Izmikala se je. Bila je danes. Bila je jutri. Bila je najnežnejši vonj kaktusovega cveta, prhutajoča senca sove. Nismo vedeli, kaj naj si mislimo o njej. V mislih smo jo hoteli pripeti na tablo kot metulja, vendar je bucika samo zdrsnila skozi njo in že je odletela ... (Jerry Spinelli: Zvezdica)

Moje domače naloge

Prva domača naloga

Kako je Štefan Trs v zapor prišel

Druga domača naloga

SPREHOD SKOZI SODOBNOST

Med listanjem po reviji Sodobnost mi je v oči najprej padel članek Helene Koder z naslovom Hvalnica pisanju. Besede, s katerimi avtorica zaključi svoj članek, so v meni odzvanjale še dolgo po tem, ko sem revijo že odložila: »… In ko končujem, se vame vrača spokojnost. Hvala vsem, ki so me učili pisati. Hvala pisanju.«

Tretja domača naloga

SLAVISTIČNA REVIJA

V podarjeni strokovni reviji Slavistična revija, ki je bila zame nekaj povsem novega, sem prebrala članek Brede Marušič z naslovom Sodobni slovenski roman na gledališkem odru. V njem se avtorica osredotoča na sodobni slovenski roman, ki se je v primerjavi z besedili slovenske realistične klasike na gledaliških odrih pojavljal razmeroma redko. Analizira tri ugledališčene romane, in sicer Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit ter Čefurji, raus!. Svoj članek pa zaključi z mislijo, da se danes vendarle vedno več režiserjev odloča za uprizoritev nedramskega besedila, saj ta dopušča več svobode. Iskanje novega izraza je namreč tisto, kar privlači mnoge ustvarjalce.

Osebno mi je bila ljubša leposlovna revija - tako z vabljivo vizualno podobo kot tudi vsebino. Navdušila me je s svojo razumljivostjo in berljivostjo.

Četrta domača naloga

SEPARAT

Pusta naslovnica modro-rjave barve. Prazna – brez naslova. Odprem in na prvi strani zagledam besedilo v nemščini. Zavzdihnem. Pogledam dalje in olajšano ugotovim, da je preostanek separata le napisan v maternem jeziku. Bil je članek literarnega zgodovinarja Franca Zadravca z naslovom Slovenska Koroška v prozi, pesmi in drami od 1919 do 1942. Prebrala sem ga, če sem čisto iskrena, bolj na hitro. Toda v spominu mi bo zaradi svoje sporočilnosti zagotovo ostal citat iz Vorančevega romana Doberdob: »Eden izmed milijonov, ki so to noč stali v jarkih, se je predramil, prisluhnil svojemu srcu, prisluhnil svojim možganom, nato pa preskočil ograjo, ker ni hotel biti več suženj …«.

Peta domača naloga

Povzetek literarnovednega sporočila na SlovLitu – POVSOD JE LUČ

Na Vrhniki so 11. in 12. decembra 2018 potekala kulturna srečanja ob 100. letnici smrti Ivana Cankarja, poimenovana Povsod je luč. V spomin nanj so bdeli ob branju njegovih del, se igrali družabno igro Na klancu in odprli njegovo spominsko hišo, se pogovarjali o njegovem življenju in delu … Vsi dogodki in prireditve so bile brezplačne, njihova glavna organizatorka in koordinatorka pa je bila mag. Tatjana Oblak Milčinski.

Nova pisarija

Uvod

• Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik.

• Sprva v načrtu naslov Nova pismenost (Valentin Vodnik). V tistem obdobju je pismenost pomenila slovnico, v današnjem času pa je pismenost opredeljena kot »znanje branja in pisanja« ter »znanje, poznavanje česa sploh« - tako lahko govorimo o digitalni, medijski, kulturni, bralni … pismenosti.

• besedica »nova« v naslovu namiguje na nove medije (besedilo na zaslonu)

• Wikivir – princip sprotnega nastajanja, neposrednega popravljanja in dopolnjevanja

Kam z avtorjem?

Glavni avtor Nove pisarije je prof. dr. Miran Hladnik, a je (ker je objavljeno na Wikiviru – spletnem mestu) odprt za spremembe, opombe, dopolnitve.

Prešernova Nova pisarija

France Prešeren je napisal satirično pesnitev Nova pisarija (prvotno se je imenovala Kranjska pisarija), objavljena je bila v drugem zvezku KČ (l. 1831). Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja.

