Uporabnik:Uršula Rojs

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

O Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija je nadaljevanje in dopolnitev literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki je izhajal med letoma 1990 in 2002. Njegov namen je bil poenotenje strokovnega pisanja med slavisti. Današnji čas zahteva novo prenovo priročnika, zlasti zaradi prehoda iz papirja na zaslon. Prvoten naslov priročnika naj bi bil Nova pismenost, zaradi navezave na Valentina Vodnika. V njegovih delih se je beseda pismenost nanašala na slovnico. Danes ta beseda pomeni "znanje, poznavanje česa sploh". Pridevnik nova v naslovu Nove pisarije poudarja prisotnost novih medijev v sodobnem svetu. Wikimedijina spletišča nastajajo v okviru skupnega avtorstva, ki je ob nastanku povzročalo dvome in prelagalo ustanovitev. Wikiknjige niso končane enote ampak jih avtor imenuje kot "rastoče knjige".

PREŠERNOVA NOVA PISARIJA[uredi]

Naslov priročnika se nanaša na naslov Prešernove satirične pesmi, ki karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot osnovo za slovensko besedno umetnost. Prešernova pesnitev obsega 47 tercin in zato sodi med eno izmed daljših. V pesnitvi ironizira nasprotnike svoje poetike. Pesnitev je z naslovom pripočnika povezana tudi zato, ker se začne z mislijo o tem, da je pisanje neobvladljivo naraslo.

Pismenost[uredi]

Biti pismen danes ne pomeni zgolj brati in pisati ampak obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Z uvedbo obveznega šolanja v koncu 18. stol. je pismenost postala nuja za vsakogar. Danes pismenost predstavlja civiliziranost.

Pismenost se je razvila od pisanja z nalivnim peresom do pisanja s pomočjo tehnologije. Ta sprememba lahko vodi do generacijska prepada.

Pismenost razumemo kot sposobnost sprejemanja in sposobnost tvorjenja ter posredovanja zapisanih informacij. Sodobna enosmerna komunikacija z mediji je pripeljala do tega, da za pismenega označimo že vsakogar, ki se zna sprehajati po menijih na zaslonu. Spretnost uporabe elektronskih naprav pa ni dovolj za potrdilo o splošni pismenosti.

Vrst pismenosti je več (glasbena, kartografska, računalniška...), a niso vse nujno potrebne. Potrebna je splošna pismenost za večjo suvereoost in težjo manipulacijo.

Največ pisnih sporočil danes natipkamo (največ na telefone, nato računalnike) kar pomeni, da je danes to že del splošne pismenosti.

Mnogi, ki jim je pisanje poklic, so se dolgo upirali modernizaciji pisanja. Takšnih je danes vse manj. Zmotno je prepričanje, da nam računalniki omogočajo več prostega časa, kajti v resnici nam nudi veliko več možnosti dela kot ga je bilo nekoč.

Pojavlja se vprašanje ali bo pisanje blogov nekoč morda postalo merilo splošne pismenosti.

V priročniku Nova pisarija se pojem pismenosti razširi na sposobnost tvorjenja in razširjanja besedil v javnost. Takih je zaenkrat malo, a se delež veča.

Objavlajnje se načeloma začne šele po diplomi in sicer z objavami v stokovnih časopisih.

V mestnih področjih je načeloma delež pisočih večji, a je še zmeraj zelo majhen. Delo piscev je veliko manj cenjeno kot npr. fizično delo.

Glede na to, da bi morali biti ljudje čimbolj kreativni in podjetni, bi se morali zavzemati za to, da bi čimveč ljudi pisalo.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba danes nadomešča starejšo, industrijsko družbo. Zajema participativno kulturo, družbene medije, družabno kulturo in fanovsko kulturo.

Pojavlja se vprašanje do katere mere lahko elektronska knjiga nadomesti tiskano. Vsekakor pa se bo vloga tiskane knjige spremenila.

