Uporabnik:Valentina Ambrožič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Ta 'Nova pisarija'[uredi]

O poglavju Uvod[uredi]

V uvodu izvemo, da knjiga Nova pisarija (prvotni naslov 'Nova pismenost') nadaljuje in dopolnjuje 6 natisov literarnovednega priročnika "Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti" (izhajal med 1990 in 2002). Ta priročnik je skrbel za standardizacijo strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti... Pomen pismenosti se je skozi zgodovino spreminjal. Včasih je pomenila slovnico, danes pa pojem razumemo kot znanje pisanja in branja. Nova pisarija se ukvarja predvsem s tistim, kar je zapisano na naslonu. Pridevnik 'nova' namiguje na nove medije.

O poglavju Prešernova Nova pisarija[uredi]

Naslov priročnika Nova pisarija sloni na naslovu Prešernove satirične pesnitve z naslovom Kranjska pisarija. Prešeren je s svojim delom karikiral ideal ljudskega človeka. Njegova pesnitev je zapisana v 142 verzih (47 tercin). V delu spremljamo pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem, ki odgovarja. Prešeren je s tem ironiziral svoje nasprotnike poetike, natančneje Kopitarja, Metelka, Ravnikarja in Pauška.

O poglavju Pismenost[uredi]

Informacijska družba[uredi]

Biti pismen danes pomeni obvladovanje znakovnega sistema za komunikacijo (pisno). Pomen besede 'pismenost' se je skozi zgodovinski prostor in čas spreminjal. Po uvedbi obveznega šolstva je pismenost izgubila status privilegiranosti, roko je zamenjalo tipkanje in danes imamo dvojne sposobnosti. S tem mislimo na sposobnost sprejemanja informacij in njihovega tvorjenja in posredovanja. Obstaja več vrst pismenosti. Od glasbene, računalniške, strokovne... Obvezno šolanje je bilo v Sloveniji uvedeno v zadnji četrtini 18. stoletja (cesarsko-kraljevi ukaz). S tem je pismenost izgubila status spretnosti priviligirane elite in postala nuja za vsakega človeka. Pismenost bi lahko definirali kot sposobnost komunikacije v specifičnih institucijah.

  • Testi pismenosti, ki jih imenujemo PISA 2009
  • Napovedane velike spremembe kar se tiče pojma pismenosti (brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem)
  • V razvitem svetu 100% pismenost
  • INFORMACIJSKA DRUŽBA (nadomešča starejšo industrijsko družbo)
  • Knjiga danes pomeni staro obliko komunikacije (žalostno?)

Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti (delež blogerk enak deležu blogerjev). "Brez socialne vizije so humanisti zgolj navaden člen v dolgi zgodovinski vrsti tistih, ki so si kdaj prizadevali za prevzem oblasti."

Wikiji[uredi]

Razlogi ZA Wikipedijo in njej podobnim spletiščem:

  1. dostopnost,
  2. volontarizem,
  3. kooperativnost in
  4. tesnejši stik z javnostjo.

Wikipedija in podobna spletišča - Wikimedia (neprofitna organizacija, ki se pojavi okoli leta 2001) ----> gre za metafore nove družbene paradigme - informacijska družba. Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezika (sposobnost preživetja). Ta spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij.

  • Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki
  • Wikipedija je vstopna točka v svet informacij (ljudje so radi informirani)
  • Ta spletišča so močno pedagoško orodje

Prispevanje k širjenju Wikipedije (pisanje člankov, tekstov...) je prostovolna dejavnost posameznika. Gre za postopno boljšanje življenja posameznika in posledično tudi družbe. S pretipkavanjem (potreba po popisu skupinskih projektov) in doprinašanjem informacij na Wikipedijo se ukvarjamo tudi v sklopu študija študenti.

O poglavju Avtor[uredi]

V 60. letih 20. stoletja nastopi interpretacijska šola in s tem usmerjenje k avtorju, kasneje pride v odspredje besedilo (Kmecl, Glušič...), v 80. letih pa se pozornost zopet usmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom (teža besedila se določa v razmerju do bralca).

Zakaj pisati? Največkrat zato, ker je nek pojem (stvar, oseba...) vreden ubeseditve. Nekateri pišejo zaradi samega sebe, drugi za 'narodov blagor' (besede Ivana Cankarja).

  • Etičnost

Etično sprejemljivo je samo tisto, kar izvira iz zanimanja za temo samo (odpor do izpostavljanja etične problematike v humanistiki). Neetično od nas je, če obdelanega gradiva ne ponudimo v obdelavo drugim.

  • Vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno, publicistično (novinarsko)
  • Izbira jezika

Če pišemo za domačo publiko, bomo verjetno uporabili slovenščino. Besedila, ki jih namenjano širši javnosti, pa lahko zapišemo v angleščini (recimo). Naša naloga je, da spoznanja razširjamo preko jezika. Krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih je predvsem v tvorcih le-teh (spodbujamo angleščino, zanemarjamo svoj jezik).

  • Izbira teme

Za človeka je število izbirnih možnosti kazalec življenjskega standarda. V svetu teh številnih možnosti se moramo odpovedati potrošništvu (dosega užitka). Zapomniti si moramo tudi dejstvo, da dobrih in slabih tem ni. Ljudje razmišljamo na tak način, da se nam tista tema, v katero smo vložili več časa, zdi boljša. Izbirnih tem je v današnjem času vse več (tako v literarni zgodovini kot tudi v njenem akademskem segmentu).

  • Vaje v pisanju

Pisanje je nekaj (pa naj temu rečemo spretnost, sposobnost, kakorkoli že), česar se moramo naučiti. Sprva smo se naučili prepisovanja črk iz čitank v zvezke, po zaslugi čitalnikov smo jih začeli pretipkavati. Slovenščina je eden izmed tistih 114 jezikov, ki ima svojo digitalno knjižnico.