Pismenost

• biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

• razviti svet se približuje 100 % deležu pismenosti (nepismenost velja za nerazvito)

• pismenost = dvojna sposobnost: sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. (aktivna udeležba v komunikaciji je za pismenost nujna)

• interaktivnost (kot nasprotje komunikacijske enosmernosti)

• SPECIALNE PISMENOSTI - sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah (glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna ...)

• SPLOŠNA PISMENOST je samoumevna in obvezna (spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji)

• testi pismenosti: Slovenci se slabše odrežemo pri bralni (funkcionalni) pismenosti, nadpovprečno pa pri e-pismenosti

• pojem pismenosti se bo v prihodnje še veliko spreminjal

• ideal prostega časa: računalniki nam ne omogočajo več prostega časa, pač pa nas spodbujajo h kreativnemu delu

Informacijska družba

• Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Pojmovni repertoar za njeno utemeljevanje in refleksijo vsebuje koncepte (družbeni mediji, družabna omrežja …), ki so v nasprotju s starejšimi koncepti (knjižne kulture, potrošniške kulture …).

• rivalske opozicije med natisnjeno in elektronsko knjigo

• kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom

Wikiji

• organizacija Wikimedia

• lahka dostopnost (Wikipedija se pojavi na vrhu zadetkov), voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo

• žargonski izraz za skupek spletišč (pojavijo se leta 2001)

• so vzorčna oblika sodobne pismenosti

• Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju

• na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta

• Kornaijeva kategorizacija: slovenščina v 2. skupini (vitalni jeziki)

• na Wikipediji je 290 jezikov (v angleščini le 13 % Wikipedije)

• več jezikov – več kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje, bolj pisano in zanimivo življenje

• slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 (eno leto za angleško), leta 2016 je presegla 150.000 gesel

• ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij

• Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij in spremenila odnos skupnosti do strokovne stroke

• nevtralnost je eden od glavnih wikipedijskih principov

Wikiji in šola

• močno pedagoško orodje (zlasti Wikiverza)

Avtor

3 faze:

1. 60. leta 20. stoletja: veda večidel usmerjena k avtorju

2. naslednja generacija literarnih zgodovinarjev: pozornost z avtorja preusmeri k besedilu

3. 80. leta 20. stoletja: pozornost se zopet preusmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju

Motivacija za pisanje

• Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe, za nacionalno skupnost (»za narodov blagor«).

• bolezenska motivacija: pisanje zaradi samega sebe

• Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca pa je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

• pismenost na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno (učbeniki, enciklopedije, slovarji, leksikoni) in znanstveno (znanstvene revije, zborniki, knjige) ter publicistično oz. novinarsko (dnevni časopisi, zabavni periodiki, blogi)

Izbira jezika

• globalna javnost: angleščina

• domača publika: slovenščina

• Naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika

Izbira teme

• Življenjske izkušnje smo dobili v svetu omejenih izbir, živimo pa v svetu, v katerem število možnih izbir raste.

• ni dobrih in slabih tem (skoraj vse teme se na začetku zdijo težke, puste, neobvladljive)

Vaje v pisanju

• pisanje: veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti

• pisec se mora na začetku navaditi na orodje (tipkovnica, miška)

• kljub prevladujoči uporabi tipk je pisanje na roko še vedno zelo pomembno

• dostopnost javnosti: Wikivir

Usoda avtorstva

• Biti avtor/avtorica je včasih pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo.

• Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.

• Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj.

Soavtorstvo

• Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja.

• Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.

Objavljanje

• Včasih: potencialni avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne.

• Danes: pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški tiska so vedno manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak. Še lažje je objavljanje na spletu.

• V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi (spletni časopis, blog ali forum). Pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu.

• O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca.

Množični um ali pametna množica

• V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest.

• Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence

• Copyright oz. avtorske pravice

• koncept Creative commons: avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture

Creative commons

• vrste licence CC: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, pred predelav

Copyright

• Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju.

• Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.

• Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Bralec

Prosti dostop

• prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo (učbeniki)

• Zlat prost dostop: kadar prosti dostop zagotovi založnik (recenzirani revijalni članki)

• Zelen prost dostop: kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij (predobjave, poobjave)

• Sivi dostop: poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov

• Hibridni dostop: pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije

• Zakasnjeni prosti dostop: ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi

• Platinasti prosti dostop: publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen

Založbe

• založbe in knjigarne knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga

• Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka desetkrat večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg.

