Uporabnik:Urharec

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vtisi ob branju Nove pisarije[uredi]

Nova pisarija v jesenskem ambientu.

19. 10. 2017 (21:39) Zelo zanimivo besedilo, najbolj mi je všeč opomba 12 na strani 17. Čez vikend napišem kaj več, tale dan je bil namreč precej dolg in naporen, za Wikiverzo pa ni dovolj samo koncentracija, treba se je zelo zelo zbrati in najti v sebi wikikoncentracijo, ta pa nocoj že spi, jaz pa se ji vsak čas pridružim.

22. 10. 2017 (17:07) Danes na obrobju Celja že ves čas dežuje, ne vem kako je drugod. Skratka, dan je popoln za malce samoizobraževanja o strokovnem pisanju na spletu. Vzamem torej v roke knjigo, sedem na najudobnejši stol v hiši in berem. Danes je moj atek obljubil moji materi, da bo v tej isti sobi, kjer je najudobnejši stol, postavil kamin. Škoda, da ga še ni, sicer bi bilo branje še prijetnejše.

Najprej sem pozitivno presenečen, da sem prišel v stik z nekom, ki hvali uporabo wikipedije in njenih tovarišev. Že od prvih let osnovne šole, ko smo delali plakate à la "moja domača žival račka", poslušam mantro o zločinski wikipediji, ki zavaja ljudi s svojimi lažmi in da je sploh nekdo, ki si drzne namesto prinešenega kupa knjig iz lokalne knjižnice prebrati članek na wikipediji, barbar par excellence. Vesel sem, da je zdaj v času študija drugače. Da imamo kot študenti slovenistike, za katero prav tako že dolgo poslušam, kako je to nekaj starokopitnega, predmet, ki obravnava pisanje na spletu. Po mojih izkušnjah namreč "koristnejša" stran spleta in tehnologije skoraj popolnoma izpade iz osnovnošolskega in gimnazijskega kurikuluma, če povem drugače, imam kolege in kolegice mojih ali mlajših let, ki preživijo ure in ure na družabnih omrežjih ali v svetu računalniških igric, hkrati pa ne znajo poslati dostojne elektronske pošte ali oblikovati besedila v Wordu.

Všeč mi je ves čas hudomušni slog Nove pisarije, predvsem v delu, kjer govori o objavljanju člankov in vsega ostalega. Priznam, da bi mi bila ta poglavja verjetno dolgočasna, če ne bi tudi sam izkusil nekaj tega sveta objavljanja. V gimnaziji sem se štiri leta v sklopu projekta Mladi za Celje ukvarjal z zgodovino našega mesta in vsakoletni produkt tega dela je bila raziskovalna naloga. Menda so kar uspele, izbrskati mi je uspelo kakšno stvar, ki je še kdo drugi ni - in seveda, kakor je tudi zapisano v N.P., če se lotimo nečesa, česar se ni še nihče pred nami, postanemo advokati te teme in jo skušamo promovirati za vsako ceno. Skratka, ker teh rarziskovalnih nalog, čeprav so digitalizirane, nihče ne ne najde, sem si močno prizadeval, da bi vsaj kak kos kakšne uspelo objaviti v strokovni reviji. Po vsem trudu, klicih, prošnjah, mi je vendarle uspelo in zdaj bo članek objavljen. Vzporedno s prizadevanji za članek je prišla celo neverjetno velikodušna ponudba, da bi predelano vsebino mojih nalog izdali kot knjigo, moram priznati, da je bil trenutek, ko sem slišal to, prav gotovo najsrečnejši v letu 2017.

Hočem reči, da sem izkusil zapisano v N.P. Težko je priti zraven, če nisi uveljavljen, kar je škoda. Prav gotovo je veliko mladih ljudi, iz vseh znanosti, ki so popolnoma iz svoje radovednosti odkrili nek nov kamenček v mozaiku. Žalostno je tudi to, da se v strokovnih revijah pojavljajo članki, katerih slovenska skladnja komaj vzdrži zaradi vseh tujk in neskončno zapletenih konstrukcij, v katere želijo avtorji skriti njihovo ničevost. Ne kamenjajte me, vem da imam devetnajst let in da moje mnenje nič ne šteje. Vem tudi, da je financiranje pogojeno z neprestanim objavljanjem in pojavljanjem na vrhu googlovega iskalnika, toda to ni prav. In vsi vemo, da ni prav in da ne služi temu, za kar se raziskuje in piše, za znanje in za njegovo čim večjo dostopnost. Seveda lahko vsak postavi svoje odkritje na wikipedijo, lepa gesta, vredna vsega spoštovanja, toda žal še ni ustrezen nadomestek. Še vedno živimo v dobi nezaupanja do precejšnje mere nenatiskanega (v strokovnem smislu, pustimo t. i. fake news in blatenja na spletnih revolver zeitungih). Vsako znanje, ki ga je nekdo pripravljen deliti na spletu, je, po mojem mnenju (v Sloveniji še posebej), dojemano kot nek presežek (če pa je slučajno na wikipediji, potem pa ga tako učiteljice v šolah prepovejo).

