Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj vplivnostni krog. Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje, naslove priporočljivega berila itd., tvitanje služi torej v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav. Tviti so skupaj z blogi in linki na druga socialna omrežja nekakšna obvezna promocijska spremljava pomembnih strokovnih dogodkov in objav.

Drugo

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Ker so tam objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, je za raziskovalce vpis na LinkedIn skoraj neizogiben.

Burno, vendar redko strokovno, je dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov. Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne. Zli sloves si je rubrika pridobila zaradi sovražnega, žaljivega in vulgarnega govora nemoderiranih anonimnih prispevkov.

Zagovor

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov. Včasih je bil protokol predviden samo za magisterije in doktorate, zdaj pa se do nesimpatičnih razsežnosti regulira tudi na nižjih izobrazbenih stopnjah.

Nekoč je pri zagovorih doktoratov na humanističnih oddelkih glavna vloga pripadala mentorju, danes pa vlogo predsednika komisije, ki moderira dogodek, prevzame najstarejši oz. najuglednejši član komisije. Slovesni razglasitvi pa praviloma sledi družabni del v bližnji gostilni, kamor kandidat povabi člane komisije, svoje bližnje. Zagovor disertacije naj ne traja več kot dve uri, zagovori končnih izdelkov na nižjih akademskih stopnjah ustrezno manj.

Scenarij zagovora:

• predsednik komisije pozdravi vse prisotne, predstavi člane komisije, predstavi kandidata s podatki o njegovem življenju in šolanju, prebere povzetek ocen disertacije
• kandidat ima pol ure časa za povzetek svojega izdelka
• člani komisije zastavijo kandidatu vprašanja, ne več kot tri vsak, oziroma komentirajo disertacijo
• priložnost za vprašanja ima tudi publika
• komisija za nekaj minut zapusti prostor, da se v miru dogovori za skupno oceno
• slovesno razglasi, da je bil zagovor uspešen, in sporoči, kakšen naslov si je z njim pridobil kandidat
• čestitke, obdarovanja

Literarna kritika

Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet strokovne kritike pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih uvrstijo lahko celo v kategorijo znanstvenih besedil. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki morajo biti bolj jedrnati kot drugo stokovno pianje. Odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja, ker jih zainteresirani lahko najde v lokalnih Wikipedijah, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Za Wikipedijo se zahtevajo naslednja načela: soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev, vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem).

Biografski članek

Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu. Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih

Članek o knjigi

Najprej bodo prišle na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd., ne more pa to biti edini kriterij za izbiro.

Na Wikipediji teče projekt popisa knjig z nekoliko preozkim naslovom Romani. Tam se postopoma oblikujejo predstave o zglednem geslu te vrste. (obširna razlaga o postavljanju takega članka na Wikipedijo je v Novi pisariji)

Učbenik

Pisanje učbenikov ima svoje specifike:

• dialoškost z vprašanji in nagovori
• povzemanje in ponavljanje
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih definicij
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo
• povezovanje učbenikov v serije

Potrebno je izbrati ustrezno gradivo in relevantne tekste, ki so funkcionalni za učni načrt. Problem je lahko uveljavljanje osebnega interesa v učbenikih, npr. avtorjev, ksi so mu všeč, založb in literarne ideologije. Ker se založbe potegujejo za čim boljši položaj, da bi pridobile več kupcev, morata šolska in akademska sfera delati za izključitev komercialnih založb in izdaje pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov.

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zaradi česar se lepi nanj načelno nezaupanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben.

Učbenikom pogosto očitajo:

• preočitnio kazanje izvora v pripravah na predavanja
• ne upoštevanje specifičnega namembnika
• da zapomnljivost informacije postane pomembnejša od njenje ustreznosti (poenostavljene definicije)
• podatkovno naštevalnost
• stereotipne opredelitve
• formulistično izražanje (delimo na, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno ...)