O poglavju Usoda avtorstva[uredi]

  • Avtorstvo = starejši koncept
  • Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo in sankcioniralo ravnanje z njimi
  • Avtorji se združujejo v skupnosti (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija)
  • Biti avtor = (včasih) pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani; z delo so avtorji konstruirali in kulturno emancipirali skupnost

Kako lahko prispevamo k omejevanju avtorskega napuha in samovolje? Recimo s tem, da ne kupujemo, ponatisnjujemo in propagiramo predragih knjig. Ne posegamo po izvirnih besedilih in prevodih ...

O poglavju Soavtorstvo[uredi]

  • Tuji posegi v besedilo kot sodelovanje
  • Pravila soavtorjev (Wikipedija)
  • Wikiknjige - tradicija individualnega avtorstva (humanistika - knjiga je produkt enega samega avtorja)

Pravila, ki jih moramo upoštevati: 1. Vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj 2. Bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov 3. Zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same 4. Zaupaj sodelavem in njegovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre 5. Soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo 6. Ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

  • Spodbujanje soavtorstva - preganjanje napuha (prispevati k skupni dobrobiti)

O poglavju Objavljanje[uredi]

  • Priložnost z objavljanjem
  • Najti vstop v družbo objavljajočih (šteje zgolj in samo objava, vidnost članka, spisa ... )

Danes se poslužujemo objavljanja na spletu (kar pa ne nujno pomeni, da smo nekaj objavili). Na splet objavljamo predvsem zaradi tega, da nas drugi opazijo (blog, časopis).

  • Zadrega, ali smo stvar zares objavili, ali gre zgolj za postavitev nekega članka na splet (informacijska tehnologija, zakonodaja ... )

O poglavju Množični um in pametna množica[uredi]

Dva izmed pojmov, ki pomenijo enako. Ko govorimo o množičnem umu ali pametni množici, imamo v mislih organizacijo znanja v družbi. Ta izraz se navezuje predvsem na Wikipedijo, kjer je znanje, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje, akumulirano s strani neposvečenih in pogosto anonimnih uporabnikov. Namen tega je korist za vsakega posameznika družbe. Znanje mora biti, za razliko od javnih dobrin, zastonj (sodobna Wikipedija).

Ljudje se vsakodnevno pritožujejo nad neenakomerno razporeditvijo virov, predvsem tistih materialnih. Ne vprašamo pa se, kako je z znanjem. Znanje je velikokrat odraz naših materialnih virov (in drugih seveda).

  • Razvrščanje po abecedi (osvoboditev od hierarhiziranja znanja)

Na Wikipediji tako najdemo tudi povezavo 'Glej tudi', kjer lahko najdemo sorodna gesla (gradnja znanja od spodaj navzgor).

O poglavju Avtorske licnce[uredi]

Besedilo je iz pravnega vidika intelektualna lastnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji. Danes, ko imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.

O podpoglavju Copyright)[uredi]

Naloga avtorske zakonodaje ščiti dela v katerem koli mediju pred zlorabo. Posamezniki imajo dovoljenje, da lahko z deli ravnajo, kakor koli želijo (prekopiraje), obstajati pa mora sfera zasebnega. Če pa pride delo, ki je bilo nepooblaščeno razmnoženo v javnost, je to zloraba.

Zakaj copyright ni več ustrezen za sodobna dela?

  • Pri intelektualnih delih preveč poudarja avtorja
  • Ne prilagaja se najbolje novejšim medijem (internet)
  • Delo obravnava kot lastnino in ne kot javno dobrino

Danes je materialna vrednost del manj pomembna kot včasih. Vemo, da so včasih obstajali le določeni posamezniki, ki so imeli dostop do knjige (in dovoljenje do branja), danes pa je lahko ena knjiga dostopna več tisoč ljudem. Največji problem copyrighta je torej neupoštevanje nematerialnih dimenzij intelektualnih del. Zakonodaja se bolj osredotoča na zlorabe, kot pa da bi ljudem zagotovila nemoten dostop do del.

  • Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco
  • Tisti, ki so, njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti
  • Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi
  • Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda
  • Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima le-to pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi
  • Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati

Največji problem zasledimo pri filmih. Le-ti so posneti po knjigah (elektronske verzije, prevodi ... ). Izvedeno delo, torej film, ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela (knjige). V tem primeru so lahko dela legalno razmnoževana.

  • Poštena uporaba (tiskanje, fotokopiranje, citiranje, digitaliziranje ... ) = neprofitna raba
  • Ločevanje med prodajo dela ter prodajo dela in avtorskih pravic (s slednjim se odrečemo pravici o odločanju, razmnoževanju in distribuciji)

Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev.

O poglavju Bralec[uredi]

O podpoglavju Prosti dostop[uredi]

Včasih je bilo vprašanje (glede intelektualnih del) le bralčevo razumevanje podanih informacij. Danes prihaja v ospredje dostopnost informacij iz najrazličnejših področij. Kot skupnost si želimo izobraženih posameznikov, ki pa naj bi se izoblikovali v osnovnih, srednjih, visokošolskih ustanovah. Hladnik meni, da bi moralo biti obvezno čtivo zastonj. In s tem se ne bi mogla bolj strinjati. Žalostno je, da izven šole nimamo nikjer prostega dostopa do informacij. Za vse je potrebno odšteti nekaj denarja.

»Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.«

»EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?«

Prosta ali odprta dostopnost (OA - open access): pojem, ki je uporabljen tako v knjižnih kot tudi v spletnih besedilih. Prosti dostop ne dovoljuje posega v vsebino informacij, lahko pa vsebino prosto urejamo in preoblikujemo.

Open Access Slovenija poskuša razlikovati med izrazoma prost (free, kar pomeni brezplačen dostop do besedila; avtor je svoje avtorske pravice prodal založbi in ima licenco copyright) in odprt (open, kar pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons).

  • Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke
  • Zeleni prosti dostop avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave
  • Sivi prosti dostop obsega težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd.
  • Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo
  • »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« 
  • Platinast prosti dostop: sem spadajo publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške

Profesorjeva velika želja je, da bi bilo 2. desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega in platinastega prostega dostopa.