2. 11. 2017 (20:22) Nocoj bi rad pokomentiral predvsem prebrano poglavje o aktivizmu. Z zapisanim se delno strinjam, res je, da se nekatere družbene skupine danes grejo aktivizem, ki je sam sebi namen in mi vzbuja sum, da nekateri kvaziaktivisti svoje aktivnosti izvajajo le za to, da zbujajo pozornost. Nikogar ne bom izpostavljal, ker nočem, da bi mi kdo očital kakšno mizoginijo, negatvni nacionalizem ali homofobijo, tisti, ki me poznajo, že vedo, kaj sem in kaj nisem. Prav tako se mi zdi, da razumem avtorjevo poanto, v kateri nekoliko zagovarja družbena omrežja, zbiranje podatkov na spletu ipd. in opozarja na to, da manipulatorstvo preveč posplošujemo. Resda novodobna gospôda zbira podatke o nas in verjetno počne še kakšno drugo stvar, ki nam ravno ne koristi, a so podatkovna baza in vse druge možnosti, ki nam jih nudi sistem ničel in enic, nekaj, kar odtehta. Do tega aktivizma, ki je naperjen proti delovanju spleta, imam tudi jaz določeno skepso, zadovoljen sem, da stvar deluje. In kar naj vedo, kaj brskam. Kot bi rekel naš predsednik in predsedniški kandidat: "So what??" Kritičnega razmišljanja pa tudi nima smisla gnati čez vse meje. Nekaj mora ostati trdno, ob nekaj se je treba prijeti, zakaj bi sicer že tisočletja shranjevali v zakladnico znanja? Descartes je resda rekel "Dubito, ergo sum", toda tudi dvom je zdrav le v pravi količini. Tako kot škodi preveč fitnesa, preveč vitaminskih napitkov, slikic in lajkov na instagramu, tako škodi tudi preveč dvoma, kritičnega razmišljanja, nezaupljivosti, aktivistov in aktivistk.

Po drugi strani pa se moram postaviti v bran aktivizmu. Aktivizem razumem kot neke vrste netilo revolucije (to je težka in krvavo zaznamovana beseda, namesto nje bi lahko rabil tudi besede, kot so miselni preskok, napredek, prosvetljenje itd. itd.) in brez t. i. revolucij bi bili, vsaj tako se meni zdi, še vedno na stopnji sužnjelastniškega ali fevdalnega reda, kjer bi pijani grof lahko po mili volji kmetom legalno (!) jemal vino, jih izkoriščal in jim celo sodil, kakor bi se mu zdelo prav. Pravi aktivizem je tako po mojem mnenju nekaj dobrega na vseh področjih, tudi pri humanistični znanosti. V Novi pisariji je napisana tudi kritika o vojni za objave, o člankih, ki so sami sebi namen, plačljivem dostopu do znanja in še čemu, kar pesti nam ljubo znanost. Teh težav se ne da odpraviti čez noč in težko jih bo odpraviti zgolj z dialogom in v tem primeru bi prišel zdravi aktivizem še kako v poštev. Dopuščam pa tudi možnost, da sem prebrano narobe interpretiral ...

Veliko bi še lahko razglabljal o tem, poglavje odpira zares zares zanimivo temo in prav prijetno bi jo bilo z nekim drugim mislečim bitjem prediskutirati v živo. Jutri grem malo pogledat, če še imamo tistih 40 km slovenske obale ali pa so bratje Hrvatje še kaj zasedli. Mogoče pa pride mimo kakšna brhka Primorka in jo ogovorim na kakšen tak način: "Ciao lepa, si v prostem dostopu? Čau bi šla z mano na wikisprehod, na wikipasegiatto, wikigelato (slo. wikisladoled)? Bi z mano pod milim zvezdnim nebom in ob nežno bučečem morju pisala prispevke na spletno enciklopedijo, nihče ne bo vedel, da sva midva, se bova podpisala kot zaljubljeni parček, najin mali wikigrehec ;).

15. 11. 2017 (21:18) - Vesna Milek se na televiziji pravkar pogovarja z Matjažem Javšnikom