Za študenta didaktično ustreznejša pomanjkljiva ali slaba informacija, ker ga animira in angažira za samostojno iskanje ustreznejših formulacij. Študentu torej ni smiselno lajšati poti do informacij, kar počnejo učbeniki, ampak jim jih otežiti in študenta zmesti. Učbenik koristen že zato, ker je pisca prisilil k razmisleku o aktualnih temah, ki bi se jim sicer ne posvetil tako intenzivno.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog - spletni dnevnik. Blog ima lahko strokovni pomen in gre za določeno temo, lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Najpogostejša blogerska spletišča so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Blogi so zelo prispevali k povačanju objavljanja in so bolj kot znanstvenim blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom.

Blogariji se odzivajo zelo hitro, medtem ko drugo objavljanje traja dlje časa. Bloganje oddaljuje od znanosti povezanost z mediji, prevelik poudarek na izrazu, samoobčudovanje avtorjev. Imajo pa blogi večjo publiko kot strokovni krogi.

Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za komunikacijo med zanstveniki. Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.

Blogi ne poznajo težav s prostorom, kot je to pri revijah, in delujejo po principu objavi, potem filtriraj, ravno obratno kot revije. Selekcijo opravi množica komentatorjev. Na spletu je treba upoštevati neekspertna, eksterna in popularna stališča, zato se mora pisec potruditi za širšo razumljivost svojega sporočila. Večja branost mu priskrbi na spletu večjo vidnost (page ranking)in tako širi meje svoje profesije. Glavni dosežek blogov je večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti.

Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd. Promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov je pomembna za skupnosti, ki se šele uveljavljajo.

Spletni forum je nastal v drugi polovici 90. let 20. stol. Pomembna fukncija formumov je tudi arhiviranje sporočil, ponujajo pa tudi možnost sledenja temi.

Nekateri forumi zahtevajo od tistih, ki hočejo pogledati debato, predhodno prijavo, druge zahtevajo registracijo samo od tistih, ki bi želeli v debati sodelovati, tretji pa dostopa ne omejujejo. Lahko pa forum nadzoruje moderator, ki presoja, ali je objava za forum primerna ali ne. Nemoderirani forumi so namreč vse preveč izpostavljeni spletnemu aktivizmu motenih posameznikov, ki z vztrajnim in nadležnim politiziranjem, podžiganjem in žaljivostjo odvračajo druge od branja in sodelovanja. Moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani in imajo daljšo življenjsko dobo. Moderator veliko prispeva tudi sam, vendar je specifika foruma prav v tem, da njegovo vsebino določajo prispevki naročnikov oz. članov foruma.

Domači spletni forum SlovLit, ki je nastal konec 1999,ima 1650 naročnikov, urejam pa ga Miran Hladnik. Vsebinsko se osredotoča na literarno zgodovino in jezikoslovje, zlasti slovenistično. To so teme akademskega izobraževanja in raziskovanja, društvenega in inštitucionalnega življenja, metod, dogodkov in digitalnih publikacij. Člani objavijo več kot 800 sporočil letno: razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, polemike itd. SlovLit je osrednja informacijska točka za našteta področja.

Slog

Na spletu se najnovejše informacije pokažejo na vrhu zaslona, kar je ravno obratno kot je bilo pri tisku, ko se je nova sporočila pripenjalo na koncu.

Včasih se je izraz besedilo povezoval z besedilom na papirju, danes pa večinoma do besedila dostopamo na zasonih (mobitel, računalnik, tv ...). Zaslonsko besedilo se zgleduje po tiskanem, saj pusti rob prazen. Velikost pisave in s tem število znakov na zaslonu lahko povečamo.

Sestavni deli

Elementi strokovnih besedil: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe).

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Nimajo pa vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov.

Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize.

Ob imenu avtorja je navedeno tudi ime (akademske) inštitucije, na kateri je avtor zaposlen, in njegov e-naslov, včasih tudi z univerzalno številko raziskovalca (ORCID). Ti podatki krepijo bralčev občutek, da avtorju lahko zaupa, saj akademske inštitucije neresnih ljudi običajno ne zaposlujejo. Humanistični članki so največkrat delo enega avtorja. Pisanje gesel v Wikipedijo ni podpisano, avtorja lahko razberemo v zgodovini članka.