Wikiji[uredi]

Neprofitna organizacija Wikimedia je metafora nove družbene paradigme imenovane informacijska družba. Razlogi za predanost so lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001 in zajemajo: Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar... Možnost uporabe jezika na Wikipediji ga tudi vrednoti kot je nekoč vrednotil prevod Biblije. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc). Objavljanje ne zahteva veliko tehničnih spretnosti. Ker lahko objavlja vsak, lahko pride do dvoma v kredibilnost objav. Za avtorje člankov je potrebna nepristranskost.

Wikiji in šola[uredi]

Wikimediina spletišča so močno pedagoško orodje. Študentje velikokrat niso pripravljeni sodelovati pri pisanju člankov, predvsem zaradi javnosti dela.

Avtor[uredi]

Literarna zgodovina je bila najprej usmerjena k avtorju, nato k delu. Kasneje besedil več ni obravnavala sama po sebi, ampak v razmerju do bralca.

Motivacija za pisanje[uredi]

Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo. Leposlovje v nasprotju s strokovnim pisanjem daje večji poudarek na načinu sporočanja kot na vsebini sporočila. Pomembno je, da ima avtor besedila ob pisanju v mislih tudi bralca.V skladu s teorijo funkcijskih zvrti jezika, smo lahko vsakdanje - sporazumevalno, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično pismeni.

Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini. Če pišemo za domačo publiko, pišemo v slovenščini. Za širjenje slovenske znanosti, bi pomagali povzetki člankov v angleščini. Na ta način bi sodelovali v mednarodni izmenjavi informacij na svojem strokovnem področju. Prav tako bi s tem omogočili primerjavo znanja s tistimi v drugih jezikih in spodbudili k vzajemnem poseganju.

Izbira teme[uredi]

V akademskem okolju je tema velikokrat narekovana s strani profesorjev, asistentov, mentorjev... Najbolje bi bilo, če bi si učenec temo lahko izbral na podlagi pozitivnega čustvenega odnosa do nje, vendar nastane problem, ker si isto temo želi izbrati veliko učencev in zaradi pomanjkanja radovednosti. Ni dobrih in slabih tem, pomembno je, kako temo razvijemo. Ne smemo se ozirati zgolj na teme, ki jih javnost označi kot osrednje.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisec se mora naučiti, kako vezati izjave v sporočilo. Pisanja na računalnik se v osnovi učimo s prepisovanjem besedil na zaslon. V tem poglavju najdemo napotke za urejanje strani.

Usoda avtorstva[uredi]

Pravne ureditve avtorstva imajo pogosto zavorno vlogo. Biti avtor je včasih nekaj pomenilo. Presamozavestni avtorji lahko za širšo družbo predstavljajo problem.

Soavtorstvo[uredi]

Kolektivne oblike pisanja odpirajo sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Na Wikipediji naj bi se na začetku objavil seznam najvidnejših avtorjev članka.

Objavljanje[uredi]

Še lažje kot objavljanje v reviji in knjigi je danes objavljanje na spletu. Potrebna je zgolj elektronska pismenost. Je pa razlika v tem, da je natisnjeno besedilo doseglo bralce, objavljeno pa lahko doseže manjše množice, saj jih je pogosto težko najti. Za postavitev objave na vidno mestu je potrebno več truda.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi pri katerem sodeluje široka množica ljudi in se stalno izpolnjuje. Korist je za vsakega člana skupnosti. Wikipedija s 290 jeziki spominja na Babilonski stolp. Za kulturne spomenike je majhno javno zanimanje. Masivnost množice je lahko nevarna, saj pogosto išče avtoritativnost, da se ji podredi. To je lahko nasprotno kritičnemu razmišljanju. Pozitivno je, da množica vseeno opravlja naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo je tudi intelektualna lastnina , zato jo variju zakonodaja imenovana avtorske pravice. To lahko predstavlja težave pri besedilih v digitalni obliki. Creative commons je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. S to licenco uporabnikom dovolimo spreminjati svoje avtorsko delo. S svojim delom tako ne zaslužimo, a imamo kulturno korist. Pod licenco cc 4.0 avttor besedila prosi, da ga pri uporabi njegovega besedila citiramo,