Tale zapis bo pokril prejšnjih 12 in prihodnja dva dneva, ki so in ki bosta minili/e, odkar smo se nazadnje zbrali pri predmetu Uvoda v slovensko književnost. Prejšnji teden smo opravili prijeten sprehod od Litije do Čateža in nazdravili v spomin našega vrlega Levstika. Lep dan je bil, tak za zapomnit. Neverjeten pa je bil tale teden, čeprav smo ga prignali komaj do srede. V enem dnevu se je zgodilo dovolj materiala za eno pravo pravcato črtico. Namreč, hiša v Ljubljani kjer trenutno preživljam tisti del tedna, ki se ne imenuje vikend, je čudovita. Prostorna, na lepi lokaciji, z vrtičkom, cvetlicami in parkiriščem. Ima pa častitljiva hišica sto let in stoletni mraz v sebi. Stanovalci hiše smo sicer opremljeni z raznimi elektronskimi pripomočki, jaz posedujem klimo, prebivalki drugih dveh soban pa radiatorčka (enako je tudi pri naših zgornjih sosedih, pri Žigatu in njegovi punci Lindi, ki pa je sicer s Finske in je precej vajena mraza). Problem je v dejstvu, da je nemogoče imeti hkrati prižgano mojo klimo in katerega izmed radiatorčkov, ker se vedno upre varovalka. Ker pa si v času, ko so pozidali to hišo, še niso mogli pomagati z električnimi radiatorčki, so v vsako sobo postavili veliko lončeno peč in prišli smo na idejo, da bi jih začeli uporabljati. Sanjaril sem že o idiličnem toplem stanovanju, o prasketajočem ognju ... vračali so se mi spomini na zgodnje otroštvo, ko smo prav tako živeli v stari hiši in je oma še kurila celo štedilnik ... študij kot so ga imeli Cankar, Župančič, Kette, Murn (izvzemši jetiko), ob peči in sveči. O svoji nameri smo obvestili našega landlorda Janeza, ki je rekel (citiram): "bo pršu dimnikar, da noumo naredl kake p*zd*rije." Okej, dimnikar je bil napovedan v torek ob pol osmih, ko pa sta dan in ura napočila, Janez sporoči, da je dimnikar zbolel in da ga ne bo. Quelle dommage ... Dimnikar po ljudski modrosti prinaša srečo (ali nesrečo, če ne pride), ker pa sem dete, vzgojeno v 21. stoletju, sem se požvižgal na te vraže. Skratka, nadaljujem dan kakor vsak drug, kavica, metamorfoza iz pižame v dnevno obleko, kolo, faks, predavanja, faks in bum! Stari gospod me spregleda in me zbije na prehodu za pešce, 100 m od naše mrzle hiše. Kolo je neuporabno, jaz pa, hm, nič kaj manj uporaben kot prej, poberem se in odšepam domov. Stari gospod mi je pustil velik vijolično rožnat spominek nad kolkom, zadosten razlog za to, da sem se danes odpeljal domov domov v Celje, kjer sem zdaj podvržen rehabilitaciji. V petek grem še pa malo na morje, nič ne zdravi posttravmatskih šokov bolje kot kombinacija primorskega zraka in štajerski grozdni sok. Dragi Wiki (in moj namišljeni bralec), prisežem, da se bom enkrat lotil romana. Verjetno bo to bolj dolgočasen roman, z dolgočasnimi zgodbami malega človeka, pa vseeno. Tako kot se more človek od časa do časa stuširati, da splahne umazanijo s svoje zunanjosti, tako more kdaj pa kdaj tudi kaj napisati, da pomete umazanijo (lepoto?) svojega srca, svojih misli, svoje notranjosti in zato se izživljam na tejle spletni platformi, saj tuširamo se vendarle vsak dan, kolikokrat pa kaj iskrenega napišemo ...

Če preskočim na svoje obveznosti, ker sem že malo nasičen z Mickami, Franckami, Nandeti in enajstimi brati, je prav prijalo prebrati tudi košček Nove pisarije. Kar zadeva poglavja o citiranju, se mi jih ne zdi smiselno povzemati. Treba je citirati, navajati avtorje in si ne prisvajati tujih ugotovitev, itak. Moje mnenje je, da so pravila nekoliko prestroga, zdi se mi, da bi zadostovalo, če bi bilo zgolj določeno, katere sestavine citiranega dela je treba navesti (npr. avtor, naslov dela, založba, leto izida, strani) in bi jih lahko tisti, ki citira, na njemu ljub način priobčil ob citatu ali na seznamu literature. Dejstvo je tudi, da so nas na prejšnjih ravneh izobraževanja učili povsem drugačnih načinov navajanja virov in da vlada na tem področju zmeda. Različne stroke citirajo po svoje, nekateri se držijo nekih standardov, ki so menda mednarodni, drugi spet nekih drugih.

