Uporabnik:Trifkod
Prebiranje Nove pisarije
[uredi]E-pošta
[uredi]Slovar manj znanih besed
[uredi]- emotikon - simbol, ki izraža čustvo, navadno v el. besedilnih sporočilih
- egalitarizem - nazor, da smo vsi ljudje enakopravni, družbena enakost, enakopravnost
- ekspertiza - izvedensko mnenje, poročilo
- kalkirati - dobesedno prevesti besedno zvezo, značilno za tuj jezik
- MIT - Massachusetts Institute of Technology (Tehnološki inštitut Massachusettsa)
- recenzent - kdor recenzira,ocenjevalec
Poskus komentarja
[uredi]"Klasično dopisovanje je praktično mrtvo, nanj spominja samo še ikona pisemske ovojnice na zaslonu..." je stavek, ki mi je prvi padel v oči, že ko sem članek o E-pošti brala prvič. Takrat, in pa ponovno danes zvečer, sem nekako (čisto potiho) upala, da bo več besed o tem.
A kljub temu da besedilo ne govori o razliki med klasičnim in elektronskim dopisovanjem ter problematiki izginjanja klasičnih pisem ter kako zelo se je zamenjala vloga pošte od njenega začetka, me le-to ni razočaralo. Upam si trditi, da me je besedilo s tem samim stavkom napeljalo na razmišljanje (že prejšnji teden, pa danes spet) o tej temi in spet sem se razžalostila, ker si "klasično dopisujem" le z eno prijateljico, s katero imava tradicijo napisati si pismo na mesec, pa čeprav se v tem času vidiva veliko večkrat. Občutek, ko dobiš v roko ovojnico in jo poln pričakovanj odpreš, se ne more primerjati s tem ko prižgeš "wi-fi" ali pa "3G" in ti telefon zapiska: "you have a new mail" in potem še vidiš v kotu (3), torej imaš tri "maile", torej "pisma", ki na koncu najverjetneje sploh niso bila namenjena tebi.
Kmalu sem se sprijaznila, da članek ne bo govoril o tem, temveč o dejanski E-pošti, in je v resnici nekakšen napotek (dobila sem močan občutek, da je to napotek študentom), kako uporabljati E-pošto, da se izgonemo prav tistim pismom, ki sem jih prej omenila (in sicer tistim, ki sploh niso namenjeni nam). Torej kako napisati pismo, da ga bo naš prejemnik zagotovo prebral, nanj odgovoril in se seveda tudi hitro orientiral po naši E-pošti.
Zaključila bi s tem, da kljub vsej tehnologiji in E-pisanju mislim, da nikomur ne škodi, če kdaj napiše kakšno pravo pismo (če ne drugemu, pa meni!), ker mislim, da bo prejemnik zelo prijetno presenečen!
UVOD
[uredi]Slovar manj znanih besed
[uredi]- vademekum - knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
- impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
Poskus komentarja
[uredi]Ko sem prebriala in nazadnje prebrala poglavje "Uvod" sem besedilo sprejela kot opis strani, ki bo zame v času štuja zelo pomembna. Takoj mi je bilo jasno, da je stran v neprenehnem ustvarjanju in da bom tudi sama postala soustvarjalec strani. Vseeno, pa ne smem pozabiti, da si mnogi od ustvarjalcev zaslug ne smemo lastiti, hkrati pa si tega ne more lastiti zgolj gospod M. Hladnik, ki je prišel na tako idejo. Seveda pa bo, nekoč, knjiga tudi natisnila, in takrat si avtorski podpis zasluži glavni (če se lahko tako izrazim) avtor Wikiknjige, sam gospod M. Hladnik. Seveda pa je potrebno omeniti, da naslov izhaja iz same Prešernove Nove pisarije, a hkrati, da gre tu za popolnoma drugačno vrsto del.
PISMENOST
[uredi]Slovar manj znanih besed
[uredi]- fluidnost - spremenljiv, nestalen
- hermétičen - ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen
Poskus komentarja
[uredi]Poglavje o pismenosti v Novi pisariji (tisti, ki ni Prešernova in tisti, ki jo google prej najde) mi je odprlo vprašanja o pismenosti, ki si jih doslej nikoli ne bi zastavila sama. Pojem pismenosti se je zame precej razširil, pa ne v smislu, da nisem poznala vseh teh alternativnih pismenosti (računalniška, informacijska ipd), temveč sem sama s to besedo povezovala zgolj branje in pisanje na roke, na tradicionalen način. Seveda gre zgolj za mojo domišljijo in vizualiziranje stvari in pojmov v moji glavi. Pismenosti torej poznamo več vrst in dandanes je zelo pomembno biti pismen v vsakem smislu, o čemer ta odstavek tudi govori.
Ob prebranem sem se prav tako zavedla pomembnosti informacijske družbe in seveda spet podvomila o tiskani knjigi in njeni pomembnosti. Sama se poslužujem tiskane knjige veliko večkrat kot knjige na zaslonih, saj se še nisem odločila za nakup bralnika. Imam pa seveda na telefonu aplikacijo, ki mi omogoča izposojo knjig za nekaj časa in na avtobusu je veliko lažje brati s telefona.
Dokončno me je o tem, da je e-knjiga zelo pomembna za nas prepričal članek "Za elektronsko knjigo" kjer so vsi komentarji, ki pričajo proti le-tej, na zelo lep način zavrnjeni in dokazano je, da je e-knjiga veliko bolj uporabna. Zdaj bom podlistke delala z veliko večjim veseljem, kot sem jih do zdaj.