Naslov

Naslov je najkrajši povzetek teksta in mora zadeti vsebino. Tudi ključne besede povzemajo članek, a ni potrebno, da so med seboj povezane, kot morajo biti v naslovu.

Naslov:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada še UDK, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji.

Ko naslove prevajamo v angleščino, morajo biti v skladu z angleškim pravopisom.

Izvleček

Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Izvleček mora vsebovati podatke o predmetu raziskave, metodah, rezultatih, sklepu oz. implikaciji. Dolg je lahko do 10 vrstic (100-500 besed), ni členjen na odstavke in ne vsebuje kratkih sklicev. Ne potrebuje naslova Abstrakt, saj se loči od ostalega besedila z manjšo pisavo in manjšim medvrstičnim razmikom. Lahko je tudi prevod izvlečka v angleščino.

Izvleček je vodilo pri pisanju razprave in od izvlečka je odvisno, ali bodo ljudje članek prebrali, zato mu je treba posvetiti dovolj pozornosti, da je izvleček kakovosten.

Ključne besede

Podobno kot pri kategorijah, ki jih določamo člankom na Wikipediji, iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Klučne besede morajo imeti terminiloško težo - utrjeni termini. Izrazi morajo biti kretki in jedrnati. Izrazi iz naslova ne pridejo v poštev za ključne besede, lahko pa jih ponovimo, kadar so v naslov vključene v sklonski obliki, ki bi bila pri iskanju lahko moteča.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program sam, če pravilno označimo naslove in podnaslove. V wikijih se kazalo oblikuje samodejno, ko doseže štiri poglavja. Če pa ga ne želimo, ga lahko skrijemo.

Kratka besedila naj ne bojo preveč členjena (poglavje iz ene povedi ali alineje ni smiselno), dolga poglavja pa naj bodo dotano členjena. Kjer se da, je pametno naslove dati ve ednino in ukiniti ponavljanje izraza, če je dovolj jasno za kaj gre.

Pri oblikovanju kazala razporedimo poglavja tako, da si sledijo v logičnem zaporedju: strnemo kratka in podobna, predolga razbijemo, hierarhiziramo tista, ki niso v prirednem odnosu ipd. Upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev.

Povezave

Povezave ločujejo besedilo na papirju od besedila na zaslonu (tekst od hiperteksta). Povezave so v kazalu in seznamu literature. So modre barve in so podčrtane, ko stran enkrat obiščemo se pobarvajo viljolično. Povezave, katerih strani še ne obstajajo so rdeče barve.

Povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku nekoliko drugače, v splošnem pa podobno. Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.

V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek, enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Povezave ne spadajo v naslove poglavij in apostrofe za ležeči tisk uporabimo neposredno ob naslovu monografije in ne skupaj s povezavo.

Napake

Gostobesednost

Pri strokovnem pisanju morajo biti besedila čim bolj jedrnata, zato se velikokrat črta odvečne besede, ki se jih za kakšen drug namen ne bi. V besedilu lahko črtamo besede, ne da bi spremenili pomen (primeri besed v Npis), saj določene besede radi kopičimo, čeprav nimajo nobene sporočilnosti.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka, saj sporočilno nejasna besedila zavajajo. Nerazumljivost ni samo posledica površnosti pri pisanju, ampak je pogosto hotena. Zapletena sintaksa, intenzivna raba terminologije ozkega raziskovalnega področja, iskani izraz in sporočilna dvoumnost so za marsikoga odlika, zaradi katere rad strokovno komunicira. Sodobna zahteva po prezentaciji znanstvenega dela je, da bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Seveda ni kar vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, ampak vsaj prizadevajmo si v to smer.

Pomanjkanje konteksta

Tudi izkušeni strokovni pisci včasih ugotovijo, da so pozabili na tezo. Besedilo lahko naknadno umesti v kontekst. Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.

Pogostejša napaka pa je nasilno posploševanje. Ko nekim delom določi status reprezentativnosti in značilnosti posploši na celotno obdobje, smer ali žanr.

