Uporabnik:Vanja Vidmar

Iz Wikiverza

POMEMBNO[uredi]

Domače naloge[uredi]

11. Domača naloga[uredi]

Članek Razmerja med slikovnimi in besednimi sporočili

Prebrala sem si članek z naslovom Razmerja med slikovnimi in besednimi sporočili avtorice Mete Grosman, ki je izšel avgusta leta 2009. Članek govori o razmerjih med raznimi skupnimi uporabami slikovnih gradiv in besednih sporočil. Bralno društvo Slovenije se je zato odločilo da bo imelo na to temo posvetovanje kateremu bo sledila okrogla miza, kjer bodo temeljito debatirali razlike slikovnih in besedilnih sporočil pri dijakih in študentih. Članek poleg povzetka vsebuje tudi točen program poteka srečanja, ki naj bi potekalo 8. septembra od devete do sedemnajste ure.


Meta Grosman; Razmerja med slikovnimi in besednimi sporočili; SlovLit; ponedeljek, 24. 08. 2009; Link na objavo


10. Domača naloga[uredi]

V zbirko Wikimedia Commons sem dodala sliko spominske plošče na rojstni hiši pesnika Pavla Golije.

Spominska plošča Pavla Golije


9. Domača naloga[uredi]

Živi v okolici Trebnjega zato sem izbrala podružnično cerkev, sv. Štefan Trebnje, ki pa na internetu še nima slik, vsaj našla nisem nobene. Cerkev, prvič omenjeno 1526, sestavljajo poligonalni prezbiterij iz 17. stoletja, srednjeveška ladja in na zahodni strani zvonik iz 19. stoletja. Glavni oltar je iz 19. stoletja, kipi so starejši. Cerkev je bila postavljena v drugi četrtini 14. stol., 1340, prenovljena pa kar trikrat in sicer: leta 1526, v 17. stol. in v 19. stol.


8. Domača naloga[uredi]

Uredila sem članek z naslovom Tekoča goriva: razlika med redakcijama. Popravila sem predvsem nekaj manjših pravopisnih napak.

Popravek manjših pravopisnih napak

Popravek slovničnih napak


7. Domača naloga[uredi]

V svojem domačem kraju sem našla kar 3 kulturne spomenike različnih literarnih ustvarjalcev. V Novem mestu je pokopan Slavko Grum, in sicer na pokopališču v Šmihelu, kjer ima svojo spominsko ploščo. Slavko Grum je odraščal v Novem mestu,kamor so se preselili, zaradi njegovega očeta. Napisal je veliko literarnih del kot so: Pierrot in Pierrette, Neusmiljeni odrešenik, Trudni zastori, Upornik, Dogodek v mestu Gogi, Tju, Blesteči kamni, Vrata, Izgubljeni sin, Mansarda, Sveta noč, Sestanek, Deklica v pledu, Spomladi, Beli azil, Aloisius Ignatius Sinbein, Kaznjenci, Lastni portret, Podgane, Zločin v predmestju, Melanholija, Portret dečka s cvetlico v roki, Pogreb in Vožnja. Po Slavku Grumu se imenujeta ulica v Novem mestu ter OŠ Slavka Gruma v Zagorju ob Savi. V Litiji je na nekdanjem sedežu okrajnega glavarstva prenovljena matična knjižnica dr. Slavka Gruma. V Šmartnem pri Litiji pa stoji njegov doprsni kip. V Novem mestu obstaja tudi knjižnica Mirana Jarca, ki pa je bil slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in prevajalec. Po Miranu Jarcu se imenujejo ulice v Črnomlju, Dobu in Novem mestu ter dve osnovni šoli: Osnovna šola Mirana Jarca Črnomelj in Osnovna šola Mirana Jarca v Ljubljani. Po njem sta poimenovana tudi Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan, ki ima sedež v Domžalah in knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. Dragotin Kette je bil slovenski pesnik, ki ima svoj doprsni kip postavljen v Novem mestu. V mestu pa lahko najdemo tudi spominsko ploščo posvečeno Ketteju ter drevored poimenovanj po njem, ki se imenuje Kettejev drevored in je zelo popularno sprehajališče mnogim prebivalcem novega mesta. Po Dragotinu Ketteju se imenujejo ulice v Brežicah, Celju, Divači, Domžalah, Grosuplju (ni ulica, ampak cesta), Ilirski Bistrici, Izoli, Kamniku, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Pivki, Postojni, Ptuju, Ribnici, Sežani, Slovenski Bistrici, Šmarju pri Jelšah, na Pragerskem in na Zgornji Polskavi. V Novem mestu se po njem imenuje drevored. Na začetku Kettejevega drevoreda je na hiši, v kateri je ustvarjal in živel med letoma 1897 in 1898, spominska plošča. V Novem mestu najdemo tudi Kettejev vodnjak s kitico iz pesmi Na trgu in doprsni kip pred Mestno hišo.