• pojav »predatorskih založb«: postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj)

Repozitoriji

• Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranost.

• Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno.

• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

• Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.

• Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Varovanje zasebnosti

• Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni. Nekatere je strah njihove velikosti, drugim ni všeč, da prihajajo iz Amerike in pomenijo premočno konkurenco lenobnejšim domačim podjetjem te vrste, tretji se bojijo digitalnih tehnologij vobče, vsem pa je skupno izhodiščno nezaupanje v dobre namere takega početja.

• Člani ogrožene skupnosti se strnejo, pripravljeni so na žrtev v imenu preživetja skupnosti, odpovedujejo se svoji individualnosti, s skupnostjo se zlijejo v eno.

• Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi.

Kredibilnost

• Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev.

• Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.

• Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem

• Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce …

• Aktivizem skratka ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

• Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti. Pohvalno: treba je misliti s svojo glavo, izstopiti iz črede, prepoznati lažne preroke. Nevarno pa bi bilo slabe izkušnje z lažnimi preroki, z manipulatorji, agitatorji, lobisti, varuhi »našega interesa« posplošiti.

Avtorstvo

• Inštitucije ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali.

• Govorimo o samozaložbah, za katere se avtorji odločijo, ko jih nobena od t. i. uglednih založb ne vzame pod streho.

• Letnica objave usmerja bralčevo branje.

• Dva konkretna primera preverjanja in filtriranja literarnovednih informacij: zaupanje vzbuja relativno obsežen seznam literature na koncu in pregledno ter všečno urejeno spletišče z vrsto resnih rubrik, kot so Zgodovina, Slovenski jezik, Mitologija itd.

Strokovno recenziranje

• Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

• Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled.

• Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami.

• Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta.

• Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev.

• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

Ločila

• Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—); kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično.

• Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«). Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”).

• Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.

• Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo.

Velike začetnice

• naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko začetnico

• celice znotraj tabele: z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena

• V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Digitalna pismenost

Formati besedil

• Razlike med računalniškimi formati besedil:

o txt pomeni golo besedilo

o doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

o htm ali html je spletno besedilo

o pdf je natisljivo besedilo

o besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno

• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)

• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana

• sliko vstavimo preko menija

Vaje v wikijih

• Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu (vsi odstavki dobijo enako obliko).

• Kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto.

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

• Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne.

• Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni. Prepisovanje

• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

• Ne plonkanje, ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja.

Citatni indeksi

• Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

• Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science.

• Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka.

Faktor vpliva

• Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.

• Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek.

• Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah.

• Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske.

Slovenske znanstvene revije

• Domači avtorji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Slavia Centralis (Maribor) …

• Tuji avtorji: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava) …

Citatni slogi

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

• AMA (medicina, biologija)

• čikaški (naravoslovje, splošno)

• wikipedijski

Tehnika citiranja

• Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek.

• Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

• Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj.

Kratki sklici

• Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15).

• Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo …

Označevanje navedkov

• narekovaji

• odstavek in drugačen črkovni rez

• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

• Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

• Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu ...

• Sklicujemo se lahko tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis.

• V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga.

Viri in literatura

• Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta.

• Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

Zaslon in papir

• Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav.

• Natisnjena stran ima omejen obseg, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji.

• Razlike so tudi med navedbo knjige (vira) na zaslonu in na papirju.

• Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev!

Zgledi

• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC

• Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, v njih pa moti tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.

Knjiga

• Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili.

Knjiga na bralniku

• Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, tako je pač uporabnikom najbolj udobno, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. To je razlog za priporočilo, da citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov

Članek v zborniku

• Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku.

Poglavje

• Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več.

Razprava v reviji

• Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe.

• Pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije: če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem ni ovir za njihovo uporabo, če pa gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, ali za kakšno manj poznano periodiko, potem raje zapišemo polni naslov

Članek v časniku

• Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.

• Namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj.

• Pred datumom ni ločil.

• Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov.

Članek na dLibu

• Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo (imajo urejene metapodatke) in taki na célo številko v časopisu (nimajo urejenih metapodatkov in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti).

• Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije.

• Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben. Najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S + potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo.

