Uporabnik:Valeriya Horvat

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija je dopolnitev šestih natisov literarnega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja. Uvodno poglavje nas seznani z spremembami, ki se nanašajo na strokovno pisanje, ki se je preusmerilo od papirja na zaslon. Beseda Pismenost je na začetku 19.stol pomenila slovnico. Danes ta pomen besede lahko srečamo le v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju. Tale knjiga govori o digitalni pismenosti, ki zajema informacijsko, medijsko,kulturno, bralno... pismenost.Digitalna pismenost se v prvi vrsti ukvarja z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih tudi s sliko.

Wikimedijina spletišča omogočajo nastanek skupinskega avtorstva. Spletno nastajanja se oblikuje z popravljanje in dopolnjevanje besedil na pobudo uporabnika. Na tak način nastajajo Wikiknjige, ki niso nikoli povsem zaključene.

Kam z avtorjem[uredi]

E-knjiga ne zahteva od uporabnika, da se podpisuje pod popravljeno ali dopolnjeno besedilo, saj odgovornost za knjigo nosi glavni avtor. Tudi, če je bilo delo prepisano iz zgodovinskega vira, se uporabniku ni treba podpisovati, če si tega ne želi. V primeru, če se je uporabnik podpisal pod svojim pravim imenom, v njegovo besedilo se lahko vtakne vsakdo,s pravim imenom ali skrit za psevdonimom. V primeru vandalizma, pripombe ali kaj drugega, se da vse vedno razrešit. Poleg zadregi z avtorjevim imenom, se lahko pojavijo tudi problemi pri dopolnjevanju datumom izdaje.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Naslov knjige izhaja iz naslova Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija. V njem je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja, kot primerno podlago za slovensko besedno umetnost.

Pismenost[uredi]

Definicija za besedo pismenost pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Ob pojavitve besede pismenost, se je ljudem odkrila pot do oblikovanja pisnega izročila, sprva religioznega. Ta nova dejavnost je pri ljudeh, ki niso bili pismeni vzbudila nezaupanje. Ko Pa so se pojavile prve šole, ljudje so se začeli celo upirati. Danes je biti nepismen pomeni sramoto, ker v normativnem smislu, skoraj vsak posameznik že od rojstva ima možnost se temu naučiti. Tudi razumevanje pismenosti se z leti spreminja. Na začetku se je večinoma pisalo z roko( svinčnik, peresnik, nalivno pero). Danes imamo možnost tudi pisanja na tipkovnico, zaslon računalnika ali telefon. Te spremembe v načinu pisanja povzročajo konflikte med mlajšo in starejšo generacijo. Starejša generacija namreč očita mlajši, da ni sposobna pravilnega pismenega izražanja, za razliko od njih. Pismenost po tradiciji se razume kot sposobnost sprejemanja zapisanih informacij ter tvorjenje in posredovanje. V današnjem času spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne spretnosti, kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj znati omočiti pero v tintinku. Pismenost ni ena sama. Lahko jih je več. Če znamo brati note, smo glasbeno pismeni. Če znamo več jezikov, imamo možnost, da se razumemo z večjim številom ljudi in se lažje znajdemo v svetu. Če znamo delati z računalnikom smo računalniško pismeni. Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.

V današnjem času računalnikov in mobitelov, je medijska pismenost postala del splošne pismenosti. Če bi želeli izrazu pismenost vrniti tradicionalen pomen 18. stoletja, bi morali zvišati prag, ki loči pismene od nepismenih. Z drugega vidika, zakaj pa bi se vračali v stare čase. Ljudje v 18.stoletju so tudi želeli narediti en korak naprej in so odkrivali nove načine pisanja, sporazumevanja. Tako kot oni, tudi v današnjem času stremimo k novim spoznanjem in odkrivamo nove načine pisanja ter sporazumevanja, ki nam omogočajo, da lažje komuniciramo z ljudmi po celem svetu. To delo odlično opravljajo telefoni in računalniki, ki nam omogočajo, da spoznavamo ljudi iz drugih držav, kamor nimamo možnosti se odpraviti. Zakaj ne bi raje tehnologije obrnile sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne in učinkovite pismenosti.