6. Domača naloga[uredi]

Izbrala sem si literarnega zgodovinarja s katerim si celo delim priimek to je Josip Vidmar. Josip Vidmar je slovenski literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik, ki se je rodil 14. oktobra 1895 v Ljubljani, umrl pa 11. april 1992 prav tako v Ljubljani. Študiral je filozofijo in literaturo v Pragi, Parizu, Zagrebu in leta 1928 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo. Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame Veronika Deseniška v Ljubljanskem zvonu. Bil je dejaven tudi v politiki kjer se je opredeljeval kot komunist. Deloval je tudi s takratnim jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom Titom. Nato pa se je v poznejših letih svojega življenja določil za vrnitev h kritiki, ko je napisal »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige Edvarda Kocbeka Strah in pogum in odklonilno kritiko knjige Juša Kozaka, Lesena žlica. Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami. Posmrtno so izšla njegova pisma Karmeli Kosovel, starejši sestri Srečka Kosovela, ki je študirala klavir v Münchnu, saj se je vanjo zaljubil po Kosovelovi smrti. Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin, s katero je imel sina Tita ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila Nada Stritar operna pevka, s katero je imel tri otroke: Roka , Nado, in Živo. Nekatere njegove bibliografije knjižnih izdaj: Kulturni problem slovenstva (1932), Oton Župančič: kritična portretna študija (1935), Literarne kritike (1951), Dr. France Prešeren. Esej (1954), itd.


5. Domača naloga[uredi]

Prebrala sem si članek Jurija Bona in Urške Perenič z naslovom Eksperimentalna uporaba kvalitetne elektroencefalografije pri analizi (literarnega) branja: časovno-frekvenčna analiza. Članek je posvečen akademskemu prof. dr. Francu Zadravcu ob minulem visokem jubileju. Je drugi del že napisanega prispevka o uporabi EEG metod za namene analize branja. Članek preučuje odziv in meri možganske ritme (beta, gama, theta) pri branju različnih besedil. Dobro povzame kako se naši ožgani odzivajo na branje različnih besedil in kateri možganski valovi pri tem delujejo. Naveže se tudi na analizo časovne frekvence, jezikovne obdelave ter tihega branja.


4. Domača naloga[uredi]

Pri uri predavanj smo od profesorja Hladnika dobili vsak svojo številko Slavistične revije. Jaz sem dobila Slavistično revijo št. 1, letnik 64, leto 2016. Zdi se mi zelo pozorno od profesorja da nam je prinesel revije v katere se lahko poglobimo in iz člankov v njih izvemo marsikaj novega in zanimivega, kar nam bo pomagalo pri nadaljnjem študiju. V podarjenem pa me je presenetilo to, da so nekateri članki napisani v cirilici, ki je pisava ruskega jezika.


3. Domača naloga[uredi]

Popravljalci sveta - predavanje

Predavanje govori o tem, da sta na svetu 2 tipa ljudi, in sicer prvi, ki so s svetom načeloma zadovoljni in želijo svoje dni le čim boljše preživeti, in drugi, ki mislijo, da je na tem svetu potrebno še veliko reči spremeniti in izboljšati. Tem drugim pravimo popravljalci. Seveda je na svetu še veliko stvari, ki bi se jih dalo zboljšati in bi jih bilo potrebno spremeniti, ampak osebno sem mnenja, da je v današnjem svetu težko kaj doseči. V tem svetu v katerem živimo sedaj s tem virusom in vso dramo, lahko kaj spremeniš le če si zelo bogat ali pa imaš visok družbeni status, pa še takrat se moraš zelo truditi. Navadni ljudje tukaj skorajda nimamo besede, saj kljub našim željam in zahtevam ni nič upoštevano in se dela po svoje. Seveda pa zelo spoštujem popravljalce in jih podpiram, saj brez njih bi bil še vedno v 'kameni dobi' in svet rabi ljudi, ki so se pripravljeni za izboljšanje boriti.