O poglavju Založbe[uredi]

  • Sooustvarjalci Wikipedije se zavedajo, da vse objave hitro prehajajo v javno last
  • Založbe in knjigarne obravnavajo kjige kot potrošno blago, mi, bralci, pa smo potrošniki
  • Založniki se zavedajo dobička, zato del ne želijo objavljati na splet (tarča, če se lahko tako izrazim, so torej otroci in starejši, predvsem slednji, ki ne znajo uporabljati oziroma niso tako vešči pri uporabi spleta)
  • Avtorji se kljub osveščenosti delovanja založb odločajo zanje, saj menijo, da bodo tako prišlo do bralcev, hkrati pa so mnenja, da jim bo žig založbe prinesel večji ugled
  • Prišlo je do boja med založbami in knjižnicami (slednje se odločajo za ponudnika z nižjo ceno

Science publishing group je založba, ki objavljanje omogoča znanstevnim piscem. Deluje po principu zlatega prostega dostopa. Mamljiva je predvsem zaradi nizkih cen objavljanja, člankom pa hkrati prinaša vidnost.

International Journal of Language and Linguistics je spletna stran, ki deluje kot dober primer, kako naj bi zgledala slovenska znanstvena revijalna objava (kritiki).

O poglavju Repozitorij[uredi]

Vplivnost znanstvene objave se kaže v citiranju. Ob enem je pomembna tudi branost objave.

Repozitoriji imajo vgrajeno možnost štetja objav. Tu imamo dve možnosti, in sicer vgradimo enega izmed zastonjskih števcev ali pa si vgradimo skript za Googlovo analizo (ko moramo svojo pomembnost objav dokazovati npr. ministrstvu).

  • Prosta dostopnost vsekakor pomembna (strinjanje med akterji, še vedno pa so v dvomih glede porazdelitve stroškov)
  • Prosti dostop omogoča volontersko prispevanje, nasprotuje pa profitnemu objavljanju

Vsi slovenski repozitoriji so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti.

V objavah na spletu lahko v zadnjem času zasledimo veliko poljudnih izrazov (laiki).

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije, in sicer Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so prosto dostopne tudi na spletu (takoj po tisku).

SlovLit je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost, ki zaradi zanimivosti seže izven meja države (uresničuje tudi koncepta internacionalnosti ter interdisciplinarnosti).

O poglavju Varovanje zasebnosti[uredi]

Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem je ogromno. Prvi je verjetno ta, da prihaja do številnih zlorab (poudarjajo kritiki), pri tem pa pozabljamo na pomembno dejstvo, in sicer poglaviti cilj digitalizacije, ki stremi k lajšanju naših življenj. Mednarodnim organizacijam največkrat pripisujemo manipulativne motive.

Včasih posamezniki niso izstopali kar se tiče literature, v zadnjem stoletju delamo predvsem na poudarjanju ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika. Cilj bi nam moral biti skupno dobro vseh ostalih in nenazadnje tudi okolja.

O poglavju Kredibilnost[uredi]

Danes lahko objavlja vsak. Pri tiskanju se nam zgodi, da naletimo na kakšne težave, sploh če se odločimo za izdajo v samozaložbi, na spletu pa teh ovir ni. Iz tega sledi pomembnost kredibilnosti, ki je bila včasih naloga recenzentov in urednikov, danes pa je to odgovornost nas samih.

Preveriti moramo torej:

  • avtorja,
  • medij, ki je objavil delo,
  • starost dokumenta,
  • odmev v javnosti,
  • avtorje in tekste, na katere se je (avtor) skliceval.

Ali so mlajši pisci zares manj kredibilni kot starejši? Mlajši so teoretično bolj podkrepljeni, boljši so tudi v iskanju informacij, kar pa ni ravno značilno za starejšo populacijo.

O poglavju Aktivizem[uredi]

Humanistom so v sedemdesetih letih v Sloveniji vcepljali v glavo, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V osemdesetih so iz Amerike prinesli zahtevo po radovednosti za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za dostojno, pravično in kvalitetno življenje.

Posledično so znanost začeli dojemati drugače, saj so spoznali, da objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče (vedno vpliv interesa raziskovalca, kar vodi k subjektivnim rezultatom).

O poglavju Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja: + inštitucija daje njegovim objavam legitimiteto - omejenost objavljanja novih in prelomnih informacij, ki bi lahko ogrozile utečene poslovne in/ali pedagoške prakse

Zaradi te protislovnosti ponavadi nastanejo alternativne oblike medijev za objavljanje, npr. Svobodna univerza.

Kredibilnost moramo preverjati tudi takrat, ko je neko delo izdano v samozaložbi (samozaložba pomeni, da objave ne grejo skozi recenzijski postopek).

Eden izmed kjučnih podatkov je tudi starost dokumenta. Naša naloga je, da preverimo kvaliteto objavljenih informacij ter kulturno–družbeni okvir nastajanja.

O poglavju Strokovno recenziranje[uredi]

»Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.« 

Cilj recenziranja je preprečiti objavljanje nepreverjenih informacij, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Včasih se zgodi, da recenzent zavrne kvalitetno delo zaradi zelo mejne oziroma specifične vsebine, včasih pa se zgodi (Sokalova potegavščina), da uveljavljen pisec naplahta recenzente in objavi nesmisel oziroma laž. Zaradi želje po nepristranskosti in zmanjšanem številu nehotenih napak recenzentov, je nastala allternativa javno recenziranje.

Z anonimizacijo poskušajo zagotoviti nevtralnost in jamčenje, da ne bo prihajalo do nepotizma. Slepa recenzija je kadar avtor ne ve kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, dvojno slepa recenzija pa je, kadar avtor in recentent ne vesta drug za drugega.

Besedilo anonimiziramo tako, da v dokumentu poiščemo lastnosti dokumenta in kliknemo Briši lastnosti dokumenta. »Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev.«

Revije morajo svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Tam so zapisana tudi merila za presojo, koliko časa preteče med oddajo članka in uredniško odločitvijo ter jezik objave.

»Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.« V večini se odločijo za slednjo možnost, kjer morajo avtorji, glede na napotke recenzentov, popraviti nekatere stvari (če se s tem strinjajo, drugače pa svojo publikacijo umaknejo), potem pa je članek lahko objavljen.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzentski postopek z uvedbo obrazca, kjer recenzenti vpisujejo svoja stališča.

»Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.«

O poglavju Pravopis[uredi]

O kredibilnosti lahko podvomimo že na prvi pogled, in sicer ko opazimo slovnične napake.

O poglavju Ločila[uredi]

  • Vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—)
  • Narekovaji
  • Dvopičje, tripičje
  • Podpičje ...

O poglavju Velike začetnice[uredi]

  • Slovenski pravopis (!)

O poglavju Drugo[uredi]

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

»Spol povedka se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.«

O poglavju Digitalna pismenost[uredi]

O poglavju Formati besedil[uredi]

txt = golo besedilo doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo htm ali html = spletno besedilo pdf = besedilo, ki je nared za natis

Besedila na wikijih še nimajo svoje končnice.

Pdf format je pred recenzijo močno odsvetovan (popravki).

O poglavju Besedilo v wikijih[uredi]

To poglavje ne bi preveč pojasnjevala. V pisanju v wikijih smo se s sošolci že preizkusili, ko smo pretipkavali Podlistke Slovenskega naroda in pa ko smo opravljali svoje naloge pri projektu Slovenska Talija.

O poglavju Vaje v wikijih[uredi]

V tem poglavju lahko preberamo nekaj idej profesorja Hladnika, kako začeti s pisanjem in dopolnjevanjem člankov.

O poglavju Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Svoje pripombe lahko avtorju sporočimo ustno, pisno ali direktno z vnosom besedila. Ko se lotimo popravkov oziroma komentiranja, moramo avtorju jasno naznaniti kdo popravlja, predvsem pa kaj popravljamo. Avtor se nato sam odloči, ali bo popravke zadržal, ali zbrisal.

Komentiranje na wikijih lahko opravimo na pogovorni strani besedila, avtorja. Lahko tudi odpremo samostojno stran na Wikiverzi ali znotraj besedila s predlogo.

O poglavju Navajanje[uredi]

Citat (prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot je to potrebno), reprodukcija (usmeriti pozornost na predmet študija) in navedba vira so bistvo humanistične znanosti.

O poglavju Čemu sploh citiramo[uredi]

S citiranjem naredimo besedilo verodostojnejše. Po navadi citiramo oziroma navajamo izjave znanih oseb (slavnih, tistih, ki nekaj pomenijo, imajo ugled). V bralcih citat sproži občudovanje.

Besedilo dobi oznako znanstveno, če prinaša novo znanje. Sklicevanje je zato pomembno, saj je le tako večja razumljivost informacij. Je tudi glavna komponenta, kako prepoznamo znanstveni tekst. Navajanje je standardizirano, viri pa so urejeni po abecednem vrstnem redu.

Priznavanje avtorstva posameznikom sodi med eno izmed delikatnejših zadev. Obstajajo namreč avtorji, katerim gre za ugled.

Avtorsko delo je v javnosti, da je na razpolago morebitnim interesentom.

Pri pisanju moramo biti zelo pozorni na dozo citiranja, če se smem tako izraziti. Če navajamo preveč, delujemo kredibilni, v nasprotnem pa preveč samozavestni. Najdi moramo torej tisto pravo razmerje sklicevanja na druge avtorje.

O poglavju Prepisovanje[uredi]

Plagiat je pojem, ki označuje uporabo tujega znanja kot lastnega, brez navedbe, koga smo citirai oziroma povzemali. Gre za nemoralno dejanje (nima pa pravnih posledic). Sankcije pridejo v poštev le takrat, ko se zlorablja še neobjavljena dela.

O poglavju Citatna industrija[uredi]

O podpoglavju Citatni indeksi[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki omogoča pregled medsebojno povezanega razpravljanja in identifikacijo pogosteje citirane objave, tako da iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Pri znanstvenih raziskavah so citatni indeksi ločeni. Pri nas štejeta Scopus in Web of Science (WoS).

Na spletu je na voljo tudi Googlov Učenjak (v originalu Google Schoolar, ki je neplačljiv).

O podpoglavju Faktor vpliva[uredi]

»Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.« Najboj poznan bibiografski servis je Thomas Reuters, ki računa faktor vpliva določenemu številu revij, ki so zajete v dveh citatnih indeksih – naravoslovnem (SCI) in družboslovnem (SSCI), tistim v humanističnem (AHCI) pa ne.

»Zdaj že vemo, da sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.«

O podpoglavju Slovenske znanstvene revije[uredi]

Najkvalitetnejše znanstvene revije, v katerih objavljajo domači strokovnjaki:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnosti pa lahko najdemo tudi v:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch

O poglavju Citatni slogi[uredi]

Najpogostejša (in hkrati najprimernejša) sloga za citiranje sta MLA (pri kratkih sklicih zapiše tudi naslov) in čikaški slog (letnica takoj za avtorjem).

MLA-slog Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk. Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

Kratki sklic pa se v besedilu loči takole:

MLA-slog Čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7) (Perenič in Hladnik 2010, 7)

Slaba stvar citatnih slogov je ta, da kjub spremembam na referečnem trgu, ostajajo zvesti svojim pravilom, čeprav so zastarela oziroma neprimerna.

V zadregi se znajdemo takrat, ko besedilo nima avtorja, ker je izhajalo v več zvezkih (kratki sklic pa v tem primeru kaže popolne bibliografske podatke v seznamu literature).

Dovolj je, če navedemo le ključne elemente:

  • avtor,
  • naslov,
  • ime spletišča in datum objave pri spletni objavi/kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjižni izdaji/naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku/naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji/naslov časnika, datum in strani članka v časniku.