Za višjo obliko pismenosti velja, da je posameznik sposoben tvoriti in javno razširjati sporočila v pisni obliki. Cobiss nam postreže s številom publicistov, katerih objave so bibliografsko registrirane, njihove knjige pa si izposojamo v knjižnicah. Takih je med 16.000 in 18.000, kar je manj kot en odstotek državljanov. Velik delež objavljajočih v populaciji narašča po zaslugi družbenih omrežij na spletu. Pomanjkljivost vseh spletnih omrežij je to, da njihove kreativne dejavnosti niso bibliografsko registrirane v Cobbisu. Če pogledamo z drugega vidika, v današnjih časih velikokrat pride do tega, da je publicist iz spletni strani bolj znan, kot avtor, ki je bibliografsko registriran v Cobissu, ker je večino ljudi bere članke z internetnih strani. Zato še enkrat lahko omenimo, da bi bilo dobro izboljšat in nadgradit znanja s področja elektronskega pisanja in ga šteti za (pomembnega).

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba je novo poimenovanje današnje družbe, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. V današnjem času se večji del populaciji zanima za branje v digitalizirani obliki. Tiskana knjiga večino ljudi ne mika več, le tisti del populaciji, ki spada med pismene. Zagovornike tiskanih knjig menijo, da brez elektrike je digitalna informacija izgubljena in neobstoječa. Tiskana knjiga lahko živi večno in ne rabi specifičnih pogojev za njeno rabo.

Wikiji[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča, ki spadajo pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora pod imenom informacijska družba. Wikimedia je gradnik informacijske družbe našega časa. Prednost uporabe Wikimediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, objavljanje različnih informacij, nadgraditev že objavljene informacije z bolj podrobno itd. Poimenovanje Wikiji je havajskega pomena, ki pomeni res hitro. So žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se za Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzročna oblika pismenosti. To je sistem, kjer se informacije oblikujejo in objavljajo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. Na Wikimediji je 290 jezikov. To omogoča, večje število informacij. Na spletiščih se zlahko znajdemo, saj so napotki dobro obrazloženi. Če želimo besedilo dodati ali dopolniti moramo le pritisniti na uredi. Seveda bi bilo dobro se najprej prijaviti. Objave na Wikimediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza(sklop učilnic, v kateri so besedila namenjeni razredni rabi) so dobro pedagoško orodje. Leta 2014 se je na slovenski Wikipediji pojavila potreba po popisu skupinskih projektov. Kasneje so se jih začeli lotevati v fakultetnih seminarjih in v končni fazi so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje. Tako je Wikipedijina odprtost začela predstavljati šoli hud izziv. Uporaba Wikipediji v šoli pomenilo izstopiti iz varnega zavetja "šole zaradi šole same" v svet realne strokovne komunikacije. Ta stik z odraslim svetom je za šolo samo koristen. Negativnih izkušenj s študentskim delom na wikijih nimamo. Razen, če nekdo poseže v delo, ki je že bilo objavljeno. Lahko se zgodijo tudi akte vandalizma, ki se brez problemov z klikom razveljavi odpravijo.

Avtor[uredi]

V 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je začela pozornost usmerjati z avtorja k besedilu. V prvem planu je bilo besedilo. V 80. letih se je ponovno pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom. Besedilo je na drugem mestu. Meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo zaradi motivacije, katere je razlog motiv. Če gledamo na pisanje z etično sprejemljivega vidika, potemtakem avtor piše z namenom, ki izvira iz zanimanja za temo samo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali zlorabe zainteresirane publikacije. Velikokrat poleg etičnega vidika nastopi tako imenovani avtorski napuh, kaže pa se v samopoveličevanju ali želje po znanstvenem prestižu. Neetično je , če ljubosumno si prilastimo izbrano gradivo in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim.

Izbira jezika[uredi]

Izbira jezika je odvisna od tega, kaj, komu in kako pišemo. Če želimo, da naše besedilo prebralo več ljudi, potem bomo pisali v angleščini, ki velja za mednarodno sporazumevalno izročilo. Če želimo, da nas berejo le omejena količina posameznikov, potem bomo pisali le v jeziku, ki je primeren za populacijo, katero želimo seznaniti z našo informacijo. Seveda največ informacij je možno dobit v angleškem jeziku, saj na tem področju je največ promocij, za razliko od slovenščine. Obstajajo tudi možnosti prevesti članek iz angleščine v domači jezik, za to je narejena Wikimedijina spletišča, ki ustvarjajo komunikacijsko verigo v okviru celega sveta.

Izbira teme[uredi]

Na šolskem področju na mesto iskanja ljubezni do določenih predmetnih izbir bolje, da se osredotočimo na odprtosti za predmete in teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo. Ni dobrih in slabih tem. Vsaka tema se zdi na začetku težka, če o njej nič ne vemo.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje se nauči z vajami. Vsaka spretnost bodisi pisanje na papirju ali pisanje na zaslonu se nauči le z vajami. Da se dobro znajdemo na Wikiwerzi, bomo urili naše prste in miselne procese z prepisovanje besedila iz knjig in revij na zaslon. Pretipkavali in popravljali bomo besedila ,ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti.