2. Domača naloga[uredi]

Utopija je opis skupnosti, ki posreduje skoraj popolne kvalitete. Besedo je prvi uporabil Thomas More v grščini za svojo knjigo, ki jo je napisal leta 1516 Utopija, v kateri opisuje namišljeno otoško skupnost v Atlantskem oceanu. Termin opisuje tako namenske skupnosti v poskusu ustvarjenja popolne družbe, kot tudi namišljene skupnosti, prikazane v fikciji. Antiutopija, distopija ali negativna utopija pa je zvrst fikcije, naslednica utopije, ki prinese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja. Je ravno obratna od utopije. Obe skupnosti sta si med seboj zelo različni in prinašata pri interpretaciji marsikatera vprašanja. Utopija se lahko liši še tako dobra in popolna vendar v resničnem življenju ne obstaja. Lahko jo vidimo le na slikah, in preberemo na papirju, ampak v resničnosti pa o je nemogoče najti, saj popolnega sveta ni.


1. Domača naloga[uredi]

Izbrala sem si št. 38 in popravila tekst: Ivo Stojan: Črtice. Št. 289 (16. december 1912).

Nova Pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija (avtor: Miran Hladnik) nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik. Sprva je bil v načrtu naslov Nova pismenost, ki se je hotela asociativno navezovati na pionirska gramatikalna podjetja Valentina Vodnika na začetku 19. stoletja, vendar se tega naslova niso poslužili. Pridevnik nova namiguje na nove medije, a se tudi tu omejuje na bolj tradicionalne oblike pismenosti. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira (vsaj kar zadeva slovensko prakso) namenjena gojenju skupinskega avtorstva.

Kam z avtorjem[uredi]

Vpis avtorja na »naslovnico« bi ob ponotranjenju principov, ki jih uvajajo wikiji v zvezi z avtorstvom, pravzaprav sploh ne bil potreben, saj je avtorstvo zadostno in celo bolje kot pri tiskanih izdajah dokumentirano v historiatu knjige, vendar se za umik avtorjevega imena zaradi kontraproduktivnosti radikalnih rešitev pa tudi zato, ker avtorskega napuha še nisem popolnoma zatrl v sebi, ne navdušujem. Ne nazadnje tudi zato ne, ker bo treba nekaj izvodov vendarle natisniti, pri natisnjeni knjigi pa je avtorjevo ime na začetku obvezno, zlasti če želimo z objavo pridobiti kakšno točko za potrjevanje svoje akademske ustvarjalnosti, da ne govorimo o honorarju.

Prešernova Nova Pisarija[uredi]

Sklicevanje na Franceta Prešerna ni nikoli odveč. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831, s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.


Pismenost[uredi]

Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko. Kdo še piše danes z roko? Če izvzamemo šolajočo se mladino, pišejo redno tako pravzaprav le pisci grafitov, kaligrafski opremljevalci diplom in plaket, sleherniki pa v pismih ob res posebnih priložnostih, kot so smrt, poroka, rojstvo, in seveda takrat, ko se nam pokvari računalnik ali izgubimo mobitel. Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Starejši pismeni državljani radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, da ne znajo spraviti skupaj poštenega stavka, da so skratka kljub osmim ali devetim letom šolskega onikanja nepismeni. Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Stališče, da je digitalna informacija ranljivejša od natisnjene, ker za dostop do nje potrebujemo elektriko, računalnik in ustrezno programsko opremo, medtem ko tiskano knjigo lahko beremo ob sveči, pozablja na to, da je »ohranjanje civilizacije« ob sveči po morebitni kataklizmi hudo boren in kratkotrajen nadomestek za doseženo civilizacijsko stopnjo in da brez elektrike in informacij v digitalni obliki kulturno tako rekoč prenehamo obstajati.