Copyright[uredi]

Copyright je avtorska zaščita, ki ščiti avtorska dela iz različnih medijev. Problem je v tem, da intelektualne lastnine za razliko od predmetne ne moremo preprečiti, da ne bi bila hkrati dosegljiva večim. Avtorska zaščita traja za čas avtorjega življenja in še 70 let po smrti. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi. Napačno je splošno mnenje, da je prosto uporabno vse, kar se znajde na spletu.

Prosti dostop[uredi]

S spreminjanjem koncepta pismenosti se uveljavlja tudi ideja, da bi morali informacije potrebne za osnovno, srednje in visoko šolstvo, pridobiti zastonj. Zastonj učbeniki so prvi indikator ozaveščenosti države in namena po izboljšanju življenja državljanov. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine prihaja iz tujine. Strah pred brezplačnimi vsebinami vodi v zaostalost.

Založbe[uredi]

Znanje bi morali jemati kot nekaj kar je javno dobro in ne kot privatno lastnino. Založbe obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin. Plačjiva informacija ni več nujno boljša od tiste, ki je zastonj. Založbe živijo od izdajanja knjig in so zato jasno proti temu, da bi se intelektualna lastnina postavija na splet.Nekateri znanstveni tisti so se znebili posrednika - založb (npr. Slavistnična revija). Izdajanje učnih gradiv v tiskani obliki je lako tudi kontraproduktivno.

Repozitoriji[uredi]

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranju. Manj pomembne so številke o branosti objave.Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, vplivu, izmenjavi spoznanj in nadaljni produkciji. Sprejemnljivo bi se zdelo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet in ta denar bi prišel tudi do avtorjev. Glavni namen repozitorjev je zaenkrat arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slavistična revija je dostopna tako v tiskani kot digitalni obliki. SlovLit je spletni forum, ki skrbi za strokovno komunikacijo v literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Najbolj boleča je sabotaža informacijske družbe s strani alovenske avtorske zakonodaje in zakona o varstvu osebnih podatkov. Razlogov za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja je več. Pomembno je razumevanje pojnov: zasebno, javno, privatno, skupno. Zaradi prejomenjenih zakonov je danes pohabljeno iskanje v besedilnem korpusu Nova beseda. V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje.

Kredibilnost[uredi]

Avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka in domnevamo, da ne bo zavajal bralcev. Avtorjev status lahko preverimo na Sicris-u kjer so bibliografije. Tudi, če je nekdo verodostojen na nekem području, to ne pomeni, da je na vseh. Do mlajših avtorjev smo pogosto (neupravičeno) nezaupljivi.

Aktivizem[uredi]

Radovednost je, za razliko od prejšnjih prepričanj, potrebna za dosego plemenitih ciljev. Aktivizem ne mara statističnih podatkov, ker jih je možno zlorabiti. Brez kritične refleksije ne bi bilo humanistike in s tem ne Filozofske fakultete. Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.

Avtorstvo[uredi]

Inštitucije zaposlujejo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo in lojalnostjo že izkazali. Avtorji se odločijo za samozaložbe, če jih druge založbe zavrnejo. Pri prepisovanju starih del moramo biti kritični, drugače pride do napak. Izredno kritični moramo biti pri objavah v rumenem tisku. Pomembno je biti pozoren na letnico objave dela.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recentiran je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v znanstveni reviji, referenti, pisci v zbornikih... Recententi so pogosto uredniki (časopisov, zbornikov, knjig). Urednik je tisti, ki lahko upošteva recenzentovo mnenje ali ne. Namen recenziranja je preprečiti objavo nepreverljivih razprav. Recenzijski postopek lahko sprejme članek, ga zavrne ali pogojno sprejme.