O poglavju Tehnika citiranja[uredi]

Citat je sestavljen iz dveh delov, in sicer:

  1. 1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev.
  2. 2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklicaa ali neposredne povezave na vir.

O podpoglavju Opombe[uredi]

Opombe pod črto na dnu strani so služile navajanju literature, danes pa je prevladal čikaški slog kratkih sklicev. Opombe služijo nebibliografskim informacijam.

Pri digitalnih publikacijah so opombe na dnu strani, pri tiskanih verzijah pa jih je potrebno zaradi boljše preglednosti ročno spremeniti in postaviti na dno strani.

O podpoglavju Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

O podpoglavju Označevanje navedkov[uredi]

Navedke označujemo z narekovaji, drugačnim črkovnim rezom, odstavkom, lahko pa izpustimo navedek in vrinemo vmes svoje besedilo.

Pomembno:

  • navedka ne začenjamo in končujemo s tropičjem,
  • navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa ga s končnim ločilom zunaj dobesednega navedka.

Citat Prešernovega besedila:

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

O podpoglavju Od kod vse citiramo[uredi]

Zadnje čase so najpogostejše spletne reference, drugače pa citiramo iz knjih, člankov, gesel v enciklopediji ... Ker je tiskano delo trajnejše (vsaj tako se zdi), po navadi le-tega navajamo pred digitalnim virom.

O podpoglavju Viri in literatura[uredi]

Seznam referenc je še danes zelo pomemben, saj nam pomaga razumeti avtorjevo referenčno perspektivo (ločeno navajanje virov pa je nesmiselno).

O podpoglavju Zaslon in papir[uredi]

Večina slovenskih literarnih piscev pri svojem ustvarjanju uporablja zaslon, vseeno pa stremijo k natisku dela.

Tiskarske storitve se zelo cenijo, zato prehod iz papirja na zaslon ne bo tako hiter, kot bi bilo pričakovati.

Spletne strani načeloma niso ozančene s številko strani, zato je iskanje po daljših besedilih lahko malo težje, vendar pa obstaja ukaz (<ctrl>+<f>) oziroma F3, ki omogoča iskanje po besedah oziroma citatih.

O poglavju Zgledi[uredi]

Najzaneslivejši medij prepisovanja podatkov je danes Cobiss, ki ponuja 3 razične zapise – polnega, ISBD in COMARC. Najboljši zapis za naše potrebe je v formatu ISDB.

O podpoglavju Knjiga[uredi]

Na spletu bi knjižne podatke zapisali takole:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)

Na Wikijih:

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Na papirju:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je delo dostopno tudi na spletu (če pa zapišemo na papir, na koncu zapišemo kje je še dostopno):

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.


O podpoglavju Knjiga na bralniku[uredi]

Knjige so dostopne tudi na bralnikih. Primer le-tega je Kindl, vendar je bolj priporočjivo citiranje z dLiba ali Wikivira. Kadar citiramo iz knjig dostopnih na raznih elektronskih objavah, ne zapišemo strani (v kratkem sklicu je torej samo priimek in letnica dela).

O podpoglavju Članek v zborniku[uredi]

Pomemben zapis o članku in o zborniku.

O poglavju Poglavje[uredi]

Ko je avtorjev več, za naslovom knjige naredimo vejico ter napišemo številko in naslov poglavja:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

O poglavju Spremna beseda[uredi]

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)

O poglavju Razprava v reviji[uredi]

Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. (COBISS)

Uporabimo lahko kratico (JiS = Jezik in slovstvo).

Arhiviranje članka na dLibu lahko izpostavimo s povezavo na koncu reference.

O poglavju Članek v časniku[uredi]

Pomembna sta datum in stran.

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

O poglavju Članek na dLibu[uredi]

2 različni vrsti objav:

  • posamične objave avtorjev (urejeni metapodatki)
  • cele številke časopisov (sami moramo poiskati posamezna avtorska besedila)

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Opomba: letnik 34, številka 1-2

O poglavju Enciklopedijsko geslo[uredi]

Enciklopedijska gesla v glavnem nimajo urejenih metapodatkov.

Hladnik predlaga zapis na zaslonu z vgrajeno hiperpovezavo v naslov, na papirju pa samo dostopnost:

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. oziroma

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

O poglavju Forum[uredi]

SlovLit - forum za sloveniste.

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

O poglavju Spletni tečaj[uredi]

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

O poglavju Blog[uredi]

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

O poglavju Članek na spletišču[uredi]

Znanstveni članki so najpogosteje dostopni tudi v tiskani obliki. Včasih se članki med seboj razlikujejo (pojasnilo v opombi).

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)

Če ima stran ime, je navedba le-te obvezna:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

O poglavju Zapis v podatkovni bazi[uredi]

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Navedemo letnico in datum dostopa zaradi spreminjanja zbirk.

O poglavju Diplomska naloga[uredi]

Diplomske naloge so v katalogu FF UNI LJ.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

O poglavju Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Kadar objavljamo prosojnice, jih moramo označiti z eno od kratic (npr. ppt), da opozorimo bralca, za katero vrsto dokumenta gre.

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Ko je avtor anonimen:

Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

O poglavju Zemljevid[uredi]

Navajanje avtorjev, urednikov ni potrebno.

Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

O poglavju Fotografija[uredi]

Vire fotografij navajamo pod fotografijo in ne med seznamom virov oziroma literature.

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ali
Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Opomba: 171 je številka strani, datum pa je datum nastanka in ne zadnjega dostopa.

Če objavimo fotografijo, pa nismo njen avtor:

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Ko objavimo fotografijo izvirnega dela (kip):

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.


O poglavju Risba[uredi]

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.
Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

O poglavju Glasbeno delo[uredi]

Kot na radiu:

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike slovenimo.