Berila[uredi]

Miran Hladnik. Od branja k pisanju. Wikiverza marec 2017. Miran Hladnik. Ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic 23. aprila 2010. Miran Hladnik. Za elektronsko knjigo. Šolska knjižnica 19/2–3 (2009). 126–33.

Wikiji[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji. Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker:

za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost), uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti, so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično), je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel. Wikipedije, ki je v bistvu strašno občutljiv in ranljiv sistem, ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna in da je rezultat človeškega mujanja po svetu ob vseh zdrsih, dvomih, napakah, krivicah, nasilju, manipulaciji na dolgi rok vendarle pozitiven, tj. postopno boljšanje življenja posameznika in skupnosti.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Šolska uporabnost wikijev ni bila očitna že kar od samega začetka. Leta 2004, dve leti po začetku, se je na slovenski Wikipediji pojavila potreba po popisu skupinskih projektov. Leta 2005 so se jih začeli lotevati v fakultetnih seminarjih (na teologiji in na zgodovini, kmalu za tem na slovenistiki in na pedagoški fakulteti) in leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji v skladu z duhom časa naklanjajo svojo pozornost enkrat enemu drugič drugemu členu komunikacije. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. Vprašanje »kaj je hotel avtor s tem povedati« je postalo nespodobno in domala prepovedano, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila. V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«. Med motivacijami je včasih težko razlikovati. Neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim, še bolj sporno pa je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral, in se pripravljal na njegovo objavo. Od neetičnih motivacij za raziskovanje in pisanje je treba ločiti bolezensko motivacijo, tj. pisanje zaradi pisanja samega. Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja. Kot rečeno: žanr znanstvenega pisanja predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje.

Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini. Redke so teme o slovenskem jeziku in literaturi, s katerimi bi radi seznanili splošne jezikoslovce in literarne zgodovinarje, in še redkejši prostori in publikacije zunaj Slovenije, kjer bi to lahko počeli. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje, Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki; angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah.

Izbira teme[uredi]

Nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire. V svetu omejenih možnosti je tako pripisovanje vrednosti razumljivo. Pravilne izbire nam pomagajo preživeti, nepravilne izbire ogrožajo našo eksistenco, nerealizirane izbire imajo neugledni status kislega grozdja. V svetu številnih izbirnih možnosti se je za dosego užitka treba odpovedati potrošniškemu razmišljanju in izstopiti iz vloge konzumenta. V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda. Nekdaj je bilo treba izbiro raziskovalne, šolske ali kulturne teme utemeljevati v socialnih idealih enakosti, bratstva in enotnosti, izgradnje socialističnega človeka, pozneje z nacionalnim interesom in t. i. evropskimi kategorijami, danes z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, ekološko občutljivostjo in željo po »boljšem razumevanju«.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Pisati smo se učili s prepisovanjem besed iz čitanke v zvezek, tule bomo za vajo prepisovali besedila iz knjig in revij na zaslon. Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih. Pridružili se bomo kateremu od študentskih projektov, ki tečejo na Wikiviru, npr. projektu Slovenska leposlovna klasika, avtodidakti in samotarji lahko začnejo tudi v peskovniku.

Usoda avtorstva[uredi]

Po tistem, kar smo zapisali malo prej, je mogoče skleniti, da gre pri avtorstvu, gledano razvojno, za enega starejših konceptov. Da je tu avtorstvu posvečeno samostojno poglavje, je dokaz trdoživosti tega koncepta, kar je tudi posledica njegove pravne urejenosti. Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo. Pomenilo je pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj.

Soavtorstvo[uredi]

Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave. Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah v bistvu niso določena. S soavtorstvom humanisti nimamo prav veliko izkušenj, zato si ne bo odveč zapomniti nekaj pravil, ki jih moramo upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov, zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same, zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre, soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo, ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu.