Pravopis[uredi]

V kredibilnost avtorja podvomimo, če le ta ne pozna pravopisnih pravil.

Ločila[uredi]

Indikatorji piščeve pravopisne kompetence:

  • pozna razliko med vezajem in pomišljajem
  • namesto le-ta piše tale
  • razloči stične in nestične pomišljaje
  • uporablja pravilno obliko narekovajev
  • uporablja pravilno obliko citiranja
  • za t.i ne uporabi narekovajev
  • pozna razliko med nestičnim in levoštičnim dvopičjem
  • pred tropičjem ne postavi vejice
  • ne pretirava z uporabo klicajev in vprašajev
  • pozna razliko med podpičjem in dvopičjem

Pravopis se spreminja, zato moramo biti pozorni tudi na leto objave

Velike začetnice[uredi]

  • celice znotraj tabel pišemo z malo začetnico (razen imen in stavkov)
  • v alinejah je velika začetnica le, če oblikujemo stavke (takrat morajo biti takšne vse alineje)

Digitalna pismenost[uredi]

Tako kot s pravopisne strani moramo besedila obvladati tudi s tehnične.

Formati besedil[uredi]

  • txt: golo besedilo
  • doc, docx, rtf, odt: obogateno besedilo
  • htm, html: spletno besedilo
  • pdf: natisljivo besedilo
  • besedila na wikijih, Academia.edu...: še nimajo končnic

Izbiro formata nam določajo forumi, uredniki, avtorji sami...

Besedilo v wikijih[uredi]

Za oblikovanje besedil potrebujemo malo znanja, lahko pa jih oblikujemo kar v urejevalniku, ki smo ga vajeni in besedilo v wikije zgolj prenesemo. Kliknemu Uredi in lahko začnemo. Podrobnejša navodila najdemo na spletiščih samih.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Lahko jih sporočamo ustno, v samostojnem besedilu ali neposredno v besedilu z menijsko izbiro Sledi spremembam. Popravki morajo biti jasni in pregledni. Pdf ne omogoča udobnega popravljanja besedil.

Navajanje[uredi]

Za humanistiko so potrebni citati, reprodukcije in navedbe virov.

Čemu sploh citiramo[uredi]

Avtor s citiranjem izkazuje intelektualno superiornost. Če besedilo ne prinaša novega znanja ne spada v znanost. Citiramo, da priznamo avtorstvo drugega.Javen dostop do avtorjevega dela je možen šele 70 let po njegovi smrti.

Prepisovanje[uredi]

O plagiatu govorimo kadar se tuje znanje uporablja kot lastno. Tako dejanje je pri nas moralno slabo, a ni vedno pravno kaznovano.

CITATNA INDUSTRIJA[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

Citiranost je pomembna za oblikovanje hierarhije v stroki.

CITATION INDEX: bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij prepisuje sklice na predhodne objave.

Na slovenskem prevladujeta citatna indeksa Scopus in WoS. Na spletu je navoljo zastonj citatna zbirka Google Učenjak. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva posamezne revije. Zaradi tega revije spodbujejo citiranje.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva je tista številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vpliva znanstvene revije. Prvi in najbolj poznan za izračunavanje FI je bibliografski servis Thomason Reuters.Problem je, da zajema le revije Severne Amerije, Evrope in Avstralije.

KRATICE V UKAZALNEM NIZU:

sl: slovenski

v: Wikiverza

b: Wikiknjige

s: Wikivir

Slovenske znanstvene revije[uredi]

V njih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

Tuje razprave o slovenski književnosti najdemo v:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi[uredi]

To poglavje našteva glavne citatne stile.Vsak od njih ima prednosti in slabosti. Razlikujejo se tudi citatni stili v revijah Primerjalna književnost, Slavistična revija in Jezik in slovstvo.