Poglavje zaslon in papir govori o realnosti, ki je še papir in o prihodnosti, za katero se predvideva, da je zaslon. Tako papir kot zaslon imata prednosti in slabosti. V Sloveniji, kjer je cena tiskane knjige zelo visoka, bi bile brezplačne spletne edicije zelo zaželjene. V Franciji se po vseh knjigarnah dobijo knjige veliko bolj poceni, vsa klasična literatura se pri njih ponatiskuje v žepnih izdajah, ki redko presežejo ceno pet evrov; vemo pa, kakšne so cene pri nas. Ja, zavedam se majhnosti števila našega bralstva, nekoliko neposrečenega odnosa politike do tega področja in še česa, a realnost je pač taka, da si knjige marsikdo ne zmore kupiti. Rešuje nas dobra mreža knjižnic, ki pa bi lahko imele svoje internetne filiale z delovnim časom 24/7 in vedno prijaznimi knjižničarkami. Po drugi strani sem večino knjig, ki sem jih prebral za svojo dušo, prebral na plaži, kjer spletno branje ni najbolj priročno, čeprav ga je pri narodih, ki imajo tovrstno ponudbo bolj razvito, tudi vedno več (Kindle pa to). Zame je občutek papirja na blazinicah prstov, vonj knjige in dejstvo, da je mogoče na papir vedno kaj pribeležiti, neprecenljiv. Po drugi strani je za iskanje podatkov v tekstu dih jemajoča funkcija ctrl+f, ki nam prihrani toliko časa ... Zatorej, če vprašate mene, naj živita tako zaslon kot papir.

Zemljevid poti na Ljubljanski grad

23. 11. 2017 (15:34) Grafit v Rogu ali kako sem peljal ribe na Ljubljanski grad

Dragi izmišljeni bralec, nikar se ne čudi naslovu naloge tega tedna. Dobesedno tako se je namreč začel. Po rehabilitaciji na tistem koščku Jadranskega morja, ki ga je slovenski narod v toku zgodovine uspel spraviti v svoj državni ustroj, sem se v ponedeljek zjutraj odpravil nazaj v prestolnico. In kot pač marsikak študent, se tudi jaz po Sloveniji premikam s čudovito platformo, ki ji pravimo Prevozi.org. Obstaja le majhen razloček, da sem jaz razvajen študent in sta mi atek in mati poklonila avto, tako da sem jaz prevoznik svojih prevozov. Skratka, ta ponedeljek sem opravil linijo Lucija-Ljubljana, prijavil se je le en potnik (kar me je žalostilo, saj 5 evrov še ne povrne bencina za moj neverjetno požrešni avto). Kakšnih 10 minut pred načrtovanim odhodom pa so me klicali iz lokalne ribogojnice, če lahko odpeljem v restavracijo na Ljubljanski grad dve škatli zamrznjenih rib, plačamo 10 evrov. Itak da lahko! Ribič mi pripelje ribe in jih opremi z nazornim zemljevidom (glej sliko). Tudi moj osamljeni potnik je bil zanimiv človek, v avto je prišel z dvema škatlama sprejev, rekoč, da gre delat umetnost v Rog, mi je pokazal skico, velika roza lobanja. Po poklicu smetar, študiral kemijo, a ga je Metelkova usmerila na drugo pot (citirano). Skratka, dostavil sem gospoda in dostavil sem ribe, vikend pa je bil res lep.

Branje nove pisarije pa ni bilo bogve kako zanimivo, saj so poglavja govorila o citiranju "svega i svašta", kot bi rekli naši južni sosedje. Lepo, da so pravila za citiranje iz vseh možnih virov zbrana na enem mestu. Malo manj lepo, da se jih bo treba nekako naučiti, vendar me vedno, ko podvomim v človeško zmožnost pomnjenja informacij, potolaži dejstvo, da še niso uspeli ustvariti računalnika, ki bi imel večjo prostornino spomina kot naši možgani.

30. 11. 2017 (17:01)

Vreme, daj se že odloči, ali hočeš deževati, snežiti ali snegovati ... Kaj niso zanimivi ti naši izrazi za vreme? Verjetno ljudem nekoč ni bilo čisto jasno, kako potekajo tisti procesi tam zgoraj in so pač uvedli nekaj, kar so slovničarji krstili za brezosebne glagole. V francoščini je podobna konstrukcija za opisovanje stanje na nebu. Il pleut, il neige, il fait du soleil (dežuje, sneži, sončno je). Če dobesedno prevedemo "il fait du soleil", dobimo "on dela sonce" in smo spet pri vprašanju, kdo je on, ki dela sonce ... zanimive zadeve. Branje nove pisarije pa je bilo tudi tokrat pač spet branje predpisov za navajanje virov in ker sem jih komentiral že prejšnji teden, se verjetno ni smiselno ponavljati.

7. 12. 2017 (17:30)

Dragi wikibralec! Od torka zvečer se nekoliko slabo počutim, moj trebušček nekaj protestira ... To pa počne na zanimiv način, zjutraj in dopoldne je znosno priden, popoldne pa postane siten in me prisili, da moram v vertikalo na posteljo, vsej gori dela navkljub ... skratka, nocoj nisem zmožen prebrati Nove pisarije, obljubim pa, da zadevo prihodnji teden popravim in bo zapis zajel nalogo za 14 dni.