Objavljanje[uredi]

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. Danes pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški tiska so za tiste, ki niso pripravljeni čakati v vrsti na negotovo državno subvencijo ali nimajo prijateljev med uredniki, vedno manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak. Še lažje je objavljanje na spletu. Edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje, pa še ta le za starejše, elektronsko nepismene člane pišoče skupnosti.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega, ki obuja pomen znanja kot javne dobrine, kakor jo je definiral sv. Avguštin, češ da mora biti znanje za razliko od materialnih dobrin zastonj. Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki. V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno. Abecedna razporeditev je pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja in je asociirala na mozaik, kalejdoskop ali krpanko; Wikipedijin logo v obliki globalne puzle nadvse ustreza tem asociacijam. Vendar v Wikipediji abecedna razporeditev, z izjemo raznih abecednih seznamov v njej, ni več pomembna, saj informacij ne iščemo po abecedi, ampak iskanje prepustimo algoritmom iskalnika. Množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo. Pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, goli telesnosti, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti. Socialne inštitucije od religij in nacij navzdol do občinskih uprav in krajevnih skupnosti v sodobni družbi niso več opozicija goli ljudski sili, ampak načini samo realizacije, samoorganizacije in samoregulacije družbe. Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo. Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Pravni koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem, in za realizacijo oz. izkoriščanje teh pravic.


Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Spremenjeni koncept pismenosti je problemom in diskusijam, ki so se pletle okrog pojma bralca, dodal novo poglavje. Če so bila doslej pomembna teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila in bralske kompetence, je zdaj v ospredju njegovo zelo praktično pričakovanje, pravzaprav že kar zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna. Za muzeje in galerije je treba plačati vstopnino, za vstop v knjižnico plačamo članarino, za ogled filmov na kasetah in CD-jih smo plačevali izposojnino, leposlovne in druge knjige v knjigarnah dobimo s popustom samo, če ne grejo v promet, za časnike in revije plačujemo naročnino. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Prosta ali odprta dostopnost je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Dokumenti, ki so za bralca zastonj, niso bili dani v konzum na enak način.

Založbe[uredi]

Založbe in knjigarne knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga, zato se v njihovem okviru ni mogoče nadejati alternativnih in civilizacijsko perspektivnejših rešitev. Založbe so segment kulturne industrije,[74] ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Aktualno založniško preferiranje knjižnih izdaj v takih primerih, kot so šolski učbeniki, atlasi, slovarji in podobne publikacije, ki najbolj funkcionalno živijo samo na zaslonu, je v civilizacijskem smislu kontraproduktivno.

Repozitoriji[uredi]

Pisci, ki jim gre bolj za to, da imajo njihove objave vpliv v širši skupnosti, bodo zato slednjim dali prednost in po njih uravnavali svojo publicistično dejavnost, medtem ko bodo pisci, ki več dajo na odmev pri ozki strokovni publiki ali želijo nemoteno napredovati na akademski lestvici, pazili v prvi vrsti na svojo citiranost. Kriterij branosti nekoč ni bil pomemben, danes, ko je treba sodržavljane prepričevati, naj še naprej financirajo naše raziskave, pa ni več zanemarljiv. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno. Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa. Tak slogovni zasuk, ki lahko pomeni tudi omejevanje strogega znanstvenega izraza, si lahko privoščijo samo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo, ki jim ni več treba zbirati točk za napredovanje na akademski lestvici. Avtorji do zdaj za objave niso plačevali, ker so izhajanje zagotavljale državne subvencije, vendar se ta praksa lahko hitro spremeni. Pri Slavistični reviji, ki zaradi mednarodne vpetosti beleži porast člankov v tujih jezikih, so se povečali stroški prevajanja, ki jih v zadnjem času krijejo avtorji sami.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni. Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti. Razvite družbe si táko pozornost lahko privoščijo, za razliko od primitivnejših skupnosti, ki morajo zatirati tisto posamično, za katero se zdi, da ogroža preživetje skupnosti ali ji vsaj ne koristi dovolj. S posamičnim v naši kulturi ni skratka nič narobe, ravno nasprotno, samo paziti moramo, da ne zamešamo posamičnega s privatnim, zasebnim in sebičnim, kar se nam v vsakdanjem življenju prepogosto dogaja in kar počne tudi zakonodaja. Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov je v času, ko ga je vodila Nataša Musar Pirc, agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca in s svojim delovanjem grenil življenje državljanom. Na področje fotografije je posegel s prepovedjo Googlovega projekta Street View, zaradi česar je bila Slovenija deležna tega fantastičnega servisa z dvoletno zamudo, in ogrozila eksistenco odličnih panoramskih posnetkov na spletišču Burger.si. Pooblaščenka je od avtorja zahtevala, da zamegli obraze stotin posameznikov, ki so se ujeli vanje, brez občutka za ekonomsko nevzdržnost zahteve, ki je pomenila sabotažo turistične promocije države. Pravniške grožnje zaradi takih »objav«, ki so bile takoj po opozorilu zbrisane, so znak slovenske pismouške zadrtosti.