Poglavje "Wikiji" (z "Wikiji in šola") pa bi moralo biti OBVEZNO gradivo za vse profesorice srednjih šol. Zelo mi je všeč in res mislim, da bi se napisanega morali zavedati vsi. Ne samo zavedati, temveč tudi sprejeti alternativne načine predajanja znanja.
AVTOR
[uredi]Slovar manj znanih besed
[uredi]- defetízem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
- legitimirati - zahtevati od koga, da dokaže, zlasti z osebno izkaznico, svojo istovetnost
- loza - gozd
- kapriciozen' - kapricast, muhast
- eskalirati - postopno se širiti, stopnjevati
- konsenz - soglasje, privolitev
Poskus komentarja
[uredi]Poglavje sem prebrala vse do Bralca in bilo mi je všeč, a sem se tega lotila malo prepozno, zato moj komentar pride malo kasneje (do ponedeljka), ko se bom bolj skoncentrirala na branje in zapisovanje prebranega.
Jaz in slovenistika
[uredi]Velikokrat v življenju sem se vprašala, kaj bi bila po poklicu. Najprej je bila moja velika želja postati frizerka, vse moje barbike so imele spletene kitke ali pa zelo urejen konjski rep. Faza igranja z lasmi je bila kar dolga, a še vseeno jo je nadomestilo obdobje, ko sem si brezkrajno želela postati vojakinja. Orožje, vojaške barve in disciplina vojske mi je bila zelo všeč. Rada sem pospravljala posteljo, kot me je naučil oče in "vojske" in pa vedno znova poslušala o tem, kaj vse so počeli tam.
Kmalu pa je prišel konec osnovne šole in vedno bolj sem se zavedala, da mi je slovenščina zelo všeč (vse zahvale učiteljici Katarini!) in da zelo rada berem. Branje sem vedno oboževala, knjige sem kar požirala in na morju vedno prebrala najmanj en del Harry Potterja na dan. Seveda pa se je pojavila tudi moja želja po posredovanju znanja. Kot tabornica sem v srednji šoli dobila tudi svoj vod devetih 6-letnikov, ki pa so zdaj stari že 10 in znajo nepredstavljivo število vozlov, pisanje v morzejevi abecedi, signalizacijo, prvo pomoč in še veliko drugih stvari. Zavedam se, da sem jih do tega pripeljala jaz s svojim poučevanjem, pa čeprav je to malo drugačno kot ga imamo v šoli. Torej sem vedela, da mi gre tudi to dobro od rok.
Slovenščina se mi je v srednji šoli še bolj prikupila, in vedno je bil to predmet, na katerega sem hodila brez težav, naloge delala vedno sproti in najpomembneje (zame), najlažje sem se učila prav slovenščine. Ure učenja so minevale zelo hitro in kot bi trenil sem si zapomnila prav vse. Celo srednjo šolo sem razmišljala o tem, kaj bi lahko študirala. In največji nasvet pri tem, mi je dala prav moja mama, ki mi je svetovala, naj študiram nekaj, kar me res zanima in veseli, saj tako študij ne bo naporen niti pol, kot bi bil, če bi študirala... Kemijo, naprimer. Saj ni nič narobe s kemijo, ampak, cele dneve pa res ne bi z lahkoto preživljala na faksu.
Tako sem prišla do odločitve, da grem na informativnem dnevu na FF, kar je bila dobra odločitev, saj me je študij še bolj pritegnil. Slovenisti so se mi zdeli zabavni in veliko bolj sproščeni, kot sem sprva mislila. Fakulteta sama pa se mi je zdela prostorna in svetla. Vsebina študija je seveda najpomembnejši kriterij pri tem, tega se zavedam. Ampak ljudje knjige pač sodimo po platnicah. Torej, združila sem prijetno s koristnim in 1. 10. prišla v sobo 2, kjer sem uradno postala brucka FF na slovenistiki.
Zaenkrat mi je študij všeč in skoraj vsa predavanja minejo hitro. Upam, da bo to ostalo tako, in da bom čez 3, 5, 10 in 30 let še vedno ponosna na svojo izbiro.
Prvi stik s slavistično revijo
[uredi]V petek okoli 7.30 sem izvedela, da moram preleteti slavistično revijo do naslednjega petka in napisati nekaj o tem. Moj prvi stik s slavistično revijo se mi je zdel primeren naslov, saj sem dobesedno danes prišla prvič v stik z revijo, ko sem se izposojala eden od starejših izvodov za seminarsko nalogo.
Ko sem prišla domov, pa sem si odprla tudi zadnjo številko (in sicer v pdf obliki, ki sem jo dobila na spletu) in jo prelistala. Najbolj mi je v oči padla angleščina, pa čeprav sem prav ta isti dan (seveda zadnji dan, četrtek, zvečer), brala v Novi Pisariji, o tem kako pomembni so tuji jeziki in da slovenistične teme ne bi smele biti predstavljene zgolj v slovenščini.
Presenetilo me je število naklade (zdi se mi kar veliko), poleg tega pa ima zdelo dobro opremljen arhiv (tudi pred letom 1998, ko še ni bilo revije v pdf obliki, so revije seveda opremljene s povezavo na dLib-u). Kot nam je bilo naročeno, sem pogledala kdo so avtorju revije in ugotovila komu gredo vse zahvale, da ta revija živi danes. Podrobnemu branju se bom še posvetila, in nekaterih člankov se že veselim (tisti s kletvicami se zdi seveda najbolj zanimiv, saj me izjemno zanima kaj točno pove pri tistem delu, ko govori o prevajanju filmov.