V pomanjkanju konteksta se pojavljata besedi že in šele, saj ti dve besedi vedno zahtevata pojasnilo zakaj se neka stvar zdi zgodnja ali pozna. Ko gre za osebno presojo, je ti besedi bolje izpustiti. Tudi raba besed celo, kar in samo je odsvatovana, saj besede izražajo piščevo vrednotenje.

Manierizem

Slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Obstaja pa tudi potreba po tekstih, kjer taka povezanost ni ravno nujna, npr. seznami ali naštevalni opisi. Kadar vzročno-posledično povezane izjave (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker, posledično, tj.) ali jih sporočilno zaokrožene (seveda, jasno, nedvomno, vsekakor, brez zadrege, očitno, sklenemo) nimajo dovolj opore, jih raje izpustimo. Tudi izrecno sklicevanje na uglednost reference je strokovno nesprejemljiva oblika argumentiranja.

Ponavljanje izrazov, da bi pritegnili bralčevo pozornost, v strokovnem pisanju nima mesta, ker učinkuje preko čustvenega vživljanja namesto preko objektivnega rezoniranja.

Pravopisna napaka hiperkoreknosti, se pojavi pri zaimkih ki in kateri.

Nekateri pisci pogosto uporabljajo arhaizme in papirnate izraze, ker besedilu dvignejo raven. Taka raba je pogosto nezavedna in se je pisci zavedajo šele, ko so na to opozorjeni. Pogosti izrazi: zategadelj, potemtakem, bržčas, bržkone, nemara, malodane, povsem, denimo, tolikanj.

Besedne zveze, ki se pogosto ponavljajo so še: hkrati ali obenem, ne samo, ampak tudi, ki, tudi, to je, povsem, lahko, različni, sam, pravzaprav, in sicer, posamezni ... Ponavljanju se izognemo s ponovnim kritičnim branjem svojega besedila.

Slogovna ubornost

Nasprotna skrajnost je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja. Izraze lahko preprosto izpustimo in navedemo kratki sklic na avtorja.

Moteče so ponavljajoče se strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da, saj je to že iz konteksta jasno.

Ponavljajoči izrazi so znak piščeve površnosti, saj pogosto besedila ne preberejo ponovno in niso pozorni na ponavljanje. Če napak sami ne opazijo, je dobro dati besedilo branje prijateljem, preden jih oddajo mentorjem, urednikom ali učiteljem. Ponavaljajoče besede, ki se pojavljajo v govoru, so mašila (in sicer, pravzaprav, seveda, povsem, bojda, ne samo, ampak tudi, in tako dalje, in tako naprej, za ta del, v bistvu). V literarnovednem pisanju pa je moteče razširjena tudi uporaba besed predstavljati in predstavnik.

Pristranskost

V pomoč pri izogibanju pristranskosti je sodelovanje avtorjev, saj se lahko med seboj opozarjajo. S poglabljanjem v strokovno temo, nam ta postaja domača in tako lahko začnemo avtorje naslavljati samo z imenom. Pogosto pa so v pisanje vključene zaznamovane besede, ki slogovno in sporočilno ne spadajo v besedilo.

Pisci z uporabo narekovajov pogosto želijo podati ironičen pomen.

Terminologizacija

V izrazu samem (z delno izjemo umetnostnega jezika in onomatopejskih besed) ne bomo našli resnice predmeta. Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.

Spol in število

Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola, tako da slovničarjem ni bilo težko moškemu spolu pripisati statusa nevtralnega spola. Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika. Popravljanje se dogaja z dosledno vzporedno uporabo moške in ženske oblike, kar je ne samo neekonomično, ampak tudi nenaravno in pismouško nasilno. Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine.

Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča. Komplicirana zna postati tudi uporaba dvojine, kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave. Takrat se uporabi tretjo osebo ednine: Avtorica 1 je prišla do spoznanja, da, avtorica 2 pa je povzela, da. Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja. Vendar pa nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna. Vprašanje je, ali bomo dokazovali avtohtonost slovenske literature in literarne vede ali njeno vpetost v globalno sceno. Bralca zmoti piščeva pomanjkljiva refleksija teh dilem bodisi njegovo preočitno postavljanje na eno ali drugo stran. Zavzetost za lokalno, domače, regionalno, nacionalno je v strokah, kot je slovenistika, samoumevno, privzeto in v službi ohranitve svoje eksistence.

Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj, je druga skrajna drža slovenske literarne vede. Razprave v skladu z okoliščinami dokazujejo, da je slovenska književnost del srednjeevorpske identitete, drugič pa da gre za evrpsko identitieto.

Govorna prezentacija

Govorne predstavitve dobijo status objav le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo. Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. Neposredni zapis govorjenega večinoma vendarle ne pride v poštev, ker so razlike med govorjenim in pisanim tekstom zlasti na področju skladnje prevelike; dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka.

Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika, bo iz pisne predloge za predavanje dobesedno prebral samo kakšen citat, sicer pa bo predavanje oblikoval po svoje. Stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, dovolil si bo ekskurze, komentarje in namige na aktualne družbene teme, na konkretno situacijo v predavalnici, na odzive (ali neodzivanje) publike, česar tekst ne vsebuje in vanj tudi ne spada. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna. Seveda mora biti predavatelj previden, da ne ponavlja določene besede oz. mašila.

Pri predavanjih so retorični elementi zelo pomembni, saj se presoja govorčev nastop in je sporočilo vsebine drugotnega pomena. Kljub temu da so govorci priučeni mnogih prvin in odzivov, je treba pustiti prostor za improvizacijo, saj nepredvidljivost drži publiko v budnosti.

Ljudje si večinoma zapomnijo anekdote s katerimi je želel predavatelj pritegniti pozornost. Govorčeva prava uspešnost je, da ve, kaj želi sporočiti in je predan svojemu mnenju, četudi je retorično pomankljiv.

Govorec se mora na predavanje pripraviti in paziti, da ni predolg, oz. končati predavanje, ko opazi, da publika ne sledi več. Na pamet naučeno besedilo govorcu sicer vzbudi prijeten občutek, da je pripravljen, utegne pa prispevati k monotonosti izvedbe.

Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Poslušalec pogreša npr. informacije, kako se piše kakšno tuje ime, da bi ga znal pozneje poguglati, v trenutku nepozornosti presliši naslov knjige ali letnico in nima pregleda nad kompozicijo predavanja. Predavatelj naštete ovire premošča s sprotnim zapisovanjem pomembnih podatkov, prosojnicami in fotografijami.

Prosojnice

Prosojnice pridejo prav tudi predavatelju samemu: najprej mu pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca.

Predavatelja lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, in poslušalci ne sledijo govorni izvedbi, ampak tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje. To je škodljivo, ker zapisovanje na predavanjih močno pomaga pri pomnjenju. Prosojnice so koncipirane za seznamsko podajanje informacij. Ker človek ohrani v spominu omejeno število elementov (5-10), tudi seznami ne smejo biti daljši.

Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje. Posamezna alineja naj po možnosti ne obsega več kot eno vrsto, v nasprotnem primeru ji raje dajmo formo odstavka.

Pri oblikovanju prosojnic je treba imeti mero: ne preveč teksta na stran, ne preveč barv, spakljivega ozadja, eksotičnih fontov, preveč slikovitih prehodov med diapozitivi, zabavnih sličic brez informativne vrednosti, emotikonov in plešočega besedila. Čeprav je tehnika vedno zanesljivejša, je dobro predvideti tudi težave s projektorjem ali povezavo.

Vizualizacija

Že prosojnice so vizualizacija govorjenega. Besedilo na spletu je slikovitejše od natisnjenih besedil, saj je barvni tiski in tiskanje slik dražje.

Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, kakršno je bilo značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem. Splošno je sprejeto, da se mišljenje dogaja v jeziku in da je po svoji naturi verbalno. Obstajajo pa tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko. Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij.

Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija, saj lahko danes slikamo s telefonom, tablico ali prenosnikom. Prepoznavanje obrazov na fotografijah deluje presenetljivo dobro in spada med priročna orodja neprofesionalnega uporabnika, medtem ko prepoznavanje teksta (OCR) zanima precej manj ljudi.

Pri besedilih je vse bolj popularno skupinsko avtorstvo, pri fotografijah pa je avtorstvo strogo individualno. Avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki pritisne na sprožilec. Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca.

Fotografije imajo res enega samega avtorja, ki pa se pod fotografijo noče vedno podpisati ali pa z vzdevkom skrije svojo pravo identiteto. Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije.

Fotografija ni objavljena samostojno ampak v kombinaciji z besedilom ali drugimi slikami, fotograf je en sam in podpisan pod sliko, za naslovom.

Največfotografij se pojavi v publicistiki in sicer v reportaži ali fotoreportaži. V leposlovju je fotografija le na naslovnici. Fotografije se pojavljajo v blogih in na socialnih omrežjih. Na strokovnem področju pa so v slikovnih slovarjih, priročnikih za uporabo, kuharskih kjnigah ... Za literarno vedo pridejo v poštev fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč in rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig in časopisov, literarnih inštitucij in literarnih dogajališč.

Licenciranje fotografij

Objava fotografij na spletu mora ustrezati slovenski zakonodaji in zaradi lokacije strežnikov tudi ameriški. V Sloveniji je prepovedana objava kiparskih, slikarskih, ilustratorskih in arhitekturnih izdelkov avtorjev, ki niso že 70 let pokojni. V drugih državah je objava fotografij izdelkov, ki stojijo na javnih mestih dovoljena z določilom "svobodne panorame" (FOP, freedom of panorama). Slike knjižnih platnic in naslovnic revij so lahko objavljene tudi pred iztekom avtorskih pravic.

Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje.

Fotografije kulturne dediščine

Slovenska avtorska zakonodaja onemogoča objavo spomenikiv iz Registra nepremične kulturne dediščine. Taki spomeniki pridejo v javnost 70 let po avtorjevi smrti, lokalna objava pa se lahko zgodi že zdaj, v skladu z načelom poštene rabe, ki dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti. Zadrtost slovenskih avtorskih zakonov in njihovih zagovornikov se pokaže v mednarodni primerjavi.

Nalaganje na wikije

Nalaganje na wikije se dogaja na Zbirki. Sliko je potrebno dobro opisati in opremiti s ključnimi kategorijami. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo ovl (v dveh zavitih oklepajih), ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika

Informacijska grafika je vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Spletni zemljevidi, razpredelnice, ki nam lajšajo risanje grafov, postavljanje in obdelovanje fotografij socialna omrežja, iskalniki in inštitucionalna spletišča in socialna omrežja vgrajujejo grafične prikaze rabe.

Slikovna predstavitev kvantitativnih dejstev ni nič novega, nova pa je naloga informacijske grafike, prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih vsa znanstvena področja in publicistika. Grafična prezentacija ni značilna za vso literarno vedno, ampak le za empirično literarno vedo.

Tabele

V tabeli so podatki razvrščeni v celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Tabelo lahko naredimo z običajnim besedilnim urejevalnikom, obstaja pa tudi poseben program, razpredelnice.

Grafikoni

Za rezumevanje grefične slike je potrebna legenda, kjer je označeno, kaj kaj pomeni. Od vseh človeških čutov vid prinaša največ informacij. Obstaja več grafičnih predstavitev podatkov:

• grafikon: histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije
• diagram: časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoški, Vennov
• kartogram, shema, piktogram

Grafikon vedno opremimo z naslovom.

Zemljevidi

V literarni vedi je prva začela z uporabo zemljevidov Marja Boršnik v Tavčarjevih Zbranih delih, kjer je objavila načrt Poljan.

Besedni oblak

Besedni oblak naredimo z orodjem Wordle.