Kredibilnost[uredi]

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Za samozaložniški natis je vendarle še treba seči v žep, za objavo na spletu pa niti to ne več. Ovire nastopijo samo, kadar imamo ambicijo objaviti na t. i. osrednjih mestih, v dnevnem časopisju, strokovnih revijah, nastopiti v osrednjih informativnih oddajah na TV ipd., kjer uredniki izbirajo in odločajo med informacijsko ponudbo. Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem[uredi]

K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno. S spoznavnim nihilizmom novih pristopov se je težko strinjati, ker hromi željo po objektivnem spoznanju, instrumentalizacija znanja za popravljanje sveta pa je simpatična korektura samoumevnega domačega humanističnega stališča, da je naša naloga svet zgolj opisovati, ne pa se ukvarjati s takimi banalnostmi, kot je ponujanje receptov za njegovo izboljšavo. Civilni aktivizem kot alternativa regularnim olesenelim in neprožnim političnim in upravnim inštitucijam je prav simpatičen. Kaj pa v znanosti? Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente. Kompleksno problematiko reducira na preproste, manihejske opozicije in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda pozor: ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti.

Avtorstvo[uredi]

Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Mogoče je bil avtor le neučakan, ali je v osebnem sporu z izdajateljem ali založnikom, ali pa mogoče išče alternativne načine objavljanja. Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Narobe pa bi bilo, če bi jim zaupali samo zato, ker so stari, tako kot tudi ni gotovo, da bo staro vino okusnejše od novega. Izločitev nepreverjenih senzacionalnih »odkritij« večinoma ni težka. Dovolj je že preveriti mesto objave: če se o najdbi novega Prešernovega rokopisa ali domnevnega portreta piše v rumenem tisku, moramo biti do tega izrazito kritični. Mogoče bi morali prej pokukati v samo besedilo. Dokazi o Cankarjevi nasilni smrti so tam predloženi v obliki poročila nekoga, ki da je od nekoga drugega »v zaupnem pogovoru« slišal, da ... Gre za princip škandaloznega pisanja rumenega tiska, ki parazitira na človekovi potrebi po skrivnostnem, zaupnem, prikritem. Kaj morajo storiti literarnovedni strokovnjaki, da senzacionalni prispevki te vrste ne bi po nepotrebnem vznemirjali javnosti? Če nam bo splošna publika toliko mar, da se bomo potrudili literarnozgodovinske informacije ponuditi v tako privlačni obliki, kot to počne na spletu združenje Hervardi, bomo že veliko napravili, še več pa, če bomo dejavno oblikovali informacije na mestih, kamor hodijo gledat vsi, to je na Wikipediji, in v dilemah sodelovali na njihovih pogovornih straneh.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od ne kredibilnih. Delo, ki je predmet strokovne presoje (strokovne ekspertize ali ocene), recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami: recenzenti del z novih ali mejnih področij ali zelo specializiranih področij utegnejo spregledati pomemben prispevek mladega raziskovalca in nespametno zavrniti kvaliteten članek, lahko pa se jim zgodi, tako kot v Sokalovi potegavščini, da jih z lažno objavo naplahta rutiniran pisec, ki so zaupali njegovemu znanstvenemu renomeju. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost, tj. poznavanje podobnih raziskav v svetu, slogovno, jezikovno in tehnično brezhibnost prispevka ipd. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredniki se pogosto odločajo prav za slednjo možnost: avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva.

Pravopis[uredi]

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa. Če ne pozna pravopisa, potem ni hodil v šolo ali je bil zelo slab učenec mu nihče ne bo zaupal.

Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj pa dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice.





Založbe[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Bralec[uredi]