Enciklopedijsko geslo

• S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov.

• Avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni.

• Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. Zabeležena je na dnu članka.

• V naslov lahko vgradimo standardno povezavo.

• V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Forum

• Med.Over.Net

• Slov.Lit

Spletni tečaj

• Izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj. Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX.

Blog

• Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja, drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik.

• Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču

• Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije.

• Med naslovom in podnaslovom napravimo dvopičje, sicer pa ohranimo ločila, kot jih je postavil urednik spletišča. Prav tako ohranjamo velike začetnice, kot jih je postavil avtor.

• Ker prispevek nima naslova, smo v oglatem oklepaju, ki označuje naše intervencije v citirano besedilo, pojasnili, za kaj gre.

• Če v tisku ne bi bilo popolnoma jasno, da gre za navedbo spletnega vira, dodamo na koncu še Na spletu.

Zapis v podatkovni zbirki

• urednike strani dopišemo za naslov zbirke

Diplomska naloga

• Če je diplomska naloga že na Cobissu, dodamo še sklic nanj.

• Dodamo tudi avtorja in da je delo shranjeno v knjižnici Oddelka za slovenistiko.

Prosojnice, video predavanja, animacije

• Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd.

Zemljevid

• Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom.

• Avtorjev ali urednikov ne navajamo.

Fotografija

• Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi.

• Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi.

• Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek.

• Pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa.

• V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode.

• Na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli in tiste, ki so izrecno označene kot javna last.

Risba

• Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Glasbeno delo

• Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film

• Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Napake pri citiranju

• Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo, samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega, navajanje http-jev (zlasti dolgih), navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu …

Navajanje na Wikipediji

• Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Žanri

• Poznamo vsakdanje sporazumevanje, publicistične, umetnostne in strokovne/znanstvene žanre.

• Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: podatkovna zbirka poročilo o dogodku povzetek članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila in razprava.

Šolsko pisanje

• Šolsko strokovno pisanje: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat).

• Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil.

Popravljanje

• Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje.

• Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.

• Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje.

• Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Komunikacija v stroki

Pošta

• Ta spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) ali pa v pisemski obliki.

• Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov.

Socialna omrežja

• Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.

• Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju.

• Najpopularnejše omrežje je z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook, sledi YouTube z eno milijardo, Google+, Twitter, Instagram itd.

Tvit

• Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, reče se mu tudi »SMS interneta«.

Drugo

• Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn (razpisi za akademske službe in projekte).

Zagovor

• Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo, v strokovni ceh, in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti.

Literarna kritika

• Razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije).

Enciklopedični članek

• Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost.

• Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel: soglasnost, sodelovanje, strpnost, vrednostna nevtralnost

Biografski članek

• Zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije.

• Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca.

Članek o knjigi

• Prej bodo prišle na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd., ne more pa to biti edini kriterij za izbiro.

Učbenik

• Pisanje študij prakticirajo izbrani posamezniki, večji del stremljive strokovne populacije pa doletijo druge vrste pisne udeležbe, med katerimi je nezanemarljivo pisanje učbenikov. Prav ob učbenikih se je v kranjskem deželnem zboru 12. februarja 1866 odprlo vprašanje smiselnosti izobraževanja v slovenščini in s tem smiselnosti samostojne slovenske kulturne eksistence.

Strokovni blog

• Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'.

Spletni forum

• Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti.

• Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva.

Spletni forum

• Poimenujmo kompozicijske elemente strokovnih besedil, recimo z mislijo na kakšen članek v Slavistični reviji: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe).

Naslov

• Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. V bistvu gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed.

Izvleček

• Izvleček v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo..

• Naštevajo štiri sestavne dele izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije. Vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic (100–500 besed).

Ključne besede

• Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.

Kazalo vsebine

• Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.

Povezave

• Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta.

• V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek ali naj bi ga imele nekoč v prihodnosti. Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Napake

• Poglavitne hibe humanističnega pisanja so gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

• Brez škode lahko črtamo odvečne besede, kot so tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, specifičen, posamezen, sam, razni, različni …

Nerazumljivost

• Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka.

Pomanjkanje konteksta

• Napako je mogoče popraviti z naknadno umestitvijo obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra in podobno.

Manierizem

• Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno.

• Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti.

Slogovna ubornost

• Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov.

Pristranskost

• Pristranskost ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo.