Tehnika citiranja[uredi]

Citat ali navedek je sestavljen iz navedenega besedila samega, ki je znotraj narekovajev in iz vira citata. Opombe služijo navajanju virov in nebibliografskih informacij. Njaveč so vredni pisni viri, nato spletni in nazadnje ustni.

Zaslon in papir[uredi]

Vedno več se namesto na papir piše na zaslon, vendar digitalizacija vseeno ni tako hitra kot se zdi. Razlika je tudi v generacijah. Starejši so bolj vajeni papirja, mladi zaslona.

ZGLEDI KAKO NAVAJAMO VIRE[uredi]

V tem poglavju so podani vzori kako navajati

Knjigo

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana.: Borec, 1980 (na papirju)

Članek v častniku

  • Igor Bratož: V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (Cobiss)članke na dLibu

Članek na dLibu

  • Ivan Pregelj. Mahnič - slovenski listkar. Dom in svet 34/1-2 (1921). 28-30 (COBISS)

Enciklopedijsko geslo

  • Planinska povest. Wikipedija 10. maj 2010

Članek na spletišču

  • članek na RTV: Andrej Mrak. S Prešernom po "hudičevih" hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je #vzel hudič". Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014.

Diplomska naloga

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča. [:Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica oddelka za slovenistiko, FF UL

Zemljevid

  • zemljevid 1: Soj - Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014

Risba

  • Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com:Free clipart

Glasbeno delo

  • Frederik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen

Napake pri citiranju[uredi]

    • nepoznavanje temeljnih referenc
    • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
    • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]
    • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
    • samocitiranje[140]
    • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
    • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
    • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
    • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
    • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

ŽANRI[uredi]

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

  • podatkovna zbirka
  • poročilo o dogodku
  • povzetek
  • članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
  • kritika (polemika, strokovna ocena)
  • enciklopedijsko geslo
  • esej
  • predavanje (prosojnice)
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
  • učbenik
  • priročnik
  • navodila
  • razprava

Šolsko pisanje Popravljanje[uredi]

Od naštetih žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo:

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Popravljanje[uredi]

Popravljamo že postavljena besedila. Lektoriranje služi, da bibilo sporočilo optimalno, korigiranje je odpravljanje napak stavca ali strojnega branja. Lektorirajo tudi uredniki.

Elektronska pošta[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na  leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Pravila:

  • neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki; izjema so okrožnice, serijska pošta, vabila za večje število prejemnikov (če le nismo izrecno dogovorjeni za tako komunikacijo, npr. v službi), reklamna pošta, spam, sumljiva pošta, zmedene in nesramne (žaljive, provokativne) pošiljke
  • nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; tako mimogrede potrdimo njegov prejem
  • ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte, npr. take, v kateri nam pošilja članek za objavo, tekst za popravilo, korekture besedila, vabilo na sodelovanje ipd.
  • na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, ker se v nasprotnem primeru začne dogajati, da se neodgovorjena sporočila pomaknejo pod spodnji rob zaslona oz. na naslednje strani in na odgovor počasi pozabimo; ker odgovarjanje na pošto zavzema že zajeten kos strokovnega vsakdana, si nekateri za pošto rezervirajo samo določene dneve v tednu
  • za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa
    • v manj formalnih položajih si mogoče lahko privoščimo, da v besedilu ostanejo zatipkanine ali da ne uporabljamo velikih začetnic
    • uporaba samih velikih črk je nezaželena, ker ustreza v govoru kričanju, pa še neestetska je
  • poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo; pri pisemskem pinkponku postane vlečka citiranih predhodnih pisem na dnu sporočila predolga in jo zato raje odstrižemo
  • pisemski pregledovalniki predhodna pisma, na katera odgovarjamo, skrijejo za tri pike; pri menjavi naslovnikov v glavi se utegne zgoditi, da kdo v tej skriti vlečki najde besedilo, ki ni bilo namenjeno njemu, torej pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence
  • več svojih poštnih naslovov (npr. pri Arnesu, Siolu, Gmailu) je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
  • izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
  • datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.), sicer tvegamo, da jih manj uki prejemnik ne bo znal odpreti
  • prihranili bomo pri prostoru in času, če bomo odkljukali kot privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo (tj. táko s kurzivom, povezavami, emotikoni in slikami); v izjemnih primerih preklopimo na html
  • hranjenje poštnih sporočil oz. njihovo izvažanje v trajnejši arhivski format je pri poštnih programih nerodno in nezanesljivo, vsaj pri tistih zastonj; za pisma v formatu eml, dbx, mbx ipd. moramo na spletu poiskati konverterje, zato je priporočljivo, če jih periodično arhiviramo v golem besedilnem formatu txt, saj z njim pri branju ni težav

Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Pojavil se je leta 2004 na univerzi z namenom povezovanja študentov, vendar je kmalu prerasel akademske okvire in je akademska populacija na Facebooku danes gotovo manjšinska.

Tvit[uredi]

Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo.

Enciklopedični članek[uredi]

Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

  • soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek[uredi]

Poglavje vsebuje navodila za študente višjih letnikov.

Članek o knjigi[uredi]

Prve članek dobijo knjige avtorjev večih del, ki so poznani in že imajo biografski članek. Bolj kot znanstvenim so blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom.Bloganje je mogoče videti po eni strani kot nekakšno permanentno konferenčno komuniciranje, po drugi pa je primerljivo s predavanji,

Učbenik[uredi]

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Tudi Nova pisarija ima status učbenika.

Strokovni blog[uredi]

Programi za spletne dnevnike so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta.

Spletni forum[uredi]

Spletni forum na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd. Po številu strokovnih forumov, številu naročnikov, pogostosti sporočil presojamo stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti. Inertne akademske skupnosti z zajamčenim financiranjem nimajo potrebe po forumski komunikaciji, zadošča jim, da po tradicionalnih kanalih, kot je polžja pošta, obveščajo ozek krog svojega članstva o dogajanju,[192] za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, pa je promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov pomembna.

Slog[uredi]

Omogoča organiziranost besedila. Sveža besedila se tako objavljajo nad starejša, kar omogoča razporeditev po aktualnosti. SlovLit je organiziran od zgoraj navzdol. Na zaslonu naj bo od 120 do 150 znakov.

Sestavni deli[uredi]

Poimenujmo kompozicijske elemente strokovnih besedil, recimo z mislijo na kakšen članek v Slavistični reviji:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo. analiza, sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Naslov[uredi]

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

Izvleček[uredi]

Revije, posebej tiste, ki niso v prostem dostopu, bralcem ponudijo na spletnih straneh izvlečke razprav, ob katerih naj ta presodi, če ga razprava res zanima in se mu jo splača naročiti in plačati. Štirje osnovni deli izvlečka:

  • predmet raziskave
  • metode
  • rezultati
  • sklep oz. implikacije

Ključne besede[uredi]

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.  Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo.

Kazalo vsebine[uredi]

Program za pisanje ga oblikuje sam.

Povezave[uredi]

Ločujejo besedila na zaslonu od besedil na papirju. Usmerjajo nas na druge strani, kjer bi lahko našli dodatne informacije.

Napake[uredi]

  • Gostobesednost,
  • nerazumljivost,
  • pomanjkanje konteksta,
  • manierizem,
  • slogovna ubornost,
  • pristranskost,
  • terminologizacija,
  • spol in število,
  • mentalno brambovstvo in servilnost.

Govorna prezentacija[uredi]

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu. Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Če je bila do pred kratkim največja napaka akademskih predavanj in simpozijskih referatov v naših zemljepisnih širinah dolgočasnost (monotono profesorjevo prebiranje svojega članka ni bilo nič redkega), se danes kaže moteče pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z uborno vsebino. Govorec se mora na predavanje pripraviti.