O poglavju Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Pri oddaji najprej navedemo urednico, potem nasov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Film pa citiramo tako, da na začetku zapišemo režiserjevo ime. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

O poglavju Napake pri citiranju[uredi]

  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje

O poglavju Navajanje na Wikipediji[uredi]

Wikipedija si prizadeva:

  • da se med viri ne pojavljajo druga wikipedijska gesla
  • da se znotraj enega članka, besedila uporablja en slog citiranja

O poglavju Žanri[uredi]

Na internetu je veliko žanrov. Problem se pojavi pri nerazločevanju med zvrstmi. Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega. Tak primer so bili nekoč slovarji, bibliografije, učbeniki ipd. Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezutatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.«

  • Strokovna revija na literarnem področju je Otrok in knjiga
  • Znanstvena revija na literarnem področju je Primerjalna književnost

Znanstevni prispevki so velikokrat predstavljeni na raznih predavanjih, konferencah. Gre za specifične prezentacijske oblike in priložnosti.

O poglavju Šolsko pisanje[uredi]

Žanri le-tega so referat, esej in diplomska naloga. Cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali naziva. Omeniti velja tudi pomembnost učitelja oziroma profesorja.

Šolsko mora biti napisano z namenom lastne želje po raziskovanju.

O poglavju Popravljanje[uredi]

S popravljanjem smo se že seznanili, ko smo tipkali za Slovensko Talijo in Podlistke Slovenskega naroda.

»Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.«

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak strojnega branja. Korektor lahko načeloma popravi samo napake, ki jih v besedilu ni povzročil avtor sam, vendar pa pride včasih tudi do mešanja korekture in lekture.

O poglavju Komunikacija v stroki[uredi]

O poglavju E-pošta[uredi]

Da ne izpademo računalniško nepismeni, se naučimo, kaj pomenijo različne oznake v glavi pošte:

v vrstico Za: (To:) vpišemo naslovnikov poštni naslov Kp (Cc – carbon copy) je primerna za pošijanje pošte tistim, ki niso direktno nagovorjeni, ampak jim pošljemo samo v vednost vrstica Skp: (Bcc: – blind carbon copy) je namenjena prejemnikom, ki jih želimo obvestiti tako, da ostali ne vidijo

Datoteke, ki jih pošiljamo morajo imeti kratko, jasno ime.

O poglavju Socialna omrežja[uredi]

Sem sodijo pošta, spletne strani, slike, videi ... Le-s temi posamezniki zadovoljujemo svoje potrebe po druženju, niso pa primerna za strokovna prizadvanja.

O poglavju Tvit[uredi]

Je kratko sporočilo na socialnem omrežju, namenjeno pa je v glavnem zabavi. Služi promociji in diseminaciji strokovnih objav.

O poglavju Drugo[uredi]

Za stroko je zelo pomembno družabno omrežje Linkeldn, kjer najdemo razpise za akademske službe in projekte.

Amazon sodi med komentatorska spletišča.

O poglavju Zagovr[uredi]

Sem sodijo zagovori akademskih spisov, npr. magisterij.

O poglavju Literarna kritika[uredi]

Nekaj lastnosti literarne kritike:

  • Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  • Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  • Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  • Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  • Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  • Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  • Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  • Kritika naj tudi zabava.
  • Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  • Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlika med literarno in strokovno kritiko:

  • Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah.
  • Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobjene pa spadajo ceo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

O poglavju Enciklopedični članek[uredi]

Najpomembnejša lastnost je jedrnatost.

O poglavju Biografski članek[uredi]

»Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu.«

O poglavju Članek o knjigi[uredi]

Največkrat popisane knjige bodo dela avtorjev, ki so bolj znani in že imajo biografski članek na Wikipediji, so napisali več del in so predmet kritike, obravnav v šoli in podobno.

O poglavju Učbenik[uredi]

Veliko posameznikov strokovne populacije se loti ravno pisanja učbenikov.

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi *formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Pisanje in izdajanje učbenikov velja za dobičkonosen posel.

O poglavju Strokovni blog[uredi]

Izraz pomeni spletni dnevnik, ki je opredeljen v točno določeni smeri (npr. slovenska literarna zgodovina), temi (npr. prešernoslovje), vabljiv pa je tudi za tiste, ki so željni objavljanja svojih izkušenj.

Uvrščamo jih med publicistične in žurnalistične žanre, redkeje med znanstvene.

O poglavju Spletni forum[uredi]

Je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skuposti. Vsebuje strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete itd. Združuje spletno pošto in spletni arhiv, kar ga razlikuje od spletnih klepetanic.

POMEMBNO: Spletni forum oziroma elektronski seminar Humanist se osredinja na digitalnohumanistične teme in je zgled za SlovLit.

O poglavju Slog[uredi]

Pogost zapis najaktualnejših zgodb na vrhu strani. Tako bralcu v oči pade najnovejša informacija.

V Wikiviru lahko posnemanje knjižnega formata dosežemo s {{proza|besedilo}} v html-ju pa npr. z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta.

O poglavju Sestavni deli[uredi]

  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Uveljavila se je kratica IMRAD, ki pomeni: introduction, methods, results and discussion, v slovenščino pa jo prevedemo kot IMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).

O poglavju Naslov[uredi]

Ima podobno vlogo kot ključne besede oziroma z drugimi besedami: povzame bistvo.

Nekaj ključnih točk, ki jih je dobro upoštevati pri oblikovanju naslova:

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

O poglavju Izvleček[uredi]

»Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.« Namenjen je predvsem bralcu, saj mu omogoči, da se ob prvih nekaj vrsticah odloči, ali bo delo prebral do konca.

O poglavju Kjučne besede[uredi]

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja.

O poglavju Kazalo vsebine[uredi]

  • naslovi in poglavja naj bojo kratka
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena
  • dolga poglavja naj imajo podpoglavja

Če se ponavljanju (v kazalu in naslovih) lahko izognemo, potem se, drugače pa ni nič narobe, če se dva izraza ali besedni zvezi ponovita.

O poglavju Povezave[uredi]

Povezave ločujejo besedilo na papirju in zaslonu, zato so bistvenega pomena.

»Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.«

O poglavju Napake[uredi]

Poglavitne hibe humanističnega pisanja:

  • gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
  • nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

O poglavju Govorna prezentacija[uredi]

Ponavadi gre za bolj zaključeno publiko (predavanja, referati, nastopi ... ). Problem pa je tudi slabo dokumentiranje, kar ima za posledico to, da ta dela niso zapisana (nekatera hrani COBISS).

Govorec je uspešen takrat, kadar prepriča publiko s svojim poznavanjem teme, o kateri govori.

POMEMBNO: Po zapiskih je nastala prva slovenska literarna zgodovina, Slovensko slovstvo (1873) Frana Levca.

O poglavju Prosojnice[uredi]

Prosojnice pomagajo predavatelju (oporne točke), hkrati pa na nek način pritegne poslušalca (večja zbranost).

Negativna stran prosojnic bi bila lahko ta, da se predavatelj nato večkrat spozabi in kar bere zapisano na prosojnicah.

V veliko pomoč nam je (tako predavatelju kot tudi poslušalcem), ko lahko po prosojnicah pišemo (nekatere so namenjene temu). S tem si naši poslušalci lažje predstavljajo rešitev neke naloge, recimo.

O poglavju Vizualizacija[uredi]

Dosežemo jo s prosojnicami.

O poglavju Fotografije[uredi]

Fotografije so, v primerjavi z gesli, ki jih je spisalo več avtorjev, delo enega avtorja in opremljene z licenco. Ztao moramo ob vsakršni delitvi fotografij, ki niso prosto dostopne, navesti njihovega avtorja (npr. Foto Peter Kokol).

Fotografije v jezikoslovju najdemo po večini samo na naslovnih straneh, nekoliko več pa jih lahko zasledimo v reportažah ...

O poglavju Infografika[uredi]

„Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih.“

Sem sodijo tabele, grafikoni, zemljevidi, besedni oblak (spomni se na vaje pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti, in sicer program Voyant tools).

O poglavju Iskanje[uredi]

S tem mislimo na iskanje med mentalnimi dejavnostmi, pri tem nam pomaga računalnik. „Če je kaj radikalno drugače kot pred desetletji, je to način dostopa do informacij.“

O poglavju UDK[uredi]

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti, ta področja pa so lahko:

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije 1 Filozofija. Psihologija 2 Teologija. Verstva 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje 5 Matematika. Naravoslovje 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport 8 Jezik. Književnost 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Literarnovedna področja pa so:

  • Klasika
  • Literarna teorija in kritika
  • Literarni pregledi
  • Književnost
  • Afriška, avstralska in kanadska književnost
  • Ameriška književnost
  • Književnost Britanskega otočja
  • Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
  • Romanska književnost
  • Slovanska književnost
  • Poezija

O poglavju DOI[uredi]

«DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.»

O poglavju COBISS ID[uredi]

Za identifikacijo je pri nas pomembna oziroma uporabna številka COBISS. Z njo je pri nas opremljena vsaka objava, neglede na medij.

O poglavju Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

SSKJ pravi, da je podatek »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«.

«Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Podatek že s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj »danega«, medtem ko izraz zajemek asociira na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto.»

O poglavju Iskanje po dLibu[uredi]

Navodila:

  • kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
  • kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
  • pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese1o
  • preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

O poglavju Digitalna humanistika[uredi]

«Ko iščem širše predmetno področje, na katerega bi Nova pisarija spadala, se kot najbolj prikladno pokaže področje digitalne humanistike. Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede (na univerzi v Stanfordu mu pogumno pravijo tudi computational criticism ali kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja.»

Gre nekako za sožitje dveh kultur, in sicer same znanosti (digitalna) in humanistike. Če povemo preprosto, pri digitalizirani humanistiki govorimo o računalniški obdelavi humanističnih podatkov (spomni se na vaje pri proferosici Perenič - Voyant tools).

Več o emipirji v literarni vedi smo izvedeli tudi na vajah, zato se pri tem poglavju ne bi podrobneje ustavljala.

O poglavju Empirične metode[uredi]

Ko govorimo o empiričnem, mislimo na podatke, ki so bili pridobljeni z eksperimentom ali opazovanjem.

Pod empiričnostjo razumemo

  • pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem
  • merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)
  • preverljivost meritev

Meni neznano (in razloženo)[uredi]

A

ANALFABET: nepismen človek, kdor ne zna pisati in brati (kdor zna samo brati, je polalfabet) ARTIKULACIJA: 1. v anat. sklep, navadno: artikulus, 2. oblikovanje glasov, izreka, izgovorov (slovn.)

B
C
Č
D
E

EKSAMINATOR: izpraševalec

F

FANTAZMA: prikazen (v domišljiji, kot zaznavanje nečesa, kar ne obstoji); slepilo, privid (kot plod domišljije), dozdevek, blodnja, sanjarija

G

GENEZA: 1. nastanek, postanek; rojstvo; izvir; začetek, 2. nastajanje, razvoj, razvojni proces; fig. Geneza prva Mojzesova knjiga v stari zavezi (pripoveduje o stvarjenju sveta in človeka)

H
I

INERTNOST: "med nama", tj. zaupno, na štiri oči (= entre nous)

J
K

KATAKLIZMA: (gr. kataklymos potop; uničenje) 1. v geol. nenadna, silovita sprememba življenjskih razmer na Zemlji, npr. zaradi potopov (po ovrženi teoriji Cuviera), 2. v sociol. silovit, uničujoč prevrat; fig. (splošna) pogibel, propad KONZUMENT: porabnik, uživalec dobrin (naspr. producent); fig. kupec, odjemalec

L
M
N
O
P

PARADIGMA: v slovn. vzorec, zgled, obrazec za sklanjatev ali spregatev

R
S
Š
T
U
V
Z
Ž

O Slavistični reviji[uredi]

Vožnja z vlakom proti Beli krajini je dokaj zamudna stvar. Sploh če sediš sam, tvoj najboljši prijatelj (mobilnik) pa je preveč utrujen, da bi se odzval prošnjam za ponovni zagon (beri kot: prazna baterija). Kaj početi naslednji dve uri in pol ... Še sreča, da se je v moji torbi znašel rdeč zvezek, ki mi je kratil čas vse do zadnje (ciljne) postaje.