Terminologizacija

• Akademske stroke se posebej v svojih konstitutivnih začetkih, ko še niso utrjene v splošni zavesti, nesorazmerno veliko ukvarjajo s svojim nazivom oz. z imeni svojih področij.

• Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.

Spol in število

• Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola.

• Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine ali s pretvorbo v sedanjik.

• Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča.

• Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti.

• Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost

• Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja.

• Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto.

Govorna prezentacija

• Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu.

• Govorne predstavitve: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata ipd.

• Govorec se mora na predavanje seveda pripravit, ni pa se ga priporočljivo naučiti na pamet (monotonost).

Prosojnice

• Prosojnice pridejo prav tudi njemu samemu: najprej mu pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca.

• Predavatelja lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, prav tako pa tudi poslušalci namesto da bi sledili govorni izvedbi, sledijo tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje.

Vizualizacija

• Prosojnice so že ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega.

• Z barvo poudarjamo njegove dele, pogumneje dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide, včasih tudi zvok in video.

Fotografije

• Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, kakršno je bilo značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem.

• Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije, česar pa vsaj za »avtorstvo« zaslonskih posnetkov ne bomo počeli.

• Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča, ne glede na jezik.

Licenciranje fotografij

• Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje, ker mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški.

• Prepovedana je objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let mrtvi.

Fotografiranje kulturne dediščine

• Na Wikipediji imamo vse svetovne znamenitosti od Eifflovega stolpa dalje, ne smemo pa Slovenci v Zbirko postaviti fotografij baročnih hiš v Ljubljani, Aljaževega stolpa na Triglavu ali cerkve na blejskem otoku. Zakon, ki tako varuje kulturno dediščino pred dediči, namesto da bi dedičem, tj. javnosti, zagotavljal prosti dostop do nje, je diskriminatoren in kulturno škodljiv.

Nalaganje na Wikije

• Zdaj se skoraj vse nalaganje fotografij dogaja na Zbirki, treba je le izpolniti obrazec.

• Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati.

Infografika

• Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih.

Tabele

• Včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele, kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami.

• Za oblikovanje tabel obstaja posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet).

Grafikoni

• Da bi grafično predstavitev razumeli, je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik.

• Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov: grafikon, diagram, kartogram, shema, piktogram.

Zemljevidi

• V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. in leto pozneje v tretji knjigi zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja.

Besedni oblak

• Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje

• Iskanje je med mentalnimi dejavnostmi, pri katerih nam pomaga računalnik, na visokem mestu.

• Na začetku so se trudili obvladati iskanje po skrbno grajenih podatkovnih zbirkah, po bibliografijah, kakršne so MLA, Cobiss ipd.

• Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.

UDK

• Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave.

• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede.

DOI

• DOI je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.

• Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije. Ko kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo.

COBBIS ID

• Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN.

Podatki in podatkovne zbirke

• V SSKJ piše, da je podatek »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«, v množini in s pridevnikom pa »določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati«.

• Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta).

• Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo.

Iskanje po dLibu

• Iskanje po dLibu, zbirki besedil, slik in večpredstavnostnega gradiva usmerimo z nekaj natančnejšimi navodili:

- kadar nimamo sreče z iskanjem po avtorju ali naslovu dela, takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu

- kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje

- pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje

- preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

• Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. Na koncu take alineje sicer lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, ni pa nujno potrebno.

• Tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami, literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju na zaslonu so nanizani v obliki seznama.

Digitalna humanistika

• Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja.

• Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike.

• Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer.

• Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta DH-dejavnosti.

Empirične podobe

• Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju drugačnih podatkov ni, vsi dokazi so empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti.

• Pod empiričnostjo razumemo pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov in preverljivost meritev.

Programi

• Našteti so samo nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega seznama TAPoR s stotinami programov.

• Analiza besedil in drugih podatkov (Gephi, Bookworm, Wordle …), anketiranje, bibliografija, blog, cititranje …

Projekti, revije

• OpenLibrary, European, German historical novel …

Računalniško jezikoslovje

• Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, ima pa terminološko težo izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju. Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi: iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb …

Orodja in korpusi

• Prevajalni sistem Amebis Presis, Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna, Sintetizator govora Amebis Govorec, Pregibnik podjetja Amebis, Avtomatska lektorica podjetja Amebis, Gigafida, Gos, Lektor