Iskanje

Dostop do informacij se je močno spremenil, zato se je spremenil tudi način iskanja, ki se dogaja večinoma na spletu. Z organizacija informacij si prizadevamo za čim lažjo identifikacijo in najdenje. Avtorjem, založbam in objavam se pripisuje edinstvene številke. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji ima pri Cobissu vsak svojo kodo. Enako je na Slovenskem s SICRISU in v mednarodnem kontekstu v sistemu ORCID. Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN je 13-mestna oznaka, cifre pomenijo državo oz. jezik (za slovenske knjige 961), založbo (npr. 237 za Znanstveno založbo FF), tri cifre označujejo knjigo znotraj založbe in zadnja je kontrolna cifra. Ta podatek je v obliki črtne kode EAN (mednarodna številka artikla) odtisnjen na hrbtni strani knjižnih platnic. ISSN je 8-mestna številka.

Tudi Wikimedijina spletišča si pomagajo z identifikacijskimi oznakami, ki naj služijo pri iskanju in mednarodni primerljivosti enciklopedičnih tem. Člankom postopoma dodajajo predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

Razporeditev človeških dejavnosti po UDK-ju je samo ena od obstoječih klasifikacij in ni povsod v uporabi. Slovenija je ena od tridesetih držav, ki z UD-vrstilcem opremijo vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji. Pri tem početju je bila tako vztrajna, da se je s 3,5 milijona vpisov znašla pri vrhu lestvice inštitucij po številu vpisov.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju ali pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik. Z natančno številko bi morali v načinu ukaznega iskanja v Cobissu najti vse publikacije z določenega področja. Univerzalno decimalno klasifikacijo obvladajo le izurjeni bibliografi, ki z vrstilci opremljajo vpise bibliografskih enot v Cobiss, ostalim uporabnikom pa je bližje iskanje s ključnimi besedami.

DOI

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Pridobitev kode DOI ni zastonj, saj jo izdajajo le pooblaščene organizacije.

Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije. Ko kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo.

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Na wikijih klik na številko COBISS pripelje direktno na Cobissov biblografski zapis.

Cobissova začetna stran poleg iskalnega okenca, ki je od vseh servisov gotovo najbolj v uporabi, iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu itd.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo, gre za pojem iz znanstvenega sveta, zlasti v zvezi z računalniško obdelavo. Namesto izraza podatek se nekateri zavzemajo za izraz zajemek, saj podatek pomeni, da ti je nekaj dano, zajemek pa, da gre za nekaj vzetega.

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta.

Običajno je bilo težko priti do podatkov, ker jih je bilo treba poiskati na javno dostopnih mestih. Mnoge podatke pa so avtorji sami ljubosumno varovali pred strokovnimi kolegi v strahu, da jih bodo uporabili pred njim.

Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati, včasih pa jim tudi kaj dodajati, narašča. Primeri teh so: Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, vsi slovarji v Franu, besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije (slovenski vzajemni katalog Cobiss) in leksikonske informacije biografskega značaja (Wikipedija, Slovenska biografija ...).

Bibliografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe.

Iskanje po dLibu

Navodila za iskanje po dLibu:

• kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela, takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom
• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

Kadar želimo našeteti elemente na čim bolj razločen način, izberemo alinejske sezname. Seznam z napovednim stavkom in alinejami tvorijo eno poved, alinejske vrstice pa niso daljše od ene vsrtice. Med posameznimi alinejami so lahko vejice, ni pa nujno. Poznamo oštevilčene in neoštevilčene sezname. V wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če jo uvajamo z zvezdico -- na zaslonu dobimo piko, ali grabljice -- dobimo številčenje. Seznami so tudi kazala, navedena literatura, zadetki iskanja ...

Seznam (spisek, lista, katalog, zbirka, evidenca, razvid, preglednica) je v zgodovini manj izrabljena možnost dojemanja in obvladovanja sveta kot zgodba. Zgodba želi pojave definirati po njihovem bistvu, seznam pa jih definira z naštevanjem njihovih lastnostih. Seznami v principu sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, nesklenjen oz. nepovezan, neorganski, brezsrediščen, nehierarhičen.