Vizualizacija[uredi]

Slikovitost a spletu je večja od natisnjenih vsebin.

Fotografije[uredi]

Za fotografiranje ni več treba imeti fotografskega aparata, ker slikamo z mobijem, s tablico ali prenosnikom. 

Da imajo fotografije drugačno eksistenco kot tekst, nakazuje že način njihovega pojavljanja in citiranja:

  • fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik
  • fotograf je večinoma en sam
  • fotograf je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom, ravno obratno kot pri tekstih, kjer je avtor zapisan pred naslovom.

V literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni, v literarnozgodovinskih monografijah, učbenikih in leksikografskih delih pa gre večinoma za portrete avtorjev, naslovnice časopisov in knjig, vzorce rokopisa in razglednice krajev, kjer so se književniki rodili ali ustvarjali.

Licenciranje fotografij[uredi]

Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje, ker mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški.

Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let.

Fotografije kulturne dediščine[uredi]

Zakonu o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika.

Tabele, grafikoni[uredi]

Poglavji vsebujeta navodila za izdelavo v Wikijih.

Zemljevidi[uredi]

Zemljevidom je posvečeno veliko prostora v knjigi Urške Perenič Empirija v literarni vedi.

Iskanje[uredi]

UDK[uredi]

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

DOI[uredi]

DOI je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo.

COBISS ID[uredi]

V Sloveniji je z njo opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. 

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta.

Iskaje po dLibu[uredi]

Navodila:

  • kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
  • kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
  • postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
  • pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
  • preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami[uredi]

So možnost za členitev besedila.Skrbeti moramo za njihovo preglednost.

Digitalna humanistika[uredi]

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, aaliza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta DH-dejavnosti. Naštetemu se ponujajo v obdelavo različne vrste predmetov: posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, jezik, podatki in metapodatki (oznake), metode, standardi itd.

Empirične metode[uredi]

Slovarček[uredi]

  • analfabet: nepismen človek
  • ciklostil: stroj za razmnoževanje odtisov z matric
  • defetizem:  mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
  • deklarativno
  • ekspertiza: izvedenjsko poročilo
  • kataklizma: dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
  • kolofon: podatki o knjigi (avtor, založnik, tisk)
  • koncipirati: napraviti, sestaviti koncept, osnutek
  • kooperativnost: zadružen
  • kontraproduktivno:
  • korespondent:  kdor poklicno opravlja dopisovanje
  • ludist: pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela
  • nepotizem:
  • paradigma: primer, vzorec
  • plagiat:
  • repozitor
  • impresum: podatki o knjigi (avtor, založnik, tisk)
  • vademekum: knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem
  • volontarizem: neprofitnost, prostovoljnost
  • Wikipedija: spletna enciklopedija

Slovarska gesla so bila ustvarjena s pomočjo SSKJ.

Slavistična revija[uredi]

OB PRELISTAVANJU[uredi]

Seznanjanje s slavističnimi revijami se mi zdi pri študiju te stroke nujno. Za razliko od pričakovanega formata revije, Slavistična revija spominja bolj na format tanjše žepne knjige. Presenetilo me je veliko število člankov v tujih jezikih.

OB BRANJU[uredi]

Izbrala sem članek Julije V. Arkhangelskaya z naslovom Lev Tolstoj in Edvard Munch v kontekstu dobe in kulture - slogovne vzporednice. Članek primerja in opredeljuje vidike življenja in ustvarjanja avtorjev iz naslova. Pravtako obravnava tudi njune slogovne posebnosti in predstavitve temeljnih kulturnih konceptov na prelomu stoletij. Na videz zelo različna avtorja imata tudi skupne lastnosti, predvsem kar se tiče slogovnih značilnosti.