21. 12. 2017 (15:03) dva dni po tem, ko je odšel naš najboljši igralec in najljubši Veso

Dragi bralec, v trenutku ko tole pišem, sedim na hodniku čudovite nove celjske urgence in čakam da mi končno slikajo rokico z rentgenom. Okoli roke so mi dali zapestnico, v slučaju, da pozabim, kako so me starši imenovali. Bralec, oprosti, da že drugi teden začenjam moj zapis z opisom mojega zdravja, ampak moja današnja strokovna ekskurzija po celjskem zasebnem in javnem zdravstvu se zdi nekoliko neverjetna. Zakaj sem tu? Bralec, se spomniš zapisa izpred nekaj tednov, ki poroča, kako me je nekdo zbil na eni izmed ljubljanskih ulic? No, po tisti nezgodici je moj nekaj časa atlantsko modri levi bok lepo okreval, moja desnica, moj sveti organ, ud, ki me bo poleg glave edini preživljal, držeč kuli ali tipkajoč, skratka zadeva izjemnega pomena, moja ročica po tistem še vedno boli in se slabo premika. (V tem trenutku se na hodniku celjske urgence kar iz ničesar zasliši pesem Čista jeba od Mi2, a se nekdo dela norce iz nas?? Nekaj minut nazaj je pa v drugem hodniku nekdo kričal od bolečin!) Skratka, dogovoril sem se (oz. pooblastil ateka da to stori v mojem imenu) za pregled pri mojem zdravniku. Gospod ima ambulanto kakšnih 15 minut hoda od mojega doma, naročen sem bil ob enih. Nisem zamudil! Tam sem bil že ob 12:30, Šoba bi rekel - čudež! Ampak ne, nekako mi je uspelo zamenjati grafični podobi leg kazalcev za 12:15 in 12:45, že po tem bi moral vedeti, da bo danes grozen dan!!! Skratka, ob uri mi dr. pretipa roko in me preventivno pošlje na slikanje v zdravstveni dom (ki stoji le minuto hoda od doma). (Zdej vrtijo pesem Its gonna be good life??? Res se trudijo za moralo na celjski urgenci, porkaduš da se res). Ok, grem v ZD, kjer rentgen obnavljajo in do konca januarja ne delajo pregledov. Vrnem se k mojemu doktorju (moral bi mu prinesti sliko in on bi jo moral pogledati), pošlje me v bolnico na kirurški oddelek. Ok, stisnem zobe in grem. Na kirurškem oddelku mi povejo, da nimam pri njih kaj iskat in me napotijo na travmatološki oddelek. Začne se mi glavobol, poseben tip glavobola, glavobol razočaranja nad Republiko Slovenijo, rad imam to državo, zato so bolečine ob razočaranju še toliko močnejše. Pristopicljam na travmatološki oddelek in na tem oddelku mi povejo, da me tudi oni ne morejo slikat, ker moja poškodba še ni bila nikoli uradno pregledana in da moram na urgenco in da moram za urgenco imeti fizično natisnjeno in ne elektronske napotnice ... V tistem trenutku sem imel preblisk, da ne grem nikamor več, čeprav so mi atek grozili z večnim kriplovstvom in še s čim. Kosilo me je malo zbistrilo, tako da sem se vendarle spravil še sem in zdaj so me končno slikali in tudi zdravnik (specializant, mlad in hiperprepotenten) me je pogledal, ta trenutek čakam pa še na slikanje št. 2, ker neke koščice ni videl. Doktor me ni prepričal, ker je, ko je pisal napotnico sestro vprašal kako se reče tisti koščici po latinsko, mislim, to je, kakor da bi kdo od nas vprašal, kdo je napisal aktualno Slovensko slovnico??? Slikanje št. 2 je pokazalo, da je tista koščica zlomljena, ukazal narediti longeto in me za jutrišnji dan naročil na pregled v ambulanto za plastično kirurgijo (ne, ne bom se dal polepšati), ker bo mogoče potrebna operacija. Malo pred šesto mi je uspelo priti nazaj domov na kavč. Pet ur trajajoča ekskurzija se je končala z dokaj žalostnim koncem, bomo pa videli, kakšno bo njeno jutrišnje nadaljevanje. Wikikoncentracije pa mi spet manjka, tako da bom branje Nove pisarije spet prestavil na kak drug dan ...

P. S. V petek ob šestih zjutraj namesto k Hladniku po dozo smeha pod anastezijo in nož, zlomljeno imam kost, ki se kliče čolnič in v čolnič bodo dali vijak, tam bo ostal do moje smrti in še čez.

14. 12. 2017 (21:03)

Malo sem živčen zaradi jutri ... pa vendar, uspelo mi je nadoknaditi branje. Kar zadeva pravila bontona za pisanje eletkronskih sporočil se mi zdi, da si lahko vsak izbere nek svoj slog, ki je znotraj nekih intervala nekih sprejemljivih pravil, pri čemer zgornjo mejo predstavlja okostenelo laskanje, spodnjo pa neke osnovne fraze (toliko, da je pozdrav na začetku, koncu in vikanje). Jaz na primer prisegam na začetni Pozdrav(ljeni) in lep pozdrav na koncu. V Pisariji sem prebral frazo "z lepimi pozdravi", ki se je bom v prihodnje kdaj poslužil.