Ta zvezek je bil Slavistična revija, v kateri najdemo prispevke s področja jezika in literarne vede. Poudarek seveda na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Leta 1948 jo je začela izdajati Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, objavljali pa so slavistične teme, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov, članke o delovanju Slavističnega društva itd. Po pestri tematiki lahko rečemo, da je revija zasnovana širše humanistično. Nekateri glavni uredniki in imena, ki jih velja izpostaviti, so: Anton Ocvirk, Tine Logar, Jože Toporišič, Miran Hladnik ...

Ob branju je mojo pozornost najbolj pritegnilo poglavje, ki govori O Glagolih premikanja v ruščini in slovenščini. Za naslednje šolsko leto načrtujem (želim si) tečaj ruščine, z učenjem tega jezika pa sem začela že kar tisti trenutek na vlaku. Glagoli premikanja in razlika uporabe le-teh je verjetno prehud korak za začetnika, pa vseeno. Ko sem prebrala poglavje do konca, sem spoznala predvsem to, da je slovenščina veliko zahtevnejša od ruščine. Vsaj prvi vtisi so bili taki. Kot Slovenki se mi moj materni jezik ne zdi tako zelo težak. Po tem lahko sklepam, da tudi usvajanje ruščine ne bo tako zelo zahtevno in da bo mogoče celo lažje kot učenje prvih slovenskih besed, sklonov, naklonov, členov ... Kakorkoli že, glede tega ostajam optimiska.

Članek iz Slavistične revije[uredi]

Po tem, ko smo na predavanjih pri profesorju Hladniku dobili Slavistično revijo (2014), sem se odpravila na raziskovalno popotovanje v upanju, da izvem še kaj več. Tako sem zasledila članek (ne dolgo nazaj), ki govori o Hrvatarjih v slovenski književnosti. Zakaj se mi je članek zdel zanimiv? Ker se tudi sama večkrat počutim kot “Hrvatarka”, če se tako izrazim. Prihajam namreč iz Bele krajine, za našo pokrajino pa je značilno specifično narečje, ki ga povezujejo s sosednjo hrvaščino. Ko sem prišla v Ljubljano, sem od sošolcev večkrat slišala vprašanja, ali prihajam iz Hrvaške oziroma ali sem “čefurka”. Je narobe, če v svojem prostem času oziroma pri aktivnostih izven šole uporabljam svojo narečno govorico? Nekaterim se zdi simpatična. Ali pa to pravijo iz vljudnosti. Spet druge pa zelo moti.

Kakorkoli že. Naj se navežem nazaj na članek. Naslov me je tako zelo pritegnil, da sem se napotila k branju.

Članek govori o pojavu, ko so hrvatarji, sezonski migrantje, odhajali na delo v hrvaške gozdove. Avtorici opisujeta informacije med publicističnimi zapiski v slovenskem tisku in književnimi besedili Janeza Trdine, Antona Hrena Kompoljskega, Lee Fature in Zofke Kveder. Ti ljudje (hrvatarji) so opisani kot populacija, ki si z delom poskuša zagotoviti svojo eksistenco. V književnih tekstih so prikazani nekoliko emocionalno.

Naj pojasnim še pojem hrvatar. S to besedo označujemo Slovence na Hrvaškem. Odhajali so v hrvaške gozdove, da bi zaslužili in si s tem zagotovili preživetje. Kot zanimivost lahko zapišem še to, da je Janez Trdina v 60-ih letih 19. stoletja ocenil, da na Hrvaškem živi 30.000 Slovencev (kar veliko).

Tipkanje Podlistki Slovenski narod[uredi]

Zofka Kveder: Sovraštvo, 1903 [1]

Slovenska Talija[uredi]

  • Salomon Hermann Mosenthal: Deborah [2]
  • Josip Jurčič: Veronika Deseniška [3]

Članek SlovLit[uredi]

Rojena sem 6. 2. Ko sem poskušala poiskati članek ali kakršen koli prispevek, ki bi bil napisan na moj rojstni datum, v iskalniku ni bilo nobenega zadetka.

Da pa se mi ne bi zgodilo, da v tem poglavju ne bi imela nič napisano, sem zamenjala številki rojstnega datuma in vrglo mi je en zadetek, ki govori o seji Slavističnega društva iz leta 2000 (torej 2. junija 2000).

Na seji so se člani Slavističnega društva med drugim dogovorili tudi o nagradah in priznajih, ki jih bodo podelili za življenjske uspehe pri poučevanju slovenskega jezika (komu jih bodo podelili).

Članka ne bi umestila med besedila, ki imajo literarnovedni odsev.

Imeli sva to čast, da ...[uredi]

Z Manco sva se tistega deževnega petka odpravili v kabinet do profesorja Hladnika po naslov za projekt Slovenska Talija. Bili sva te sreče, da sva spoznali slovenskega literarnega zgodovinarja, ki se ukvarja z dramatiko - Krištofa Jacka Kozaka.

Odločila sem se, da o gospodu Kozaku še malo raziščem in ugotovila, da se poleg literarne zgodovine ukvarja še s teatrologijo in da je tudi dramaturg. Rodil se je 9. januarja 1969 v Ljubljani. Leta 1995 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer iz primerjalne književnosti in filozofije. Magistriral je nato leta 1999, doktoriral pa leta 2000 v Kanadi. «Od decembra 2004 je docent za književnost na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, delno pa je zaposlen tudi na Inštitutu za jezikoslovje ZRS UP, kjer sodeluje pri projektu Gorana Filipija Jezikovna prepletanja v istrskem in kraškem prostoru. Raziskovalno se ukvarja s sodobno dramo, posebej s tragedijo in tragičnim v sodobnem gledališču, kulturi in družbi, s slovensko dramo med obema vojnama ter s filozofijo drame.» Je sin dramatika Primoža Kozaka in prevajalke Jolante Groo-Kozak.