Usoda avtorstva[uredi]

Biti avtor/avtorica je včasih pomenilo ugled, razgledanost v družbeni skupnosti. Vsak avtor si želi, da bi njegovo delo se ne spreminjalo oz popravljalo. Nekateri avtorji si celo želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so ga prodali ali odstopili materialne pravice zanj. S tem, da knjige v fizični obliki digitaliziramo, omogočamo jim večji ugled, zanimanje in širšo dostopnost. Na žalost vseh knjig ne moramo digitalizirati, zaradi avtorskega napuha.

(Soavtorstvo)

Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja odpira možnosti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Wikiknjige se ustvarjajo ne le z enim avtorjem, ampak z kolektivnim prispevkom vsakega posameznika, ki je prispeval z dodajanjem svojega besedila na določeno spletno stran. Na tak način nastajajo digitalne knjige. Da se vidi, koliko ljudi je ustvarjalo določeno delo, je na Wikipediji na začetku objavljen seznam sodelujočih.

Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena. Avtorji z kolektivnim sporazumom se sami dogovorijo o določenih pravilih pri pisanju.

Pravila za humaniste:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj

2. odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov

3. zatri ego v korist medsebojnih odnosov in stvari same

4. zaupaj sodelavcem

5. soavtorji imajo pravice veta na vsebine. s katerimi se ne strinjajo

6. ne poizveduj za avtorjem posega, važna je korist spisu


Soavtorstvo je namenjeno k prispevanju in ustvarjanju določenega dela, besedila, z večjim številom ljudi, ki skupaj ustvarjajo to delo.


Objavljanje[uredi]

Koncept avtorstva je v objavljanju. Najlažje je objavljati na spletu. Edina ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje. V spletni stroki izraz postaviti besedilo se definira kot naložiti oz uploadati besedilo na kak strežnik ali spletno mesto. Včasih izraz postaviti besedilo pomenil, da ga je mogel nekdo natisniti. Če je besedilo samo postavljeno na splet, ga je zelo težko najti.To velja za besedila, ki nimajo označene nobene poveza, da bi se jih našlo. Dokument na spletni domeni moram imeti navedeno indicirano mamo( directory listing), spletni robovi( web crawlers) le tako se bo besedilo našlo v iskalniku.

V spletnem okolju je besedilo objavljeno z namenom, da ga vidijo in preberejo čim večje število ljudi. Več kot je povezav besedila z drugimi spletnimi stranmi večja je možnost, da se ga najde. Enako velja za besedila na Wikiviru, kamor so besedila objavljena z namenom vesoljnega ogledovanja.

O statusu objave besedila na spletni strani odloča avtorjeva intenca. Za objavo velja, če je ustrezno opremljena z ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih.


Množični um ali pametna množica[uredi]

To so izrazi, ki pomenijo način organizaciji znanja v informacijski družbi. To je znanje, ki se povezuje z večjim številom ljudi, ki med sabo sodelujejo in tako izpopolnjujejo določeno delo. Pri tem vsak posameznik z svojim znanjem, prispevkom, dopolnitve ali opombi prispeva k končnemu rezultatu.

Spošno znanje nastaja z dialogi med posamezniki z vsega sveta. Wikipedija to omogoča z svojimi 290 jeziki, ki povezujejo ljudi med sabo.

Množica v današnji socialni teorija nosi pozitivno obliko. Pomeni konstruktivno in kreativno silo ter skupno reševanje zastavljenih problemov.

Avtorske license[uredi]

Nudijo kreatorju posebne pravice. Zakonodaja je za nove raznolike forme v informacijski družbi težje uporabna. Težave povzroča v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in pri besedilih v digitalni obliki.

Creative commons je koncept o alternativnem pravnem konceptu. V slovenščini se imenuje ustvarjalna gmajna. Je avtorska pravica, ki izhaja iz svobodne kulture. Bralcu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.

Licence CC so sprejemljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opramljena z njo, so prosto dostopna pod enim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.


Copyrighth

-Avtorska zakonodaja=zakon o avtorskih pravicah -Ščiti izvirna avtorska dela v katerem koli mediju(glasba literatura, računalniški program...) -Ščiti pred zlorabo in javno abjavo -bralec zasebno lahko z avtorjevim delom počne karkoli -kršitve se kaznujejo z materialnimi sredstvi

Celotno poglavje ob avtorstvu se usmerja na problematičnost naslova kot takega. Izhaja iz treh neustreznih konceptov:

1. pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca(avtorstvo).