Nadaljujem s komentarjem socialnih omrežij. Po mojem mnenju so platforme, kot so Knjiga obrazov in Čivkač, dobra stvar za ohranjanje stikov, sprostitev in za seznanitev s čim novim ali zanimivim. Žal pa so na nek način "kontaminirana" s sproščenostjo, slabim jezikov, včasih primitivnostjo, oglasi in potrošništvom, glasnemu in neargumentiranemu izražanju mnenja, kot sredstvo za politične agitacije in še kaj bi se našlo. Tako se mi, sicer rednemu uborabniku omrežij, ne zdi mogoče, da bi jih uporabljali za resne in strokovne razprave, čeprav bi morda zaradi njihove množične obiskanosti to bilo koristno. Menim, da na Slovenskem manjka neka socialna platforma, kjer bi lahko debatirali in objavljali "na nivoju". Stran od razgaljenih slik najstniških lepotičk, političnih napadov in blesarij, nadležnih oglasov. Če se navežem na prejšnje poglavje, ki se dotika odnosov med podrejenimi in nadrejenimi v elektronskem komuniciranju, na takem forumu bi bili vsi enaki. Doktor zgodovine in ljubiteljski zgodovinar bi lahko skupaj predebatirala temo in si tako izmenjala veliko koristnega.

Današnji zapis želim končati še s kratkim premislekom o slogu pisanja. Avtor v Novi Pisariji zagovarja enciklopedični jedrnati slog pisanja, meni pa se zdi, da na tak način ne gre pisati za vsako ceno. Nekatere stvari je treba povedati večkrat, na različne načine, znanstveno in poetično, apolinično in dionizično, česar pa enciklopedična verzija pisanega izdelka ne dopušča. Zdi se mi, da je včasih za potrebe razumevanja treba v enem članku neko star treba osvetliti z več zornih kotov, ker ljudje vendarle razumemo stvari na različne načine in je enostranskost včasih celo nevarna in vodi v nesporazume. Včasih manj ni več. Razumem pa tudi avtorja, ki je verjetno v življenju prebral mnogo nakladanja in temu v izogib zagovarja jedrnatost. Jaz sem absolutno proti nakladanju, kakšen dodaten stavek za razlago, duhovita zamislica ob razlagi ali stranpot na dodatni razmislek od osrednje teme pa me ne moti, oziroma po mojem mnenju oplemeniti besedilo in ga naredi zanimivejšega.

4. 1. 2017 (16:35)

V Novi pisariji smo tudi ta dva tedna za nalogo brali o tem, kakšen bi naj bil slog pisanja. Po teh napotkih sta besedi "tudi" in "o tem" mojega prejšnjega stavka žal odveč. Strinjam se z zapisanimi sestavinami in lastnostmi, ki jih profesor priporoča, vendar se mi zdi, da gre predaleč. Nekateri popravki iz vaj, ki jih vsebuje N.P., se mi zdijo povsem nepotrebni. Po drugi strani pa; itak, nekateri pisci pišejo take članke, da je vsaka tretja beseda tujka ali slovenska popačenka nekega tujega izraza, ki ga bralec včasih niti ne more pogledati v SSKJ, ampak mora najti prvotni izraz iz tujega jezika in se poslužiti prevajanja - koliko časa in nenazadnje (spet odvečna beseda) pomena, ki ga je imel pisec v mislih, se izgubi v tem hlastanju po odkritju "kaj je hotel s tem povedat". Nekateri cvetličijo, kopičijo, obračajo in sprevračajo, seveda sem proti temu, a kot sem zapisal že prejšnjič, odstopanje od standardnega, "zlatega" priporočenega sloga ni vedno slabo in ni le za v leposlovje. Niti Nova pisarija, ki je mišljena kot priročnik za optimalno pisanje, ni ustvarjena povsem v takem slogu - še dobro, da ni, če ne bi bila (vsaj meni), dolgočasna, tako pa skuša sicer dolgočasna pravila citiranja in vsega ostalega bralcu predstaviti malo drugače (jaz jo tako vidim).