Med literarnimi žanri so naštevalne zbirke šal, pustolovski, kolektivni, pornografski roman, od besedilnih zvrsti, povezanih z raziskovanjem leposlovja, pa so seznamske narave bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije. Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih likov, romanov, literarnih poti, literarnih nagrad itd. Gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo.

Seznamski princip urejanja omogoča tehnologija. Najbolj je za naš prehod od zgodbenega k seznamskemu dojemanju sveta odgovoren verjetno splet s svojimi kazali in meniji.

Digitalna humanistika

Nova pisarija spada v področje digitalne humanistike. Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo. Predmetna področja tele knjige bi lahko pokril termin 'teorija pisnih dejanj', ki zajema vse dejavnosti, povezane s pisanjem, tudi branje.

Izraz digitalna humanistika je bil prvič uporabljen 1997, 2005/06 so se pod tem imenom začele povezovati organizacije. Kmalu pridevnik digitalna ne bo več potreben, saj humanistika brez računalnika ne bo več obstajala.

Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Današnjo digitalnohumanistično sceno obvladujejo vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihovo non-stop dosegljivost, vprašanje javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing), in popularizacije znanosti, tj. kako doseči večjo vidnost naših raziskav in poučevanja ter odprtost za sodelovanje javnosti. Vsako leto podeljujejo tudi DH-nagrade in sicer za za programska orodja, za prispevke, ki niso v angleščini, za uporabo DH v zabavi, za blog, članek ali kratko monografsko publikacijo, za vizualizacijo oz. infografiko in za javni projekt.

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta DH-dejavnosti (bolj podrobno v Npis). Obdelujemo različne vrste predmetov: posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, jezik, podatki in metapodatki (oznake), metode, standardi ...

Digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti, s katero želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek med čim širšo publiko. Digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni. Digitalni in tadicionalni humanisti so ločeni in se kritizirajo med seboj.

Digitalna humanistika je razvijajoče se znanstveno področje z mrežo akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč; DH je npr. mogoče študirati na 15 nemških univerzah. V Sloveniji zaenkrat še ni razvitega nič ustreznega.

Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Sledila je digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), ki vsebuje tudi slikovno gradivo, zanemarljiv pa ni niti študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru. Popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja je mogoče najti v zbirki Slovensko leposlovje na spletu.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, Geopedijo, sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi. Na Wikipediji smo od akademskih humanistov najbolj zavzeti slovenistični literarni zgodovinarji, svoje projekte pa imajo še zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi idr.

Naslednja faza širjenja vpliva DH v literarni vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem.

Empirične metode

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empiričen pristop izhaja iz dejstev in je induktiven, njemu nasproten pa je teoretični pristop , ki izhaja iz konceptov, zato je deduktiven.

Pod empiričnostjo razumemo pridobivanje podatkov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija), preverljivost meritev. Empirični pristopi so v literarno vedo prišli iz drugih ved, tehnologije, jezikoslovja, tržnih raziskav knjige.

Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju, medtem ko so tiste, ki jih opravljajo velike založniške hiše (Amazon), ali informacijski servisi (Google) skrbno varovana poslovna skrivnost.

Tradicionalna humanistika s privoščljivostjo pokaže, kako lahko empirično pridobljeni količinski podatki zavajajo ali kako jih je mogoče zlorabiti za upravičevanje svojih interesov. Za to so krivi zlonamerni razlagalci. Z večanjem matematične pismenosti v populaciji se možnost napačnih interpretacij manjša.

Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki, spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi

Večina programov združuje več funkcionalnosti.

Računalniško jezikoslovje

Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, ima pa terminološko težo izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju. Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi.

Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida (1,2 milijarde besed), uravnoteženega korpusa Kres (100 mio besed), govornega korpusa Gos (1 mio besed).

Slovarček

paradigma - vzorec, primer

marginalizirati - odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja

fantazma - privid

repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek

sintagma - besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev

narcizem - občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote

servilnost - hlapčevstvo