2. slabše prilagajanje z internetnim sistemom.

3. intelektualne proizvodi se obravnavajo kot lastnina in ne kot javna objava.


Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Tisti, ki pa so pa njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi.

Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati.


Bralec[uredi]

Čtivo mora biti zastonj in to tudi izven šole. Internet je razširil pretok informacij in ponuja lahko dostopnost do čtiva. Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Do tuje informacijske družbe torej ne smemo biti nezaupljivi, saj že od Prešernovega Črtomirja dalje ugotavljamo, da ni vse tuje slabo. Kmalu bomo torej vsi raje stregli po prosto dostopnih vsebin, kot pa iskali domače.




Varovanje zasebnosti[uredi]

Kredibilnost[uredi]

Aktivizem[uredi]

Avtorstvo[uredi]

Strokovno recenziranje[uredi]

Pravopis[uredi]

Ločila[uredi]

Velike začetnice[uredi]

Drugo[uredi]

Digitalna pismenost[uredi]

Format besedil[uredi]

Besedilo v wikijih[uredi]

Vaje v wikijih[uredi]

Sporočanje popravkov in komentarijev[uredi]

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo[uredi]

Prepisovanje[uredi]

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]
Faktor vpliva[uredi]
Slovenske znanstvene revije[uredi]

Citatni slogi[uredi]

Tehnika citiranja[uredi]

Opombe[uredi]

Kratki sklici[uredi]

Označevanje navedkov[uredi]

Od kod vse citiramo[uredi]

Viri in literatura[uredi]

Zaslon in papir[uredi]

=[uredi]

Slovarček[uredi]

  • Vademekum - knjiga, publikacija, navadno (majhnega) formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
  • Kataklizma - dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
  • Uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev
  • Postulat - 1. zahteva, nujnost: v nekem obdobju je bil postulat književnosti poudarjanje idealov; družbeni, zgodovinski postulat 2. predpostavka, izhodišče: izhajati iz napačnih postulatov
  • Brezpriziven - ki ne dopušča priziva, ugovora
  • Defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • Koncipirati - 1. napraviti, sestaviti koncept, osnutek 2. navadno s prislovnim določilom zamisliti, izoblikovati kaj:
  • Haptičen - ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih
  • Sinopsis- izvleček, (abstrakt)
  • Segment del, odsek, kos, sektor
  • Akter kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje, povzročitelj, dejavnik
  • Frankirati nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
  • Korespodenca vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje, zveza, povezava
  • Rafal nanašajoč se na rafal
  • Koncipirati napraviti, sestaviti koncept, osnutek, zamisliti, izoblikovati kaj
  • Srenja ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
  • Subvencija denarna podpora, pomoč, navadno iz družbenega, državnega proračuna
  • Ekspertiza izvedensko mnenje, poročilo, izvedensko proučevanje kake stvari
  • Avtentičen ki izvira od avtorja; pristen, izviren, ki mu je verjeti, verodostojen, ki se ujema z originalom, natančen, točen
  • Kalkirati dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze
  • Asociativen nanašajoč se na asociacijo
  • Historiat potek, opis kakega dogajanja
  • Geneza izvor, nastanek in razvoj česa
  • Radikalen ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit
  • Adaptacija preureditev, prenovitev, prilagoditev
  • Impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
  • Utilitaren ki v človekovem delovanju pretirano poudarja praktičnost, uporabnost, koristnost
  • Monografija znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo
  • Apel javen poziv, klic
  • Analfabet kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
  • Bibliografija po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del, veda o popisovanju in označevanju tiskanih del
  • Paradigma vzorec, primer
  • Kataklizma dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
  • Revidiranje pregledovanje poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni; spreminjanje kakega dokumenta, besedila ali uveljavljanje novih pogledov na določen pojav
  • Emancipacija pridobitev enakopravnega položaja
  • Subverziven nanašajoč se na subverzijo, prevraten
  • Eklatanten očiten, jasen, prepričljiv
  • Uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev
  • Postulat zahteva, nujnost, predpostavka, izhodišče
  • Angažma nastavitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju
  • Kontaminirati spojiti, združiti,
  • Benigen nenevaren, neškodljiv
  • Eminenten zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan, znamenit, odličen, ki po pomembnosti presega stvari svoje vrste
  • Hermetizem lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • Antologija zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik
  • Defetizem mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušno
  • Korifeja prvak, veličina
  • kompetenten nanašajoč se na kompetenco; pristojen, pooblaščen
  • Arbiter razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki; oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče
  • Atavističen nanašajoč se na atavizem
  • Obscen nespodoben, opolzek
  • Sintagma besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
  • Stadij časovno sklenjen del nastajanja, razvoj česa, stopnja
  • Entiteta kar je, kar obstaja
  • Maoizem marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije
  • Restriktiven omejitven, omejevalen
  • Transparenten prosojen, prozoren, razviden, jasen
  • Embargo prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora
  • Inercija stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost
  • Čuječnost pazljivost, skrbnost, opreznost
  • Ekscesiven pretiran, čezmeren
  • Maksima življenjsko vodilo, geslo
  • Larpurlatizem nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
  • Nihilizem nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote
  • Apoliničen skladen, umerjen
  • Antagonizem nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
  • Revolt upor, odpor
  • Renome ugled, sloves
  • Eminenten zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen
  • Lamentacija tožba, tarnanje
  • Akuten ki ga je treba rešiti, pereč
  • Famulus služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
  • Imponirati vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja
  • Superiornost stanje, lastnost superiornega; večja sposobnost, večvrednost
  • Brezprizivno ki ne dopušča priziva, ugovora
  • Pasant mimoidoči
  • Kleptomanija bolezensko nagnjenje h kraji
  • Kompilirati izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
  • Paginirati oštevilčiti (strani)
  • Analogija pojav, ki postane zaradi sorodnih, vzporednih vzrokov (skoraj) enak drugemu pojavu
  • Konzultirati spraševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se
  • Redigirati delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati; delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spreminjati, popravljati
  • Emblem likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo
  • Antologija zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik
  • Koncizen jasen, natančno izoblikovan, jedrnat, zgoščen
  • Nivelizirati izenačevati
  • Genekologija zvor, razvoj rodu (veda o tem, rodoslovje)
  • Aforizem zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek
  • Floskula fraza, ki se lepo sliši
  • Konstelacija medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev
  • Lukrativen donosen, dobičkonosen
  • Diapazon zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta
  • Aksiomatičen neizpodbiten, nedvomen
  • Pasus odlomek, del
  • Rezoniranje razmišljanje, razglabljanje
  • Metastazirati razširjati se iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu in začeti enako bolezen
  • Regresija vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje
  • Majestetičen veličasten, mogočen
  • Atavizem ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
  • Veduta slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del
  • Mnemotehničen nanašajoč se na pomnenje oz. zapomnitve
  • Entiteta kar je, obstaja