Posrečena karikatura objavljena v Delu ob razglasitvi Kozme Ahačiča za Delovo osebnost leta. (Gospod je pet minut nazaj postal tudi moj prijatelj na Knjigi obrazov :) )

10. 1. 2018 (22:26)

Tako, pa mi je uspelo bukvico prebrati do konca, do izčrpnega in nazornega posvetila avtorjevi soprogi. Prvi izpiti v mojem življenju se bližajo, tako da naj bo tole zadnji zapis na tej strani. V zadnjih prebranih poglavjih mi je najprej padla v oči misel o predavanju s pomočjo alinej. In res, če se predavanje sprevrže v njihovo branje, lahko poslušalec res dobi vtis, da je (1) predavano preprosto, da je (2) življenje kot tako preprosto. Pod prvo, kar se tiče preprostosti. Pri študiju posvetimo nekaterim temam mesece, in vendar jim ne pridemo do konca. Osvetljujemo jih z vseh koncev in krajev, a preprostega odgovora vendarle ne najdemo. Itak, valda, šur, če ga pa ni! Verjetno/mogoče (bogve kaj me čaka) bom nekoč poučeval naš jezik in bom moral te teme razlagati ljudem, ki jih bosta slovenščina in književnost zanimali bolj ali manj. Kako naše stokrat prežvečene in kompleksne teme podati otrokom v šoli? Do kam poenostaviti, da je stvar sploh še resnična? In sploh pri književnosti, katero interpretacijo zgodbe izbrati? Čas bo priganjal, vprašanja učencev bodo kot strupene puščice, nad glavo bo visel damoklejev meč učnega načrta, vsake 15 minut bo neka žnara iz zadnje klopi vprašala, zakaj se mora to učit, ker zna on vse po angleško ... Idealno predavanje mi še ostaja uganka, tudi na fakulteti dobivam odlične in manj odlične zglede. Kar pa zadeva življenje, to pa tako vsi vemo, da je neskončno zapleteno. Že če je dragi bralec prebral moje zapise, ki so nastali v teh nekaj mesecih, se lahko o tem prepriča (pa še to je samo nekaj dogodkov, ki so se mi zdeli vredni, da jih delim, vita complicata pač, da ne govorim o tem, kakšne kolobocije se iz dneva v dan pretakajo v moji glavi - upam, da ni zamere, da sem medij za razglabljanje o Novi pisariji zlorabil za izživljanje moje želje po pisanju.) Zapletene pa so tudi zadeve okrog avtorskih pravic glede slik, debilnost birokracije na nekaterih mestih res nima meja. Hvala knjigi še za nasvete o iskanju, pouk o UDK in ISSN. Oh, kako sem srečen, da bom lahko spal ob petkih ... in da oddelamo te izpitke ... in da dobim svojo desnico nazaj ...

FIN

Ob prebiranju Slavistične revije[uredi]

19. 10. 2017 Danes odvil ovoj in da, nekaj deviškega vonja iz tiskarne je še ostalo ... Nato preletel naslove člankov, vsi se zdijo branja vredni (no, dva sta v cirilici, za ta dva ne morem trditi).

23. 10. 2017 Danes sem prebral članek vojvodinske profesorice Dragane Francišković, z naslovom Medkulturne identitete Italijanov v romanih Travniška kronika Iva Andrića in Turško ogledalo Viktorja Horvata. Izbral sem ga zato, ker sem Travniško kroniko prebral in mi je bila všeč. Mislim si, da je človek, ki prihaja iz Vojvodine, kjer še danes prebiva mnogo različnih narodov, še posebej sposoben razmišljati o romanu (pravim v ednini, ker Horvatovega romana ne poznam), ki opisuje življenje v tako raznolikem okolju, kot je bil Travnik v začetku 19. stoletja. Roman po mojem mnenju odlično opiše "karambol" vzhoda in zahoda, vseh treh abrahamskih ver, ki so si za stičišče izbrali v kot stisnjeno mesto ob Lašvi, ki se je pač znašlo na meji interesnih sfer tedanjih velesil. Avtorica se je odločila analizirati le droben segment v romanih, Italijane. Izpostavila je stvari, ki jih bralec po prvem branju sploh ne opazi ali pa jim ne posveti veliko pozornosti. Drobne življenjske zgodbe Italijanov, ki s svojim znanjem služijo konzuloma in turški gospodi. Predvsem zanimiv se mi zdi primer Maria Cologne, ob katerem Andrić opiše fenomen človeka, ki je poussière humaine, človeški prah, ki je razpet med vzhodom in zahodom, pozna oba kulturna kroga in vendar ne pripada nobenemu. Vsekakor je bilo zanimivo prebrati članek in obuditi spomin na prebrano dobro knjigo.


Besede, ki sta me jih naučila g. Hladnik in njegova knjiga[uredi]

  • Alineja: točka, vrstička, element v seznamu.
  • Inercija (str. 140): Stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost.
  • Atavističen (str. 54): Nanašajoč se na atavizem (=ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih).
  • Logika slonokoščenega stolpa (str. 95): Slonokoščeni stolp je izraz iz Svetega pisma, kjer v Visoki pesmi služi kot primera za lepoto. Danes ima negativen prizvok, saj največkrat pomeni izolacijo, vzvišenost nad realnim, akademski elitizem, samozadostnost, neuporabno žlahtnost.
  • Sokalova potegavščina: https://sl.wikipedia.org/wiki/Sokalova_potegav%C5%A1%C4%8Dina
  • Kliktivizem (str. 97): Slabšalni izraz za uspehe, ki jih imajo socialna omrežja na politični sceni.
  • Kulturni avtizem.
  • Relata refero (str. 120): Prenašam sporočeno.
  • Famulus (str. 114): Služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku.
  • Hipertrofija (str. 122): Pretirano povečanje česa.
  • Intelektualna kleptomanija (str. 125).
  • Valenca (str. 99): Psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost.
  • Sub voce (str. 160): Pod geslom (s. v.).
  • Egalitarizem (str. 204): Nazor, da so ljudje enaki, enakopravni.
  • Ekspertiza (str. 207): Izvedensko mnenje, poročilo.
  • Kalkiran (str. 208): Dobesedno preveden iz tujega jezika (moja interpretacija, besede ni na Franu).
  • Participativna kultura (str. 209).
  • Množičenje (str. 209): (Brezplačno) sodelovanje zainteresirane nestrokovne javnosti pri nalogah, zlasti manj zahtevnih, v okviru dela, projekta na določenem področju.
  • Modrost množic (wisdom of the crowd) (str. 211).
  • Mise en abyme (str. 212): Samoreflektiranje (v pozitivnem, negativnem in povsem nevtralnem smislu).
  • Konciznost (str. 218): Jasnost, natančna izoblikovanost.
  • Lukrativen (str. 225): Dobičkonosen.
  • Dunbarjevo število (str. 209 in 210): Maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.

Domače naloge[uredi]

Na prvega svečana dan[uredi]

Zgodovinsko-literarni vidik[uredi]

Res nisem vedel, da je bil to v zgodovini tako nor datum! Prvega februarja leta 1958 sta se Sirija in Egipt za tri leta združila v državo z imenom Združena arabska republika, vzrok temu je bil strah pred komunističnim prevratom, predsedoval pa ji je slavni neuvrščeni Titov kolega g. Naser. Druga velika stvar se je zgodila gori na severu leta 1942 - g. Vidkun Quisling je bil imenovan za norveškega premierja. S svojim odobravajočim odnosom do okupatorskih Nemcev je postal sinonim za vse kolaborante. Leta 1944 je umrl Piet Mondrian, eden meni zelo ljubih slikarjev. Na moj rojstni dan je bila še 1896 prvič uprizorjena opera La Bohème, leta 2003 je žalostno končala neka raketa, zgorelo je sedem astronavtov, potem je bilo 1957 izumljeno nekaj, čemur pravijo Wanklov motor etc. etc. etc.

Kar zadeva literarno področje, 1. februarja 1945 so v vodstvu OF sklenili, da bodo teden dni pozneje na obletnico Prešernove smrti prvič praznovali kulturni praznik. Če upoštevamo siceršnji "Inter arma silent musae" in si skušamo predstavljati razmere na Slovenskem v zadnji zimi druge svetovne vojne, smo lahko res ponosni, da smo narod, ki niti v svojem najhujšem času ni pozabil na svojo kulturo. Rodil se je Konrad Celtis (1459-1508), nemški humanist in pesnik. Umrl je Olivier de La Marche (ok. 1426-1502), francoski pesnik, diplomat in zgodovinar. Leta 1884 so se rodili ruski pisatelj Jevgenij Ivanovič Zamjatin, leta 1874 avstrijski avtor Hugo von Hofmannsthal in leta 1902 ameriški pisec James Mercer Langston Hughe. Leta 1937 je umrl 河東碧梧桐, japonski pesnik. Priznam, da so mi bili gospodje, z izjemo Zamjatina in Hofmansthala, za katera se mi zdi, da sem nekoč že slišal, popolna neznanka.

SlovLit vidik[uredi]

Dne 1. februarja 2017 so bile na forumu naslednje odjave:

  • Opozorjeno je bilo na oddajo Jezikovni pogovori z radia Ars, katere tema je bila dan prej nastajanje SSKJ3.
  • Najavljeno je bilo predavanje profesorja Morettija iz Stanforda, ki je predaval o tem, kako je digitalizacija spremenila raziskovanje literarne zgodovine.
  • Sledilo je vabilo na predstavitev v lanskem letu najdenih Prešernovih rokopisov, ki jih ima v lasti ameriški Slovenec Evgen Favetti. Predstavitev se je vršila v Kranju, vodil pa jo je dr. Miran Hladnik.
  • Za zaključek je bilo poročilo o razpravi o jezikovnih virih in tehnologijah, ki se je dva dni prej zgodila na Ministrstvu za kulturo. Govorilo se je predvsem o selitvi slovenske književnosti in drugih virov na splet.

Literarnovredni dogodek[uredi]

14. decembra je v Osrednji knjižnici Celje potekal simpozij o pesniku Johannu Gabrielu Seidlu, avtorju avstroogrske himne, ki je nekaj časa živel v Celju in učil na gimnaziji. Sodelujoči so se predstavili s prispevki, ki so osvetljevali življenje in delo tega pri nas precej pozabljenega moža.