(Vir: SSKJ)

Ob Prelistavanju slavistične revije[uredi]

Ob prelistavanju slavistične revije sem opazila, da so članki večinoma v slovenščine, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, kar revijo bolj popestri in naredi zanimivo. Izvedela sem tudi, da so v reviji objavljene izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področji slovenističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Sama revija me spominja bolj na knjigo, kot pa revijo. Sama po sebi izdaja se mi zdi zelo vsebinsko urejena. Z oblikovnega vidika mi ustreza njena barva, saj hitro pritegne pozornost.

Slavistična revija[uredi]

Prebrala sem razpravo avtorice Natalije Kaloh Vid z naslovom O vlogi jezika v literarni vedi, v katerem poroča o delu pisatelja Ivana Verča z naslovom Razumevanje jezikov književnosti, ki je Nova znanstvena monografija.

V tej monografiji avtor osvetljuje vlogo literarne vede v sodobnem svetu, ki jo vidi v človekovem obstoju znotraj jezika. Avtor opozarja nujnost prehoda od klasičnega poimenovanja literarne vede k temeljnemu sodobnemu vprašanju književnosti. Zgodba o književnosti se prepleta z zgodbo o jeziku in o našem vsakokratnem bivanju v njem.

Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem delu avtor jasno izriše njegovo stališče glede sodobne literarne vede, ki jo predstavi z drugačnim pristopom. Verč skuša interpretirat zgodovino književnosti kot zgodovino človekove usodne vpetosti in ujetosti v jezik. V drugem delu monografije se avtor osredotoči na zgodovino ruskega realizma 19. in prvi polovici 20. stoletja, ki jo razlaga kot več pomensko vlogo jezika v ubeseditvi in razgraditvi resničnostnega sveta.

Ob koncu dela avtor pride do spoznanja, da jezik ni zgolj orodje za osmišljenje stvarnosti okoli sebe, ampak je stvarnost sama na sebi. Resničnost jezika je obenem resničnost sveta kot takega.